Jedro

Presoja prispevka oškodovanca.

Presoja odškodnine za nematerialno škodo.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba v odločitvi o povrnitvi pravdnih stroškov (3. točka izreka) tako spremeni, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti še 587,60 EUR pravdnih stroškov (skupaj 3.310,14 EUR), v roku 15 dni, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do prenehanja obveznosti.

V preostalem delu se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in sodba v nespremenjenem delu potrdi.

Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku znesek 19.054,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov 54,25 EUR od 18.2.2004 dalje do plačila, 19.000,00 EUR od 10.9.2004 dalje do plačila. Tožbeni zahtevek je v delu, ki se nanaša na plačilo zneska 6.735,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneskov 71,86 EUR od 21.4.2004 dalje do plačila, 6.663,50 EUR od 10.9.2005 dalje do plačila, zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 2.722,54 EUR, v roku 15 dni, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do prenehanja obveznosti.

Tožnik se pritožuje zoper višino prisojene odškodnine. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je bistveno prenizka odškodnina iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti. Tožnik se je zdravil kar sedem mesecev in pol in prestajal celo vrsto neugodnosti. Primerjava s sodno prakso v podobnih primerih pokaže, da je tožnik vsekakor upravičen do odškodnine iz tega naslova v celotni zahtevani višini. Tožnik je tako primarni kot sekundarni strah nedvomno trpel, kar izhaja iz izvedenskega mnenja kot tudi iz same izpovedi tožnika, njegov zahtevek iz tega naslova je v celoti utemeljen. Nadalje je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo pri odmeri odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožniku je po oceni izvedenca kot posledica poškodbe ostala delna nestabilnost desnega kolena, težave pri hoji po neravnem terenu, pri hoji navzdol, sestopanju iz delovnega stroja in kamiona ter težave ob spremembah vremena. Izvedenec je ocenil zmanjšanje življenjskih aktivnosti s 15 %. Glede na podobne primere v sodni praksi je tožnikov zahtevek iz tega naslova v celoti utemeljen. Tožeča stranka se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških, ker so odmerjeni v prenizkem znesku. Sodišče bi moralo ob pravilni uporabi materialnega prava tožeči stranki priznati še stroške za sestavo odškodninskega zahtevka, potne stroške tožnika ter tudi celotne stroške izvedenin skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva plačila izvedenin dalje do plačila.

Tožena stranka se z odločitvijo sodišča ne strinja niti glede temelja, niti glede dosojene odškodnine. Sodišče je glede temelja prezrlo sodno prakso, ki v primerljivih primerih dosoja tudi do 40 % soprispevek oškodovancev. Ne drži, da tožena stranka ni dokazala tožnikovega soprispevka k nesrečnemu dogodku. Tožnik je sam povedal, da je teren poznal, vedel je, da predel pozimi čez noč zmrzne, normalno je pričakovati, da bodo drugi gradbeni stroji naredili brazde v mehka tla. Tožnik bi moral ravnati bolj previdno, da do padca sploh ne bi prišlo. Zato je njegov soprispevek več kot evidenten. Tožena stranka se nikakor ne more strinjati tudi z dosojeno odškodnino, saj je prav po vseh odškodninskih postavkah močno pretirana.

Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo tožene stranke, v katerem zavrača vse njene pritožbene trditve ter predlaga, da jo sodišče zavrne.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

Ko je sodišče prve stopnje presojalo odgovornost zavarovanca tožene stranke, je prišlo do prepričanja, da tožena stranka odgovarja tožniku objektivno na podlagi določbe 149. in 150. člena Obligacijskega zakonika - OZ. Ugotovilo je namreč, da se je tožnik poškodoval v delovni nesreči, ki se je zgodila 23.12.2003, ko mu je na gradbišču zdrsnilo na poledenelih tleh, ki so bila razrita, vendar prekrita z novo zapadlim snegom. Ker so bila tla ne le spolzka, temveč še neravna (zaradi brazd), kar se ni videlo zaradi snežne odeje, sodišče zaključuje, da tožena stranka odgovarja na podlagi vzročnosti, zaradi česar bi se razbremenila odgovornosti le, če bi dokazala, da je oškodovanec prispeval k nastanku škode. Tožena stranka v pritožbi ne ugovarja niti dejanskim ugotovitvam, niti pravnim argumentom glede zaključka, da je njen zavarovanec objektivno odgovoren za nastalo škodo, trdi pa, da je škoda nastala deloma tudi zaradi ravnanja tožnika, zaradi česar znaša njegov soprispevek k nesreči vsaj 40 %, kar pomeni, da tožena stranka objektivno odgovarja za nastalo škodo v preostalem delu, torej 60 %. Ker je v obravnavani odškodninski zadevi podana objektivna odgovornost tožene stranke, je treba oprostitvene razloge zaradi dejanj oškodovanca, vsebovane v 2. in 3. točki 153. člena OZ, obravnavati kot izjeme. Na toženi stranki, ki je zavarovalnica objektivno odgovornega zavarovanca, je trditveno in dokazno breme za obstoj ekskulpacijskih razlogov. Tožena stranka je že v postopku tožniku očitala, da bi moral biti pri hoji po gradbišču do gradbenega stroja bolj previden, skrben do takšne mere, da do padca ne bi prišlo. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe prepričljivo obrazložilo, zakaj tožniku ni moč očitati nobenega soprispevka k nastanku škode. Pritožbeno sodišče s temi razlogi v celoti soglaša in jim nima kaj dodati. Ker tožena stranka ni dokazala, da je škoda nastala deloma zaradi dejanja tožnika, ki ga sama ni mogla pričakovati in se njegovim posledicam izogniti ali jih odstraniti, je torej tožena stranka v celoti odškodninsko odgovorna tožniku.

Tako tožeča kot tožena stranka s pritožbo zahtevata ponovno presojo odločitve o višini denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je bila tožniku prisojena v znesku 8.000,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 1.000,00 EUR za strah in 10.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, skupaj pa 19.000,00 EUR. Pri tem tožeča stranka v pritožbi povzema ugotovitve izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke ter predvsem očita sodišču, da je v mnenju ugotovljene posledice poškodbe sodišče prenizko ovrednotilo, medtem ko se tožena stranka ne strinja z dosojeno odškodnino, ker da je po vseh odškodninskih postavkah močno pretirana. Zaradi poškodbe notranjega meniskusa in sprednje križne vezi ter notranje obkolenske vezi je zdravljenje pri tožniku res trajalo razmeroma dolgo in je bilo povezano z vrsto nevšečnosti, vendar pritožbeno sodišče poudarja, da so vsa pravno relevantna dejstva glede te vrste škode, ki jih obe pritožbi ponovno navajata, že primerno ovrednotena v sodbi sodišča prve stopnje, zato pritožbene trditve ne narekujejo drugačne odločitve o višini odškodnine. Enako velja za odškodnino zaradi strahu. Sodišče je štelo za dokazane trditve glede intenzivnosti in trajanja strahu, ugotovilo je, da je bil pri tožniku izražen srednje hud primaren strah ter srednje hud in v določenem obdobju hud sekundarni strah, za kar pa je prisojena odškodnina po presoji pritožbenega sodišča povsem ustrezna pravnemu standardu pravične odškodnine. Tudi pri presoji pravične odškodnine za dokazane duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti sodišče ni niti pretiravalo, niti ni premalo ovrednotilo ugotovljenih trajnih posledic, kot mu očitata pritožbi. Prisojena odškodnina je zato po oceni pritožbenega sodišča v skladu s kriterji iz določbe 179. člena OZ, pri tem pa tudi ustrezno umeščena glede na podobne primere v odškodninski sodni praksi. V zvezi s tem je treba glede na pritožbene navedbe tožene stranke pojasniti, da je primerjava višine prisojenih odškodnin z neto plačami sicer res sprejeta kot pripomoček za uravnavanje sodne prakse, vendar pa je treba upoštevati, da posamezni škodni primeri lahko za sodišče pomenijo zgolj orientacijo, ne pa absolutno merilo prisoje odškodnin, saj se glede dejanskih okoliščin le redko v celoti pokrivajo.

Deloma utemeljena pa je pritožba tožeče stranke, ko se pritožuje zoper odločitev o odmeri stroškov postopka. Po 1. točki tarifne številke 38 Odvetniške tarife se tožniku prizna strošek za sestavo odškodninskega zahtevka (321,30 EUR + 20% DDV, skupaj 385,60 EUR). Tožniku je treba priznati tudi stroške prihodov na obravnavo, glede na oddaljenost njegovega bivališča v znesku, ki ga zahteva, zato se tožeči stranki v celoti prizna še dodatno 587,60 EUR stroškov postopka. Glede zakonskih zamudni obresti od pravdnih stroškov velja, da te tečejo šele od poteka paricijskega roka dalje, saj jih naloži v plačilo šele sodišče s sodbo, zato drugače ne velja niti za stroške izvedenine kot del pravdnih stroškov.

Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in sklep spremenilo v stroškovnem delu (2. točka 365. člena ZPP), v ostalem pa pritožbo tožeče stranke in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo ter sodbo v nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je sprejeta na podlagi 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP. Tožeča stranka je sicer delno uspela s pritožbo, vendar le v odločitvi o pravdnih stroških in ne glede glavnega zahtevka, pri tem pa se odgovor na pritožbo ne more upoštevati kot potreben strošek postopka (1. odstavek 155. člena ZPP). Tožena stranka pa s pritožbo ni uspela. Vse navedeno narekuje odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.