Jedro

Do zadržanja zastaranja lahko pride (tudi) takrat, ko je obdolženec nedosegljiv na slovenske državne organe, ne glede na to, ali je dosegljiv tujim državnim organom.

Do zadržanja zastaranja pa ne pride v situaciji, ko se obdolženec izmika sojenju, saj pojem izmikanja predpostavlja obdolženčevo dosegljivost državnim organom.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Kopru je na podlagi tretjega odstavka 293. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 4. točko 357. člena ZKP ustavilo kazenski postopek zoper obdolženega A. A. zaradi kaznivega dejanja neplačevanja preživnine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 194. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) ter odločilo o stroških kazenskega postopka. Višje sodišče v Kopru je pritožbo oškodovanke B. B. zavrnilo kot neutemeljeno in ji naložilo plačilo sodne takse v višini 100,00 EUR.

2. Vrhovni državni tožilec mag. Jože Kozina je zoper pravnomočni sklep vložil zahtevo za varstvo zakonitost, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona po 3. točki 372. člena ZKP, zaradi kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s kršitvijo 22. člena Ustave RS ter zaradi kršitve prvega odstavka 395. člena ZKP v zvezi z 22. in 25. členom Ustave. Vrhovnemu sodišču predlaga, da ugotovi, da je bil zakon prekršen, ne da bi posegalo v pravnomočno odločbo, saj je zahteva vložena v obdolženčevo škodo.

3. Vrhovno sodišče obdolžencu zahteve ni uspelo vročiti v odgovor, ker se je sodno pisanje z zadnje znanega naslova vrnilo z oznako „neznan“.

B.

4. Sodišče prve stopnje je kazenski postopek ustavilo zaradi zastaranja kazenskega pregona. Pri kaznivem dejanju neplačevanja preživnine, ki je dejanje trajanja, začne teči zastaranje zadnji dan obdobja, opisanega v obtožnem aktu. Upoštevaje čas storitve kaznivega dejanja iz opisa dejanja (od dne 20. 4. 1990 do dne 20. 4. 2010) je zastaranje začelo teči dne 20. 4. 2010, kazenski pregon pa bi upoštevaje 4. točko prvega odstavka 90. člena KZ-1 zastaral po poteku desetih let, torej dne 20. 4. 2020, kot je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Slednje ni presojalo, ali so podane okoliščine iz tretjega odstavka 91. člena KZ-1 za zadržanje zastaranja.

5. Ker se prvostopenjsko sodišče do vprašanja, ali je bil obdolženec za državne organe nedosegljiv in ali posledično rok za zastaranje kazenskega pregona v tem času ni tekel, ni opredelilo, mu vložnik očita kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z 22. členom Ustave. Ta kršitev je med drugim podana, če v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, česar pa konkretnemu sklepu prvostopenjskega sodišča ni mogoče očitati. Sodišče je ugotovilo, da je kazenski pregon zastaral in s tem v zvezi je ugotovilo vsa odločilna dejstva (očitani datum storitve kaznivega dejanja; potek zastaralnega roka). Če nastopa zastaranja ni presojalo na podlagi instituta zadržanja zastaranja, ker te določbe kazenskega zakonika ni uporabilo, ne gre za očitano kršitev, pač pa za vprašanje kršitve kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP.

6. Sklepu pritožbenega sodišča vložnik očita kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP v zvezi z 22. in 25. členom Ustave RS, in sicer z navedbo, da se sodišče ni opredelilo „do niza oškodovankinih očitkov, naziranj in stališč“. Zoper sklep sodišča prve stopnje se je namreč pritožila oškodovanka, ki je uveljavljala kršitev kazenskega zakona, ker sodišče ni uporabilo določbe tretjega odstavka 91. člena KZ-1 o zadržanju zastaranja. V pritožbi je nanizala številna dejstva iz obdobja pred vloženo kazensko ovadbo in po njej, vse do izdaje sklepa o ustavitvi postopka, ki so po njeni oceni izkazovala nedosegljivost obdolženca in namerno izogibanje izvedbi kazenskega postopka (neprevzemanje sodnih pisanj; manipuliranje z odjavami in prijavami prebivališč na Hrvaškem in v Italiji), njegovo bolezen (med 17. 2. 2020 in 17. 4. 2020) ter nazadnje nemožnost izvedbe zaslišanja pred italijanskimi pravosodnimi organi zaradi ukrepov, povezanih z epidemijo virusa Covid, z vsem tem pa obdolženčevo nedosegljivost za sodišče. 7. Pritožbeno sodišče je povzelo relevantna procesna dejstva in ugotovilo, da se je obdolženec očitno izmikal sojenju, torej je v tem delu sprejelo oškodovankine navedbe, toda ocenilo je, da nobene od teh okoliščin ni mogoče šteti za obdolženčevo nedosegljivost državnim organom, čeprav so preprečevale začetek sojenja. Ugotovilo namreč je, da „ni bilo nobenega predloga v smeri, da bi sodišče poseglo po ukrepih za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti v postopku (pripor zaradi izmikanja glavni obravnavi, Evropski nalog za prijetje in predajo)“, torej da sodišče oziroma državni organi niso napravili vsega, kar bi v skladu z zakonodajo lahko, da bi zagotovili obdolženčevo navzočnost na glavni obravnavi. Presodilo je, da uveljavljana kršitev kazenskega zakona zaradi neuporabe določbe tretjega odstavka 91. člena KZ-1 ni podana (tč. 4 do 7 sklepa). Očitek vložnika, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do odločilnih navedb in pravnih stališč iz pritožbe, je torej neutemeljen.

8. Presoditi pa je treba, ali je bil z izpodbijanim pravnomočnim sklepom prekršen kazenski zakon v vprašanju, ali so zaradi zastaranja kazenskega pregona podane okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon (3. točka 372. člena ZKP). V ta namen je v obravnavani zadevi treba napraviti jasno razmejitev med pravnima pojmoma izmikanja obdolženca in nedosegljivostjo za državne organe, saj ima le slednji učinek na tek roka za zastaranje kazenskega pregona (tretji odstavek 91. člena KZ-1).

9. Iz ugotovitev izpodbijanega pravnomočnega sklepa in iz vsebine kazenskega spisa izhajajo naslednje procesno relevantne okoliščine: – obdolžencu obtožni predlog in vabilo na glavno obravnavo nista bila vročena, ker sodnih pisanj obdolženec na znanem naslovu dejanskega bivališča na Hrvaškem ni prevzel, na tem naslovu pa je obdolženec živel ob koncih tedna s svojo ženo – med tednom je obdolženec živel in delal v Italiji kot voznik tovornjaka – sodišče je za mednarodno pomoč najprej zaprosilo pri hrvaških organih, in sicer za vročitev obtožnega predloga in vabila na glavno obravnavo, hkrati pa je izdalo Evropski preiskovalni nalog (EPN) za zaslišanje obdolženca v Republiki Hrvaški zaradi izvedbe glavne obravnave v njegovi nenavzočnosti – zatem se je sodišče seznanilo z naslovom dejanskega prebivališča obdolženca v Trstu, kamor mu ni poskušalo neposredno vročiti obtožni predlog in vabilo na glavno obravnavo, pridobilo pa je tudi podatke o firmi družbe, pri kateri je bil zaposlen (gre za italijansko družbo) – hrvaški organi so na podlagi EPN obdolžencu vročili vabilo za zaslišanje, ki pa ni bilo opravljeno, saj je obdolženec zaprosil za preložitev naroka zaradi razlogov zdravstvene narave in zaradi delovnih obveznosti, ko pa se je bližal nov datum zaslišanja, je obdolženčev zagovornik hrvaške organe obvestil, da se ga obdolženec zaradi operacije karpalnega kanala ne more udeležiti, priložil je zdravniško opravičilo za dva meseca, ter pojasnil, da je obdolženec odjavil svoje prebivališče na Hrvaškem, zaradi česar hrvaški organi niso mogli ugoditi EPN – sodišče je po mednarodni pravni pomoči za vročitev obtožnega predloga in vabila na glavno obravnavo nazadnje zaprosilo italijanske pravosodne organe in izdalo nov EPN z enako vsebino; ti pa so odgovorili, da do predvidenega datuma zastaranja kazenskega pregona ne bodo mogli opraviti zaslišanja, saj so vsi roki v kazenskih zadevah zaradi epidemije koronavirusne bolezni prekinjeni in postopkovna opravila odložena.

10. Pritožbeno sodišče je pri presoji zadržanja zastaranja izhajalo iz ugotovitve, da se je obdolženec očitno izmikal sojenju. Vendar pa izmikanje obdolženca opisuje položaj, v katerem mu zaradi lastnega ravnanja sodnih pošiljk ni mogoče vročiti oziroma se obdolženec ne udeležuje procesnih dejanj, a je slovenskim organom vendarle dosegljiv, ker je njegovo prebivališče oziroma nahajanje sodišču znano1. To se kaže najprej kot možnost, da mu slovensko sodišče vroči vabilo, nato možnost izvršitve prisilne privedbe in odreditve pripora zaradi izmikanja, vse dokler niso podani pogoji za sojenje v nenavzočnosti, kar je skrajni ukrep (307. člen ZKP). Pojem izmikanja obdolženca sojenju torej predpostavlja njegovo dosegljivost slovenskim državnim organom. Takšno izmikanje je lahko pomemben dejavnik pri zagotavljanju navzočnosti v postopku (ki terja stopnjevanje prisilnih ukrepov2) in tudi pri presoji obdolženčevih prispevkov k (razumnemu) trajanju postopka. Ne more pa biti pomemben dejavnik pri presoji, ali je zastaralni rok zadržan zaradi nedosegljivosti državnim organom (tretji odstavek 91. člena KZ-1). Zahteva navaja, da se je obdolženec ves čas po vložitvi obtožnega predloga vešče izmikal prihodu na sodišče tudi na način, da je bil nedosegljiv za vročanje sodnih vabil, sodišču pa je bil zaradi bolniškega staleža nedosegljiv tudi v času od 17. 2. 2020 do 17. 4. 2020. Predstavljeno kaže, da tudi vrhovni državni tožilec šteje, da je izmikanje obdolženca razumeti kot njegovo nedosegljivost državnim organom, kar pa, kot rečeno, ne drži. 11. V jedru zahteve pa je še vedno očitek, da naj bi višje sodišče zmotno potrdilo odločitev prvostopenjskega sodišča s presojo, da obravnavane okoliščine ne pomenijo nedosegljivosti obdolženca. Pri teh gre za dejanske ovire, zaradi katerih pregon obdolženca ni mogoč, zlasti za beg, skrivanje, bolezen obdolženca in podobne okoliščine na njegovi strani3. Pomembno je tudi to, da se pojem nedosegljivosti iz tretjega odstavka 91. člena KZ-1 navezuje na slovenske državne organe in ne morebiti na nedosegljivost državnim organom tujih držav. V konkretnem primeru je sodišče poseglo po mehanizmih mednarodne pravne pomoči oziroma sodelovanja med državami članicami Evropske unije (EU), in to v odnosu do dveh držav članic EU, ker obdolženec na naslovu dejanskega prebivališča v Republiki Hrvaški sodnih pisanj ni prevzel, nato pa se je izvedbi zaslišanja pred hrvaškimi pravosodnimi organi in vročitvi obtožnega predloga z vabilom na glavno obravnavo izmikal tudi tako, da je odjavil prebivališče v Republiki Hrvaški in ga prijavil v Republiki Italiji. Vrhovno sodišče na podlagi tega ugotavlja, da obstajata vsaj dva jasna položaja, v katerih sodnih procesnih dejanj ni mogoče opraviti zaradi obdolženčeve nedosegljivosti, in sicer i) ko je obdolženec na begu, se skriva ali je bolan in podobno, in ii) ko je obdolženec v tujini in mora sodišče za zagotovitev njegove navzočnosti poseči po mehanizmih mednarodne pravne pomoči oziroma sodelovanja med državami članicami EU, ker druga alternativna (ali prisilna) procesna dejanja slovenskih organov v tujini nimajo učinkov (npr. vročanje po sodnem vročevalcu ali osebi, pooblaščeni za vročanje, prisilna privedba).

12. Toda v obravnavanem primeru ne gre za nobeno od predstavljenih situacij. Čeprav je sodišče prve stopnje uporabilo mehanizme mednarodne pravne pomoči oziroma sodelovanja med državami članicami EU, je to storilo v okoliščinah, ki ne presegajo pojma izmikanja obdolženca sojenju. Za to presojo je odločilno, da je obdolženec po ugotovitvah izpodbijanega pravnomočnega sklepa v času, ko mu je sodišče poskušalo vročiti obtožni predlog in vabilo na glavno obravnavo, konce tedna z ženo preživljal na znanem naslovu v Republiki Hrvaški v hrvaški Istri, med tednom pa je delal in živel v Republiki Italiji na znanem naslovu v Trstu. Vse navedeno je bilo sodišču prve stopnje znano, še preden je italijanske pravosodne organe zaprosilo za mednarodno pravno pomoč. Splošno znano dejstvo pa je, da se je obdolženec, ko se je v začetku tedna iz hrvaške Istre vračal na delo v Trst oziroma je ob koncu tedna opravil pot v obratni smeri, moral nujno peljati čez ozemlje Republike Slovenije. To pomeni, da sta bila sodišču znana oba naslova dejanskega prebivanja obdolženca v dveh sosednjih državah, kakor tudi, da se slednji na poti med njima običajno dvakrat na teden mudi na ozemlju Republike Slovenije. Posledično, ker gre za pristojnosti slovenskih državnih organov na slovenskem ozemlju, bi lahko sodišče po pooblastilu iz 194. člena ZKP odredilo privedbo obdolženca oziroma trajno odredbo za privedbo zaradi vročitve obtožnega predloga in vabila na glavno obravnavo, in sicer najkasneje potem, ko je od hrvaških pravosodnih organov prejelo informacijo, da so obdolžencu vročili vabilo na zaslišanje v postopku na podlagi EPN s pojasnilom, zakaj zaslišanje ni bilo opravljeno. Najmanj od tega trenutka dalje je bilo namreč obdolžencu znano, da je bil zoper njega pred slovenskimi organi vložen obtožni predlog zaradi kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 194. člena KZ-1. Kot izhaja iz vsebine spisa in ugotovitev izpodbijanega pravnomočnega sklepa, obdolžencu ni bilo mogoče v redu vročiti vabila na glavno obravnavo (ki ga je sodišče vročalo skupaj z obtožnim predlogom), iz okoliščin neuspešnih poskusov vročitve pa je očitno, da se je obdolženec vročitvi izmikal. Navedeno hkrati pomeni, da vsi drugi načini vročanja niso bili uspešni in da so (bili) izpolnjeni pogoji za postopanje po 194. členu ZKP.

13. Tako že iz razlogov izpodbijanega pravnomočnega sklepa izhaja, da je bil obdolženec slovenskim državnim organom dosegljiv in da posledično niso podane okoliščine, ki bi po tretjem odstavku 91. člena KZ-1 zadržale zastaranje kazenskega pregona.

C.

14. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP niso podane, zato jo je kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 425. člena ZKP).

15. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Prim. sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 165/98 in I Ips 177/98 z dne 26. 8. 1998. 2 Prim. sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 26388/2012 z dne 6. 9. 2018. 3 Prim. odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-262/10-18 z dne 23. 6. 2011.