Jedro

Delavec lahko tožbo s tožbenim zahtevkom, da se šteje, da je sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, vloži v roku 30 dni po izteku zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas. V tožbi lahko uveljavlja nezakonitost tudi predhodnih (zaporednih) pogodb o zaposlitvi za določen čas.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v celoti glasi: „1. Ugotovi se, da je delovno razmerje tožnici pri toženi stranki dne 9. 10. 2010 nezakonito prenehalo.

2. Ugotovi se, da je tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki za nedoločen čas, s polnim delovnim časom, na delovnem mestu zdravstveni administrator V (II).

3. Tožena stranka je dolžna tožnico vrniti na delo in jo od dneva prenehanja delovnega razmerja, to je do 9. 10. 2010 dalje, prijaviti v socialno zavarovanje, v 8 dneh in pod izvršbo.

4. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti pravdne stroške v znesku 752,47 EUR, v 8. dneh po prejemu sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila, pod izvršbo, sama pa krije svoje stroške postopka.“ Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 466,56 EUR, v 8. dneh po prejemu sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je delovno razmerje tožnici pri toženi stranki nezakonito prenehalo; da se ugotovi, da je tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki za nedoločen čas, s polnim delovnim časom, na delovnem mestu zdravstveni administrator V (II); da je tožena stranka dolžna tožnico vrniti na delo in jo od dneva prenehanja delovnega razmerja, to je do 9. 10. 2010 dalje, prijaviti v socialno zavarovanje, v 8 dneh in pod izvršbo ter ji povrniti pravdne stroške. Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo, smiselno zoper njen zavrnilni del, se pritožuje tožnica iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oz. podrejeno, sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je s toženo stranko sklenila več pogodb o zaposlitvi, vedno za enaka dela, ne glede na spremembo naziva delovnega mesta zaradi spremembe plačnega sistema. Sedem pogodb o zaposlitvi je bilo sklenjenih zaradi začasno povečanega obsega dela. Če se delovno razmerja sklepa za določen čas, mora biti razlog povečanega obsega dela podan že pri prvi pogodbi o zaposlitvi za določen čas. Tožena stranka je v prvih sedmih pogodbah za določen čas vedno navajala razlog začasno povečanega obsega dela, ni pa tega obstoja ne utemeljila in ne dokazala. Razlog, zaradi katerega se sklepa pogodba o zaposlitvi za določen čas, mora biti dejansko obstoječ in konkretiziran. V konkretnem primeru je očitno, da je bila potreba po delu tožnica stalna in ne le začasna. Tudi glede zadnje pogodbe o zaposlitvi, ki je bila sklenjena zaradi nadomeščanja začasno odsotne delavke D.C., je potrebno poudariti, da le ta ni bila odsotna šele od 1. 6. 2009 dalje, ampak je bila odsotna že dlje časa, z nekaj dnevnimi prekinitvami. Pogodbo o zaposlitvi z dne 5. 6. 2009, sklenjeno za nadomeščanje začasno odsotnega delavca je tožnica sklenila s toženko dne 15. 6. 2009, torej je dejansko ostala na delu po poteku časa, za katerega je bila sklenjena prejšnja pogodba o zaposlitvi in je šele peti dan prejela in podpisala zadnjo pogodbo o zaposlitvi. Tožnica je tako ostala na delu po poteku časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Tožena stranka je tako želela, saj se je v tem obdobju odločala, ali jo bo zaposlila za nedoločen čas ali za določen čas. Glede na navedeno je materialnopravno zmotno stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožnica transformacijo zahtevati po 204. čl. ZDR v 30. dneh po poteku časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi z dne 21. 4. 2009. Glede na sodno prakso je imela tožnica na voljo, da že takrat vloži zahtevo za odpravo kršitve (v času trajanja delovnega razmerja), ali pa sodno varstvo zahteva v 30. dneh po prenehanju delovnega razmerja. Tožnica izpostavlja, da je potreba po njenem delu obstajala še naprej, saj je tožena stranka neposredno po tem, ko se je nadomeščana delavka D.C. vrnila, sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas z drugo delavko (B.) in za ista dela, ki jih je prej opravljala tožnica. Navedeno pa kaže na to, da tudi pri zadnji pogodbi o zaposlitvi ni šlo za razlog nadomeščanja, ampak drug razlog, da potreba po delu tožnice ni prenehala z vrnitvijo D.C., ampak je obstajala še naprej in gre torej tudi pri tej pogodbi za pogodbo, ki je sklenjena v nasprotju z zakonom. Tožena stranka je tudi s K. sklenila podjemno pogodbo za istovrstna dela, za obdobje od 17. 1. 2011 do 28. 1. 2011, kar je prav tako nezakonito. Tožnica je ves čas opravljala istovrstna dela, glede tega se pri njenem delu ni prav nič spremenilo, kar je potrdila tudi O.R.. Priča S.G. je dne 9. 6. 2011 izpovedala, da pri toženi stranki B. še vedno dela za določen čas, torej 9 mesecev po prenehanju delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki, zato je jasno, da tožena stranka ves čas le izigrava določbe ZDR. S.G. je tudi potrdila, da obseg dela v času odhoda D.C. ni bil povečan. To pomeni, da je res vsaj pri predzadnji pogodbi o zaposlitvi za določen čas, šlo za navidezni razlog. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je zmotno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožnica v obdobju od 6. 6. 2007 do 1. 6. 2009 sklenila več pogodb o zaposlitvi za določen čas zaradi začasno povečanega obsega dela na Ginekološko - porodnem oddelku. Zadnja pogodba o zaposlitvi, sklenjena zaradi razloga začasno povečanega obsega dela, je bila sklenjena dne 21. 4. 2009 in sicer za obdobje od 1. 5. 2009 do 31. 5. 2009 (A15). Tožnica je tudi po tem datumu ostala na delu pri toženi stranki. Nato pa je dne 5. 6. 2009 (za nazaj) podpisala novo pogodbo o zaposlitvi za določen čas z datumom veljavnosti od 1. 6. 2009 dalje, tokrat zaradi nadomeščanja začasno odsotne delavke D.C. (A16). Ta pogodba o zaposlitvi je potekla z dnem 9. 10. 2010. Pritožba pravilno izpostavlja, da je zmotno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica glede na 204. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami.) prekludirana uveljavljati transformacijo pogodb o zaposlitvi za določen čas, sklenjenih zaradi začasno povečanega obsega dela do dne 31. 5. 2009, iz razloga, ker je dne 5. 6. 2009 podpisala novo pogodbo o zaposlitvi za določen čas (sklenjeno zaradi nadomeščanja začasno odsotne delavke). V skladu s sodno prakso lahko delavec, ki uveljavlja nezakonitost sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas, oziroma njeno nezakonito prenehanje zaradi zakonske domneve, da je bila takšna pogodba sklenjena za nedoločen čas, vloži tožbo na sodišče na podlagi 3. odstavka 204. člena ZDR v roku 30 dni od dneva prenehanja delovnega razmerja, pred prenehanjem pogodbe (tudi takoj po njeni sklenitvi) pa po 1. in 2. odstavku iste zakonske določbe. Tožnica tako pravilno izpostavlja, da je lahko tožbo v zvezi z nezakonitostjo sklenitve katerekoli od pogodb o zaposlitvi za določen čas ter nezakonitostjo prenehanja pogodbe o zaposlitvi vložila v 30-tih dneh po prenehanju delovnega razmerja.

Tožnica je delo pri toženi stranki najmanj od 1. 2. 2009 dalje opravljala neprekinjeno na podlagi sklenjenih pogodb o zaposlitvi za določen čas (A14, A15, A16). Na delu pri toženi stranki je s pristankom tožene stranke ostala tudi po 31. 5. 2009, čeprav ni imela sklenjene pogodbe o zaposlitvi in je slednjo za obdobje od 1. 6. 2009 dalje sklenila šele dne 5. 6. 2009 (torej za nazaj). To dejstvo je tožena stranka izrecno potrdila (list. št. 10).

Sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas je izjema od pravila, da se pogodbe o zaposlitvi sklepajo za nedoločen čas (prvi odstavek 10. člena ZDR). Če pogodba o zaposlitvi za določen čas ni sklenjena v pisni obliki ob nastopu dela, se domneva, da je pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas (drugi odstavek 10. člena ZDR). Ker je tožnica ostala na delu tudi po 31. 5. 2009, torej po poteku časa, za katerega je sklenila pogodbo o zaposlitvi z dne 21. 4. 2009, je bil s tem izpolnjen pogoj iz 54. čl. ZDR za preoblikovanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas .

Delodajalec z delavcem, ki je pri njem že v delovnem razmerju za nedoločen čas, ne more skleniti nove pogodbe o zaposlitvi za določen čas. ZDR v 75. členu določa zakonite načine prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Glede na značaj pogodbe o zaposlitvi in varstvo delavca kot šibkejše stranke v pogodbenem delovnem razmerju, gre za omejeno število načinov prenehanja pogodbe o zaposlitvi in v tem smislu za prisilne zakonske določbe. Delodajalec ne more določati drugih načinov prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Da bi pogodba o zaposlitvi, za katero se šteje, da je sklenjena za nedoločen čas, lahko prenehala s podpisom nove pogodbe o zaposlitvi za določen čas, kot v konkretnem primeru, ko je bila dne 5. 6. 2009 (za nazaj) sklenjena nova pogodba o zaposlitvi za določen čas, ZDR v navedenem členu ne predvideva. Prav tako zakon ne predvideva, da bi lahko bil delavec istočasno v delovnem razmerju za nedoločen čas in za določen čas. To tudi ne bi bilo združljivo z naravo delovnega razmerja in pogodbe o zaposlitvi. Zato je edino mogoč zaključek, da delavec, za katerega se šteje, da ima pri delodajalcu sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, z istim delodajalcem ne more zakonito skleniti pogodbe o zaposlitvi za določen čas, če mu pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas predhodno ne preneha na enega od zakonitih načinov, naštetih v 75. členu ZDR (tako tudi sodba VS RS št. VIII Ips 311/2007 z dne 22. 9. 2008).

Ker je tožnica po izteku pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 4. 2009 tudi po 31. 5. 2009 ostala na delu pri toženi stranki, se šteje, da je bila pri toženi stranki zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, in zato s toženo stranko dne 5. 6. 2009 ni mogla zakonito skleniti pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Iz tega razloga ji delovno razmerje dne 2. 10. 2010 ni zakonito prenehalo. V posledici navedenega je tožnica upravičena do reintegracijskega in reparacijskega zahtevka, v skladu z načelom, da se ima delavec pravico vrniti v delovno razmerje - na prejšnje delovno mesto, če sodišče ugotovi nezakonitost prenehanja delovnega razmerja, in da se z odločitvijo sodišča vzpostavi stanje, ki je veljalo pred protipravnim dejanjem, ravnanjem ali odločitvijo delodajalca oz. nezakonitim prenehanjem delovnega razmerja.

Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. čl. ZPP sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo, tako kot izhaja iz izreka te sodbe.

Pritožbeno sodišče je glede na to, da je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, v skladu z določbo 2. odst. 165. čl. ZPP ponovno odločalo o stroških celotnega postopka. Tožnica je v pravdi uspela, zato ji je tožena stranka v skladu z načelom uspeha v postopku dolžna povrniti stroške postopka (154. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče je skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008) ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta glede na 2. odst. 22. čl. ZOdvT tožnici priznalo nagrado za postopek v višini 315,90 EUR (tar. št. 3100), nagrado za narok v višini 291,16 EUR, 20,00 EUR (tar. št. 6002) in 20% DDV (125,41 EUR), skupaj 752,47 EUR, medtem ko tožena stranka svoje stroške postopka krije sama.

Ker je tožnica s pritožbo uspela, ji je tožena stranka dolžna povrniti tudi pritožbene stroške, kot izhaja iz izreka. Pritožbeno sodišče je tožnici priznalo nagrado za postopek v višini 388,80 EUR (tar. št. 3210) in 20% DDV v višini 77,76 EUR, skupaj torej 466,56 EUR.