Jedro

Pogodba o prodaji na obroke je zaradi neplačevanja kupnine razdrta že z izjavo prodajalca, zato kupec nima pravnega interesa za tožbo na razvezo pogodbe. Pravno korist za tožbo na ugotovitev, da je taka pogodba razdrta, mora tožeča stranka izkazati in navesti dejstva o tem do konca glavne obravnave in je sodišče ne raziskuje uradoma.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo na razvezo prodajne pogodbe, ker postane razveza prodaje na obroke zaradi neizpolnitve pogodbe učinkovita že na podlagi izjave prodajalca, da razdira pogodbo, za ugotovitev obstoja oziroma neobstoja tega pravnega razmerja pa tožeča stranka nima pravnega interesa.

Zoper sklep se je tožeča stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. čl. ZPP in predlagala njegovo spremembo, podrejeno pa razveljavitev. Navedla je, da od sklepa nima nobene praktične koristi, ker ji upravni organ brez sodne odločbe o razvezi pogodbe noče registrirati vozila, ki ga zato ne more uporabljati. Iz tega sledi, da ima pravno korist od ugotovitvene sodbe, to korist pa bi moralo sodišče raziskati uradoma.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je izpodbijani prvostopni sklep povsem pravilen in zakonit. Njegovi razlogi so jasni in razumljivi in v celoti povedo, zakaj je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo. Zato se pritožbeno sodišče tem razlogom pridružuje.

Trditev, da je pravna korist tožeče stranke v tem, da ji upravni organ za vozilo noče izdati prometnega dovoljenja, dokler ne predloži ustrezne sodne odločbe, je prvič postavljena šele v pritožbi. Tožeča stranka ne pove, zakaj tega dejstva ni mogla navesti že do konca glavne obravnave. Zato ga pritožbeno sodišče ne more upoštevati (1. odst. 496.a člena ZPP). Ne drži pa trditev pritožnice, da bi njeno pravno korist za izrek ugotovitvene sodbe moralo sodišče prve stopnje raziskati uradoma. Sodišče namreč odloča samo v okviru dejstev, ki jih navedejo pravdne stranke (2. odst. 7. člena, 1. odst. 186. člena in 219. člen ZPP).

Tako je pritožbeno sodišče ugotovilo, da ni podan nobeden od pritožbenih razlogov, zato je po 2. točki 380. člena ZPP pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo napadeni sklep.

Na podlagi določbe 1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 166. člena ZPP je sodišče druge stopnje odločilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka s pritožbo, ker z njo ni uspela.