Jedro

Po 1. odst. 546. člena ZOR razdre prodajalec pogodbo o prodaji na obroke brez sodne intervencije, z enostransko izjavo volje. Zato nima pravovarstvenega interesa za tožbo z oblikovalnim zahtevkom.

Če tožnik nima pravovarstvenega interesa za tožbo, tožba ni dovoljena. Zato jo sodišče zavrže.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Tožbo na razvezo prodajne pogodbe z dogovorom obročnega odplačevanja je sodišče prve stopnje zavrglo. Menilo je, da sodna intervencija ni potrebna zato, ker je do razveze pogodbe prišlo že z izjavo prodajalca, da pogodbo razdira. Pritožbeno sodišče se je s stališči sodišča prve stopnje strinjalo, zato je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

V pravočasni reviziji predlaga tožeča stranka revizijskemu sodišču, naj sklep sodišča druge stopnje spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma sklepa sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je vložila tožbo z oblikovalnim zahtevkom. Preoblikovanje pravnega razmerja je namreč možno samo s sodno odločbo. Zato je oblikovalna tožba dovoljena, če so podane splošne predpostavke, torej tudi pravovarstveni interes. Ker pa je preoblikovanje možno doseči samo s tožbo, je pri oblikovalni tožbi pravovarstveni interes vedno podan in ga ni treba posebej izkazovati.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Pravo pozna dve skupini oblikovalnih pravic. V eno spadajo tiste, ki se s samo izjavo subjektov pravic izvršujejo izven pravde, v drugo pa tiste, katerih izvajanje je zakon prenesel na sodišče. Oblikovalne tožbe ne ureja ZPP. Dovoljena je samo tam, kjer jo predvideva materialno pravo. Za njeno dovoljenost morajo obstojati vse splošne procesne predpostavke - tudi pravovarstveni interes. Ta je podan vselej v tistih primerih, ko se preoblikovanje lahko doseže samo s tožbo. Če pa gre za izvrševanje takšnih oblikovalnih pravic, glede katerih materialno pravo ne zahteva sodne intervencije, ampak zadostuje že izjava volje subjekta pravice, pravovarstvenega interesa za tožbo ni. V takšnem primeru manjka zato ena od procesnih predpostavk, kar ima za posledico nedopustnost sodne poti - nedovoljenost tožbe.

V obravnavanem primeru je sodišče ugotovilo, da sta pravdni stranki sklenili prodajno pogodbo, pri čemer sta se dogovorili, da bo tožena stranka kot kupec plačala kupnino v roku enega leta v rednih mesečnih obrokih. Tožeča stranka je temeljila tožbeni zahtevek na trditvi, da tožena stranka ni plačala še nobenega obroka, zaradi česar ji je poslala izjavo, da pogodbo razdira.

Po 1. odst. 546. člena ZOR lahko prodajalec razdre pogodbo o prodaji na obroke, če pride kupec v zamudo z začetnim obrokom. Ta določba je ena izmed tistih določb ZOR, ki upravičujejo subjekt pravice, v primeru kot je obravnavani torej prodajalca, da sam, brez sodne intervencije, z enostransko izjavo volje povzroči spremembo obstoječega pravnega stanja - v obravnavanem primeru prenehanje pravnega razmerja iz prodajne pogodbe. Z enostransko izjavo volje spremenjeno pravno stanje ima sicer lahko za posledico nastanek zahtevkov, ki bodo praviloma dajatveni, morda kdaj tudi ugotovitveni, kjer bo njihov imetnik prisiljen zahtevati intervencijo sodišče, če se stranki prvotnega pravnega razmerja glede posledic, izhajajočih iz njegove spremembe, ne bosta mogli sporazumeti. To pa subjektu prvotnega pravnega razmerja ne daje legitimacije za vložitev tožbe za spremembo pravnega razmerja, katerega je spremenil že s samo izjavo, torej za spremembo nečesa, česar ni več.

Glede na navedeno zato tožeča stranka kot prodajalec nima pravovarstvenega interesa za tožbo z oblikovalnim zahtevkom, kot ga je postavila. To pa zato, ker je glede na dejansko podlago, na kateri temelji tožbeni zahtevek, rezultat, ki ga zahteva s tožbo, dosegla že s samo izjavo, da pogodbo razdira. Čim pa nima pravovarstvenega interesa, tožba ni dovoljena. Zato je pravnomočna odločitev pritožbenega sodišča o zavrženju tožbe pravilna, in sicer tako materialnopravno kot tudi procesnopravno. Glede na navedeno ostali razlogi v odločbah sodišč prve oziroma druge stopnje ter revizijskle navedbe, ki se nanašajo nanje, za odločitev v tej stvari niso relevantne.

Uveljavljani revizijski razlogi, ki se nanašajo na bistvo izpodbijane odločbe, niso podani. Ker tudi tisti revizijski razlogi, ki jih mora revizijsko sodišče upoštevati po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) niso podani, je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno (4. odst. 400. člena v zvezi s 393. členom ZPP).