Jedro

Ni izpodbita ugotovitev tožene stranke, da ima tožnik na Hrvaškem položaj prosilca za mednarodno zaščito. Tudi sicer je pravno pomembno le nesporno dejstvo, da je tožnik nezakonito prišel na Hrvaško, saj tudi na tej pravni podlagi temelji odgovornost te države (prvi odstavek 13. člena Uredbe Dublin III). Ker je vzpostavljena odgovornost te države za obravnavanje tožnikove prošnje, je nastal položaj iz točke (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, v katerem je Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika — prosilca (saj je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji), po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena dolžna tudi obravnavati. Glede na navedeno sodišče ne dvomi, da bodo v tej državi spoštovane tožnikove procesne garancije v zvezi z dostopom do azilnega postopka, torej tudi do tolmača v tem postopku, skladnost postopanja hrvaških organov s pravom EU pa ni v pristojnosti Upravnega sodišča Republike Slovenije.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi osmega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka), ker bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril v Uredbi Dublin III za to odgovorna država članica (2. točka izreka). Predaja tožnika se izvrši najkasneje v 6 mesecih od 29. 4. 2024 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo, oziroma v 18 mesecih, če tožnik samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo (3. točka izreka).

2.Iz uvodnih pojasnil tožene stranke je razvidno, da so bili tožniku, katerega istovetnost ni bila nesporno ugotovljena, ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji (4. 4. 2024) odvzeti prstni odtisi in poslani v centralno evidenco Eurodac, iz katere izhaja, da je vanjo tožnika kot prosilca 12. 3. 2015 in 22. 4. 2022 vnesla Republika Avstrija, 10. 3. 2016 Madžarska in 29. 3. 2024 Republika Hrvaška. Zato je tožena stranka Republiki Avstriji 15. 4. 2024 v skladu s točko (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III posredovala zahtevek za ponovni sprejem tožnika in od nje 22. 4. 2024 prejela odgovor, da ni odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje. Dne 15. 4. 2024 je tožena stranka na isti pravni podlagi posredovala zahtevek za ponovni sprejem tožnika tudi Republiki Hrvaški, od katere pa v roku 2 tednov ni prejela odgovora. Zato ji je tožena stranka 6. 5. 2024 v skladu s sedmim odstavkom 22. člena in drugim odstavkom 25. člena Uredbe Dublin III poslala proglasitev za odgovorno državo članico za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito.

3.V nadaljevanju je tožena stranka tožnika ob prisotnosti tolmača za farsi jezik seznanila s potekom dublinskega postopka, nato pa povzela njegove izjave na osebnem razgovoru (10. 5. 2024). Iz njih je razvidno, da se ne želi vrniti v Republiko Hrvaško. Tam sicer ni imel težav, vendar mu Republika Hrvaška ni všeč. Na vprašanje uradne osebe, ali je imel pri postopku vložitve prošnje za mednarodno zaščito tolmača, je tožnik povedal, da v Republiki Hrvaški ni zaprosil za mednarodno zaščito. V policijskem postopku je bil prisoten samo policist, v tem postopku na meji, kjer so ga dobili, so mu vzeli tudi prstne odtise. Policisti so se do njega grdo obnašali, malo so mu grozili, ker so imeli pištole. Sam je želel iti naprej, policist pa mu je s pištolo pokazal, da ne sme oditi in da mora ostati tam. Po končanem policijskem postopku so ga odpeljali v azilni dom. V Republiki Hrvaški je bil vsega skupaj en teden, nastanjen je bil v azilnem domu v Zagrebu, kje je imel zagotovljeno prehrano, zdravniške oskrbe pa ni potreboval. Tam je bilo življenje slabo, v kampu je bilo dolgočasno. Na vprašanje uradne osebe, naj razloži, kaj je s tem mislil, je tožnik povedal, da je bil kamp zelo umazan. V sobi je bila hrana ter oblačila, umazan je bil tudi prostor za tuširanje. V Republiki Hrvaški ni imel stika z nobenimi drugimi uradnimi osebami, razen s policisti.

4.V zvezi s tožnikovimi izjavami glede policijskega postopka tožena stranka pojasnjuje, da bo tožnik Republiki Hrvaški predan v dublinskem postopku, ki je del postopka mednarodne zaščite, v katerem imajo prosilci zagotovljene določene pravice, in ne v policijskem postopku, v katerem je bil v Republiki Hrvaški dejansko obravnavan. Tožnikove izjave o grdem ravnanju policistov, torej da so mu grozili, temeljijo le na njegovi izkušnji s hrvaško policijo, ko je bil obravnavan kot tujec in ne kot prosilec za mednarodno zaščito, kar pa ne more biti dovolj prepričljiv razlog za sklepanje, da mu bodo v primeru njegove predaje Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III kršene človekove pravice ali da tam obstajajo sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku. Ob predaji bodo tožnika sprejele uradne osebe hrvaškega Ministrstva za notranje zadeve, po prihodu pa bo nastanjen v azilni dom, če bo izrazil namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Poleg tega ne gre spregledati, da je tožnik kot grožnje doživel ravnanje policista, ki je tožnika le opozoril, ko je želel oditi. Tožnik je bil na območju Republike Hrvaške nezakonito, brez dovoljenja za prebivanje, kar pomeni, da se po ozemlju te države ni smel neomejeno gibati. Zato je razumljivo, da je moral policist tožnika na to opozoriti. V zvezi s tem tožena stranka izpostavlja sodbo Vrhovnega sodišča I Up 155/2023, iz katere izhaja, da je pri presoji, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški, bistveno, kakšno je bilo ravnanje hrvaških oblasti s prosilci po tem, ko so imeli status prosilca za mednarodno zaščito. Neprimerno ravnanje hrvaške policije ne predstavlja sistemskih pomanjkljivosti postopka mednarodne zaščite.

5.V nadaljevanju tožena stranka pojasnjuje, da je za presojo obravnavane zadeve bistveno, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite ali postopku sprejema. V zvezi s tem tožena stranka izpostavlja tožnikove izjave na osebnem razgovoru, da je bil v hrvaškem azilnem domu en teden in da v tem času s tamkajšnjimi uradnimi osebami ni imel stika. Na postopek mednarodne zaščite pa tožnik ni počakal, saj je azilni dom samovoljno zapustil in odšel v Republiko Slovenijo. To pomeni, da tožnik ni imel težav z uradnimi osebami v postopku sprejema ali v postopku mednarodne zaščite. Zato tožena stranka ugotavlja, da tožnik ni navedel sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi kazale na to, da bi izvršitev tega sklepa pripeljala do nečloveškega ali ponižujočega ravnanja s tožnikom.

6.V zvezi s tožnikovimi izjavami, da v Republiki Hrvaški ni zaprosil za mednarodno zaščito in da so mu vzeli prstne odtise, tožena stranka izpostavlja, da je tožnik očitno izrazil namen zaprositi za mednarodno zaščito, saj ga je hrvaška policija v evidenco Eurodac vnesla pod številko 1, torej kot prosilca za mednarodno zaščito. Poleg tega je pomembno tudi dejstvo, da so tožnika, kakor je sam izjavil, po končanem postopku na policijski postaji odpeljali v azilni dom v Zagreb, kjer so nastanjeni prosilci za mednarodno zaščito. Tožena stranka še pojasnjuje, da odvzem tožnikovih prstnih odtisov pred hrvaško policijo temelji na prvem odstavku 14. člena z Uredbe (EU) št. 603/2013.

7.Iz nadaljnje obrazložitve je v zvezi s tožnikovimi izjavami glede odsotnosti tolmača v policijskem postopku razvidno, da bo tožnik predan v dublinskem postopku, ki je del postopka za priznanje mednarodne zaščite z zagotovljeno pravico do tolmača. V Republiki Hrvaški imajo vsi prosilci za mednarodno zaščito, torej tudi tisti, ki so vrnjeni iz druge države članice po Uredbi Dublin III, v postopkih mednarodne zaščite prisotnega tolmača, edina izjema so prosilci, ki razumejo in govorijo hrvaško.

8.Po stališču tožene stranke niso pravno pomembne tožnikove navedbe, da se ne želi vrniti v Republiko Hrvaško, ker mu tam ni všeč in mu je bilo dolgčas ter je bila soba umazana, saj mora po Uredbi Dublin III prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati tista država članica Evropske unije (EU), ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. Prosilec si namreč ne more sam izbirati, katera država članica naj bo pristojna za obravnavanje njegove prošnje. Tožnik pri tem ni podal konkretnih izjav ali dokazov, da bi z njim kot prosilcem oziroma vlagateljem namere v Republiki Hrvaški nečloveško ali ponižujoče ravnali. Njegove navedbe o domnevno umazanih sobah v azilnem domu gre pripisati le trenutnemu stanju nastanitvenih kapacitet, v katerih je običajno veliko število oseb, za stanje v sobah pa so v veliki meri odgovorni tudi stanovalci sami. Zato tožnikove izjave na ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih v dublinskem postopku ne bi mogel biti vrnjen v Republiko Hrvaško, saj se postopek mednarodne zaščite zanj praktično še ni začel.

9.Tožena stranka še ocenjuje, da ima Republika Hrvaška v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, tamkajšnji prosilci pa podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji, zaradi česar predaja tožnika ne sme biti sporna. Poleg tega je Republika Hrvaška polnopravna članica Evropske unije od 1. 7. 2013 in spoštuje pravni red EU, torej tudi Uredbo Dublin III, tožnik pa ni navedel konkretnih dogodkov, iz katerih bi bilo razvidno nasprotno.

10.Glede na navedeno je tožena stranka sprejela stališče je presodila, da v Republiki Hrvaški ni upoštevnih sistemskih pomanjkljivosti in da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo tožnik ob vrnitvi v to državo podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju. Zato se bo tožena stranka v skladu s prvim odstavkom 29. člena Uredbe Dublin III s pristojnim organom Republike Hrvaške dogovorila o predaji tožnika, ki bo potekala na mednarodnem mejnem prehodu Obrežje.

Tožnikove trditve

11.Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo zaradi nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlagal je odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponoven postopek.

12.Tožnik poudarja, da v policijskem postopku ni imel tolmača. Komunikacija s policisti je potekala izključno v hrvaščini, zato tožnik ni razumel, zakaj so mu bili odvzeti prstni odtisi, saj ni želel zaprositi za mednarodno zaščito. Njegove izjave potrjuje tudi pasivnost oziroma opustitev Republike Hrvaške, ki na posredovano prošnjo tožene stranke niti ni odgovorila. Odvzem prstnih odtisov še ne pomeni, da je tožnik na Hrvaškem podal prošnjo za mednarodno zaščito oziroma izrazil vsaj namero o tem.

13.V zvezi s tožnikovimi navedbami o umazaniji tožena stranka ne obrazloži, kaj je "trenutno stanje" in zakaj naj bi bilo to sprejemljivo. Tožnikove navedbe o neprimernih bivanjskih razmerah so pomembne tudi z vidika prevelikega števila oseb v azilnem domu. Prezasedenost lahko vpliva na primernost bivanjskih razmer, posledično pa tudi na sistemske pomanjkljivosti v azilnih postopkih v Republiki Hrvaški. Zaradi prezasedenosti bi lahko tožnik ostal brez ustrezne obravnave ob vrnitvi, tožena stranka pa teh navedb ni dodatno preverila s postavljanjem vprašanj tožniku in pridobivanjem informacij od Republike Hrvaške.

14.Republika Hrvaška ni odgovorila, da je odgovorna država članica, tožena stranka pa tudi ni pridobila vsaj splošnih zagotovil, da je prosilcem zagotovljen dostop do azilnega postopka in sodno varstvo ter da kapacitete niso prezasedene, da so bivanjske razmere ustrezne, da bo tožnik ustrezno obravnavan in posledično, da vsa ugotovljena dejstva ne izkazujejo sistemskih pomanjkljivosti.

15.V zahtevi za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu (nadaljevanju ZUS-1) je tožnik navedel, da bi mu z izvršitvijo izpodbijanega sklepa nastala težko popravljiva škoda, saj bi bile v Republiki Hrvaški lahko ogrožene njegove pravice. Pri tem javni interes tožene stranke pa z izdano začasno odredbo nikakor in v ničemer ne bi bil prizadet, posebej tudi ob upoštevanju kratkih rokov za sodno odločanje.

Trditve tožene stranke

16.V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na ugotovitve v izpodbijanem sklepu. Poudarja, da iz poročila AIDA z dne 22. 4. 2022 izhaja, da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic Evropske unije, niso v ničemer ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite, bistveno drugače pa ne navaja niti zadnje poročilo iz junija 2023. Prosilci, ki so Republiko Hrvaško zapustili pred koncem postopka in je bil njihov postopek za pridobitev mednarodne zaščite ustavljen, morajo, če to seveda želijo, ob vrnitvi v Republiko Hrvaško ponovno vložiti namero za vložitev prošnje. Osebe, ki so Republiki Hrvaški predane iz drugih držav članic, pri dostopu do ponovnega postopka in materialnih pogojev za sprejem nimajo težav. Predano osebo namreč na letališču sprejme uradna oseba Ministrstva za notranje zadeve, pri resnejših primerih in, ko je to potrebno, je prisoten tudi psiholog. Prosilci za mednarodno zaščito so nato nameščeni v sprejemni center, kjer so zdravstveno pregledani, preverijo pa se tudi njihove morebitne duševne težave.

17.Poleg tega je tožena stranka prejela tudi splošno zagotovilo pristojnega organa Republike Hrvaške, iz katerega izhaja, da so prosilci za mednarodno zaščito v tej državi obravnavani v skladu s pravicami iz 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) oziroma 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina), in pojasnilo, da je prosilcem zagotovljen dostop do postopka za priznanje mednarodne zaščite in sodno varstvo v tem postopku. Tudi iz zadnjega letnega poročila Agencije evropske unije za azil (EUAA) izhaja, da je osebam, predanim Republiki Hrvaški v dublinskem postopku, omogočen dostop do azilnega postopka. Takšna poročila imajo po mnenju tožene stranke veliko težo in so zaupanja vreden vir. Upoštevati je še treba, da ima vrnjeni prosilec, ki pred uradnimi osebami Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške ponovno poda namero za vložitev prošnje, status prosilca in da za to dobi izkaznico.

Dokazni postopek

18.V dokaznem postopku je sodišče pregledalo listine spisa, ki se nanašajo na zadevo in v soglasju s tožnikom upoštevalo vsebino poročil AIDA in EUAA, na kateri se tožena stranka sklicuje v odgovoru na tožbo. Tožnika ni zaslišalo, saj ni opravičil svojega izostanka z naroka za glavno obravnavo.

Presoja tožbe

19.Tožba ni utemeljena.

20.Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče se zato sklicuje na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

21.V obravnavani zadevi je bilo na podlagi Uredbe Dublin III odločeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je za to odgovorna država članica. V prvem odstavku 3. člena te uredbe je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.

22.Tožena stranka je izpodbijani sklep izdala na podlagi ocene tožnikovih izjav v osebnem razgovoru (5. člen Uredbe Dublin III) in ugotovitve, da ni podana utemeljena domneva, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine. Iz presoje tožene stranke je razvidno, da odgovornost Republike Hrvaške za obravnavanje tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite temelji na določbah prvega in drugega odstavka 25. člena Uredbe Dublin III, saj ta država članica, na katero je Republika Slovenija naslovila zahtevo za ponovni sprejem tožnika, ki temelji na podatkih, pridobljenih iz sistema Eurodac, ni ukrepala v roku dveh tednov od prejetja zahteve.

23.Da je ta presoja napačna, pa tožba ne trdi konkretizirano, saj je iz njenih navedb razvidno le sicer nesporno dejstvo, da Republika Hrvaška ni odgovorila na zahtevo za ponovni sprejem tožnika.

24.V zvezi s tem sodišče še pojasnjuje, da se v postopku določanja odgovorne države članice, ki poteka v državi članici, v kateri je bila prošnja vložena (člen 20(5)), kot neposredni dokaz šteje pozitivni rezultat, ki ga posreduje sistem Eurodac po primerjavi prstnih odtisov prosilca s prstnimi odtisi, odvzetimi v skladu s členom 9 uredbe "Eurodac".

25.To pomeni, da se kot formalni dokaz, ki določa odgovornost v skladu z Uredbo Dublin III, šteje tudi pozitivni rezultat iz sistema Eurodac, kolikor ni ovrženo z dokazom o nasprotnem (točka (i) točke (a) tretjega odstavka 22. člena Uredbe Dublin III).

26.V obravnavani zadevi je iz podatkov sistema Eurodac razvidno, da je tožnik pri omembi Republike Hrvaške opredeljen s sklicno številko (case ID) "1". To pomeni, da so mu bili prstni odtisi v tej državi že ob prvem prihodu vzeti kot prosilcu za mednarodno zaščito, ki je star vsaj 14 let [...]

27.Poleg tega je iz okoliščin obravnavane zadeve razvidno, da je bil tožnik v Republiki Hrvaški nameščen v azilni dom. Zato ni izpodbita ugotovitev tožene stranke, da ima tožnik na Hrvaškem položaj prosilca za mednarodno zaščito. Tudi sicer je pravno pomembno le nesporno dejstvo, da je tožnik nezakonito prišel na Hrvaško, saj tudi na tej pravni podlagi temelji odgovornost te države (prvi odstavek 13. člena Uredbe Dublin III).

28.Ker je vzpostavljena odgovornost te države za obravnavanje tožnikove prošnje, je nastal položaj iz točke (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, v katerem je Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika — prosilca (saj je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji), po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena dolžna tudi obravnavati.

29.Glede na navedeno sodišče ne dvomi, da bodo v tej državi spoštovane tožnikove procesne garancije v zvezi z dostopom do azilnega postopka, torej tudi do tolmača v tem postopku, skladnost postopanja hrvaških organov s pravom EU pa ni v pristojnosti Upravnega sodišča Republike Slovenije.

30.Tožnik, ki bo v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito, izpodbija tudi pravilnost stališča, da za predajo tej državi ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine.

31.Pri tem je treba upoštevati, da med državami članicami EU velja načelo vzajemnega zaupanja, ki od vsake od teh držav zahteva, naj, razen v izrednih okoliščinah, šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo EU in temeljne pravice, priznane s tem pravom. Zato je treba v okviru skupnega evropskega azilnega sistema in zlasti Uredbe Dublin III, ki temelji na navedenem načelu in ki želi z racionalizacijo prošenj za mednarodno zaščito pospešiti njihovo obravnavanje v interesu prosilcev in udeleženih držav, domnevati, da je obravnavanje prosilcev za tako zaščito v vsaki državi članici v skladu z zahtevami Listine, Konvencije o statusu beguncev in Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) (sodba Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) C-163/17 z dne 19. 3. 2019, Jawo, 82. točka obrazložitve).

32.To domnevo je mogoče izpodbiti v primerih iz navedenega drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III in ko obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen dejanski nevarnosti takšnega nečloveškega ali ponižujočega ravnanja (C-163/17, 87. točka obrazložitve).

33.SEU je v zadevi C-392/22 (Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid) sprejelo tudi stališče, da mora država članica, odgovorna za obravnavanje prošnje državljana za mednarodno zaščito, za ugotovitev morebitnega obstoja resnih in utemeljenih razlogov za domnevo, da bo prosilec v primeru predaje v odgovorno državo članico izpostavljen takšni nevarnosti, upoštevati vse informacije, ki jih ta predloži, zlasti glede morebitnega obstoja nevarnosti obravnavanja v nasprotju s 4. členom Listine, in sodelovati pri ugotavljanju dejstev s presojo, ali je ta nevarnost dejanska na osnovi objektivnih, zanesljivih, točnih in ustrezno posodobljenih dokazov ter ob upoštevanju standarda varstva temeljih pravic, ki so zagotovljene s pravom Unije, po potrebi, da na lastno pobudo upošteva informacije, za katere mora vedeti, v zvezi z morebitnimi sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v odgovorni državi članici.

34.V zvezi z vzpostavitvijo dolžnosti države članice, da po potrebi na lastno pobudo upošteva navedene informacije, je Vrhovno sodišče v sklepu I Up 42/2024 z dne 13. 3. 2024 (13. točka obrazložitve) poudarilo, da je o (takem) dolžnostnem ravnanju organa mogoče govoriti šele po presoji informacij, ki jih je v postopku posredoval tožnik, pri tem pa so pravno upoštevne le tiste, ki se nanašajo na dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ta presoja mora potekati v luči načela medsebojnega zaupanja in ob upoštevanju stopnje resnosti zatrjevanega nečloveškega ravnanja, pri čemer je kot razlagalno oporo treba uporabiti kriterije, ki jih je razvila sodna praksa v zvezi z okoliščinami, ki ovirajo predajo prosilca odgovorni državi članici. Le v takem primeru bi bilo, kot izhaja iz prej povzete sodne prakse SEU, pritožnici (toženi stranki) mogoče očitati, da ni pridobila posodobljenih informacij o stanju hrvaškega azilnega sistema.

35.Glede na stališče Vrhovnega sodišča, da je treba naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji, so po presoji sodišča pomembne tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice.

30.Ob upoštevanju navedenih stališč bi tako bile z vidika presoje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III v obravnavani zadevi bistvene le tožnikove navedbe o morebitnem ravnanju uslužbencev v hrvaškem azilnem domu in pomanjkljivostih pri namestitvi prosilcev. V zvezi s presojo, ali je bila vzpostavljena obveznost tožene stranke, da preveri aktualne podatke o stanju hrvaškega azilnega sistema, je treba najprej ugotoviti, ali s tožnikovo izjavo zaobjeta ravnanja dosegajo minimalno stopnjo resnosti.

31.Iz povzetka tožnikovih izjav v upravnem postopku je razvidno, da se (tožnikove izjave) nanašajo na ravnanje policije v policijskem postopku ob prihodu v Republiko Hrvaško in ne na ravnanja pristojnih organov v okviru postopka za mednarodno zaščito, v katerega bo tožnik vrnjen. Po odvzemu prstnih odtisov in končanem policijskem postopku so tožnika namreč odpeljali v azilni dom, kjer je preživel en teden, imel je zagotovljeno prehrano, zdravniške oskrbe pa ni potreboval. To pomeni, da že iz tožnikovih izjav v upravnem postopku ni razvidno upoštevno problematiziranje razmer v zvezi z namestitvijo prosilcev v hrvaškem azilnem domu. Ob takih okoliščinah pa v obravnavani zadevi po presoji sodišča ni bila vzpostavljena obveznost tožene stranke, da preveri aktualne podatke o stanju hrvaškega azilnega sistema.

32.V zvezi z vsebino tožnikovih izjav lahko sodišče ob odsotnosti konkretiziranega tožnikovega ugovora glede kršitve njegove pravice na osebnem razgovoru do obveščenosti (prvi odstavek 4. člena Uredbe Dublin III), le na splošno ugotovi, da je bil tožnik v postopku ustrezno informiran. Poleg tega je iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, razvidno, da ni imel pripomb na zapisnik o osebnem razgovoru po 5. členu Uredbe Dublin III z dne 10. 5. 2024. To pomeni, da mu je bila v okviru tega procesnega dejanja omogočena seznanitev s pravno podlago predaje Republiki Hrvaški po Uredbi Dublin III in s tem povezanimi procesnimi jamstvi. Tožnik je torej imel možnost, da v postopku aktivno sodeluje in da se izjavi o za odločitev pomembnih dejstvih ter zanje predlaga dokaze, pri čemer je zapisnika razvidno, da mu je tožena stranka postavila več vprašanj zaradi razjasnitve pomembnih dejstev. Glede na navedeno je tožena stranka tožniku zagotovila možnost predstavitve vseh elementov, s čimer je izpolnila svojo sodelovalno dolžnost. Vloga pristojnega organa pri podajanju prošnje in pri osebnem razgovoru je namreč v tem, da prosilcu omogoči predstavitev vsebine prošnje z elementi, ki jo utemeljujejo, in ne da išče morebitne razloge za mednarodno zaščito, kar smiselno velja tudi za osebni razgovor po 5. členu Uredbe Dublin III. Na navedeno presojo ne more vplivati ugotovitev, da tožnik na osebnem razgovoru ni imel pooblaščenca, saj je podpora in pravna pomoč svetovalcev za begunce po ZMZ-1 zagotovljena prosilcem le pred Upravnim in Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije in ne v upravnem postopku pred toženo stranko (prvi odstavek 9. člena ZMZ-1). Tožnikov odgovor na vprašanje, ali ima pooblaščenca, ki bi bil prisoten na osebnem razgovoru, pa je bil nikalen.

33.V nadaljevanju je sodišče presojalo tožbene navedbe, s katerimi tožnik zatrjuje obstoj sistemskih pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema. Pri tem je upoštevalo v postopku v upravnem sporu predloženo tožnikovo trditveno gradivo, ki je obstajalo že v času odločanja v postopku izdaje izpodbijanega sklepa. Tožnik je namreč prosilec za mednarodno zaščito brez znanja slovenskega jezika, ki ga v upravnem postopku ni zastopal kvalificirani pooblaščenec, s čimer je izkazal, da navedenega gradiva upravičeno ni mogel navesti v postopku izdaje upravnega akta (52. člen ZUS-1). S tem povezane odločilne nove dejanske okoliščine (da osebe po predaji Republiki Hrvaški v dublinskem postopku niso ovirane pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite in da se zanje v zvezi z nastanitvijo spoštujejo minimalne zahteve v skladu s 4. členom Listine) je tožena stranka prav tako navedla šele v odgovoru na tožbo in jih dokazovala z aktualnimi poročili, z vsebino katerih se je tožnik na glavni obravnavi strinjal. Ker teh novih okoliščin toženi stranki ni bilo treba vključiti v podlago za odločitev v postopku izdaje izpodbijanega sklepa, saj ni bila vzpostavljena njena obveznost, da preveri aktualne podatke o stanju hrvaškega azilnega sistema, kar pomeni, da obrazložitev izpodbijanega upravnega akta v tem pogledu ni bila pomanjkljiva, je sodišče upoštevalo tudi njene navedbe in dokaze o upoštevnih razmerah v Republiki Hrvaški.

34.Glede na navedeno procesno stanje sodišče najprej pojasnjuje, da pri presoji pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.), kar je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Pri tem je z vidika presoje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III kot rečeno bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito.

35.V zvezi s tem je Vrhovno sodišče že sprejelo stališče, da je odgovor na vprašanje, katero ravnanje policistov in drugih oseb je pomembno za presojo navedenih sistemskih pomanjkljivosti, odvisen od okoliščin konkretnega primera. V obravnavani zadevi se tožnikove navedbe o domnevno slabem ravnanju hrvaških policistov kot rečeno nanašajo na policijsko obravnavo tožnika kot osebe, ki je nezakonito na ozemlju Republike Hrvaške, torej ko tožnik še ni imel statusa prosilca za mednarodno zaščito. Kot izhaja iz ugotovitev tožene stranke, je bil tožnik ob prihodu na Hrvaško le kratek čas v azilnem domu, pri čemer ni imel stikov z uradnimi osebami, ki odločajo v postopku za priznanje mednarodne zaščite.

36.Tudi če bi se navedbe o postopanju hrvaških policistov ob tožnikovem prihodu na Hrvaško štele za resnične, pa po presoji sodišča ob upoštevanju v postopku v upravnem sporu predloženih poročil ne izkazujejo tehtnih razlogov ne za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, ne drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine. Iz poročila AIDA iz leta 2022, katerega vsebino tožena stranka povzema v odgovoru na tožbo (s tem se je tožnik strinjal), ki je zaupanja vreden vir, je namreč razvidno, da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic Evropske unije, niso v ničemer ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite, bistveno drugače pa ne navaja niti zadnje poročilo iz junija 2023. Prosilci, ki so Republiko Hrvaško zapustili pred koncem postopka in je bil njihov postopek za pridobitev mednarodne zaščite ustavljen, morajo, če to seveda želijo, ob vrnitvi v Republiko Hrvaško ponovno vložiti namero za vložitev prošnje. Osebe, ki so Republiki Hrvaški predane iz drugih držav članic, pri dostopu do ponovnega postopka in materialnih pogojev za sprejem nimajo težav. Predano osebo namreč na letališču sprejme uradna oseba Ministrstva za notranje zadeve, pri resnejših primerih in, ko je to potrebno, je prisoten tudi psiholog. Prosilci za mednarodno zaščito so nato nameščeni v sprejemni center, kjer so zdravstveno pregledani, preverijo pa se tudi njihove morebitne duševne težave. Osnove za drugačno stališče ne daje niti zadnje letno poročilo EUAA, katerega vsebino tožena stranka prav tako povzema v odgovoru na tožbo (tudi s tem se je tožnik strinjal) in iz katerega izhaja, da je osebam, predanim Republiki Hrvaški v dublinskem postopku, omogočen dostop do azilnega postopka. Ob odsotnosti ostalih relevantnih poročil pristojnih evropskih organov (na primer organov EU, ESČP, UNHCR), ki niso znana niti Vrhovnemu sodišču, zato ni mogoče na splošno sklepati, da bo Republika Hrvaška tožnika, ki je v postopku po Uredbi Dublin III, prisilno vrnila v tretjo državo, ki ni članica EU, ali da ne bo resno obravnavala njegove prošnje in da ga bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje.

37.Glede na navedeno tožnikov opis ravnanja policije sam po sebi ne more utemeljevati domneve o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev. V tem pogledu tudi odvzema prstnih odtisov (pred hrvaško policijo) ni mogoče obravnavati kot psihično prisilo, ampak kvečjemu kot ravnanje v skladu s prvim odstavkom 14. člena z Uredbo (EU) št. 603/2013.

38.Iz navedenega je po presoji sodišča razvidno, da tožnik ni predložil primera, ko bi bil prosilec ob predaji Republiki Hrvaški v dublinskem postopku oviran pri dostopu do postopka mednarodne zaščite ali nezakonito vrnjen v BiH ali Republiko Srbijo. Poleg tega po presoji sodišča ne bi bilo logično, da bi Republika Hrvaška glede na svoje obveznosti po Uredbi Dublin III, osebo s statusom prosilca za mednarodno zaščito, kot je tožnik, vrnila v BiH ali Republiko Srbijo.

39.Na odločitev ne more vplivati niti tožnikova trditev, da mu v Republiki Hrvaški ob sprejemu prošnje v azilnem postopku ni bila zagotovljena pravica do tolmača. Vsaka posamična kršitev (tudi pravice do tolmača) namreč ne pomeni splošne in sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema, saj je v zvezi s tem treba upoštevati tudi okoliščino, da tožnik v Republiki Hrvaški ni počakal na odločitev o svoji prošnji. Zapustil jo je namreč že po krajšem času bivanja v azilnem domu, pri čemer iz tožbenih navedb ni razvidno, da bi to bil zadosten čas za sprejem upravne odločitve o mednarodni zaščiti in da zoper njo ne bi imel sodnega varstva. Poleg tega pravica do tolmača pripada tožniku šele v okviru dublinskega postopka ob predaji Hrvaški, ne pa tudi v samem policijskem postopku.

40.Sistemske pomanjkljivosti glede nastanitve oseb, ki so v dublinskih postopkih vrnjeni na Hrvaško, ne izhajajo niti iz posplošenih tožbenih navedb o slabih razmerah v hrvaškem azilnem domu. Zato lahko sodišče ob odsotnosti konkretiziranega tožnikovega ugovora le na splošno ugotovi, da iz trditvenega in dokaznega gradiva strank niso razvidni objektivni podatki relevantnih virov, kot so sodbe ESČP, dokumenti organov Sveta Evrope ali Združenih narodov, s katerimi bi bil za Republiko Hrvaško ugotovljen obstoj take stopnje pomanjkljivosti azilnega sistema, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da oseb ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje (sistemske pomanjkljivosti). Iz tožnikovih navedb v upravnem postopku glede stanja v azilnem domu v času kratkotrajnega tožnikovega bivanja očitno izhajajo le negativne posledice povečanega pritiska na azilni sistem in nastanitvene zmogljivosti v Republiki Hrvaški (tožnik je izjavil, da je bil "kamp" umazan in da ni bilo prostora za tuširanje), ne pa tudi, da gre za kontinuirane, dalj časa trajajoče razmere zadostne intenzivnosti, ko sta standard bivanja in oskrba prosilcev oslabljena do te mere, da to objektivno pomeni življenje v nečloveških razmerah.

41.Glede na položaj, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov in tožnikovega stališča, da mu ne bo omogočen dostop do postopka za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki ga zagotavlja 3. člen Uredbe Dublin III, ne potrjuje niti poročilo AIDA, ter tožnik ni izkazal drugih svojih osebnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Hrvaški z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine.

je tožena stranka lahko izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v Republiki Hrvaški; zato ji od te države niti ne bi bilo treba pridobiti posebnih zagotovil, da ne bo prišlo do kršitve navedenih pravic. Ne glede na to sodišče ugotavlja, da tožnik ni prerekal navedb tožene stranke v odgovoru na tožbo, da je prejela splošno zagotovilo pristojnega organa Republike Hrvaške, iz katerega izhaja, da so prosilci za mednarodno zaščito v tej državi obravnavani v skladu s pravicami iz 3. člena EKČP oziroma v 4. člena Listine, in pojasnilo, da je prosilcem zagotovljen dostop do postopka za priznanje mednarodne zaščite in sodno varstvo v tem postopku. Ob takih okoliščinah toženi stranki torej ni mogoče očitati, da ni storila vsega, kar bi lahko, da tožnika ne bi izpostavila tveganju nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Tožniku je bila torej zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da predaja Hrvaški ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju.

42.Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

43.ZMZ-1, na katerem temelji izpodbijani sklep, glede začasnih odredb nima posebnih določb, določa le, da se lahko zoper vse sklepe, izdane na podlagi tega zakona, vloži tožba v treh dneh od vročitve (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1), o kateri mora sodišče odločiti v sedmih dneh (tretji odstavek 71. člena ZMZ-1). Splošnih učinkov tožbe v upravnem sporu ne spreminja niti tretji odstavek Uredbe Dublin III, saj ne zapoveduje zadržanja predaje prosilca zaradi sprožitve upravnega spora zoper odločitev pristojnega organa (tožene stranke). Iz stališč SEU v zadevi C-63/15 z dne 7. 6. 2016, Ghezelbash, namreč glede nevarnosti zamude pri izvršitvi odločitev o predaji izhaja, da je iz člena 27(3)(c) Uredbe Dublin III razvidno, da je zakonodajalec Unije s tem, ko je določil, da države članice zagotovijo, da ima zadevna oseba možnost sodišču predlagati, da v razumnem roku odloži izvršitev odločitve o predaji, dokler se obravnava pritožba, priznal, da države članice lahko odločijo, da vložitev pritožbe (oziroma v ureditvi Republiki Sloveniji tožbe v upravnem sporu) zoper odločitev o predaji sama po sebi ne zadošča za odložitev predaje, ki se lahko tako opravi brez čakanja na proučitev te pritožbe, če za odložitev ni bilo zaprošeno ali je bil predlog za odložitev zavrnjen (59. točka obrazložitve).

44.Glede na navedeno za izdajo začasne odredbe veljajo splošna pravila ZUS-1, po katerih sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda (drugi odstavek 32. člena ZUS-1). Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.

45.V zvezi s standardom težko popravljive škode je Vrhovno sodišče že sprejelo stališče, da izvršitev predaje po Uredbi Dublin III sama po sebi ni nepopravljiva posledica, saj način odprave posledic izvršenega sklepa o predaji v primeru uspeha v upravnem sporu ureja že sama Uredba Dublin III, ki določa, da če je bila oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena, potem ko je predaja izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme (tretji odstavek 29. člena). Ob upoštevanju razlogov te sodbe v zvezi s presojo, da v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema, težko popravljive škode tako ne izkazujejo posplošene tožnikove navedbe, da bi mu z izvršitvijo izpodbijanega sklepa nastala težko popravljiva škoda, saj bi bile v Republiki Hrvaški lahko ogrožene njegove pravice. Zato je bilo treba zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrniti.

-------------------------------

1Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).

2Navedena določba daje pooblastilo državam članicam do takojšnjega odvzema prstnih odtisov vseh prstov vsakemu državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki je dopolnila vsaj 14 let, ki so jo pristojni nadzorni organi prijeli zaradi nezakonitega prehoda meje te države članice po kopnem, morju ali zraku, ko je prišla iz tretje države, in ki je niso poslali nazaj.

3Država članica, na katero je zahteva naslovljena, mora namreč ustrezno preveriti in sprejeti odločbo o zahtevi po ponovnem sprejemu zadevne osebe čim prej in v nobenem primeru ne pozneje od enega meseca od datuma prejetja zahteve (prva poved prvega odstavka 25. člena Uredbe Dublin III). Če zahteva temelji na podatkih, pridobljenih iz sistema Eurodac, se ta rok skrajša na dva tedna (druga poved prvega odstavka 25. člena Uredbe Dublin III). Opustitev ukrepanja v navedenem roku je enakovredna sprejetju zahteve in posledica tega je obveznost ponovnega sprejema zadevne osebe, vključno z obveznostjo zagotovitve ustrezne ureditve za prihod (drugi odstavek 25. člena Uredbe Dublin III).

4UL. L 222, 5. 9. 2003, str. 3.

5Uredba (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (prenovitev).

6Ta določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana, da pod pogoji iz členov 21, 22 in 29 sprejme prosilca, ki je vložil prošnjo v drugi državi članici.

7Iz določbe je razvidno, da v primerih, ki spadajo na področje uporabe odstavka 1(a) in (b), odgovorna država članica obravnava ali dokonča obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je podal prosilec.

8Tako tudi Vrhovno sodišče v zadevi I Up 76/2023, ko se je v 10. točki obrazložitve v 5. opombi sklicevalo na sodbo Sodišča Evropske unije C-213/17 z dne 5. 7. 2018, X, ki je v zvezi z določbo drugega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III med drugim razložilo, da čeprav določa različne obveznosti v zvezi z obravnavo prošenj za mednarodno zaščito (glede na fazo zadevnega postopka za mednarodno zaščito), je namen vseh teh obveznosti zagotoviti nadaljevanje postopka za mednarodno zaščito, te obveznosti pa se nanašajo na natančnejšo opredelitev postopka, ki ga je treba zagotoviti osebi po njeni predaji drugi državi članici.

9Glasi se: "Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju."

10Tako SEU kot Vrhovno sodišče sta že sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.

11Tako na primer sodbe Vrhovnega sodišča I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023, I Up 155/2023 z dne 21. 6. 2023, I Up 205/2023 z dne 12. 7. 2023 in I Up 263/2023 z dne 21. 11. 2023.

12SEU je v sodbi C-163/17 z dne 19. 3. 2019 v zadevi Jawo odločilo, da bi bil ta posebej visoki prag resnosti dosežen, če bi brezbrižnost organov države članice povzročila, da bi se oseba, ki je povsem odvisna od javne pomoči, neodvisno od svoje volje in osebne izbire znašla v položaju hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega ne bi mogla zadovoljiti svojih najosnovnejših potreb, kot so med drugim hrana, higiena in nastanitev in zaradi katerega bi bilo ogroženo njeno telesno ali duševno zdravje ali bi se znašla v stanju poslabšanja razmer, ki ni združljivo s človekovim dostojanstvom (92. točka obrazložitve).

13Da bi razmere v hrvaškem azilnem domu dosegale tako intenzivnost, da bi bila standard bivanja in oskrba prosilcev oslabljena do te mere, da to objektivno pomeni življenje v nečloveških razmerah.

14Táko stališče je razvidno tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 66/2023 (9. točka obrazložitve).

15V zvezi z navajanjem novih okoliščin je treba namreč upoštevati presojo v zadevi I Up 253/2014 z dne 21. 8. 2014 (10. točka obrazložitve), v kateri se je Vrhovno sodišče sklicevalo na ustaljeno stališče, da tožena stranka z navedbami v odgovoru na tožbo ne more nadomestiti pomanjkljivosti obrazložitve izpodbijanega upravnega akta.

16V tem smislu Sodišče Evropske unije v sodbi N. S. (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 (85. točka).

17Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča I Up 195/2023 z dne 6. 9. 2023 (19. točka obrazložitve).

18Prav tam (20. točka obrazložitve).

19Tožnik ne zatrjuje, da bi katerikoli evropski organ, ESČP ali UNHCR že obravnaval azilni sistem v Republiki Hrvaški kot kritičen.

20Tako pojasnilo je razvidno iz novejše sodne prakse Vrhovnega sodišča, na primer I Up 193/2022 (12. točka obrazložitve) in I Up 81/2023 (11. točka obrazložitve).

21Vrhovno sodišče je v zadevi I Up 58/2016 v zvezi s pritožnikovimi (v tej vlogi je v navedeni zadevi nastopal prosilec za mednarodno zaščito) izjavami, da je bila policija do njega nasilna, že sprejelo stališče, da to ne pomeni, da je s temi izjavami pritožnik opozarjal, da obstajajo v Republiki Hrvaški sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev. Te izjave po stališču Vrhovnega sodišča, čeprav se vzamejo za resnične, pomenijo zgolj pritožnikovo dojemanje dogodkov v času njegovega bivanja v tej državi.

22Navedena določba daje pooblastilo državam članicam do takojšnjega odvzema prstnih odtisov vseh prstov vsakemu državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki je dopolnila vsaj 14 let, ki so jo pristojni nadzorni organi prijeli zaradi nezakonitega prehoda meje te države članice po kopnem, morju ali zraku, ko je prišla iz tretje države, in ki je niso poslali nazaj.

23Tako Vrhovno sodišče v sodbi I Up 74/2024 z dne 30. 4. 2024 (11. točka obrazložitve).

24Sodba Vrhovnega sodišča I Up 265/2023 (8. točka obrazložitve).

25V smislu sodbe SEU z dne 16. 2. 2017, C-578/16, C.K., H.F., A.S. proti Republiki Sloveniji.

27Ob upoštevanju razlogov te sodbe v zvezi s presojo, da v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema, težko popravljive škode tako ne izkazujejo posplošene tožnikove navedbe, da bi mu z izvršitvijo izpodbijanega sklepa nastala težko popravljiva škoda, saj bi bile v Republiki Hrvaški lahko ogrožene njegove pravice. Zato je bilo treba zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrniti.

Ustavno sodišče je že presodilo, da je načelo nevračanja oseb v države, v katerih jim preti določena nevarnost, preganjanje ali je na drug način ogroženo njihovo življenje, osebna integriteta ali svoboda, splošno priznano mednarodno načelo (odločba Up-763/09-19 z dne 17. 9. 2009, 8. točka obrazložitve).

Sodba I Up 255/2016 z dne 23. 11. 2016 (15. točka obrazložitve).

Zveza:

Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva - člen 3, 3/2, 4, 4/1, 5, 18, 18/1, 18/1-b

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.