Jedro

Dosojena višina odškodnine ob upoštevanju konkretnih okoliščin tožnikove poškodbe (pretrganje prednje križne kolenske vezi, odlom meniskusa in poškodba stranske kolenske vezi) in z njo povezanih nepremoženjskih škodnih posledic narekuje sklep, da je tožnik upravičen do višjega zadoščenja.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje tako spremeni, da se glasi: Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje tako spremeni, da se glasi: ''1. Tožena stranka je dolžna plačati tožniku znesek 25.717,85 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: 54, 25 € od 18. 2. 2004 dalje do plačila,

25.663,6 € od 10. 9. 2004 dalje do plačila, v roku 15 dni.

2. Tožbeni zahtevek se v delu, ki se nanaša na plačilo zneska 71,86 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 4. 2004 dalje do plačila, zavrne.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 3.310,1 € v roku 15 dni, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do prenehanja obveznosti.'' V preostalem delu se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se sodba v nespremenjenem delu potrdi.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti 554,8 € stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 334,5 € stroškov revizijskega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženo stranko obsodilo na plačilo 19.000 € odškodnine za nepremoženjsko škodo in 54,25 € odškodnine za premoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo različno za vsako od obeh terjatev, višji tožbeni zahtevek (tožnik je iz naslova nepremoženjske škode zahteval še nadaljnjih 6.663,5 €, iz naslova premoženjske škode pa 71,86 €) je zavrnilo. Presodilo je, da je primerna odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 8.000 €, za strah 1.000 € in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 10.000 € ter tožniku kot premoženjsko škodo priznalo strošek pregleda pri ortopedu v višini 54,25 €. Toženo stranko je zavezalo tudi k plačilu zakonskih zamudnih obresti od zneska 54,25 € od 18. 2. 2004 dalje in od zneska 19.000 € od 10. 9. 2004 dalje do plačila ter ji naložilo povrnitev 2.722,54 € tožnikovih pravdnih stroškov s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

2. Pravdni stranki sta se zoper sodbo prvostopenjskega sodišča pritožili. Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo, pritožbi tožnika pa je delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je toženo stranko zavezalo k plačilu še dodatnih 587,60 € tožnikovih pravdnih stroškov. Sicer je tožnikovo pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo prve stopnje. Odločilo je tudi, da pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Zoper to sodbo je tožnik vložil revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Meni, da je prisojena odškodnina prenizka glede na poškodbe, ki jih je utrpel. To izhaja iz primerjave z odškodninama v podobnih primerih iz prakse Vrhovnega sodišča RS. Gre za zadevi II Ips 310/96 z dne 15. 10. 1997 in II Ips 440/97 z dne 14. 10 1998, v katerih je bil obseg škode praktično identičen tožnikovemu, odškodnini pa sta bili bistveno višji. Tako je sodišče oškodovancema v teh primerih odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem odmerilo v višini približno 26 povprečnih mesečnih neto plač v času izdaje prvostopenjske sodbe, kar bi ob upoštevanju načela enakosti pred zakonom moralo pomeniti, da tožniku v predmetni zadevi iz tega odškodninskega naslova pripada znesek okoli 23.660 €. Tožnik je torej upravičen najmanj do celotnega za to škodo vtoževanega zneska, to je do 11.266,9 €. Enako velja za ostali obliki uveljavljane nepremoženjske škode. V zadevi II Ips 440/97 je bila oškodovancu za strah odmerjena odškodnina v višini 7,2 povprečne neto plače, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa v višini 35,8 povprečne neto plače. Ob uporabi gornjega kriterija to pomeni, da bi moral tožnik iz prvega naslova prejeti 6.552 € in iz drugega 32.578 €, v vsakem primeru pa mu pripada vtoževanih 1.877,8 € oziroma 12.518,8 €. Meni tudi, da drugostopenjsko sodišče kljub pritožbenemu opozorilu ni ne opravilo primerjave z omenjenima sodbama Vrhovnega sodišča RS ne obrazložilo, zakaj primerjava s tema judikatoma v konkretnem primeru ne pride v poštev. Izpodbijane sodbe posledično ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija izpodbijani sodbi očita zmotno uporabo določb 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) pri odmeri višine odškodnine za nepremoženjsko škodo, kar argumentira z neupoštevanjem objektivnega kriterija za odmero tovrstne škode, t.j. načela objektivne pogojenosti višine odškodnine. Revizijsko sodišče tej argumentaciji pritrjuje. Preizkus pravilnosti konkretne odškodninske odmere namreč pokaže, da je ta zunaj okvirov odškodnin, prisojenih v podobnih primerih.

7. Primera, ki ju izpostavlja revizija (II Ips 310/96 in II Ips 440/97), od obravnavanega resda odstopata tako po individualnih posebnostih in teži poškodb kot po stopnji ter trajanju pretrpljenih bolečin in strahu, zaradi česar neposredna in absolutna primerjava odškodninskih zneskov, kot jo ponuja revizija, ni na mestu. Kljub temu pa višina v teh primerih prisojene odškodnine ob upoštevanju konkretnih okoliščin tožnikove poškodbe (pretrganje prednje križne kolenske vezi, odlom meniskusa in poškodba stranske kolenske vezi) in z njo povezanih nepremoženjskih škodnih posledic narekuje sklep, da je tožnik upravičen do višjega zadoščenja. To potrjuje nadaljnja primerjava s po omenjenih značilnostih primerljivejšimi primeri iz sodne prakse (pomembne so predvsem zadeve II Ips 655/95, II Ips 500/97 in II Ips 117/99), v katerih je bila oškodovancem prav tako odmerjena precej višja odškodnina od tiste, ki sta jo tožniku za sporne oblike nepremoženjske škode namenili sodišči prve in druge stopnje. Revizijsko sodišče tako ugotavlja, da je treba za odmero, ki bo v konkretnem primeru ustrezala vsebini pravnega standarda pravične denarne odškodnine iz prvega odstavka 179. člena OZ, tožniku odškodnino zvišati do celote uveljavljanega zneska, t.j. na skupnih 25.663,6 € zadoščenja.

8. Navedeno pomeni, da je revizijsko sodišče ugodilo reviziji v celoti in izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 380. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe.

9. Zaradi spremembe odločitve o višini odškodnine je revizijsko sodišče v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP ponovno odločalo o stroških vsega postopka. Odločitvi o stroških prvostopenjskega in pritožbenega postopka je spremenilo v skladu s spremenjenim uspehom tožnika. Glede na skoraj 100 % pravdno uspešnost gredo tožniku celotni stroški prvostopenjskega in pritožbenega postopka, ki znašajo 3.310,1 € oziroma 554,8 €. Glede prvih je revizijsko sodišče upoštevalo spremenjeno odmero pritožbenega sodišča, druge pa je odmerilo samo, in sicer na podlagi v pritožbi in odgovoru na pritožbo tožene stranke zajetih stroškovnikov ter v skladu z Odvetniško tarifo.

10. Popoln revizijski uspeh ima za tožnika ugodne posledice tudi glede v tej fazi postopka nastalih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP). Upoštevaje merila Odvetniške tarife je revizijsko sodišče tožnikove revizijske stroške odmerilo na 334,5 € in jih naložilo v plačilo toženi stranki.