Jedro

Odškodnina zaradi hrupa - Gornja Radgona.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da izrek sedaj v celoti glasi: „Tožena stranka je dolžna plačati prvotožnici znesek 5.500,00 (pet tisoč petsto) EUR ter drugotožniku znesek 5.000,00 (pet tisoč 00/100) EUR oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.02.2007 dalje do plačila v roku 15 dni, pod izvršbo in jima povrniti pravdne stroške v znesku 2.380,14 (dva tisoč tristo osemdeset 14/100) EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi pod izvršbo.

V presežku se tožbeni zahtevek zavrne.“ Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati njene pritožbene stroške v znesku 64,37 (štiriinšestdeset 37/100) EUR v 15 dneh od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženo stranko zavezalo k plačilu odškodnine za vsakega od tožnikov v znesku 6.800,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.02.2007 dalje do plačila, ter k povrnitvi pravdnih stroškov v znesku 2.835,55 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper citirano sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi izpostavlja, da je sodišče prve stopnje tožnikoma prisodilo nesorazmerno visoki odškodnini, ter da je nepravilno odločilo tudi o obrestnem zahtevku in o stroških postopka. Sklicuje se na 133. člen Obligacijskega zakonika - OZ, ko pravi, da je mogoče zahtevati povrnitev škode pri opravljanju splošno koristne dejavnosti le v primeru, da ta presega običajno mero in v obsegu katere jo presega. Glede na jakost hrupa, čas izpostavljenosti in upoštevaje strankine izpovedbe je sodišče prve stopnje odškodnino odmerilo v previsokem znesku. Sodišču prve stopnje očita, da ni v zadostni meri upoštevalo, da živimo v času, ko se v urbanih okoljih imisije vseh vrst povečujejo, kar še posebej velja za tiste, ki ležijo ob tranzitnih poteh ali industrijskih središčih. Citira vrsto judikatov Vrhovnega sodišča v katerih primerja dosojene odškodnine zaradi hrupa in se zavzema za spremembo izpodbijane sodbe v smeri ustreznega znižanja dosojene odškodnine, prav tako pa se zavzema za znižanje pravdnih stroškov, podrejeno pa predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Graja odločitev o pravdnih stroških, pri čemer izpostavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati le tiste stroške, ki so bili za pravdo potrebni. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve (člen 350/II Zakona o pravdnem postopku - ZPP) in v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pri tem ni zašlo v uradoma upoštevne kršitve procesnih pravil (pri čemer pritožba ne pove, kakšne kršitve procesnih pravil bi naj zagrešilo sodišče prve stopnje), je pa napačno uporabilo materialno pravo, ko je dosodilo odškodnine v nekoliko previsokem znesku. Glede dejanskih okoliščin sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju povzema pravilne razloge v izpodbijani sodbi sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi izvajanji tožene stranke, ter v zvezi z višino dosojene odškodnine pa dodaja sledeče:

6. Sodišče prve stopnje je dosodilo odškodnino za duševne bolečine zaradi posega v njihovo pravico do zdravega življenjskega okolja. Pravica do zdravega življenjskega okolja je ustavna pravica, urejena v 72. členu Ustave RS. Zakonsko ureditev odškodninske odgovornosti zaradi posega v pravico do zdravega življenjskega okolja predstavlja določba tretjega odstavka 133. člena OZ, ki opredeljuje mejo med pravno priznano in nepriznano škodo, in sicer, da je mogoče v primeru, če nastane škode pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je izdal dovoljenje pristojni organ, zahtevati povrnitev škode, ki presega običajne meje. Osrednja določba za odločanje o denarni odškodnini za nepremoženjsko škodo, ki tudi primeroma določa oblike nepremoženjske škode pa je 179. člen OZ.

7. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi pravilno ugotovilo dejansko stanje. Iz ugotovitev na prvi stopnji izhaja, da se je cesta G1-3/366 ob kateri živita tožnika uvrščala med izredno hrupne odseke. Cesta je bila obremenjena z visokim deležem cestnega prometa, ki je iz leta v leto naraščal, stanovanjska hiša, v kateri prebivata tožnika pa je od ceste oddaljena 10 do 20 m (razlogi na strani 4 in 5, prvi in drugi odstavek izpodbijane sodbe).

8. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine tožnikoma navedene dejanske okoliščine pravilno upoštevalo, vendar pa je v preveliki meri upoštevalo osebne okoliščine obeh tožnikov, hkrati pa v premajhni meri v podobnih primerih dosojene odškodnine, zato je utemeljena pritožbena graja v zvezi s previsoko odmerjenima odškodninama tožnikoma. Tožnika zahtevata odškodnino za časovno obdobje od 12.03.2004 do izgradnje avtoceste 30.10.2008, to je za obdobje štirih let in sedem in pol mesecev. Sodišče druge stopnje zato ocenjuje, da znaša pravična denarna odškodnina za škodo, ki jo je utrpela prvotožnica 5.500,00 EUR, pri tem je sodišče druge stopnje upoštevalo, da je bila prvotožnica v spornem obdobju slabo leto in pol na bolniškem staležu in porodniškem dopustu in je bila več doma kakor drugotožnik, zato ji gre zaradi vplivov prekomernega hrupa nekoliko višja odškodnina kot drugotožniku.

9. Odškodnino za drugotožnika je sodišče druge stopnje upoštevaje na prvi stopnji ugotovljene dejanske ugotovitve znižalo na 5.000,00 EUR. Pri tem je upoštevalo, da je drugotožnik bil zaradi službenih obveznosti v spornem obdobju manj doma kakor prvotožnica, ki je, kakor že povedano, bila v staležu in na porodniškem dopustu. Glede na obstoječo sodno prakso v primerljivih odškodninskih zadevah kakor utemeljeno graja pritožba je zato sodišče druge stopnje odškodnino prvotožnici znižalo na 5.500,00 EUR, drugotožniku pa na 5.000,00 EUR (odločba Višjega sodišča v Mariboru opr. št. I Cp 1246/2010, kjer so bile v primerljivi odškodninski zadevi dosojene enake oziroma podobne odškodnine).

10. Toženka v pritožbi graja odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti od dosojene odškodnine. Ker je sodišče druge stopnje znižalo tožnikoma dosojeni odškodnini tako, da le-ti ne presegata zneskov iz tožbenih zahtevkov pred njihovim zvišanjem, jim zanje pripadajo zakonske zamudne obresti od dneva, kakor je to razsodilo sodišče prve stopnje, pri čemer je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, od kdaj je tožena stranka v zamudi (razlogi na strani 6 izpodbijane sodbe, četrti odstavek).

11. Sprememba odločitve o glavni stvari ima za posledico tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških. O teh je sodišče druge stopnje odločilo na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP in 155. členom istega zakona.

12. Sodišče prve stopnje je za prvi narok za glavno obravnavo, na katerem se je obravnavala glavna stvar in so se sprejemali dokazi pravilno priznalo stroške na podlagi 1. točke tar. št. 20 Odvetniške tarife - OT v višini 500 odvetniških točk. V zvezi s pritožbeno grajo tožnikom priznanih stroškov za pripravljalne vloge sodišče druge stopnje ocenjuje, da je sodišče prve stopnje obema strankama enakovredno priznalo številne pripravljalne vloge in je tudi enakovredno manj obsežne pripravljalne vloge na strani obeh strank stroškovno obravnavalo kot obrazložene dopise. Zato sodišče druge stopnje zavrača pritožbeno grajo tožene stranke v tej smeri kot neutemeljeno.

13. Ker se je spremenil uspeh v pravdi, je bilo potrebno spremeniti tudi odločitev o stroških. Tožeča stranka je v prvi fazi priglasila 1.432,07 EUR pravdnih stroškov. Njen uspeh v tej fazi znaša 89 %, torej je upravičena do povrnitve 1.274,54 EUR pravdnih stroškov. V drugi fazi je bilo tožeči stranki priznanih 1.561,00 EUR pravdnih stroškov. Njen uspeh iz te faze znaša 77 % in je torej upravičena do povrnitve 1.201,97 EUR.

14. Tožena stranka je v prvi fazi priglasila 1725 točk, kar znaša 1.250,77 EUR, njen uspeh v prvi fazi je 11 % in je zato upravičena do povrnitve 1.337,58 EUR pravdnih stroškov. V drugi fazi je sodišče druge stopnje toženi strani priznalo 816 točk, pri čemer je priznalo vse stroške razen stroškov pripravljalnih vlog od četrte pripravljalne vloge dalje, za kar ji je priznalo za vsako vlogo po 20 točk, kar znaša izračunano po tarifi 374,54 EUR, k temu pa je prištelo še kilometrino po pravilno priglašenem stroškovniku 40,20 EUR, skupno torej 414,74 EUR. Uspeh tožene stranke v drugi fazi je 23% in je zatorej upravičena do povrnitve 95,39 EUR pravdnih stroškov.

15. Po medsebojnem pobotanju pravdnih stroškov iz obeh faz je dolžna tožena stranka tožečima strankama plačati 2.380,14 EUR pravdnih stroškov.

16. Tožena stranka je s svojo pritožbo uspela z 22%. Po pravilno priglašenem stroškovniku ji gre za sestavo pritožbe 637,5 točk oziroma 292,61 EUR, pri čemer je ob upoštevanju njenega pritožbenega uspeha upravičena do povrnitve 64,37 EUR pravdnih stroškov iz pritožbenega postopka.

17. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje pritožbi tožene stranke delno ugodilo in obsodilni del izpodbijane sodbe delno spremenilo na podlagi določil pete alineje 358. člena ZPP. V preostalem je pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

18. Odločitev o pravdnih stroških temelji na prvem odstavku 155. člena ZPP, Odvetniški tarifi - OT in Zakonu o sodnih taksah - ZST-1. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP.