Jedro

Bistvena je ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, da gre za kronificirano stanje, to je poslabšano zdravstveno stanje, ki traja že več let, ne pa zgolj za začasna ali občasna bolezenska stanja, katerih posledica je le začasna ali občasna nezmožnost za delo. V tem smislu gre pri tožniku za trajno stanje, ki pa se bo lahko poslabšalo, lahko pa z ustreznim zdravljenjem tudi izboljšalo – kar bo vplivalo na morebitno kasnejšo odločitev o pravicah iz invalidskega zavarovanja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev, da je pri njem podana I. kategorija invalidnosti. Odpravilo pa je odločbi tožene stranke z dne 29. 4. 2008 in 11. 11. 2008 ter tožniku kot invalidu III. kategorije priznalo pravico do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami in v polovičnem delovnem času ter mu od 1. 3. 2008 dalje priznalo pravico do delne invalidske pokojnine. Tožniku je bila invalidnost III. kategorije s pravico do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami s polnim delovnim časom priznana že z odločbo tožene stranke z dne 27. 2. 1998, z izpodbijanima odločbama pa je bila zavrnjena njegova zahteva za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Ob tem je invalidska komisija II. stopnje ocenila, da je za tožnika potrebna dodatna diagnostična obravnava pri specialistih psihiatru in psihologu ter nevrologu in da bo na podlagi novih izvidov potrebna ponovna ocena invalidnosti.

2. Sodišče prve stopnje je zaradi nasprotujočih si mnenj invalidske komisije I. in II. stopnje postavilo izvedenca. Iz mnenja izhaja, da je tožnik iz ortopedskega stališča sposoben za lažje fizično delo v polnem delovnem času z omejitvami, v bistveni meri pa je tožnikova delazmožnost zmanjšana zaradi dolgoletne simptomatike v smislu depresije. Kljub temu da zdravljenje še ni končano je po mnenju izvedenca tožnikova kapaciteta za delo iz psihiatričnih razlogov maksimalno 4-urna. Pri tožniku gre za nezdravljeno in relativno kronificirano depresijo, anksioznost in somatomorfne motnje. Na podano izvedensko mnenje ne tožeča ne tožena stranka nista imeli pripomb.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožnik je bil že razvrščen v III. kategorijo invalidnosti in tudi ni bilo sporno, da se je tožniku zdravstveno stanje dodatno poslabšalo. Odprto je bilo le vprašanje ali teh sprememb v zdravstvenem stanju ni več mogoče odpraviti z zdravljenjem ali z ukrepi medicinske rehabilitacije. Definicija invalidnosti iz 60. člena ZPIZ-1 ne vsebuje več elementa trajnosti sprememb v zdravstvenem stanju kot pogoja za oceno invalidnosti, zato je možno ugotoviti, da se invalidnost ugotavlja, kadar spremembe v zdravstvenem stanju začasno ali trajno vlivajo na zavarovančevo delovno zmožnost. ZPIZ-1 v 163. členu omogoča odločitev o spremembi že priznanih pravic iz invalidskega zavarovanja, čemur so namenjeni tudi kontrolni pregledi po 106. členu ZPIZ-1. 4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da tudi če v definiciji invalidnosti po 60. členu ZPIZ-1 ni izrecno naveden pojem trajnosti, pa tak pojem izhaja iz pojma “ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije“. Kolikor je odprava sprememb možna, ne gre za invalidnost oziroma spremembo invalidnosti. ZPIZ-1 ne pozna pojma začasne invalidnosti, kontrolni pregled po 106. členu pa le omogoča uvedbo postopka tudi brez predloga upravičenega predlagatelja tako v primeru izboljšanja kot tudi poslabšanja zdravstvenega stanja. Sodišče zmotno meni, da v primeru, ko še poteka zdravljenje, ni tega vprašanja moč reševati z odobravanjem bolniškega staleža. S tem je raztegnilo institute invalidnosti na področje, krito z instituti začasne delovne nezmožnosti.

5. Tožeča stranka je na revizijo odgovorila in predlaga, da jo revizijsko sodišče zavrne kot neutemeljeno.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen ZPP).

8. Socialne rizike poškodb in bolezni krije zdravstveno zavarovanje (tretji odstavek 1. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, v nadaljevanju ZZVZZ). Za primer invalidnosti, ki je posledica sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene po zakonu, ki ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje, pa so socialni riziki kriti v sistemu pokojninskega in invalidskega zavarovanja (tretji in prvi odstavek 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, v nadaljevanju ZPIZ-1). Glede na pravno ureditev obeh socialnih zavarovanj torej pridejo riziki iz naslova okvare zdravja na Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kot na nosilca tega zavarovanja, ob ugotovljeni invalidnosti zavarovanca in priznanju ustreznih pravic iz tega naslova.

9. Na podlagi prvega odstavka 60. člena ZPIZ-1 je invalidnost po tem zakonu podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zaposlitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma poklicno napredovanje. Ni sporno, da je tožnik invalid III. kategorije invalidnosti že od 25. 2. 1998 dalje in je bil uživalec pravice do razporeditve oziroma zaposlitve na drugo ustrezno delo z določenimi omejitvami s polnim delovnim časom. Dne 21. 1. 2008 je osebni zdravnik podal predlog za uveljavitev novih pravic iz invalidskega zavarovanja.

10. Po določbi 390. člena ZPIZ-1 se uživalcem, ki so uveljavljali pravico do uveljavitve tega zakona, od njegove uveljavitve dalje zagotavljajo pravice najmanj v obsegu, določenem s predpisi, ki so veljali do uveljavitve tega zakona, usklajujejo pa se z določbami tega zakona. Ta določba in določba 397. člena ZPIZ-1 (po kateri uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti, uveljavljenih po predpisih, ki so veljali do 1. 1. 2003, obdržijo te pravice v nespremenjenem obsegu tudi po tem datumu) pa ne pomenita tudi, da pravice oziroma uživanje pravic, ki so bile pridobljene še pred uveljavitvijo novega zakona, sploh ne more prenehati. Nadaljnje uživanje pridobljenih pravic po ZPIZ lahko tudi v obdobju veljavnosti ZPIZ-1 traja le toliko časa, dokler za to obstajajo (jasno določeni) pogoji po prejšnjem zakonu (glej na primer sodbo VIII Ips 357/2007 z dne 23. 2. 2009).

11. Tudi priznanje dodatnih delovnih omejitev v okviru že obstoječe invalidnosti III. kategorije pomeni poslabšanje invalidnosti v smislu tretjega odstavka 397. člena ZPIZ-1, ki je pogoj za pridobitev pravic na podlagi tega zakona tudi v primeru, ko so bile invalidu III. kategorije pravice iz naslova invalidnosti priznane že na podlagi prejšnjih predpisov. Tudi v tem primeru gre za spremembo v stanju invalidnosti, zaradi katere se pravica spremeni (glej na primer sodbo VIII Ips 445/2008 z dne 21. 6. 2010).

12. Pojem trajnosti oziroma zaključek zdravljenja tožena stranka razlaga preozko. V primeru bolezni praviloma obstaja možnost ali vsaj upanje, da jo bo z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije mogoče odpraviti do te mere, da ne bo več vplivala na delovno zmožnost zavarovanca. Pravice iz naslova začasne nezmožnosti za delo urejajo predpisi o zdravstvenem zavarovanju, ki smiselno definirajo tudi pojem začasnosti. Po določbi 246. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja sta osebni zdravnik oziroma imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija dolžna napotiti zavarovanca na invalidsko komisijo, če je zavarovanec zadržan od dela zaradi bolezni ali poškodbe neprekinjeno eno leto poln delovni čas ali delovni čas, krajši od polnega.

13. Pri tožniku gre za tak primer, ko je zaradi sprememb v zdravstvenem stanju prišlo do nadaljnjega zmanjšanja njegove delovne zmožnosti oziroma poslabšanja invalidnosti. Sodišče je na podlagi strokovnega mnenja sodnega izvedenca – ki mu tožena stranka ni oporekala – ugotovilo, da sicer ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, potrebne pa so dodatne omejitve pri delu, pa tudi, da zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja ni več sposoben za delo s polnim delovnim časom. Bistvena pri tem je ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, da gre za kronificirano stanje, to je poslabšano zdravstveno stanje, ki traja že več let, ne pa zgolj za začasna ali občasna bolezenska stanja, katerih posledica je le začasna ali občasna nezmožnost za delo. V tem smislu gre pri tožniku za trajno stanje, ki pa se bo lahko poslabšalo, lahko pa z ustreznim zdravljenjem tudi izboljšalo – kar bo vplivalo na morebitno kasnejšo odločitev o pravicah iz invalidskega zavarovanja.

14. Če se zavarovancu, pri katerem je podana invalidnost III. kategorije, že ugotovljena invalidnost poslabša ali nastane nov primer invalidnosti zaradi bolezni ali poškodbe izven dela tako, da izpolnjuje pogoje za pridobitev nove pravice, pridobi to pravico, če na dan nastanka spremembe ali nove invalidnosti, izpolnjuje pogoje starosti in zavarovalne oziroma pokojninske dobe, določene s tem zakonom za pridobitev nove pravice (71. člen ZPIZ-1). Sodišče je ugotovilo, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje (novih) pravic iz 93. člena ZPIZ-1 in v tem delu tožena stranka odločitvi ne oporeka.