Jedro

Iz zgoraj navedenih okoliščin jasno izhaja, da se je obdolženec očitno izmikal sojenju v obravnavani zadevi. Nobenega predloga pa ni bilo v smeri, da bi sodišče prve stopnje poseglo po ukrepih za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti v postopku (pripor zaradi izmikanja glavni obravnavi, evropski nalog za prijetje in predajo). Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da ni mogoče šteti, da je bil obdolženec nedosegljiv za sojenje. Zato v obravnavani zadevi do zadržanja zastaranja ni prišlo.

Izrek

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne.

II. Oškodovanka mora plačati sodno takso za pritožbo v znesku 100,00 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi tretjega odstavka 293. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 4. točko 357. člena ZKP ustavilo kazenski postopek zoper obdolženega A. A. po obtožnem predlogu Okrožnega državnega tožilstva v Krškem Kt 290/2012 z dne 24. 9. 2014, zaradi kaznivega dejanja neplačevanja preživnine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 194. člena KZ-1 in odločilo, da na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebni izdatki obdolženke ter potrebni izdatki in nagrada njenih zagovornikov proračun.

2. Proti takemu sklepu je vložila pritožbo oškodovanka B. B., kot navaja, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 370. člena ZKP, kršitve kazenskega zakona po 3. točki 372. člena ZKP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 370. člena ZKP ter zmotne in nepolne ugotovitve dejanskega stanja po 373. členu ZKP v zvezi s 3. točko prvega odstavka 370. člena ZKP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadevo v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ob preizkusu izpodbijanega sklepa in pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom pravilno ugotovilo, da kazenski pregon zoper obdolženca ni več dovoljen. Zastaralni rok, ki za obravnavano kaznivo dejanje znaša deset let (4. točka prvega odstavka 90. člena KZ-1), je objektivno potekel 20. 4. 2020, okoliščin na strani obdolženega, ki jih izpostavlja oškodovanka v pritožbi in ki so sicer preprečevale začetek sojenja, pa ni mogoče šteti za obdolženčevo nedosegljivost državnim organom kot oviro za tek zastaranja iz tretjega odstavka 91. člena KZ-1, kot to zmotno meni pritožnica.

5. Po določbi tretjega odstavka 91. člena KZ-1 zastaranje ne teče v času, ko se po zakonu pregon ne sme začeti ali nadaljevati ali ko je storilec nedosegljiv za državne organe. Upoštevajo se torej tudi ovire, ki se nanašajo na obdolženca in zaradi katerih je ta nedosegljiv za državne organe oziroma nedosegljiv za sojenje. Gre zlasti za beg, skrivanje, bolezen obdolženca in podobne okoliščine, ki sojenje onemogočajo. Gre za takšne razloge, da sodišču onemogočajo, da bi pri vseh zakonsko dovoljenih ukrepih za učinkovito izvedbo kazenskega postopka posamezno procesno dejanje opravilo.

6. Iz spisovnih podatkov izhaja, da je sodišče prve stopnje obtožni predlog in vabilo na glavno obravnavo za dne 4. 11. 2019 obdolžencu vročalo na naslov v Republiki Italiji, [...], kot je bil naveden v obtožnem predlogu, vendar se je sodno pisanje vrnilo z oznako "neznan". Dne 7. 11. 2019 je sodišče prve stopnje na Policijsko upravo Koper naslovilo poizvedbo o bivališču obdolženca, hkrati je odredilo, da se sodno pisanje vroča na naslov v Republiki Hrvaški, [...], ki je izhajal iz priloženih listin, od koder se je sodno pisanje vrnilo z oznako ni "dvignil". Dne 7. 1. 2020 je sodišče prejelo odgovor Policijske uprave [...], ki potrjuje zgoraj navedeni naslov v Republiki Hrvaški, kamor pa obdolženec prihaja samo ob koncih tedna, ker je zaposlen v Republiki Italiji kot voznik tovornjaka. Istega dne je sodišče zaprosilo za mednarodno pravno pomoč Republiko Hrvaško, in sicer za vročitev obtožnega predloga in vabila na glavno obravnavo obdolžencu (za 29. 1. 2020, 26. 2. 2020, 16. 3. 2020 in 8. 4. 2020), ter hkrati izdalo Evropski preiskovalni nalog za zaslišanje obdolženca v Republiki Hrvaški. Dne 4. 2. 2020 je sodišče prejelo še eno obvestilo Policijske uprave [...], iz katerega izhaja, da so prejeli odgovor italijanskih varnostnih organov, da obdolženec živi v Republiki Italiji, vendar na drugem naslovu kot prvotno navedeno v obtožnem predlogu, ker je v Italiji zaposlen, ob koncih tedna pa zahaja na Hrvaško, kjer živi njegova žena. Dne 24. 2. 2020 je sodišče prejelo obvestilo hrvaških organov, iz katerega izhaja, da so obdolžencu na naslov [...], vabilo na zaslišanje za dne 7. 2. 2020 vročili dne 2. 2. 2020. Dne 5. 2. 2020 jih je po telefonu poklical obdolženec, ki je povedal, da se nahaja na poti v Republiko Italijo, da bo tam do konca tedna, da se na Hrvaško vrača šele v soboto ter da gre v ponedeljek 10. 2. 2020 ponovno v [...] na operacijo roke, zato se ne more udeležiti zaslišanja dne 7. 2. 2020. Predlagal je nov datum zaslišanja, in sicer dne 21. 2. 2020, kar mu je bilo odobreno ter novo vabilo na zaslišanje za dne 21. 2. 2020 posredovano po elektronski pošti, katerega prejem je potrdil dne 7. 2. 2020 ter navedel, da se bo zaslišanja udeležil. Dne 19. 2. 2020 je zagovornik obdolženca hrvaške organe obvestil, da se obdolženec nahaja v bolniškem staležu zaradi operativnega posega na naslovu […], s priporočilom zdravnika o mirovanju za čas dveh mesecev, kar izkazuje priloženo zdravniško potrdilo z dne 17. 2. 2020. Zagovornik je predlagal, da se preiskovalni nalog odstopi v reševanje italijanskim organom, ker obdolženec dejansko živi in deli v Italiji, kar izkazuje predloženo potrdilo Policijske postaje [...] z dne 12. 2. 2020, iz katerega izhaja, da obdolženec nima več prebivališča v Republiki Hrvaški in da je prijavil prebivališče v Republiki Italiji. Zato hrvaški organi niso ugodili evropskemu preiskovalnemu nalogu. Dne 27. 2. 2020 je sodišče izdalo nov evropski preiskovalni nalog za zaslišanje obdolženca v Republiko Italijo, vendar so italijanski organi dne 16. 3. 2020 sodišče obvestili, da so zaradi razglašene epidemije v Republiki Italiji vsi roki v kazenskih postopkih prekinjeni in postopkovna opravila odložena.

7. Iz zgoraj navedenih okoliščin jasno izhaja, da se je obdolženec očitno izmikal sojenju v obravnavani zadevi. Nobenega predloga pa ni bilo v smeri, da bi sodišče prve stopnje poseglo po ukrepih za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti v postopku (pripor zaradi izmikanja glavni obravnavi, evropski nalog za prijetje in predajo). Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da ni mogoče šteti, da je bil obdolženec nedosegljiv za sojenje. Zato v obravnavani zadevi do zadržanja zastaranja ni prišlo.

8. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo oškodovanke B. B. kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

9. Ker oškodovanka s pritožbo ni uspela, je kot strošek pritožbenega postopka dolžna plačati sodno takso v znesku 100,00 EUR (Tarifna št. 7409 Zakona o sodnih taksah - ZST-1).