Jedro

Ne glede na to, da tožnica ne izpolnjuje razpisnih pogojev za delovno mesto direktorja, ima kot vsak prijavljeni kandidat na podlagi prvega odstavka 36. člena ZSV pravico do sodnega varstva zoper sklep o izbiri kandidata, če misli, da je bil kršen za izvedbo razpisa določen postopek in da je ta kršitev lahko bistveno vplivala na odločitev o izbiri kandidata ali da izbrani kandidat ne izpolnjuje v razpisu določenih pogojev. Sodišče prve stopnje se je pravilno opredelilo do aktivne legitimacije tožnice in ločnice med fazo izbire in fazo imenovanja kandidata za direktorja.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba v točkah I‑III in V‑VI izreka spremeni tako, da se v tem delu na novo glasi: "Zavrne se tožbeni zahtevek: "I. Ugotovi se nezakonitost sklepa sveta tožene stranke z dne 13. 3. 2023 o imenovanju A. A. za direktorja tožene stranke za naslednje petletno mandatno obdobje.

II. Razveljavi se sklep sveta tožene stranke o imenovanju A. A. za direktorja za naslednje mandatno obdobje.

III. Tožena stranka je dolžna ponoviti postopek izbire kandidata za razpisano delovno mesto direktorja tožene stranke." V. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni toženi stranki povrniti njene stroške postopka v višini 2.779,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila."

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu (točka IV izreka).

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 1.119,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila, svoje stroške pritožbenega postopka pa krije sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo nezakonitost sklepa sveta toženke z dne 13. 3. 2023 o imenovanju A. A. za direktorja za naslednje petletno mandatno obdobje (točka I izreka), ga razveljavilo (točka II izreka), toženki pa naložilo ponovitev postopka izbire kandidata za razpisano delovno mesto direktorja (točka III izreka). Tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa toženke o ugotovitvi, da je potrebno večino glasov članov sveta za imenovanje direktorja za naslednje petletno obdobje, to je sedem glasov od trinajstih, prejel A. A., je zavrnilo (točka IV izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna tožnici plačati vse pravdne stroške in jo določilo kot zavezanko za plačilo sodne takse (točka V in VI izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe (točko IV izreka) se zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica. Iz posnetka seje sveta toženke z dne 13. 3. 2023 izhaja, da se o ugotovitvi, da je potrebno večino glasov članov sveta za imenovanje direktorja prejel A. A., sploh ni glasovalo. Sklep s takšno vsebino je nezakonit. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do nasprotij med posnetkom seje sveta toženke in vsebino zapisnika seje z istega dne, zato je podana kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Ker ni upoštevalo vseh kršitev pri izvedbi seje, je napačno presodilo, da te niso vplivale na postopek izbire direktorja. Svet toženke ni bil konstituiran in ni mogel veljavno odločati, ker mandata novih članic B. B. in C. C. nista bila potrjena. Odločitev, da udeležba na seji in glasovanje članov sveta toženke ni pogojena s potrditvijo njihovega mandata, je v nasprotju z določbami zakona, statuta in poslovnika toženke, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Ker ni ugotavljalo dejstva, da B. B. ne izpolnjuje razpisnih pogojev za članstvo v svetu toženke, je podana kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Z C. C. nista pravočasno prejeli gradiva in vabila na sejo, zato nista bili seznanjeni z vsebino odločanja in njun glas ni veljaven. Ker zaradi tehničnih težav nista bili prisotni na seji, svet toženke dne 13. 3. 2023 ni bil sklepčen. Izpodbijani sklep se nanaša na imenovanje direktorja, za katerega ni bilo pridobljeno predhodno mnenje lokalne skupnosti niti soglasje ministra, sodišče prve stopnje pa je z zavrnitvijo zahtevka v tem delu odločilo v nasprotju z razlogi sodbe in sodno prakso, zato je podana kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. O izpolnjevanju pogojev A. A. za zasedbo delovnega mesta ni odločil svet toženke, ampak razpisna komisija, ki za to določitev ni pristojna. A. A. ne izpolnjuje pogojev za delovno mesto direktorja, sodišče prve stopnje pa je z upoštevanjem pogojev iz 69. člena Zakona o socialnem varstvu (ZSV; Ur. l. RS, št. 41/07 in naslednji), ki velja le za strokovne delavce, napačno uporabilo materialno pravo. Pri presoji delovnih izkušenj bi moralo upoštevati 13. točko 6. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 63/07 in naslednji). Napačno je presodilo, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za delovno mesto direktorja, saj so upoštevne smeri izobrazbe v tretjem odstavku 69. člena ZSV določene primeroma. Tožnica izpopolnjuje tudi pogoj vodstvenih delovnih izkušenj, sodišče prve stopnje pa je v nasprotju s podatki iz spisa ugotovilo, da se vodstvena dela, ki jih je opravljala, nanašajo le na obdobje od 4. 3. 2022 dalje. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevku ugodi, oziroma ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka se zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper ugodilni del sodbe (točke I-III izreka) in odločitev o stroških postopka ter zavezancu za plačilo sodne takse (točki V in VI izreka). Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da ima tožnica pravni interes za ugotovitveno tožbo; tožnica nima pravnega interesa, saj sama ne izpolnjuje pogojev za delovno mesto direktorja toženke. Njen položaj se niti pravno niti dejansko ne more izboljšati. Določbe 36. člena Zakona o zavodih (ZZ; Ur. l. RS, št. 12/91 in naslednji) ni mogoče razlagati tako široko, da bi bilo sodno varstvo dopustno za kandidata, ki ne izpolnjuje pogojev. Sodišče prve stopnje je ugotovilo le kršitev v fazi imenovanja kandidata, ki ni vplivala na izbiro. Le za imenovanje kandidata je določeno predhodno mnenje lokalne skupnosti in soglasje ministra; v tej fazi tožnica ni bila udeležena. Zakaj bi odsotnost mnenja in soglasja bistveno vplivala na izbiro, sodišče prve stopnje ni utemeljilo; podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Svet toženke je na seji 13. 3. 2023 sprejel več sklepov; med drugim je imenovanje direktorja odložil do pridobitve mnenja in soglasja; direktor je bil imenovan z odložnim pogojem. Za čas do imenovanja je imenoval vršilca dolžnosti direktorja. V tem se dejstva razlikujejo od dejanskega stanja v zadevi VIII Ips 185/2015 (sodba VS RS z dne 10. 11. 2015). Mnenje lokalne skupnosti ni zavezujoče; je pa toženka k imenovanju direktorja pridobila pozitivno mnenje. V času postopka pred sodiščem prve stopnje je nastopila fikcija, da je k imenovanju podal soglasje minister. Fikcijo soglasja vzpostavlja deveti odstavek 56. člena ZSV. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevek zavrne. Priglaša stroške pritožbe.

4. Stranki sta podali odgovora na pritožbi, s katerima prerekata pritožbene navedbe nasprotne stranke. Pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbi zavrne kot neutemeljeni in potrdi z nasprotne strani izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglašata stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba tožnice ni utemeljena, pritožba toženke je utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih stranki uveljavljata v pritožbah, pri čemer je na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavljata stranki v pritožbah.

7. Tožnica je neuspešno kandidirala na razpisu za delovno mesto direktorja toženke. Zoper sklepe sveta toženke o ugotovitvi rezultatov glasovanja in imenovanju A. A. za direktorja je zaradi zatrjevanih kršitev postopka izbire uveljavljala sodno varstvo in zahtevala ponovitev izbirnega postopka. Ker je toženka socialnovarstveni javni zavod, je sodišče prve stopnje pri presoji tožbenega zahtevka izhajalo iz pravilne pravne podlage, ki jo predstavljajo določbe ZZ, ZSV, Statuta ter Poslovnika toženke. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo delno zmotno odločitev - v delu, v katerem je tožbenemu zahtevku ugodilo.

**K pritožbi tožnice**

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi zapisnika seje sveta toženke z dne 13. 3. 2023 ter izpovedi tožnice in prič A. A., predsednice sveta toženke D. D., članov sveta toženke B. B., C. C., E. E., F. F., G. G., H. H., I. I. in J. J. pravilno ugotovilo, kako je potekal postopek izbire in imenovanja direktorja toženke. S tem, ko je pravilno ugotovilo potek razprave na seji in način udeležbe članov sveta toženke pri odločanju, je logično zavrnilo navedbe tožnice, da glasovanje o izbiri kandidata sploh ni bilo izvedeno. Pri tem se ni bilo dolžno posebej opredeljevati do očitno neutemeljenih trditev o nasprotjih med posnetkom in zapisnikom seje sveta toženke. Očitana kršitev določb pravdnega postopka iz 8. (in 14.) točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

9. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da sta bili B. B. in C. C. s sklepom Vlade RS veljavno imenovani v svet toženke. Tožnica v tem sporu ne more izpodbijati sklepa o imenovanju B. B. v svet toženke, zato sodišče prve stopnje ni bilo dolžno ugotavljati, ali slednja izpolnjuje pogoje za funkcijo članice v tem organu. Ker 29. člen ZZ in 55. člen ZSV glede načina imenovanja članov sveta zavoda napotujeta na ureditev v aktu o ustanovitvi, statutu ali pravilniku, se je sodišče prve stopnje pri presoji ustrezno oprlo na določbe Statuta in Poslovnika toženke. V 18. členu Statuta je določeno, da ima svet toženke trinajst članov, od katerih je sedem predstavnikov ustanovitelja, ki jih na podlagi 22. člena Statuta imenuje Vlada RS. Institut potrditve mandata je po Pravilniku predviden ob konstituiranju sveta toženke. V 5. členu Pravilnika je določeno, da direktor predloži poročilo o volitvah njegovih novih članov oziroma obvestila o njihovem imenovanju svetu toženke, ki lahko preizkusi pravilnost poteka volitev oziroma obvestil o imenovanju in o tem glasuje. Na podlagi 6. člena Pravilnika svet toženke razglasi izid volitev in ga potrdi z ugotovitvenim sklepom o verifikaciji članskih mandatov. Mandat novih članov sveta toženke začne teči z dnem prve - konstitutivne seje novega sveta (28. člen Statuta). Opisane ureditve ni mogoče razumeti tako, da bi odločanje o potrditvi mandata lahko omejilo pravico ustanoviteljice, da v svet zavoda imenuje svoje predstavnike. Pravica njihove udeležbe in glasovanja na sejah sveta zavoda, ki jo pridobijo z imenovanjem v ta organ, ni pogojena s predhodno potrditvijo njihovega mandata. Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo, da se je svet toženke na začetku seje 13. 3. 2023 ustrezno seznanil z imenovanjem dveh novih članic, pri čemer ugovori drugih članov sveta toženke niso mogli vplivati na začetek nastopa njunih mandatov. Ustrezno se je opredelilo do trditev tožnice v zvezi s potrditvijo mandatov novih članic, pritožbene navedbe glede neveljavnosti glasovanja B. B. in C. C. pa so neutemeljene.

10. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi B. B. in C. C. pravilno ugotovilo, da sta slednji kljub tehničnim težavam na daljavo spremljali sejo sveta toženke, na njej sodelovali in informirano glasovali za A. A. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da kršitev 20. člena Poslovnika, ki določa, da je potrebno vabilo z gradivom članom sveta posredovati najmanj sedem dni pred sejo, ni bistveno vplivala na odločitev o izbiri kandidata. Čeprav sta novi članici šele na isti dan prejeli spletno povezavo za udeležbo na seji na daljavo, brez gradiva, je sodišče prve stopnje na podlagi njunih pojasnil, zakaj sta se odločili za izbranega kandidata, utemeljeno štelo, da sta bili seznanjeni z vsebino odločanja. Ker sta kljub slabi povezavi lahko spremljali sejo in veljavno oddali svoj glas, je pravilno ugotovilo, da je A. A. kot kandidata za direktorja podprlo sedem od trinajstih članov sveta toženke. S tem je A. A. prejel večino glasov, kot je določena v 29. členu Statuta in 54. členu Poslovnika, in bil veljavno izbran za direktorja. Pritožbene navedbe o nesklepčnosti seje sveta in nezadostni večini glasov so zato neutemeljene.

11. Sklep o ugotovitvi, da je A. A. prejel potrebno večino glasov za imenovanje na delovno mesto direktorja, predstavlja odločitev o izbiri kandidata in ne sklepa o imenovanju, kot v pritožbi napačno zatrjuje tožnica. Dolžnost pridobitve predhodnega mnenja lokalne skupnosti in soglasja pristojnega ministra, kot je določena v 56. členu ZSV, se ne nanaša na fazo izbire, temveč na fazo imenovanja direktorja. Takšno stališče je skladno z odločitvama Vrhovnega sodišča RS v sodbi VIII Ips 185/2015 z dne 10. 11. 2015 in Višjega delovnega in socialnega sodišča v sodbi in sklepu Pdp 824/2014 z dne 10. 12. 2014, na kateri se sklicuje tožnica v pritožbi. Presoja sodišča prve stopnje ni v nasprotju s sodno prakso niti z razlogi sodbe. S takšnim pritožbenim očitkom tožnica ni zatrjevala protispisnosti, zato je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

12. Ne drži pritožbena navedba, da je o izpolnjevanju razpisnih pogojev namesto sveta toženke odločila razpisna komisija, ki za to ni pristojna. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so člani razpisne komisije pregledali prijave in ugotovili, kateri od kandidatov so izpolnjevali razpisne pogoje, nakar so svoje ugotovitve predstavili na seji sveta toženke, skupaj z vso prijavno dokumentacijo. Svet toženke je sledil ugotovitvam iz zapisnika razpisne komisije, kar pomeni, da je obravnaval izpolnjevanje razpisnih pogojev obravnavanih kandidatov in tožnico zaradi neizpolnjevanja pogojev utemeljeno izključil iz nadaljnjega postopka izbire direktorja.

13. Odločitev sveta toženke je sodišče prve stopnje ustrezno presojalo in pri razlagi razpisnih pogojev pravilno uporabilo materialno pravo. Glede na pravilno ugotovitev, da ima A. A. opravljen strokovni izpit za delo na področju socialnega varstva, je ustrezno štelo, da zanj poleg splošnih pogojev iz 56. in 57. člena ZSV veljajo še posebni pogoji po prvi alineji objavljenega razpisa. Ti poleg opravljenega strokovnega izpita za delo na področju socialnega varstva določajo še visoko strokovno ali univerzitetno izobrazbo iz 69. člena ZSV in 5 let delovnih izkušenj. Ker je A. A. diplomirani upravni organizator, od maja 2020 do 2022 pa je delal kot vodja lokalne mreže toženke, je pravilno štelo, da izpolnjuje pogoje iz tretjega odstavka 69. člena ZSV, ki kot relevantno izobrazbo med drugim določa višjo ali visoko šolo upravne smeri ob hkratnem pogoju devetmesečnih delovnih izkušenj na področju socialnega varstva. Ob izpolnjenih pogojih izobrazbe in opravljenem strokovnem izpitu zakon upoštevnih delovnih izkušenj ne omejuje z delom na vodilnih ali vodstvenih delovnih mestih, kot napačno zatrjuje tožnica v pritožbi. Neutemeljeno se sklicuje na ureditev v ZJU, saj določitev delovnih izkušenj v tem zakonu glede na specialne določbe ZSV ni relevantna.

14. Da ima tožnica višjo strokovno izobrazbo smeri sanitarno inženirstvo, ni pritožbeno sporno. Glede na stopnjo izobrazbe in pravilno ugotovitev, da nima opravljenega strokovnega izpita za delo na področju socialnega varstva, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da zanjo veljajo razpisni pogoji iz tretje alineje razpisa, ki poleg višje strokovne izobrazbe iz 69. člena ZSV določa še pogoj 20 let delovnih izkušenj, od tega najmanj 5 let na vodilnih in vodstvenih delovnih mestih na področju dejavnosti socialnega varstva. Smeri izobrazbe so v 69. členu ZSV naštete taksativno, zato je kot zdravstvena smer upoštevna le delovna terapija. Ker je tožnica po izobrazbi sanitarna inženirka, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da ne izpolnjuje razpisnih pogojev. Glede na pravilno ugotovitev, da se je tožnica pred 4. 3. 2022, ko je postala vršilka dolžnosti direktorja toženke, ukvarjala z zdravstveno dejavnostjo, je pravilno presodilo, da ne izpolnjuje niti pogoja ustreznih delovnih izkušenj s področja socialnega varstva.

15. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da izbrani kandidat izpolnjuje razpisne pogoje, postopek izvedbe razpisa pa ni bil kršen na način, ki bi bistveno vplival na odločitev o izbiri kandidata, je v točki IV izreka utemeljeno zavrnilo zahtevek tožnice za razveljavitev sklepa o izbiri A. A. za direktorja toženke. Ker v zvezi s to odločitvijo niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje.

**K pritožbi toženke**

16. Ne glede na to, da tožnica ne izpolnjuje razpisnih pogojev za delovno mesto direktorja, ima kot vsak prijavljeni kandidat na podlagi prvega odstavka 36. člena ZSV pravico do sodnega varstva zoper sklep o izbiri kandidata, če misli, da je bil kršen za izvedbo razpisa določen postopek in da je ta kršitev lahko bistveno vplivala na odločitev o izbiri kandidata ali da izbrani kandidat ne izpolnjuje v razpisu določenih pogojev. Sodišče prve stopnje se je pravilno opredelilo do aktivne legitimacije tožnice in ločnice med fazo izbire in fazo imenovanja kandidata za direktorja. Svet toženke je na seji 13. 3. 2023 sprejel več sklepov, ki jih je treba presojati kot celoto. Sklep o imenovanju A. A. za direktorja se navezuje na sklep, da novemu direktorju mandat prične teči z dnem, ko izda soglasje k njegovemu imenovanju pristojni minister. Svet toženke je hkrati sklenil, da za mnenje o kandidatu zaprosi lokalno skupnost, nato pa pridobi še soglasje pristojnega ministra. Kot pravilno opozarja toženka v pritožbi, iz teh sklepov izdaja, da je bil A. A. na mesto direktorja imenovan z odložnim pogojem, česar sodišče prve stopnje neutemeljeno ni upoštevalo. Kot je jasno razvidno iz sprejetih sklepov, je toženka začetek učinkovanja sklepa o imenovanju vezala na izpolnitev pogoja (tj. izdajo soglasja pristojnega ministra), in sicer z učinkom za naprej (ex nunc). Ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo odloženega učinka, je napačno ugotovilo nezakonitost sklepa o imenovanju A. A. za direktorja.

17. Sodišče prve stopnje se je pri presoji sklepov sveta toženke, ki se nanašajo na imenovanje direktorja, nepravilno oprlo na stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi VIII Ips 185/2015 z dne 10. 11. 2015, saj pri tem ni upoštevalo drugačnih dejanskih okoliščin obravnavanega primera ter spremembe pravne podlage, ki je stopila v veljavo 18. 6. 2016 z novelo ZSV-F (Ur. l. RS, št. 39/16). Vrhovno sodišče RS je v citirani sodbi odločilo, da je treba na podlagi subsidiarne uporabe pravil Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP; Ur. l. RS, št. 80/99 in naslednji) v primeru, ko odloča en organ v soglasju z drugim, soglasje zahtevati vnaprej, sicer je podana bistvena kršitev postopka imenovanja direktorja; to pomeni, da je treba ministrstvu sporočiti, kdo je bil izbran za direktorja, in slednjega imenovati šele po pridobitvi soglasja ministra, pri čemer si je stranka, kot je razvidno iz obrazložitve sodbe in sklepa pritožbenega sodišča, prizadevala, da bi soglasje ministra učinkovalo za nazaj (ex tunc; kar je drugače kot v tem sporu), kot bistveno pa je izpostavilo tudi, da bi se ob izostanku soglasja lahko zgodilo, da sicer zakonit sklep o imenovanju več mesecev ali celo več let ne bi pravno učinkoval, v primeru učinkovanja za nazaj pa bi zavod lahko imel v istem obdobju tako direktorja kot vršilca dolžnosti direktorja.

18. Toženka bi morala na podlagi šestega odstavka 56. člena ZSV po sprejemu sklepa o izbiri direktorja postopek imenovanja odložiti do pridobitve mnenja lokalne skupnosti in soglasja pristojnega ministra. Upoštevaje na seji 13. 3. 2023 sprejete sklepe kot celoto je ugotoviti, da je tako tudi ravnala. Nastop mandata novega direktorja in s tem njegovo imenovanje je, kot je razvidno iz sklepa št. 4/6/2, odložila do izdaje soglasja pristojnega ministra.

19. Skladno z od 18. 6. 2016 veljavno določbo devetega odstavka 56. člena ZSV lahko v primeru, če minister, pristojen za socialno varstvo, ne da soglasja iz sedmega odstavka tega člena v 60 dneh od dneva, ko je bil zanj zaprošen, svet zavoda odloči o imenovanju direktorja brez tega soglasja. Na to določbo se utemeljeno sklicuje toženka v pritožbi in izpostavlja, da bi se ob morebitnem izostanku soglasja štelo, da je to podano (da je odložni pogoj za imenovanje A. A. oziroma za začetek mandata direktorja nastopil). Njenega ravnanja ni mogoče šteti kot kršitve, ki bi bistveno vplivala na odločitev o izbiri kandidata. Čeprav sta bila sklepa o izbiri in imenovanju sicer sprejeta hkrati, je bilo učinkovanje slednjega odloženo (s tem se ta spor razlikuje od citirane sodne prakse), ravnanje toženke pa gre razumeti kot poenostavitev postopka, ki ni vplivala na končno odločitev o izbiri kandidata (to je bil tudi namen določb, ki ju je zakonodajalec sprejel z novelo ZSV-F, in sicer odprava administrativnih ovir, ki zavlačujejo postopek imenovanja direktorja; Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o socialnem varstvu; EVA 2015-2611-0002). Sledeč stališču Vrhovnega sodišča RS v sodbi VIII Ips 185/2015 z dne 10. 11. 2015, bi toženka s postopkom imenovanja direktorja lahko nadaljevala 13. 6. 2023, ko se šteje, da je pridobila soglasje ministra - ko je potekel 60‑dnevni rok od 12. 4. 2023, ko je bila podana vloga za podajo soglasja. Ker minister o soglasju v tem času ni odločil, bi lahko svet toženke po preteku zakonskega roka samostojno odločil o imenovanju A. A. za direktorja, pri čemer odločitev sveta toženke ne bi bila drugačna. Glede na navedeno, ravnanje toženke, ki je na seji sveta dne 13. 3. 2023 z odložnim pogojem imenovala A. A. za direktorja, ni z ničemer vplivalo na odločitev o izbiri; ni šlo za kršitev, ki bi lahko bistveno vplivala na odločitev o izbiri. Sodišče prve stopnje je zato v točkah I‑III izreka neutemeljeno razveljavilo sklep o imenovanju A. A. za direktorja in toženki naložilo ponoviti postopek izbire kandidata za razpisano delovno mesto direktorja.

20. Pritožbeno sodišče je utemeljeni pritožbi toženke ugodilo in na podlagi 358. člena ZPP izpodbijani ugodilni del sodbe spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

21. Ker je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka (spremenjen uspeh strank), je spremenilo odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje (točki V in VI izreka; drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker tožnica ni uspela v sporu, mora na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP toženki povrniti stroške postopka. Toženka je skladno z Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in naslednji) upravičena do nagrade za odgovor na tožbo v višini 600 točk, štirikrat po 450 točk za pripravljalne vloge z dne 23. 8. 2023, 7. 9. 2023, 15. 9. 2023 in 16. 10. 2023, 600 točk za zastopanje na prvem naroku glavne obravnave 23. 8. 2023, dvakrat po 300 točk za zastopanje na narokih glavne obravnave 15. 9. 2023 in 10. 11. 2023, 150 točk za urnino 15. 9. 2023 ter 2 % oziroma 1 % za materialne stroške, kar glede na vrednost točke 0,60 EUR skupaj z 22 % DDV znaša 2.779,77 EUR. Višjih stroškov postopka pritožbeno sodišče ni priznalo, ker so bili priglašeni po previsoki tarifi (pripravljalne vloge med postopkom, nagrada za zastopanje na drugem in naslednjih narokih glavne obravnave, urnina), ker niso bili potrebni za postopek (kilometrina, čas potovanja na naroke) ali pa so bili že zajeti v drugi priznani postavki (nagrada za sestanek s stranko). Kratki obvestili sodišču z dne 2. 6. 2023 in 16. 6. 2023 nista imeli vsebinskega pomena za odločitev v zadevi, z dopisom 13. 6. 2023 pa je toženka prosila za preložitev naroka glavne obravnave iz razlogov na njeni strani, zato mora stroške teh vlog nositi sama.

22. Ker je toženka uspela v pritožbenem postopku, ji je tožnica v skladu s prvim in drugim odstavkom 165. člena ZPP dolžna povrniti stroške pritožbe in odgovora na pritožbo. Skladno z OT je upravičena do 750 točk za pritožbo, 750 točk za odgovor na pritožbo, 2 % za materialne stroške, kar vse skupaj ob vrednosti točke 0,60 EUR, povečano za 22 % DDV znaša 1.119,96 EUR. Nagrade za sestanke s stranko pritožbeno sodišče ni priznalo, ker je ta že zajeta v nagradi za sestavo pritožbe oziroma odgovora na pritožbo. Ker v tem postopku tožnica ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbe in odgovora na pritožbo.