Jedro

Pouk o pravici do pritožbe v pisnem odpravku sodbe ne more vzpostaviti pravice do pritožbe, ki se ji upravičenec odpove s tem, ko v zakonsko določenem roku pritožbe ne napove.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Celju je s sodbo K 135/2009 z dne 8. 7. 2009 obsojenega R. R. spoznalo za krivega kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 234. a člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter mu izreklo po 50. členu istega zakonika pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen osem mesecev zapora in preizkusno dobo treh let ter določilo dodatni pogoj, da mora oškodovani družbi Z., d. o. o., plačati znesek 20.218,53 EUR v enem letu po pravnomočnosti sodbe. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ga je oprostilo vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona in plačila sodne takse. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je oškodovano družbo Z., d. o. o., z njenim celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2. Višje sodišče v Celju je s sklepom I Kp 313/2009 z dne 23. 3. 2010 zagovornikovo pritožbo zavrglo kot nedovoljeno ter odločilo, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal z vloženo pritožbo.

3. Zagovornik je zoper navedeni pravnomočni sklep vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije ob upoštevanju zahteve za varstvo zakonitosti sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavi po uradni dolžnosti in spremeni pravnomočno sodno odločbo in zoper obsojenca zavrne obtožbo.

4. Vrhovni državni tožilec v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, ugotavlja, da je bila zahteva vložena izrecno le zoper sklep pritožbenega sodišča (verjetno zmotno označen kot sodba). Višje sodišče naj bi kršilo določbe ZKP o dovoljenosti pritožbe v tej zadevi, kršilo procesni zakon, ker ni obrazložilo dodatnega pogoja znotraj pogojne obsodbe in kršilo materialni zakon glede vprašanja zastaranja kazenskega pregona. O slednjih dveh vprašanjih pritožbeno sodišče, ki je odločalo samo o dovoljenosti pritožbe, ni odločalo, zato teh dveh domnevnih kršitev z zahtevo za varstvo zakonitosti, vloženo samo zoper odločbo višjega sodišča, ni mogoče uveljavljati. Višje sodišče se je postavilo na stališče, da pritožba v tej zadevi ni bila napovedana, zato pritožba zagovornika obsojenca ni dovoljena. Odločitev bi bila kot taka povsem sprejemljiva, saj pravilno poudarja temeljno predpostavko za dovoljenost pritožbe, namreč napoved pritožbe, če ne bi bilo ravnanje sodišča prve stopnje nenavadno, dvoumno in objektivno zavajajoče. Prvostopenjsko sodišče je dalo nepravilen pravni pouk po razglasitvi sodbe, pisno izdelana sodba je vsebovala obrazložitev, ki ni bila potrebna, pravni pouk v pisno izdelani sodbi pa je bil v opreki z ureditvijo v zakonu.

5. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče vročilo obsojencu in zagovorniku. Slednji v izjavi pritrjuje vrhovnemu državnemu tožilcu, da je bilo ravnanje sodišča prve stopnje nenavadno, dvoumno in objektivno zavajajoče. Meni, da nepravilno dani pravni pouk nikoli ne more biti v škodo obdolžencu oziroma pritožniku. Obsojenec ni naredil nobene procesne napake s tem, ko se je držal napačnega pravnega pouka sodišča prve stopnje in zato bi moralo že sodišče druge stopnje pritožbo dopustiti in obsojenca oprostiti obtožbe. Ne soglaša tudi z ugotovitvijo Vrhovnega državnega tožilca, da je bila zahteva za varstvo zakonitosti vložena le zoper sklep pritožbenega sodišča, saj je iz vsebine in obrazložitve zahteve razvidno, da se nanaša tudi na sodbo sodišča prve stopnje in procesne kršitve, ki jih je storilo to sodišče. 6. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi 8. 7. 2009 razglasilo sodbo v navzočnosti okrožne državne tožilke, obtoženca in zagovornika. V pouku o dolžnosti napovedi pritožbe je zapisano, da se ODT in obtožencu pove, da se lahko zoper izrečeno sodbo pritožita v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, vendar morata pritožbo vnaprej napovedati in sicer v osmih dneh od razglasitve sodbe, drugače se bo štelo, da sta se pritožbi odpovedala. Iz zapisnika o glavni obravnavi ni razvidno, da bi obsojenec ali zagovornik takoj po razglasitvi sodbe napovedala pritožbo. Sodišče prve stopnje je 13. 7. 2009 izdelalo sodbo z obrazložitvijo in s pravnim poukom ter odredilo njeno vročitev strankam. Zagovornik je sodbo sodišča prve stopnje prejel 14. 7. 2009, obsojencu pa je bila vročena 7. 9. 2009. Zagovornik je pritožbo poslal priporočeno po pošti 31. 8. 2009, sodišče jo je prejelo 1. 9. 2009. Podatki kazenskega spisa ne izkazujejo, da sta obsojenec ali zagovornik vložila napoved pritožbe v osmih dneh od vročitve prepisa sodbe.

7. Sodišče druge stopnje je prav tako ugotovilo, da v osemdnevnem roku za napoved pritožbe, ki je začel teči 9. 7. 2009 in je zaradi nastopa sodnih počitnic potekel 18. 8. 2009, obsojenec in zagovornik pritožbe nista napovedala. Med ostalim je sklepalo, da se je kljub zapisu o danem pouku o dolžnosti napovedi pritožbe v zapisniku o glavni obravnavi, pouk nanašal tudi na navzočega zagovornika, ki je prava vešča oseba, ki ve, da je tudi on dolžan postopati v smislu določb prvega odstavka 368. člena ZKP.

8. Po določbi prvega odstavka 362. člena ZKP predsednik senata po razglasitvi sodbe pouči upravičence do pritožbe (367. člen) o pravici do pritožbe in o dolžnosti predhodne napovedi pritožbe ter da se bo štelo, da so se odpovedali pravici do pritožbe, če je najkasneje v osmih dneh od dneva razglasitve ne bodo napovedali, pri čemer se pouk vnese v zapisnik o glavni obravnavi.

9. Glede na prikazane podatke zapisnika o glavni obravnavi ni podlage za zaključek, da sodišče prve stopnje ni postopalo po tej določbi, tudi ne z vidika očitkov, ki jih v tem obsegu vsebuje zahteva za varstvo zakonitosti. Čeprav zagovornik kot upravičenec do vložitve pritožbe (prvi odstavek 367. člena ZKP) ni posebej naveden v zapisanem pravnem pouku, ni mogoče sklepati, da z njim ni bil seznanjen, ne glede na dejstvo, da gre tudi sicer za strokovnjaka s pravnim znanjem, ki je strokovni pomočnik obdolženca. Vse pravice zagovornika namreč izhajajo iz obdolženčevih pravic. Vse kar sme v svojo obrambo storiti obdolženec je upravičen storiti tudi njegov zagovornik (prvi odstavek 75. člena ZKP). Zato tudi položaj, ki je nastal v tej zadevi, ne narekuje v zahtevi za varstvo zakonitosti prikazan pristop, ki je formalne narave in ki ne upošteva razmerja med obdolžencem in zagovornikom, kot ga uzakonjajo procesne določbe (67. člen in ostali Zakona o kazenskem postopku). Zato je sodišče druge stopnje utemeljeno presodilo, da postopanje prvostopenjskega sodišča v tem pogledu ni bilo nezakonito.

10. Ker pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje ni bila napovedana, na zadevi ničesar ne spremeni dejstvo, da je sodišče izdelalo sodbo z obrazložitvijo in s poukom o pravici do pritožbe. Obrazložitev sodbe glede na določbo tretjega odstavka 368. člena ZKP tudi v primeru nenapovedane pritožbe ni izključena. Rok, ki je predpisan za napoved pritožbe, je prekluzivni rok. Če upravičenec do pritožbe v tem roku pritožbe ne napove, se šteje, da se je odpovedal pravici do pritožbe (drugi odstavek 368. člena ZKP). Zato ima, kot je utemeljilo že sodišče druge stopnje, obdolženec pravico zahtevati vrnitev v prejšnje stanje, če je iz upravičenega razloga zamudil rok za napoved pritožbe in če pravočasno vloži takšno prošnjo. Glede na navedeno pouk o pravici do pritožbe, ki je bil dan v pisnem odpravku prvostopenjske sodbe, ne more vzpostaviti pravice do pritožbe, ki se ji upravičenec odpove s tem, ko v zakonsko določenem roku ne napove pritožbe (enako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 429/2008 z dne 15. 1. 2009). Zato z zahtevo za varstvo zakonitosti uveljavljane postopkovne kršitve niso podane.

11. Zagovornik je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti izrecno le zoper sklep (očitno pomotoma označen kot sodba) Višjega sodišča v Celju. V obrazložitvi sicer navaja kršitev procesnega zakona (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP) v zvezi z obrazložitvijo dodatnega pogoja, določenega v pogojni obsodbi in kršitev kazenskega zakona glede zastaranja kazenskega pregona, ki jo očita sodišču druge stopnje. V položaju, ko zahteva napada le odločitev sodišča druge stopnje, ki je odločalo samo o dovoljenosti pritožbe, ne pa tudi o ostalih vprašanjih, se je Vrhovno sodišče omejilo le na preizkus zakonitosti sklepa o zavrženju pritožbe.

12. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je iz navedenih razlogov zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP) in v posledici takšne odločitve odločilo, da je obsojenec glede na njegove premoženjske razmere, razvidne iz podatkov kazenskega spisa, dolžan plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal s tem izrednim pravnim sredstvom (98. a člen v zvezi s 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP).