Jedro

Zahtevek za vrnitev vozila vsebuje tudi odpoved leasinga, saj je takšna odpoved, kljub temu da ni izrecna, dovolj nedvomno izražena.

Glede na svobodno urejanje obligacijskih razmerij mora sodišče tudi spore iz leasing pogodb primarno presojati z vidika pogodbenih določil, vendar ne v nasprotju z ustavnimi načeli, prisilnimi predpisi in moralo.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča in tožena stranka trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v prvem odstavku izpodbijane sodbe delno vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Žalcu z dne 4.8.2005, opr.št. I 2005/00978, v točkah 1 in 3 izreka sklepa, in sicer za terjatev v višini 629,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.5.2005 dalje do plačila in za izvršilne stroške v znesku 159,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.8.2005 dalje do plačila (točka 1 izreka); zaradi umika tožbe je za plačilo glavnice v znesku 250,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.5.2005 dalje do plačila, sklep o izvršbi v točki 1 izreka v tem obsegu razveljavilo in postopek v tem delu ustavilo (točka 2 izreka); v preostalem delu, to je v delu, ki se nanaša na glavnico v višini 1.369,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.5.2005 dalje do plačila pa je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (točka 3 izreka); toženi stranki (in po nasprotni tožbi tožeči stranki, v nadaljevanju tožena stranka) je naložilo v roku 15 dni povrniti tožeči stranki (in po nasprotni tožbi toženi stranki, v nadaljevanju tožeča stranka) stroške pravdnega postopka v višini 31,75 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka 4 izreka).

V drugem odstavku izreka pa je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, da je tožeča stranka dolžna plačati tožencu 1.261.880,00 SIT oz. 5.265,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi 10.11.2006 dalje do plačila in pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki dne 19.7.2001 sklenili pogodbo o finančnem leasingu in da je bilo vozilo tožencu zaradi zamude pri plačevanju leasing obrokov dne 19.1.2005 odvzeto oz. vrnjeno tožeči stranki.

Proti takšni sodbi sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki.

Tožeča stranka je vložila pritožbo zoper zavrnilni del (prvi odstavek točka 3 izreka) in stroškovno odločitev (prvi odstavek točka 4 izreka) iz pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava (2. in 3. točka I. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Sodišču prve stopnje je očitala zmotno ugotovitev, da je bila pogodba o leasingu konkludentno razdrta. V skladu s 7. členom pogodbe o leasingu je namreč razdor pogodbe predviden le za hujše kršitve, pri čemer ima leasingodajalec pravico in ne dolžnost zahtevati razdor pogodbe. Kljub plačilni zamudi lahko ostane pasiven ali pa poskuša najti drugo rešitev, ki je v interesu obeh strank. Iz spisovne dokumentacije izhaja, da je tožeča stranka večkrat neuspešno opomnila toženca k plačilu zapadlih obrokov in je k njemu poslala svojega pooblaščenca, da bi se dogovorili glede plačila dolga. Tako je izpovedala tudi priča N. V., ki je izrecno zanikala, da bi bila pogodba o leasingu razdrta ter toženec, ki je zaslišan kot stranka povedal, da so mu dali rok za poravnavo dolga (približno 200.000,00 SIT) in če bi ga poravnal, bi tekla leasing pogodba naprej, vendar so se dogovorili prodati avtomobil. Sodišče je navedene okoliščine in naravo pogodbenega razmerja ter namen strank spregledalo, zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in materialno pravo zmotno uporabljeno. Pri pogodbi o finančnem leasingu je interes leasingodajalca doseči za plačano opremo ustrezno visoko najemnino in s tem dobiček. Tožeča stranka nastopa na trgu kot leasingodajalec, kar je njena gospodarska dejavnost, zato je treba upoštevati njeno voljo, da ostane leasing pogodba v veljavi, saj bi v nasprotnem primeru glede na dotrajanost predmeta utrpela izgubo in se ne bi uresničil njen ekonomski interes. Dejanja tožeče stranke zato niso merila na enostranski razdor pogodbe, kot je potrdila tudi priča V., ampak so bila namenjena ohranitvi pogodbe. Zato so se najprej dogovarjali, da bi toženec plačal zamujene obroke, nato pa so se dogovorili, da bo tožeča stranka predmet leasinga prodala, kupnina pa se bo poračunala s preostalimi obroki, do katerih ima pravico po 7. členu pogodbe. Pravno in ekonomsko nedopustno bi bilo, da bi imel leasingojemalec ob zamudi s plačili možnost enostavno vrniti avto in se s tem razbremeniti plačila vseh bodočih obrokov leasinga. Sodišče nadalje ni imelo podlage za zavrnitev dela zahtevka, ki se nanaša na do dneva prodaje nezapadle obroke, saj 550. člena ZOR v skladu s sodno prakso ni mogoče uporabiti, ker je bila v predmetni pogodbi dogovorjena le opcija odkupa predmeta leasinga in ne avtomatski prehod lastništva na leasingojemalca s plačilom zadnjega obroka (sodba Vrhovnega sodišča, II Ips 280/2002). Tožeča stranka je nadalje pritožbeno izpodbijala stroškovno odločitev, ker naj bi sodišče napačno ugotovilo njen pravdni uspeh, saj je s svojim zahtevkom delno uspela, v postopku nasprotne tožbe pa v celoti, zato je njen uspeh šteti kot 78,44 %. Predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijani zavrnilni del spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in podredno, da se sodba v izpodbijanem delu razveljavi ter vrne sodišču v novo sojenje, njej pa se povrnejo pritožbeni stroški.

Toženec se je zoper uvodoma navedeno sodbo pritožil v celoti in očital sodišču prve stopnje bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava (1. in 3. točka I. odstavka 338. člena ZPP). Sodišče ni obrazložilo, zakaj pri odločanju o zahtevku iz nasprotne tožbe ni uporabilo I. odstavka 549. člena ZOR, ki izrecno določa, da mora v primeru razdrtja pogodbe prodajalec vrniti kupcu prejete obroke z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče se v obrazložitvi izpodbijane sodbe sklicuje na 7. člen pogodbe o leasingu, glede katerega je toženec po 551. členu ZOR ugovarjal ničnost, saj gre za določilo, ki je izrazito neugodno za kupca. Sodišče se do navedenega ugovora ni opredelilo, temveč je toženčev zahtevek iz nasprotne tožbe zavrnilo, zgolj iz razloga, ker ni postal solastnik avtomobila. Toženčev zahtevek pa se ne glasi na lastnino, ampak na povračilo tistega, kar je bilo dano na račun vrednosti vozila in je torej kondikcijske narave. Pritožnik je očital sodišču tudi napačno interpretacijo določb leasing pogodbe, ko je le-to razglasilo za navadno najemno pogodbo in s tem pritrdilo oderuškim zahtevam tožeče stranke, ki je kot ekonomsko močnejša stranka zlorabila položaj. Zakonska ureditev, da je določila leasing pogodbe presojati po določbah prodaje na obroke, jasno izključuje stališče sodišča, da je celotni obrok leasinga enak rabnini oz. najemnini. Zakon je jasen, da mora tožnik vrniti vse obroke zmanjšane za rabnino, kot je v nasprotni tožbi izračunal toženec. Zahtevki tožeče stranke so zato nemoralni, zato jim sodišče ne bi smelo nuditi pravnega varstva. Toženec je nedvomno odplačal 47 obrokov in v teh obrokih poleg rabnine tudi odkupil vozilo do sorazmernega dela vrednosti. Tožeča stranka pa mu je vozilo odvzela in si prilastila tudi vrednost odplačanega dela vozila, nato pa oderuško zahtevala najemnino do konca pogodbenega razmerja. Sodišče je tudi neutemeljeno ugodilo zahtevku za plačilo vseh 14 opominov, čeprav je jasno, da so se ti nanašali na neupravičeni del zahtevka, ki je bil umaknjen ter dodatne stroške, ki jih tožeča stranka ni zahtevala, ampak jih je sodišče samo povzelo iz izpovedbe priče V. Tožeča stranka je poslal 14 opominov po 10,41 EUR, kar je 146 EUR, potrebna v smislu zagotovitve pravnih posledic po 126. členu ZOR pa sta bila le zadnja dva opomina. Pritožnik predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi in zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, njegovemu zahtevku iz nasprotne tožbe pa ugodi ter se mu prisodijo pritožbeni stroški.

I) K pritožbi tožeče stranke Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo, kar med pravdnima strankama tudi ni bilo sporno, da sta dne 19.7.2001 sklenili pogodbo o finančnem leasingu, po kateri je leasingojemalec (toženec) vzel v leasing avtomobil O. C. 1,0 12V in se zavezal plačati polog ter 84 obrokov po 37.133,45 SIT oz. 154,96 EUR. Pritožbeno tudi ni izpodbijano, da je bilo zaradi zamude pri plačevanju leasing obrokov tožencu vozilo dne 19.1.2005 odvzeto oziroma ga je ta vrnil tožeči stranki.

Tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da pogodba o leasingu ni bila razdrta, ker naj bi bila njena dejanja namenjena zgolj doseganju dogovora s tožencem glede plačila dolga. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov in njihove dokazne ocene (8. člen ZPP) pravilno in utemeljeno štelo, da je tožeča stranka leasing pogodbo razdrla. Iz obvestila o obisku (priloga B...) namreč jasno izhaja, da je tožeča stranka po pooblaščeni osebi dne 19.5.2005 obiskala toženca na domu zaradi izvršitve naloga za odvzem vozila. Ker toženca ni bilo doma, ga je v obvestilu opozorila, da lahko do 12.00 ure poravna dolg 804 EUR in jo v izogib dodatnim stroškom, nastalim v postopku odvzema vozila, pokliče. Tudi priča N. V. je potrdila, da je zaradi nerednega plačevanja leasing obrokov poslala tožencu dva opomina in nato sprožila postopek za odvzem avtomobila. Kljub temu, da tožeča stranka pogodbe ni razvezala z izrecno izjavo, je tožencu odvzela vozilo oz. ji ga je ta glede na začeti postopek prisilnega odvzema avtomobila sam pripeljal. Tudi toženec je namreč štel pogodbo o leasingu za razdrto, kot nedvoumno izhaja iz njegovih vlog in ne drži, da bi smiselno potrdil navedbe tožeče stranke, da pogodba še obstoji, pred postopkom za odvzem avtomobila pa se s tožečo stranko tudi ni dogovarjal o prodaji avtomobila. V zvezi s pritožbenim sklicevanjem na izpovedbo priče N. V., da pogodba o leasingu ni bila razdrta, pa je pritožnici pojasniti, da je razdrtje pogodbe stvar pravne presoje in ne mnenja stranke ali priče. Sodišče prve stopnje je na podlagi pritožbeno neprerekanih in že opisanih dejanj tožeče stranke pravilno presodilo, da ta zadostujejo za razdor pogodbe o finančnem leasingu. Zahtevek za vrnitev vozila namreč vsebuje tudi odpoved leasinga. Takšna odpoved pa je kljub temu, da ni izrecna, dovolj nedvoumno izražena, zato ni mogoče pritrditi leasingodajalcu (pritožnici), da je pogodba o leasingu še vedno v veljavi. Takšno stališče je v podobnem primeru zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v odločbi z dne 6.5.2004, opr.št. II Ips 272/2003. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno upoštevalo naravo finančnega leasinga, na katero je opozorila pritožnica. Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR, ki ga je potrebno uporabiti na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika-OZ) pogodbe o leasingu ne ureja posebej, zato je potrebno v konkretnem primeru ob uporabi določb ZOR in v skladu z že ustaljeno sodno prakso (odločbe Vrhovnega sodišča RS, opr.št. II Ips 281/96, II Ips 280/2002, II Ips 105/2004 in druge) upoštevati določila, ki urejajo zakupno pogodbo in prodajo na obroke ter splošna določila o dvostranskih pogodbah, določbe pogodbe o finančnem leasingu in splošne pogoje, ki se glede na svobodno urejanje pogodbenih razmerij uporabljajo med strankama primarno, kot bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju k toženčevi pritožbi, pri tem pa upoštevati tudi določbe Zakona o varstvu potrošnikov, saj gre za leasing, kjer je ena pogodbena stranka fizična oseba. Pritožnica je sicer pritožbeno izpodbijala uporabo določbe 550. člena ZOR, vendar ji je pojasniti, da je pogodba o leasingu mešana pogodba, ki ima sestavine in lastnosti zakupne pogodbe in pogodbe o prodaji na obroke. Dogovor o opciji odkupa, na katerega je opozorila pritožnica, pa predstavlja le posebno obliko leasinga, ki mora biti med strankama posebej dogovorjen in ne vpliva na uporabo zakonskih določil, saj se skupaj z njimi primarno uporabljajo pogodbena določila. V skladu s 7. členom pogodbe o finančnem leasingu (priloga ...), na katerega se je pravilno oprlo sodišče prve stopnje, je ob upoštevanju razdrtja pogodbe tožeča stranka upravičena do vseh zapadlih obrokov s pripadajočimi zamudnimi obrestmi do datuma vračila oz. odvzema avtomobila. Časovno pomemben dogodek je v skladu s citirano določbo pogodbe vračilo avtomobila (19.1.2005) in ne datum prodaje vozila, kot neutemeljeno izhaja iz pritožbe. Pritožnici pa tudi ne gre slediti, da je bila povrnitev nezapadlih obrokov neutemeljeno zavrnjena, saj 7. člen pogodbe o leasingu jasno in nedvoumno določa, da lahko zahteva tožeča stranka v primeru razdrtja pogodbe le zapadle obroke do odvzema avtomobila, v katerih je zajet tudi namen pogodbe o finančnem leasingu, to je pritožbeno zatrjevana ekonomska korist tožeče stranke (leasingodajalca).

Pritožnica je nadalje neutemeljeno izpodbijala tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je upoštevaje oba uspeha (po obeh tožbah) pravilno izračunalo pravdni uspeh tožeče stranke kot 64% (128% deljeno z 2). Tožeča stranka je namreč uspela s svojim zahtevkom v višini 629,97 EUR, kar je glede na celoten zahtevek (2.260,24 EUR) 28%, medtem ko je v postopku z nasprotno tožbo uspela v celoti (100%). V okviru uradnega materialnopravnega preizkusa (II. odstavek 350. člena ZPP) pa je tudi ugotoviti, da je sodišče prve stopnje pravdne stroške odmerilo pravilno, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa na strani 6 in 7. Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje v pritožbeno izpodbijanem delu sodbe niso pripetile nobene kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (I. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s I. odstavkom 165. člena ZPP).

II) K pritožbi tožene stranke Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

V skladu z naravo leasinga sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo tožencu, da je z delnimi plačili obrokov postal solastnik avtomobila oziroma da je s plačanimi obroki preplačal primerno rabnino avtomobila. Kot že obrazloženo vsebuje pogodba o leasingu elemente najemne pogodbe in pogodbe o prodaji na obroke s pridržkom lastninske pravice. Glede na svobodno urejanje obligacijskih razmerij pa mora sodišče spore iz teh razmerij primarno presojati z vidika pogodbenih določil, vendar ne v nasprotju z ustavnimi načeli, prisilnimi predpisi in moralo (10. člen ZOR) in ob upoštevanju dispozicije strank po 20. členu ZOR, po katerem lahko udeleženci uredijo svoje obligacijsko razmerje tudi drugače, kot to določa ZOR, razen če iz posamezne določbe zakona ali njenega smisla ne izhaja drugače. Pravdni stranki sta sklenili finančni leasing, pri katerem je še posebej izražen interes leasingojemalca, da pridobi zgolj možnost uporabe določenega predmeta in pridobitev lastninske pravice ni pomembna, medtem ko leasingodajalec kupi opremo zgolj zato, da proti plačilu nadomestila omogoči uporabo le-te. Z ekonomskega vidika je finančni leasing posel financiranja in zakupnina, ki jo plačuje leasingojemalec, mora finančni instituciji (leasingodajalcu) povrniti kupnino in prinesti ustrezen donos.

V primeru razdrtja leasing pogodbe se primarno uporabljajo pogodbene določbe finančnega leasinga, iz katerih izhaja, da mora leasingojemalec plačati vse zapadle obroke s pripadajočimi zamudnimi obrestmi do datuma vračila oz. vrnitve opreme (zadnji stavek 7. člena pogodba). Toženec mora zato kljub vračilu avtomobila plačati vse zneske po pogodbi, ki so zapadli do datuma vrnitve avtomobila (19.1.2005) skupaj s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in stroški. V zvezi s tem je pritožnik neutemeljeno očital sodišču prve stopnje, da ni upoštevalo I. odstavka 549. člena ZOR, po katerem mora vsaka stranka drugi vrniti, kar je prejela. Pri tem je spregledal vsa zgoraj navedena pogodbena določila, ki se v skladu s svobodnim urejanjem obligacijskih razmerij uporabljajo primarno upoštevaje naravo finančnega leasinga, pri katerem je v ospredju ekonomski interes leasingodajalca. Pogodbena določila, na katera se je oprlo sodišče prve stopnje, pa tudi niso v nasprotju z ustavnimi in zakonskimi določili ali moralo. Prvi odstavek 549. člena ZOR je namreč potrebno uporabiti skupaj s 132. členom ZOR, po katerem dolguje vsaka stranki drugi tudi povračilo za koristi, kar skupaj s sklenjeno pogodbo o finančnem leasingu (citirani del 7. člena pogodbe) utemeljuje plačilo vseh zapadlih obrokov do dneva vračila avtomobila in ne daje podlage zahtevku po nasprotni tožbi.

Pritožnik pa se je neutemeljeno skliceval na ničnost četrtega stavka 7. člena pogodbe o leasingu, po katerem bi moral poleg zapadlih obrokov plačati tudi nezapadle obroke. Sodišče prve stopnje je namreč v tem delu zavrnilo zahtevek tožeče stranke (leasingodajalca) in se je strinjalo s tožencem, da je bila pogodba razdrta ter ni uporabilo citiranega četrtega stavka 7. člena pogodbe. Določba zadnjega stavka tega člena, na katero se je pravilno oprlo sodišče prve stopnje, pa glede na že navedeno naravo finančnega leasinga, avtonomijo in dispozicijo strank pri urejanju pogodbenega razmerja (10. in 20. člen ZOR) ter 22. in 23. člen Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot, nejasna ali nepoštena določila) ni nična. Pritožbenih navedb glede morebitnega oderuštva sklenjene pogodbe pa na pritožbeni stopnji ne gre upoštevati, saj toženec ni navedel že pred sodiščem prve stopnje vseh zakonsko določenih elementov oderuštva (141. člen ZOR) in je takšne navedbe v skladu s I. odstavkom 337. člena ZPP šteti kot nedovoljene pritožbene novote.

Pritožnik je nadalje neutemeljeno očital sodišču prve stopnje, da je priznalo tožeči stranki stroške vseh 14 opominov. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe namreč jasno izhaja (stran 4 in 5), da stroški navedenih opominov niso bili priznani, ampak je sodišče v skladu z izpovedbo priče V. štelo za utemeljene le stroške prisilnega odvzema avtomobila (urnina in kilometrina) v znesku 59,20 EUR. Iz obvestila o obisku je namreč razvidno, da je pooblaščenec tožeče stranke poskusil opraviti prisilni odvzem avtomobila, česar toženec ni ugovarjal, zato so bili ti stroški utemeljeni. Pritožniku pa tudi ne gre pritrditi, da tožnik povračila teh stroškov ni zahteval, saj so vsebovani v znesku iz tožbenega zahtevka.

Sodišče prve stopnje je glede na vse navedeno pravilno in utemeljeno naložilo tožencu povrniti tožeči stranki zapadle obroke do vrnitve avtomobila skupaj z obrestmi in potrebnimi stroški ter zavrnilo zahtevek iz nasprotne tožbe, s katerim je toženec zahteval vračilo plačanih obrokov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Ker so tudi toženčevi pritožbeni razlogi neutemeljeni in ker se sodišču prve stopnje v zvezi z izpodbijanim delom sodbe niso pripetile nobene kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena ZPP), je moralo pritožbeno sodišče tudi toženčevo pritožbo zavrniti in v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker toženec s pritožbo ni uspel, nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka (I. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s I. odstavkom 165. člena ZPP).