Jedro

Ker pri tožniku kronificirane zdravstvene težave, ki bistveno vplivajo na njegovo delovno zmožnost, trajajo že več let, vprašanja delazmožnosti ni mogoče reševati z odobravanjem bolniškega staleža, temveč mu je treba priznati pravice iz invalidskega zavarovanja. V primeru, da se bo njegovo zdravstveno stanje izboljšalo (predvideni kontrolni pregledi pri invalidski komisiji), lahko pride tudi do odločitve o spremembi že priznanih pravic.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se ugotovi, da je pri njem podana I. kategorija invalidnosti od 21. 1. 2008 dalje (1. točka izreka). Sodišče je nato odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 29. 4. 2008 in št. ... z dne 11. 11. 2008 (2. točka izreka). Tožniku, invalidu III. kategorije invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela (50 %) in bolezni (50 %), je od 1. 3. 2008 dalje priznalo pravico do dela na drugem delovnem mestu – lažja fizična opravila, kjer ne bo dvigoval bremen nad 10 kg, kjer ni dela z vibracijskimi stroji, brez dela v hrupu, brez dela na normo, z omejitvijo dvigovanja bremen z levo roko do 3 kg v polovičnem delovnem času po štiri ure dnevno. Tožniku je od 1. 3. 2008 dalje priznalo tudi pravico do delne invalidske pokojnine (3. točka izreka). Tožencu je naložilo, da bo o odmeri in izplačevanju delne invalidske pokojnine odločil s posebno odločbo v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe, delodajalcu pa, da je dolžan tožniku zagotoviti pravico do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami iz 3. točke izreka s polovičnim delovnim časom. Sodišče je tudi odločilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti stroške postopka v višini 468,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 8-dnevnega roka dalje do plačila (4. in 5. točka izreka).

Zoper sodbo v točki 2, 3, 4 in 5 izreka (v delu, kjer je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno), je pritožbo vložil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje in tudi zmotno uporabilo materialno pravo in na podlagi takšne zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne ocene mnenja sodne izvedenke, zmotno ugotovilo pravno dejstvo invalidnosti. Pogoj za obstoj invalidnosti oziroma smiselno za priznanje novih pravic je, da sprememb v zdravstvenem stanju ni možno odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije. Tak pogoj pa pri tožniku ni izpolnjen, kot to sledi iz izvedenskega mnenja sodne izvedenke, ki tega tudi ni zanikala, zaslišana na glavni obravnavi. Sodna izvedenka psihiatrinja je namreč navedla in sicer že v pisnem mnenju dne 20. 7. 2010, da tožnik do sedaj ni bil vključen v psihiatrično zdravljenje. Potrebna je kombinacija farmakoloških (v prvi vrsti ustrezno antidepresivno zdravljenje, le parcialno je ustrezna pomoč lamotrigin) in nefarmakoloških oblik zdravljenja (psihološko svetovanje oziroma suport za boljše obvladovanje življenjskih stresorjev). Prognostično manj ugodno je, da se je simptomatika relativno kronificirala, je pa vseeno potrebno poskusiti z omenjenim zdravljenjem. Po mnenju sodne izvedenke zdravljenje še ni končano. Izvedenka je podala tudi mnenje glede aktualne delovne kapacitete tožnika ter navedla, da je okvirni čas psihiatričnega ambulantnega zdravljenja, ki bi lahko prognostično napovedal potencial za omilitev omenjenih duševnih motenj 6 do 12 mesecev. Zaslišana na glavni obravnavi je vztrajala pri podanem izvedenskem mnenju. Za tožnika je prognoza negotova, ga pa je potrebno vključiti v zdravljenje. Iz navedenega izhaja, da pri tožniku obstoji možnost odprave sprememb v zdravstvenem stanju z ukrepi zdravljenja oziroma rehabilitacije in sicer bi lahko zdravljenje vodilo do izboljšanja zdravstvenega stanja. V danem primeru glede na definicijo invalidnosti iz 1. odstavka 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl.) ni možno govoriti o novi invalidnosti in tudi ne o poslabšanju invalidnosti oziroma spremembi v stanju invalidnosti. Tožniku novih pravic iz invalidskega zavarovanja glede na 163. člen ZPIZ-1 ni možno priznati. Obstoji pa tudi samo nasprotje v zvezi z odločitvijo in obrazložitvijo in sicer je sodišče glede zavrnitve zahtevka za razvrstitev v I. kategorijo navedlo, da zdravljenje v celoti še ni zaključeno, ob tem pa je priznalo nove pravice iz invalidskega zavarovanja v okviru pravice do dela s krajšim delovnim časom. Tudi iz mnenja sodnih izvedencev za področje ortopedije in travmatologije izhaja, da je bila odločitev toženca v predsodnem postopku pravilna. Sodišče se tudi ni opredelilo do ugovora toženca, da zdravljenje ni zaključeno in se tako sodba glede tega dela ne da preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). Podrejeno pa toženec še navaja, da bi sodišče upoštevaje, da je sodna izvedenka navedla, da je okvirni čas psihiatričnega ambulantnega zdravljenja, ki bi lahko prognostično napovedal potencial za omilitev omenjenih duševnih motenj 6 do 12 mesecev, moralo določiti obveznost kontrolnega pregleda pred potekom 5 let. Toženec predlaga, da pritožbeno sodišče prvenstveno izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in to tudi v stroškovnem delu, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Toženec iz previdnosti še pripominja, da stroški v zvezi s pripravljalno vlogo z dne 3. 2. 2009 niso bili nujni in sicer tožnik v tej vlogi ni navedel kaj bistveno drugega, kot v tožbi, prav tako ni podlage za priznanje 225 točk za pripravljalno vlogo z dne 9. 1. 2010 glede na njen obseg in vsebino.

V odgovoru na pritožbo tožnik navaja, da je pogoj iz 1. odstavka 60. člena ZPIZ-1 izpolnjen, saj je izvedenski organ izrecno zapisal, da ni pričakovati nekih bistvenih izboljšav, saj se je simptomatika relativno kronificirala. Komisija je na podlagi celostne obravnave sprejela mnenje, da je tožnik sposoben delati zgolj v polovičnem delovnem času. Iz njenih ugotovitev izhaja, da gre pri tožniku za nezdravljeno in relativno kronificirano depresijo, anksioznost in somatoformno motnjo. To pomeni, da ni pričakovati izboljšanja tožnikovega zdravstvenega stanja v tej meri, da bi bil sposoben delati več kot pol delovnega časa, poleg tega pa so potrebne omejitve še glede dela v hrupu in dela na normo. Komisija je zapisala, da je možna sicer delna omilitev omenjenih duševnih motenj, ne pa ozdravitev. Pri takšnem zdravstvenem stanju je tudi težko govoriti o končanem zdravljenju, kar je nakazovala tudi že medicinska dokumentacija, ki jo je tožnik navedel v svoji vlogi z dne 12. 11. 2009. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče skladno z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je v zadevi podana kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, kajti sodba vsebuje razloge, ki so bistveni za odločitev v zadevi in se jo torej tudi da preizkusiti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca št. ... z dne 18. 9. 2007 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 16. 11. 2006, s katero je bilo odločeno, da se zavrne zahteva za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Kot to sledi iz dokumentacije v upravnem spisu, je bil tožnik že s 25. 2. 1998 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti. Priznana mu je bila pravica do razporeditve oziroma zaposlitve na drugo ustrezno fizično lažje delo, brez dvigovanja bremen nad 10 kg in brez del z vibracijskimi stroji, s polnim delovnim časom. V zadevi je odprto vprašanje, ali je pri tožniku prišlo še do dodatnega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi narekovalo priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. V predsodnem postopku sta invalidnost ugotavljali invalidska komisija I. stopnje dne 28. 2. 2008, ki je menila, da je pri tožniku od 28. 2. 2008 dalje zaradi posledic poškodbe izven dela 50 % in 50 % bolezni podana III. kategorija invalidnosti. Potrebne so nove omejitve: dela naj le v dopoldanski izmeni, brez dejanske izpostavljenosti hrupu nad 60 decibelov zaradi nevrovegetativnih učinkov hrupa, brez hitrega tempa, brez dela z ali ob strojih, kjer bi se v slučaju izgube zavesti lahko poškodoval ali povzročil škodo drugim. Invalidska komisija II. stopnje pa je dne 18. 9. 2008 menila, da je potrebno nadaljnje zdravljenje ali ukrepi medicinske rehabilitacije, ki lahko vplivajo na spremembe v zdravstvenem stanju, zato pri tožniku ta čas ocene delazmožnosti ni mogoče podati.

Glede na razlike v mnenjih je sodišče prve stopnje dejansko stanje razčiščevalo tudi s pridobitvijo izvedenskega mnenja izvedenskega organa Komisija za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti v .... Iz mnenja, podanega dne 20. 7. 2010, ki so ga kot člani izvedenskega organa podali specialist ortoped, specialist kirurg in specialistka psihiatrinja izhaja, da gre s področja ortopedije in travmatologije za kronično bolečinsko motnjo v križu z nekoliko omejeno gibljivostjo leve roke po poškodbi. Nevroloških izpadov ni, omejena je gibljivost ledvene hrbtenice pri predklonu. Z ortopedsko kirurškega stališča je tožnik sposoben za lažje fizično delo v polnem delovnem času z omejitvami dvigovanja več kot 10 kg, z levo roko lahko dviguje do 3 kg. Sicer pa se izvedenca s področja ortopedije in travmatologije v celoti pridružujeta mnenju specialistke psihiatrinje. Le-ta pa je menila, da je aktualna tožnikova kapaciteta za delo iz psihiatričnih razlogov zaradi nezdravljenja in relativno kronificirane depresije, anksioznosti in somatoformne motnje maksimalno štiri urna. Ker pa tožnik do sedaj ni bil vključen v psihiatrično zdravljenje, izvedenka meni, da potrebuje kombinacijo farmakoloških in nefarmakoloških oblik zdravljenja. Ker se je simptomatika relativno kronificirala, je prognoza manj ugodna, kljub temu pa bi bilo potrebno z zdravljenjem poskusiti. Po mnenju sodne izvedenke zdravljenje še ni končano. Okvirni čas psihiatričnega ambulantnega zdravljenja, ki bi lahko prognostično napovedal potencial za omilitev omenjenih duševnih motenj je od 6 do 12 mesecev. Tudi zaslišana na glavni obravnavi je vztrajala pri podanem izvedenskem mnenju, torej da je kljub negotovi prognozi, tožnika potrebno vključiti v zdravljenje.

Glede na podane pritožbene navedbe je v zadevi sporno, ali je pri tožniku zdravljenje zaključeno.

ZPIZ-1 v 1. odstavku 60. člena določa, da je invalidnost po tem zakonu podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje.

Tožnik je bil že razvrščen v III. kategorijo. V zadevi tudi ni sporno, da se je tožniku zdravstveno stanje še dodatno poslabšalo. Odprto je zgolj vprašanje, ali teh sprememb (poslabšanja) v zdravstvenem stanju ni več mogoče odpraviti z zdravljenjem ali z ukrepi medicinske rehabilitacije. Kot to izhaja iz komentarja 60. člena ZPIZ-1 (Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju s komentarjem, GV, Inštitut za delovna razmerja, Ljubljana 2000) je pomembna novost v definiciji invalidnosti, da ne vsebuje več elementa trajnosti sprememb v zdravstvenem stanju kot pogoja za oceno invalidnosti, zato je možno ugotoviti, da se invalidnost ugotavlja, kadar spremembe v zdravstvenem stanju „začasno ali trajno“ vplivajo na zavarovančevo delovno zmožnost. To pomeni, da je lahko invalidnost tudi začasna in ne le trajna kategorija, kot je to veljalo po 27. členu prejšnjega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 in nasl.). Zaradi opustitve trajnosti sprememb v zdravstvenem stanju je novi ZPIZ-1 uvedel institut kontrolnih pregledov (106. člen ZPIZ-1).

Iz obširnega izvedenskega mnenja sodne izvedenke, ki ga podrobno povzema že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi izhaja, da so pri tožniku izkazane psihične težave, ki so se v bistvu že kronificirale. Vse te težave pa nedvomno po stališču sodne izvedenke vplivajo na tožnikovo delazmožnost tako, da le-ta ocenjuje, da je delo z omejitvami zmožen opravljati le ob časovni razbremenitvi, torej po štiri ure dnevno. Da težave, povezani s poslabšanjem zdravstvenega stanja trajajo daljši čas, kaže tudi navedba tožnika na glavni obravnavi dne 11. 5. 2010, in sicer da je v bolniškem staležu že od 6. 12. 2005 pa vse do marca 2009, sedaj pa je štiri ure v bolniškem staležu, štiri ure pa na čakanju na delo. Sam opozarja na nevrološke težave, ki jih v izvedenskem mnenju omenja tudi sodna izvedenka, te težave pa so razvidne tudi iz medicinske dokumentacije v upravnem spisu. Izvid nevrološke ambulante z dne 3. 11. 2009, ki ga povzema sodna izvedenka, izkazuje, da ima tožnik še vedno močno izražene težave in sicer vse pozabi, močno je nervozen. Pri tožniku gre za močno izražene postravmatske spremembe, ki se kažejo predvsem s psihoorganskim sindromom, motnjami ravnotežja in hoje ter kroničnimi glavoboli s patološkim EEG. Med drugim so postavljene diagnoze: postravmatski možganski sindrom, kronični popoškodbeni glavobol, reaktivna depresija zmerne stopnje, simptomatska epilepsija, psihoorganski sindrom. Navedeni izvid je bil sicer izdan po izdaji izpodbijane dokončne odločbe toženca, vendar kaže na stanje tudi že pred izdajo izpodbijane dokončne odločbe toženca, kajti tudi iz izvida nevrološkega pregleda z dne 14. 3. 2006 izhaja, da je pri tožniku v ospredju psihoorganska prizadetost s pomembnimi kortiko subkortikalnimi atrofijami možganov frontalni in parietalno. Verjetno gre pri tožniku za eno od degenerativnih bolezni centralnega živčnega sistema.

Glede na vse navedeno tudi pritožbeno sodišče meni, da gre pri tožniku za kronificirane zdravstvene težave, ki bistveno vplivajo na njegovo delazmožnost. V primeru, ko še vedno poteka zdravljenje in se tudi pričakuje izboljšanje zdravstvenega stanja, je za take primere predviden bolniški stalež. Za primere, kot je predmetni, ko stanje traja že več let (kronificirano stanje) pa nikakor ni mogoče vprašanje delazmožnosti reševati z odobravanjem bolniškega staleža, temveč je v tem primeru potrebno uporabiti določbo 1. odstavka 60. člena ZPIZ-1 ter odločiti o pravicah iz invalidskega zavarovanja. Nedvomno pa je pri tožniku potrebno še dodatno zdravljenje, torej o koncu zdravljenja niti ni mogoče govoriti, saj po mnenju sodne izvedenke tožnik potrebuje kombinacijo farmakoloških in nefarmakoloških oblik zdravljenja. V primeru, da se bo tožniku kasneje zdravstveno stanje izboljšalo, pa lahko pride tudi do odločitve o spremembi že priznanih pravic iz invalidskega zavarovanja, kar nenazadnje omogoča tudi 163. člen ZPIZ-1. Temu so namenjeni tudi kontrolni pregledi (106. člen ZPIZ-1). Določeno je, da zavarovancu, ki je pridobil pravico na podlagi invalidnosti, ki je nastala pred dopolnjenim 45. letom starosti, se z obveznimi kontrolnimi pregledi, ki se opravijo praviloma vsakih 5 let, ponovno ugotavlja invalidnost. Ker je kontrolni pregled predviden že s samim zakonom, v tem primeru po stališču pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje ni kršilo materialno pravo v smeri, kot se zavzema tožnik v pritožbi, ko v izreku izpodbijane sodbe ni izrecno določilo kontrolnega pregleda.

Glede na navedeno je tudi po stališču pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje ob ustrezno razčiščenem dejanskem stanju pravilno uporabilo materialno pravo in so s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene. Sodišče je tudi pravilno odločilo o stroških postopka, saj je tožnik sodišču tako dne 3. 2. 2009 kot tudi dne 9. 1. 2010 posredoval pripravljalni vlogi, ki sicer nista obsežni, vendar pa iz obeh vlog izhajajo vsebinske pripombe, pomembne za odločitev v zadevi.

Ob upoštevanju vsega navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.