14.Iz navedenih določb izhaja (glej tudi kasnejšo obrazložitev), da sta odločitev o izbiri kandidata za direktorja in njegovem imenovanju različni odločitvi sveta javnega zavoda. Sodno varstvo je po določbi 36. člena ZZ predvideno zoper sklep sveta zavoda o izbiri kandidata. Ker pa svet toženke takšnega posebnega sklepa ni izdal, temveč je sprejel le sklep o imenovanju, ki smiselno vključuje tudi izbiro novega direktorja, sta sodišči prve in druge stopnje tožnici priznali sodno varstvo zoper sklep o imenovanju v celoti. Revizija tega ne izpodbija.

Jedro

15.Kot izhaja iz 56. člena ZSV, svet zavoda imenuje in razreši direktorja s soglasjem ministra, ki ga je treba zahtevati pred imenovanjem. Smiselno to izhaja iz devetega odstavka tega člena (po katerem lahko svet zavoda po poteku roka za izdajo soglasja odloči o imenovanju direktorja brez tega soglasja), povsem jasno pa iz prvega odstavka 209. člena ZUP, ki zahteva soglasje vnaprej (tako da organ, ki zahteva soglasje, sporoči drugemu organu, kakšen je zahtevek stranke oziroma kakšno odločbo namerava izdati). ZSV v sedmem odstavku 56. člena (podobno četrti odstavek 209.člena ZUP) določa tudi zahtevo po predhodnem mnenju in sprejem odločbe sveta šele potem, ko dobi mnenje, razen v primeru, ki ga ureja osmi odstavek 56. člena ZSV (če v 60 dneh od dneva, ko je bil organ lokalne skupnosti zanj zaprošen, mnenja ne izda, lahko svet zavoda nadaljuje postopek imenovanja brez tega mnenja). Iz navedenih določb izhaja zahteva po predhodnem mnenju organa lokalne skupnosti in predhodnem soglasju ministra. Na ta način govorimo o dveh fazah postopka, ki ju toženka ni izvedla oziroma ni izvedla pravilno.

Toženka je za mnenje lokalne skupnosti zaprosila po imenovanju direktorja, še kasneje pa tudi za soglasje ministra. Soglasje v nadaljnjih 60 dneh ni bilo podano. Novi direktor je bil za naslednje mandatno obdobje imenovan nepogojno, vendar z odloženim pričetkom mandata (šele z dnem soglasja o imenovanju pristojnega ministra). Takšen sklep je v nasprotju z devetim odstavkom 56. člena Zakona o socialnem varsvu (ZSV), saj v primeru odsotnosti soglasja pristojnega ministra v 60 dneh od dneva zaprosila, zavodu šele po tem omogoča odločitev o imenovanju direktorja brez soglasja. Imenovanje je torej predvideno po poteku zakonskega roka za soglasje. Zaradi molka ministra ne nastopi fikcija (oziroma pravna domneva) soglasja, temveč se zaradi preprečitve zavlačevanja odpre možnost odločitve o imenovanju direktorja brez soglasja.

16.Običajno se v takšnih primerih izda zbirna odločba, in sicer po tem, ko drugi organ poda ali odkloni soglasje (prvi odstavek 209. člena ZUP). Če zaprošeni organ v določenem roku sporoči, da odreka soglasje, organ, ki je pristojen za izdajo zbirne odločbe, ne more izdati odločbe s predlagano vsebino, saj se odločba lahko izda le ob soglasju obeh organov. Soglasje kot akcesorni akt je sestavni del zbirne odločbe in mora biti tudi v izdani zbirni odločbi izrecno poudarjeno in natančno opredeljeno. Nekoliko drugače velja za mnenje, ki ga je organ (v tem primeru svet) dolžan zahtevati, vendar nanj ni vezan. Kljub temu mora organ, ki je pristojen za izdajo odločbe, podano mnenje presoditi. Odločitev, ki jo izda v nasprotju z mnenjem, mora pravno argumentirano obrazložiti. Le v primerih, ko po poteku roka za soglasje ministra tega soglasja še ni, zakon omogoča svetu izdajo odločbe o imenovanju. V takšnem primeru odločba o imenovanju nima značaja zbirne odločbe.

Izrek

17.Toženka je za mnenje lokalne skupnosti zaprosila po imenovanju direktorja, še kasneje pa tudi za soglasje ministra. Soglasje v nadaljnjih 60 dneh ni bilo podano. Novi direktor je bil za naslednje mandatno obdobje imenovan nepogojno, vendar z odloženim pričetkom mandata (šele z dnem soglasja o imenovanju pristojnega ministra). Takšen sklep je v nasprotju z devetim odstavkom 56. člena ZSV, saj v primeru odsotnosti soglasja pristojnega ministra v 60 dneh od dneva zaprosila, zavodu šele po tem omogoča odločitev o imenovanju direktorja brez soglasja. Imenovanje je torej predvideno po poteku zakonskega roka za soglasje. Zaradi molka ministra ne nastopi fikcija (oziroma pravna domneva) soglasja, temveč se zaradi preprečitve zavlačevanja odpre možnost odločitve o imenovanju direktorja brez soglasja.

I. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni:

18.Zato je napačno tolmačenje toženke, da deveti odstavek 56. člena ZSV določa avtomatizem in domneva pridobitev soglasja ter na ta način omogoča tak postopek, kot ga je izvedla toženka. Revizijsko sodišče se tudi ne strinja s stališčem sodišča druge stopnje, da na zakonitost izpodbijanih sklepov vpliva odloženo učinkovanje imenovanja novega direktorja češ, da bi toženka s postopkom imenovanja lahko nadaljevala 13. 6. 2023 (60 dni po zaprosilu ministra za soglasje) in bi svet toženke po poteku tega zakonskega roka lahko samostojno odločil o imenovanju A. A. za direktorja, "pri čemer odločitev sveta toženke ne bi bila drugačna." Takšno razlogovanje namreč zanemari dejstvo, da je bilo imenovanje izvršeno, še preden je toženka zaprosila za mnenje in soglasje. Do kasnejšega imenovanja (vse do odločanja sodišča prve stopnje) ni prišlo; ob imenovanju dne 13. 3. 203 je bil odložen le nastop mandata direktorja. Toženka je z dopisom dne 4. 4. 2023 tožnico tudi seznanila z imenovanjem A. A., torej je tudi sama štela, da je bilo imenovanje opravljeno. Tožnici je takoj po tej seznanitvi začel teči rok za sodno varstvo.

− v I. točki izreka tako, da se pritožba tožene stranke zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v I., II., III., V. in VI. točki izreka ter

19.Sodišče druge stopnje je morebitno kasnejšo enako odločitev o imenovanju, ki pa je ni bilo, tudi neutemeljeno prejudiciralo, saj ni znano, kakšna bi bila ta odločitev v primeru, če bi svet toženke ravnal v skladu s 56. členom ZSV in 209. členom ZUP. Do imenovanja bi šele moralo priti; povsem negotovo pa je, kako bi na to vplivala odsotnost soglasja ministra.

− v III. točki izreka, tako da tožeča in tožena stranka krijeta vsaka svoje stroške pritožbe.

20.Na drugačno odločitev ne vpliva okoliščina, da sklep, ki in kot ga je sprejela toženka, ni polno učinkoval, saj bi mandat direktorja nastopil šele s soglasjem ministra, ki ga morda nikoli ne bi bilo. Če pa bi bilo soglasje kasneje dano ali zanikano, bi to zahtevalo sprejetje posebne zbirne odločbe po 209. členu ZUP.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 476,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

21.Sodišče druge stopnje je tudi napačno razlagalo odmik svoje odločitve od razlogov sodbe Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 185/2015, saj novela ZSV-F ne predstavlja podlage za spremembo relevantnih stališč za odločitev v tej zadevi. Iz razlogov sodbe VIII Ips 185/2015 tudi ne izhajajo poudarki, na katere se v izpodbijani sodbi sklicuje sodišče druge stopnje.

Obrazložitev

22.Glede na navedeno je toženka napačno uporabila 56. člen ZSV in 209. člen ZUP, ta kršitev pa je bistveno vplivala na odločitev o izbiri in imenovanju kandidata.

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost sklepa sveta toženke z dne 13. 3. 2023 o imenovanju A. A. za direktorja toženke za naslednje 5-letno mandatno obdobje in posledično razveljavilo sklep sveta toženke o njegovem imenovanju (I. in II. točka izreka). Nadalje je odločilo, da je toženka dolžna ponoviti postopek izbire kandidata na razpisano delovno mesto direktorja (III. točka izreka), zavrnilo pa je zahtevek za razveljavitev sklepa sveta toženke o ugotovitvi, da je potrebno večino glasov članov sveta toženke za imenovanje direktorja toženke za naslednjo mandatno obdobje, to je 7 glasov od 13, prejel A. A. (IV. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožnici povrne njene stroške postopka v znesku 2.068,65 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka), odločilo pa je tudi, da je zavezanka za plačilo sodne takse toženka (VI. točka izreka).

23.V skladu s prvim odstavkom 380. člena ZPP je zato revizijsko sodišče spremenilo sodbo sodišča druge stopnje tako, da je pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v I., II. in III. točki izreka ter odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje v V. In VI. točki izreka. Spremenilo je tudi odločitev sodišča druge stopnje v III. točki izreka (pritožbeni stroški), saj sta bili v posledici navedene spremembe zavrnjeni tako pritožba toženke in pritožba tožnice (glej II. točko izreka sodbe sodišča druge stopnje, ki ni bila predmet revizije). Ker je tožnica uspela z revizijo, ji je toženka dolžna povrniti tudi revizijske stroške, ki so bili odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo. Iz tega naslova ji pripada 187,50 točk za predlog (7. in 8. točka tarifne št. 16 OT) in 450 točk za revizijo (6. točka tarifne številke 16 OT), materialni stroški (2%) in DDV, kar vse skupaj znaša 476,00 EUR. Stroške odgovora na revizijo krije toženka sama.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v I., II., III., V. in VI. točki izreka spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek, o katerem je sodišče prve stopnje odločilo v teh točkah izreka in odločilo o stroških postopka, tako da je naložilo tožnici, da toženki povrne njene stroške postopka v znesku 2.779,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Pritožbo tožnice je v zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu (v IV. točki izreka) ter tožnici naložilo, da toženki povrne tudi stroške pritožbenega postopka v znesku 1.119,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. in III. točka izreka).

24.Odločitev je bila sprejeta soglasno.

Op. št. (1)Uradni list RS, št. 54/1992 in nadalj.

3. Revizijsko sodišče je s sklepom VIII DoR 146/2024 z dne 17. 9. 2024 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo določbo 56. člena Zakona o socialnem varstvu (v nadaljevanju ZSV) v povezavi s 36. členom Zakona o zavodih (v nadaljevanju ZZ) in 209. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

Op. št. (2)Uradni list RS, št. 12/1991 in nadalj.

4. Tožnica v reviziji uveljavlja bistvene kršitve določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe sodišča druge stopnje, ugoditev pritožbi tožnice in zavrnitev pritožbe toženke. Povzema izpodbijane sklepe toženke, dosedanji postopek, razloge sodišča druge stopnje ter citira določbe 56. člena ZSV, 36. člena ZZ in 209. člena ZUP. V podkrepitev svojih stališč se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 185/2015 in sklep I Up 51/2007. Navaja, da sta izbira in imenovanje direktorja dve različni oziroma ločeni odločitvi sveta javnega zavoda, zaradi česar bi morala toženka pristojnemu organu lokalne skupnosti in ministru sporočiti izbiro direktorja, ki bi ga lahko imenovala šele po pridobitvi soglasja pristojnega ministra. Ker je direktorja najprej imenovala, šele potem pa podala zahtevo za mnenje pristojnemu organu lokalne skupnosti in za soglasje ministru, je bistveno kršila predpisani postopek. Direktorja je imenovala brezpogojno; pogojno je določila kvečjemu pričetek njegovega mandata. Odlog nastopa mandata ne spremeni dejstva, da je toženka direktorja imenovala, čeprav ga ne bi smela pred zaprosilom za mnenje pristojnega organa lokalne skupnosti in za soglasje ministra. Interpretacija sodišča druge stopnje, da je začetek učinkovanja sklepa o imenovanju vezan na izpolnitev pogoja - soglasja ministra z učinkom za naprej, nasprotuje ZSV in ZZ. Nasprotuje tudi stališču sodišča druge stopnje, da se ob izostanku soglasja ministra šteje, da je to soglasje podano in bi lahko toženka nadaljevala postopek imenovanja direktorja čez 60 dni, pri tem pa odločitev sveta toženke ne bi bila drugačna. ZSV takšnega avtomatizma ne predvideva, temveč ravno nasprotno. Le v primeru neizdaje soglasja ministra v roku 60 dni od dneva, ko je bil zanj zaprošen, lahko svet zavoda odloči o imenovanju direktorja brez tega soglasja. Ne drži, da zaradi molka ministra nastopi fikcija soglasja, saj ZSV za imenovanje direktorja zahteva nadaljnje aktivno ravnanje toženke brez soglasja ministra, in sicer sprejem odločitve o imenovanju. Stališče sodišče druge stopnje pomeni odprto pot samovoljnemu ravnanju toženke in drugih javno socialnih zavodov ter izničenje dvofaznega postopka izbire in imenovanja. Tožnica se tudi ne strinja z zaključkom sodišča druge stopnje, da odločitev sveta toženke ne bi bila drugačna. O tem je sodišče druge stopnje odločalo na podlagi kriterijev, ki jih pri sojenju ne bi smelo upoštevati.

Op. št. (3)Uradni list RS, št. 80/1999 in nadalj.

5. V odgovoru na revizijo toženka predlaga njeno zavrnitev. Med drugim navaja, da bi bilo treba z vidika učinkovanja odložnega pogoja analogno uporabiti določbo 59. člena Obligacijskega zakonika, da določba devetega odstavka 56. člena ZSV določa avtomatizem imenovanja in fikcijo pridobitve soglasja ministra, da tožnica nima pravnega interesa oziroma legitimacije za vložitev tožbe itd.

Op. št. (4)Uradni list RS, št. 83/2001 in nadalj.

6. Revizija je utemeljena.

Op. št. (5)Uradni list RS, št. 26/1999 in nadalj.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP).

Op. št. (6)Tudi statut toženke določa, da imenuje direktorja sveta zavoda s soglasjem ministra, pristojnega za socialno varstvo, po predhodnem mnenju pristojnega organa lokalne skupnosti, v kateri ima zavod sedež (34. člen).

8. Revizija je bila dopuščena le glede materialnopravnih vprašanj - pravilne uporabe določb 56. člena ZSV v povezavi s 36. členom ZZ in 209. členom ZUP, ne pa zaradi bistvenih kršitev določb postopka, ki jih revidentka uveljavlja. Glede na dopuščeno revizijsko vprašanje predmet revizije tudi ni odločitev sodišča druge stopnje v II. točki izreka v zvezi z zavrnitvijo zahtevka tožnice v IV. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje. Zato so revizijske navedbe tožnice, s katerimi izpodbija to odločitev in uveljavlja tudi bistvene kršitve določb postopka, zgrešene, mimo dopuščenega vprašanja in jih revizijsko sodišče ne obravnava. Enako velja za zavzemanje toženke v odgovoru na revizijo, češ da tožnica nima pravnega interesa in aktivne legitimacije.

Op. št. (7)Sedmi in osmi odstavek sta bila v zakon dodana z novelo ZSV-F, Uradni list RS št. 39/2016. Namen teh določb je bil preprečitev zavlačevanja postopka imenovanja. Organ lokalne skupnosti in minister lahko mnenje oziroma soglasje izdata v 60 dneh, kar je bilo ocenjeno kot primerno obdobje. Če tega ne storita, svet lahko nadaljuje postopek. V obrazložitvi sprememb je poudarjeno tudi, da je za ministra mnenje lokalne skupnosti zelo pomemben pokazatelj, ali bo lokalna skupnost uspešno sodelovala z izbranim direktorjem. Obrazložitev predloga zakona se sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 185/2015, iz katere izhaja, da imenovanje direktorja ni upravna zadeva, je pa javnopravna stvar v smislu 4. člena ZUP (glej Predlog zakona, EVA:2015-2611-0002, št. 00711 -5/20-16/8 z dne 31. 3. 2016).

9. V postopku imenovanja direktorja zavoda je svet toženke 13. 3. 2023 izdal sklep, da je potrebno večina glasov za imenovanje na delovno mesto direktorja za naslednje petletno obdobje prejel A. A. (sklep št. 4/5/1), da svet toženke na razpisano delovno mesto direktorja za naslednje mandatno obdobje imenuje kandidata A. A. (sklep št. 4/5/2) in v nadaljevanju, da svet zavoda zaprosi za mnenje o imenovanem kandidatu Občino Sežana, po pridobitvi mnenja pa pristojnega ministra za soglasje k imenovanju A. A. za direktorja (sklep št. 4/6/1) in da mandat novemu direktorju prične teči z dnem, ko izda soglasje k njegovem imenovanju pristojni minister (sklep št. 4/6/2). Toženka je naknadno zaprosila Občino Sežana za mnenje o imenovanem kandidatu. Občina je mnenje podala 23. 3. 2023, 12. 4. 2023 pa je toženka ministra zaprosila za soglasje k imenovanju, vendar tega soglasja ni bilo.

Op. št. (8)209. člen ZUP v petem odstavku določa: Organ, čigar soglasje ali mnenje je potrebno za odločbo, mora dati soglasje oziroma mnenje najkasneje v 15 dneh od dneva, ko je bilo od njega to zahtevano. Če ta organ v tem roku ne sporoči organu, za katerega je določeno, da je izdal odločbo, niti da daje soglasje niti da ga odreka, se šteje, da je soglasje dal; če pa ne da nobenega mnenja, izda pristojni organ odločbo tudi brez mnenja. Tega odstavka v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti, saj mu nasprotujejo določbe specialnega predpisa - osmega, devetega in desetega odstavka 56. člena ZSV. Iz 4. člena ZUP pa izhaja, da se upravni postopek le smiselno uporablja v javnopravnih zadevah, ki nimajo značaja upravne zadeve po 2. členu tega zakona, kolikor ta področja niso urejena s posebnim postopkom.

10. Sodišče prve stopnje je presodilo, da bi toženka pred imenovanjem novega direktorja morala pridobiti mnenje lokalne skupnosti in soglasje ministra oziroma nadaljevati postopek imenovanja po 60 dneh, odkar je zaprosila za mnenje oziroma soglasje. Ker tega ni storila, je kršila postopek, kršitev pa je bistveno vplivala na odločitev o izbiri. Sodišče druge stopnje je odločilo drugače in obrazložilo, da se je sodišče prve stopnje napačno oprlo na sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 185/2015; toženka je ravnala v skladu s predpisi in lahko izbrala in imenovala direktorja kljub izostanku soglasja, saj je bilo učinkovanje imenovanja odloženo. Obrazložilo je tudi, da bi toženka s postopkom imenovanja lahko nadaljevala 13. 6. 2023 (60 dni po zaprosilu ministra za soglasje) in bi svet toženke po poteku tega zakonskega roka lahko samostojno odločil o imenovanju A. A. za direktorja, "pri čemer odločitev sveta toženke ne bi bila drugačna." Ravnanje toženke ni v ničemer vplivalo na odločitev o izbiri.

Op. št. (9)Enako tudi v sodbi Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 185/2015 z dne 10. 11. 2015.

11. V šestem odstavku 56. člen ZSV je določeno, da direktorja imenuje in razreši ustanovitelj zavoda, v sedmem odstavku tega člena pa, da v primeru, če je ustanoviteljica javnega socialnega varstvenega zavoda Republika Slovenija, imenuje in razreši direktorja svet zavoda s soglasjem ministra, pristojnega za socialno varstvo, po predhodnem mnenju pristojnega organa lokalne skupnosti, v kateri ima zavod sedež. Če pristojni organ lokalne skupnosti, v kateri ima zavod sedež, ne da mnenja iz prejšnjega odstavka v 60 dneh od dneva, ko je bil zanj zaprošen, lahko svet zavoda nadaljuje postopek imenovanja in razrešitve direktorja brez tega mnenja (osmi odstavek). Če minister, pristojen za socialno varstvo, ne da soglasja iz sedmega odstavka tega člena v 60 dneh od dneva, ko je bil zanj zaprošen, lahko svet zavoda odloči o imenovanju direktorja brez tega soglasja (deveti odstavek). Ne glede na določbo sedmega odstavka tega člena lahko minister, pristojen za socialno varstvo, sam imenuje direktorja, če ga v roku treh mesecev po prenehanju mandata dotedanjemu direktorju ali po njegovi razrešitvi, ne imenuje svet zavoda.

Op. št. (10)Glej tudi Bruna Žuber v Komentarju ZUP, druga knjiga, Uradni list RS in PF v Ljubljani, Ljubljana 2020, str. 408 - 415.

12. Po ZSV je torej predviden postopek imenovanja s soglasjem, zaradi česar je pomemben tudi 209. člen ZUP, ki določa postopek in obliko odločanja enega organa s soglasjem drugega organa. Odločbe, izdane po 209. členu ZUP, so zbirne odločbe, pri katerih je vnaprej znano, kateri organ bo njihov izdajatelj in kateri organ bo podal soglasje ter mnenje. ZUP v prvem odstavku 209. člena določa: Če je v zakonu ali odloku samoupravne lokalne skupnosti določeno, da odloča en organ v soglasju z drugim organom, se zahteva soglasje vnaprej tako, da organ, ki zahteva soglasje, sporoči drugemu organu, kakšen je zahtevek stranke, oziroma, če gre za postopek po uradni dolžnosti, kakšno odločbo namerava izdati, ter zahteva, da naj zaprošeni organ svoje soglasje ali razloge za odklonitev soglasja pisno sporoči. V četrtem odstavku določa: Če je z zakonom ali odlokom samoupravne lokalne skupnosti določeno, da mora pristojni organ pred izdajo odločbe zahtevati mnenje drugega organa, sme izdati odločbo šele potem, ko dobi mnenje.

Op. št. (11)Tudi takšna morebitna situacija kaže, da je bilo postopanje toženke napačno, saj izvedeni postopek imenovanja s sklepi, kot so bili sprejeti v takšnem primeru, sploh ne bi pripeljal do zasedbe mesta direktorja, razen če bi o tem naknadno odločil minister sam (deseti odstavek 56. člena ZSV). V takšnem primeru bi bil seveda potreben še poseben sklep ministra.

13. Po prvem odstavku 36. člena ZZ mora organ, ki je pristojen za imenovanje, v roku, določenem v razpisu, obvestiti vsakega prijavljenega kandidata o izbiri in ga poučiti, da ima pravico pregledati razpisno gradivo in v petnajstih dneh po prejemu obvestila zahtevati sodno varstvo pri pristojnem sodišču, če misli, da je bil kršen za izvedbo razpisa določeni postopek in da je ta kršitev lahko bistveno vplivala na odločitev o izbiri kandidata ali da izbrani kandidat ne izpolnjuje v razpisu določenih pogojev.

Op. št. (12)Uradni list RS, št. 2/2015 in nadalj.