Jedro

Vrhovno sodišče sicer lahko sprejme, da pritožniku kot prosilcu za azil na Hrvaškem ni bilo všeč, ker se je dolgočasil in ker naj bi bili prostori azilnega doma umazani, vendar pa to še ne utemeljuje zaključka, da bi zatrjevani bivanjski pogoji, če bi jim bil v primeru predaje ponovno izpostavljen, zanj lahko povzročili nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I. točka izreka) zavrnilo tožbo zoper sklep, s katerim je toženka zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, ker je za njeno obravnavanje na podlagi Uredbe Dublin III odgovorna Republika Hrvaška, in določila rok za izvedbo predaje.

2.V obrazložitvi je pritrdilo toženki, da je tožnik na Hrvaškem vložil prošnjo za mednarodno zaščito, saj ni določno nasprotoval podatkom sistema Eurodac, da so mu bili prstni odtisi tam odvzeti kot prosilcu, prav tako pa je bil nastanjen v hrvaškem azilnem domu. Glede na to, da odgovornost Hrvaške temelji tudi na členu 13(1) Uredbe Dublin III, je tudi sicer pravno pomembno le nesporno dejstvo, da je tožnik tja prišel nezakonito. Na Hrvaškem ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko tožnika v primeru predaje izpostavile nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. V upravnem postopku pred toženko je bil tožnik ustrezno informiran in je lahko aktivno sodeloval.

3.Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) zoper to sodbo vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi; podrejeno naj jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vztraja, da ob odvzemu prstnih odtisov na Hrvaškem ni zaprosil za mednarodno zaščito, in nasprotuje ugotovitvi, da v primeru predaje Hrvaški tam ne bo izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Meni tudi, da v upravnem postopku zaradi odsotnosti pooblaščenca ni mogel aktivno sodelovati.

4.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Vrhovno sodišče uvodoma opozarja, da iz izpodbijane sodbe ne izhaja stališče, da prosilčeva izjava v splošnem ne bi mogla ovreči formalnega dokaza - podatka sistema Eurodac, da ima oseba status prosilca za mednarodno zaščito. Sodišče prve stopnje je presodilo le, da pritožniku to ni uspelo v konkretnem primeru, pri čemer je svojo dokazno oceno oprlo na okoliščini, da pritožnik v tožbi ni določno nasprotoval ugotovitvi, da iz sistema Eurodac izhaja, da so mu bili prstni odtisi odvzeti kot prosilcu, in da so ga na Hrvaškem namestili v azilni dom (24. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožnik v zvezi s tem uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, pri čemer pa s ponavljanjem tožbenih navedb izraža le splošno nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje in ne ponudi vsebinskih argumentov, ki bi to oceno lahko omajali. Vrhovno sodišče ob tem zgolj pripominja, da bi pritožnik sodišče v drugačno dokazno oceno lahko poskušal prepričati tudi s svojo izpovedbo na glavni obravnavni, pa se te ni udeležil, niti svojega izostanka ni opravičil (18. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

7.Sodišče prve stopnje je pritožniku izčrpno pojasnilo tudi, zakaj v obravnavani zadevi ni mogoče domnevati, da bi na Hrvaškem obstajale sistemske pomanjkljivosti v smislu člena 3(2)(2) Uredbe Dublin III. Vrhovno sodišče sicer lahko sprejme, da pritožniku tam ni bilo všeč, ker se je dolgočasil in ker naj bi bili prostori azilnega doma umazani, vendar pa to še ne utemeljuje zaključka, da bi zatrjevani bivanjski pogoji, če bi jim bil v primeru predaje ponovno izpostavljen, zanj lahko povzročili nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Že Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) je v zadevi M. S. S. proti Belgiji poudarilo, da mora nečloveško ravnanje dosegati minimalno stopnjo resnosti, ki je relativna in odvisna od okoliščin konkretnega primera. V omenjeni zadevi je ESČP kot take spoznalo okoliščine, v katerih je prosilec več mesecev živel v negotovem in brezizhodnem položaju, na cesti, brez hrane, brez dostopa do sanitarij, ponoči v stalnem strahu, da ga bodo napadli in oropali. Opisane pritožnikove izkušnje njegovega kratkega bivanja v hrvaškem azilnem domu se po presoji Vrhovnega sodišča temu standardu niti ne približajo, kar posledično pomeni tudi, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni bila obveznost toženke, da še dodatno preverja dejansko stanje v zvezi z razmerami v hrvaškem azilnem domu.

8.Pritožnik z navedbami, da je "prepričan, da že dejstvo, da so bile izdane sodbe proti Republiki Hrvaški in ugotovljene kršitve človekovih pravic, zadošča za utemeljen sum o obstoju sistemskih pomanjkljivosti", ugotovitvam izpodbijane sodbe nasprotuje na presplošni ravni - navedeni pritožbeni očitki so v odsotnosti kakršnekoli konkretne utemeljitve, zakaj naj bi bila izpodbijana stališča napačna, nekonkretizirani do te mere, da se Vrhovno sodišče do njih niti ne more opredeliti. Lahko le pritrdi ugotovitvam sodišča prve stopnje, ki je v skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča izhajalo iz stališča, da je za ugotavljanje zatrjevanih sistemskih pomanjkljivosti pomembno, da se te nanašajo na hrvaški azilni postopek ter pogoje za sprejem prosilcev in ne na ravnanja hrvaških policistov z migranti, ki (še) niso prosilci za mednarodno zaščito, neposredno po nezakonitem prečkanju državne meje.

9.Vrhovno sodišče ob tem še dodaja, da je tudi SEU v 64. in 65. točki obrazložitve sodbe z dne 29. 2. 2024 v zadevi C-392/22 (Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid) navedlo, da je pri presoji zakonitosti odločitve o predaji treba upoštevati položaj, v katerem bi se lahko znašel zadevni prosilec ob oziroma po predaji v odgovorno državo članico. Dejstvo, da je odgovorna država članica izvedla ali izvaja prisilna vračanja, po presoji SEU samo po sebi ne ovira predaje prosilca v to državo, če ob tem (1) ne obstajajo resni in dokazani razlogi za domnevo, da bi bil tudi ob predaji ali po njej izpostavljen resnični nevarnosti take prakse, in (2) da bi ga lahko ta praksa privedla v položaj, ki ga je mogoče izenačiti z nečloveškim ali poniževalnim ravnanjem.

10.Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da pritožnik v postopku pred toženko ni imel pooblaščenca in da zaradi tega v njem ni mogel aktivno sodelovati. ZMZ-1 namreč obveznega zastopanja po pooblaščencu v postopkih pred toženko ne predvideva, pritožnik pa ne v tožbi, ne v pritožbi ne zatrjuje, da v zvezi s tem ne bi bil pravilno informiran oziroma da ga toženka v upravnem postopku ne bi seznanila z možnostjo pomoči pooblaščenca (splošna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil v postopku ustrezno informiran (32. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), v pritožbi ostaja neprerekana). Presoji sodišča prve stopnje, da je imel v upravnem postopku možnost aktivno sodelovati, pritožnik tudi sicer nasprotuje zgolj pavšalno, prav tako pa ne pojasni, kaj bi v upravnem postopku, če bi imel pooblaščenca, še navedel oziroma katere pravice bi še uveljavljal, pa jih zaradi njegove odsotnosti ni. Spregledati namreč ni mogoče niti, da je sodišče prve stopnje tožbene novote glede sistemskih pomanjkljivosti kot pravočasne upoštevalo prav iz razloga, ker pritožnika v upravnem postopku ni zastopal kvalificiran pooblaščenec (33. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

11.Po obrazloženem in ker druge pritožbene navedbe niso pomembne za odločitev, podani pa niso niti razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zoper I. točko izreka kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen Zakona o upravnem sporu).

-------------------------------

Op. št. (1)Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).

Op. št. (2)Presoja pritožbenega razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja je v pritožbenem postopku tudi sicer omejena (glej npr. sodbe Vrhovnega sodišča I Up 227/2016 z dne 31. 8. 2016, I Up 312/2016 z dne 1. 2. 2017, I Up 132/2017 z dne 7. 4. 2017 in I Up 124/2021 z dne 1. 9. 2021).

Op. št. (3)Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila prvotno določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

Op. št. (4)Da je takšen standard uporabljiv tudi v postopkih po Uredbi Dublin III, potrjuje Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v sodbi v združenih zadevah C-411/10 in C-493/10 z dne 21. 12. 2011 (N. S. in drugi).

Op. št. (5)Sodba Vrhovnega sodišča I Up 194/2023 z dne 11. 10. 2023.