Jedro

Višina odškodnine zaradi imisij – tožnika sodita v skupino tistih, ki so bili srednje obremenjeni z nedovoljenimi imisijami. Hiša tožnikov je od ceste oddaljena 10 do 20 metrov, prva tožnica pa je bila v relevantnem obdobju, t.j. od srede marca 2004 do konca oktobra 2008, 21 mesecev zaradi porodniškega dopusta in bolniškega staleža hrupu izpostavljena ves čas, preostalo obdobje je bila delno dnevno odsotna zaradi službe. Drugi tožnik je bil celotno relevantno obdobje delno dnevno odsoten zaradi službe.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da je njena vsebina sedaj naslednja: Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da je njena vsebina sedaj naslednja: "Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni prvi tožnici plačati znesek 5.000 EUR, drugemu tožniku pa znesek 4.500 EUR, obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 2. 2007 dalje do plačila, in jima povrniti pravdne stroške v znesku 1.485,24 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku se tožbena zahtevka prve tožnice in drugega tožnika zavrneta." Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Prva tožnica in drugi tožnik sta dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti 87,78 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi." Sicer se revizija zavrne.

Prva tožnica in drugi tožnik sta dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti 182,03

EUR revizijskih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevkoma tožnikov za plačilo odškodnine zaradi kršitve osebnostne pravice do zdravega življenjskega in bivalnega okolja, in sicer vsakemu v višini 6.800 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 2. 2007 do plačila, in toženi stranki naložilo povrnitev njunih pravdnih stroškov.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je prisojeni znesek odškodnine prvi tožnici znižalo na 5.500 EUR, drugemu tožniku pa na 5.000 EUR, obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 2. 2007 do plačila. Znižalo je tudi prisojene pravdne stroške tožnikov in jima naložilo še plačilo pritožbenih stroškov tožene stranke.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 572/2010 z dne 13. 1. 2011 revizijo dopustilo glede vprašanja višine odškodnine.

4. Tožena stranka v reviziji uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava. Strinja se s stališčem izpodbijane sodbe, da je podan temelj njene odškodninske odgovornosti, trdi pa, da bi bila primerna za prvo tožnico za 2.700 EUR, za drugega tožnika pa za 2.200 EUR nižja odškodnina od prisojene. Navedla je, da je na podlagi enake dejanske in pravne podlage pred sodišči v Pomurju vložilo tožbe okrog 2.100 tožnikov. Praksa Višjega sodišča v Mariboru v doslej razsojenih zadevah ni enotna. Razlike med odškodninami, prisojenimi v primerljivih zadevah, so prevelike in presegajo sprejemljivo toleranco, predvsem pa bistveno odstopajo od prakse Vrhovnega sodišča v zvezi z zadevami, v katerih so bili prizadeti posamezniki, ki so prebivali na Cankarjevi ulici in na Tišinski ulici v Murski Soboti. Tam tožniki niso bili izpostavljeni le hrupu, ampak tudi drugim vrstam imisij (vibracijam in težkim kovinam), izpostavljenost pa je trajala bistveno daljše časovno obdobje. Revidentka se sklicuje na sodbe Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1532/2008, I Cp 1132/2010, I Cp 1585/2010 in I Cp 1247/2010, ter na sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 148/2007, II Ips 813/2007, II Ips 940/2007, II Ips 567/2008, II Ips 409/2009, II Ips 279/2010 in II Ips 301/2010. 5. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožnikoma, ki sta nanjo odgovorila.

6. Revizija je delno utemeljena.

7. Temelj odškodninske obveznosti tožene stranke predstavljajo ugotovitve o znatno povečani ravni hrupa v bivanjskem okolju tožnikov, ki živita ob regionalni cesti G1-3/366 in zaradi katerega sta v obdobju 57 mesecev, tj. od srede marca 2004 do konca oktobra 2008 trpela psihično neugodje (nespečnost, nezbranost, nervoznost ipd.) v obsegu, ki utemeljuje prisojo denarne odškodnine.(1)

8. Glede odmere višine odškodnine je bilo v nekaj deset obravnavanemu v bistvenem podobnih primerih, v katerih je doslej odločilo Vrhovno sodišče, zavzeto stališče, da gre odločilna teža dvema okoliščinama, in sicer oddaljenosti bivališča tožnikov od regionalne ceste G1-3 in obdobju izpostavljenosti (tako kumulativno gledano, kot z vidika povprečne dnevne navzočnosti doma)(2). Najbolj so bili namreč s prekomernimi imisijami obremenjeni tisti tožniki, katerih bivališča se nahajajo v neposredni bližini ceste, manj pa po naravi stvari tisti, katerih domovi so oddaljeni približno 15 m in več. Bolj so bili obremenjeni tisti, ki so zaradi upokojitve, nezaposlenosti ali drugih razlogov večino časa preživljali doma, kot tisti, ki so bili zaradi zaposlitve, šolanja ali drugih razlogov določen čas odsotni. Navedeni kriteriji so bili oblikovani po vzoru tistih, sprejetih v odločitvah Vrhovnega sodišča o primerni višini odškodnine za duševno trpljenje tožnikov, ki so živeli ob Cankarjevi in Tišinski ulici v Murski Soboti in, ki so bili zaradi preusmeritve tranzitnega prometa od leta 1991 do leta 2000 izpostavljeni prekomernemu hrupu, vibracijam in izpustu plinov.(3) Tudi razponi višin odškodnin za posamezne skupine tožnikov, v katere so se ti uvrščali glede na oddaljenost bivališča in obdobje izpostavljenosti, so bili v omenjenih obravnavani podobnih zadevah določeni v razmerju z odškodninami, prisojenimi v »m.« zadevah, pri čemer je Vrhovno sodišče tudi pojasnilo, da krajše dobe izpostavljenosti ni mogoče upoštevati strogo premosorazmerno.(4) Prav tako je bilo že pojasnjeno, da glede na to, da je bil vir nedovoljenih imisij v obeh sklopih primerov znatno povečan obseg tovornega prometa, okoliščini, da so bili tožniki iz Murske Sobote izpostavljeni ne le hrupu, ampak tudi vibracijam in težkim kovinam, ni mogoče dati pravno upoštevne teže. 9. Upoštevaje navedeno je v obravnavani zadevi kot relevantni okoliščini za odmero višine odškodnine treba upoštevati, da je hiša tožnikov od ceste oddaljena 10 do 20 metrov, prva tožnica pa je bila v relevantnem obdobju, tj. od srede marca 2004 do konca oktobra 2008, 21 mesecev zaradi porodniškega dopusta in bolniškega staleža hrupu izpostavljena ves čas, preostalo obdobje je bila delno dnevno odsotna zaradi službe. Drugi tožnik je bil celotno relevantno obdobje delno dnevno odsoten zaradi službe. Tožnika je tako glede na že razsojene zadeve mogoče uvrstiti v skupino tistih, ki so bili srednje obremenjeni z nedovoljenimi imisijami, pri čemer je bila prva tožnica glede na 21 mesečno stalno izpostavljenost, z imisijami obremenjena malce bolj, primerno odškodnino zanjo pa zato predstavlja znesek 5.000 EUR, tj. približno 5,4 povprečnih neto plač(5). Primerno odškodnino za drugega tožnika predstavlja znesek 4.500 EUR, tj. približno 4,8 povprečnih neto plač.

10. Po navedenem je Vrhovno sodišče reviziji delno ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je prisojeni znesek odškodnine prvi tožnici znižalo na 5.000 EUR, drugemu tožniku pa na 4.500 EUR, v presežku pa je tožbena zahtevka zavrnilo (prvi odstavek 380. člena ZPP).

11. Če revizijsko sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Glede na spremenjeni pravdni uspeh tožnikov, ki sedaj znaša približno 70 %, jima je tožena stranka po medsebojnem pobotanju dolžna povrniti 1.485,24 EUR pravdnih stroškov, nastalih v postopku na prvi stopnji. Stroški postopka pred sodiščem druge stopnje, do povračila katerih je upoštevaje 30 % pritožbeni uspeh upravičena tožena stranka pa znašajo 87,78 EUR. Revizijsko sodišče je pri stroških prvostopenjskega in drugostopenjskega postopka upoštevalo odmero sodišč prve in druge stopnje.

12. Tožena stranka je z revizijo uspela približno 84 %, uspeh tožnikov pa predstavlja preostanek. V skladu z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 67/2003 in nasl.) je revizijsko sodišče revizijske stroške tožene stranke odmerilo na 280,91 EUR, ob upoštevanju merila uspeha in po pobotanju z revizijskimi stroški tožnikov pa ji jih je prisodilo v višini 182,03 EUR.

Op. št. (1): Primerjaj sodbi II Ips 409/2009 z dne 18. 2. 2010 in II Ips 170/2009 z dne 26. 3. 2009. Op. št. (2): Sodbe II Ips 224/2010 z dne 13. 12. 2010, II Ips 257/2010 z dne 13. 12. 2010, II Ips 335/2010 z dne 13. 12. 2010 in mnoge druge.

Op. št. (3): Izmed odločb, navedenih v reviziji, so to sodbe II Ips 148/2007 z dne 8. 11. 2007, II Ips 813/2007 z dne 29. 11. 2007, II Ips 940/2007 z dne 24. 1. 2008 in II Ips 567/2008 9. 7. 2008. Op. št. (4): Primerjaj 10. oziroma 11. točko obrazložitev v opombi 2 navedenih judikatov.

Op. št. (5): Glede na to, da je bilo v večjem delu primerljivih zadev razsojeno v letu 2009, razlike v mesečnih povprečnih neto plačah pa so bile v tem letu precejšnje, je Vrhovno sodišče pri presoji izhajalo iz povprečne neto plače, izračunane na letni ravni.