Jedro

Pritožbeno sodišče se ne strinja z materialno pravno presojo, da domača nega in oskrba ne more in ne sme biti dražja od institucionalne oz. da bi bila odškodnina za tujo pomoč, obračunana po urah, v konkretnem primeru nesprejemljivo visoka. Tudi VS RS je zavzelo stališče, da je tožnik vsekakor upravičen do povrnitve stroškov tudi dolgotrajne oskrbe s strani svojcev na svojem domu. Zato je za pravilno uporabo materialnega prava treba priznati tožniku odškodnino za tujo pomoč upoštevaje potrebno število ur pomoči in cene za uro pomoči (odvisne od intenzitete te pomoči).

Ker zahtevana renta predstavlja bodoče dajatve, ki se ponavljajo, bi moralo sodišče prve stopnje k ostalim zahtevanim zneskom prišteti znesek, ki ustreza seštevku obrokov zahtevane rente za dobo petih let (40. člen ZPP).

Izrek

◦ Pritožbama obeh pravdnih strank se delno ugodi in se izpodbijana sodba: ◦ 1. v I. točki razveljavi glede zamudnih obresti od zneskov 7.837,56 EUR in 6.531,30 EUR ter

2. v III. točki spremeni tako:

1. da je tožena stranka dolžna poleg zneska 21.364,24 EUR (iz I. točke sodbe) tožniku v 15 dneh plačati tudi 88.060 EUR in ◦ 1. 1. da je tožena stranka poleg že pravnomočno prisojenih zneskov rente dolžna plačevati tožniku za obdobje od 1. 7. 2011 do 31. 12. 2012 še 1.380 EUR mesečno, od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2018 še 1.290 EUR mesečno in od 1. 1. 2019 dalje še po 1.282,60 EUR mesečno, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega mesečnega rentnega obroka 10. dne v mesecu za pretekli mesec. Zapadle obroke rente je dolžna plačati v 15 dneh od izdaje sodbe, za naprej pa do vsakega 10. dne v mesecu za pretekli mesec.

◦ 1. v IV. točki spremeni tako, da je tožen stranka dolžna v 15 dneh povrniti tožeči stranki pravdne stroške 12.237,10 EUR, če zamudi s plačilom, od šestnajstega dne dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

◦ V preostalem delu se pritožbi zavrneta kot neutemeljeni in se v izpodbijanem, a nespremenjenem oz. nerazveljavljenem delu sodba potrdi.

◦ Tožena stranka je dolžna tožniku v 15 dneh povrniti 5.384,85 EUR stroškov revizijskega in pritožbenega postopka, če zamudi s plačilom, od šestnajstega dne dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) toženi stranki naložilo, da plača tožniku 21.364,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 11. 2009 ter zakonske zamudne obresti od 7.837,56 EUR od 15. 11. 2009 dalje in od 6.531,30 EUR od 15. 11.v 2009 dalje. Nadalje je (II.) toženi stranki naložilo, da je dolžna plačevati tožniku za obdobje od 1. 7. 2011 do 31.12.2018 mesečno rento 762,00 EUR ter od 1. 1. 2019 dalje 754.86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega mesečnega rentnega obroka l0. dne v mesecu za nazaj: zapadle obroke v 15 dneh od izdaje sodbe, za naprej pa do vsakega 10. dne v mesecu za pretekli mesec. Kar je tožnik zahteval več je (III.) sodišče prve stopnje zavrnilo, na koncu (IV.) je toženi stranki naložilo še, da tožniku povrne pravdne stroške 7.808,90 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki, ki uveljavljata vse zakonske pritožbene razloge. Tožnik izpodbija zavrnilni del sodbe, tožena stranka pa del odločitve o plačilu zamudnih obresti. Obe pravdni stranki nasprotujeta odločitvi o stroških postopka. Tožnik predlaga ustrezno spremembo sodbe, podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožena stranka opredeljenega pritožbenega predloga ni podala.

3. Tožnik očita sodišču prve stopnje, da je odškodnino za tujo pomoč odmerilo ob upoštevanju primerljive cene domske oskrbe namesto v višini dejansko nastale škode. Poudarja, da glede na svoje zdravstveno stanje ni primeren za domsko oskrbo. Drugačno mnenje izvedenca psihiatra dr. A. A. je napačno in ne dovolj obrazloženo, medtem ko so priče obširno izpovedale, kakšno oskrbo potrebuje tožnik. Sodišče je izvedenskemu mnenju nekritično sledilo, ne da bi ga ustrezno ocenilo. Pravno stališče pritožbenega sodišča v sklepu II Cp 10/2020 z dne 20. 5. 2020, da višina mesečne rente ne bi smela bistveno odstopati od cene najdražje institucionalne oskrbe, je nesprejemljivo. Tožnika, ki odklanja domsko oskrbo, neupravičeno diskriminira in mu jemlje pravico do družinskega življenja. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka. Priglašeni potni stroški tožnikovega skrbnika so bili neupravičeno zavrnjeni, enako tožnikovi stroški za prihod na poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo.

4. Tožena stranka navaja, da je 23. 12. 2015 z zneskom 7.837,56 EUR poravnala zapadlo rento za tujo pomoč po prvi sodbi P 1521/2011-III, nakar je tožniku nakazala še 6.531,30 EUR za preostalo dolgovano rento do 16. 9. 2019, kar med pravdnima strankama ni bilo sporno. Toženka je poplačala tudi vse dolgovane zakonske zamudne obresti. Tožnik nasprotnega ni trdil, tudi svojega tožbenega zahtevka v tem delu ni modificiral. Sodišče je torej odločilo mimo trditvene podlage in tožbenega zahtevka, ko je toženki z izpodbijano sodbo naložilo plačilo zamudnih obresti od prej navedenih dveh zneskov, za povrh pa je ponovno odločalo o že razsojeni stvari. Ker je izhajalo iz napačne vrednosti spornega predmeta, je napačno izračunalo uspeh strank v pravdi. Poleg dolgovane glavnice bi moralo upoštevati še vrednost mesečne rente za obdobje petih let, kar skupaj znaša 340.478,00 EUR. Glede na prisojeni znesek je tožnik v pravdi uspel le s 26 % in ne s 60 %, kot zmotno ugotavlja sodba.

5. O obeh pritožbah je pritožbeno sodišče že odločilo s sodbo II Cp 834/2021 z dne 4. 3. 2022, ki pa je bila v celoti razveljavljena s sklepom Vrhovnega sodišča RS II Ips 67/2022. Zato pritožbeno sodišče o obeh pritožbah odloča ponovno.

O TOŽNIKOVI PRITOŽBI:

6. Pritožba je delno utemeljena.

7. Sodišče prve stopnje se je v razlogih sodbe opredelilo do vsega pravno pomembnega trditvenega in dokaznega gradiva. Pravilno je ugotovilo tudi vrsto, obseg in trajanje pomoči, ki jo zaradi posledic poškodbe, za katero odgovarja tožena stranka, potrebuje tožnik. Se pa pritožbeno sodišče ne strinja z materialno pravno presojo, da domača nega in oskrba ne more in ne sme biti dražja od institucionalne oz. da bi bila odškodnina za tujo pomoč, obračunana po urah, v konkretnem primeru nesprejemljivo visoka. Tudi VS RS je v zgoraj navedenem sklepu zavzelo stališče, da je tožnik vsekakor upravičen do povrnitve stroškov tudi dolgotrajne oskrbe s strani svojcev na svojem domu. Zato je za pravilno uporabo materialnega prava treba priznati tožniku odškodnino za tujo pomoč upoštevaje potrebno število ur pomoči in cene za uro pomoči (odvisne od intenzitete te pomoči).

8. Kot je razvidno iz izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje ugotovilo tako trajanje pomoči (55. točka obrazložitve), kot tudi, da za konkretno tujo pomoč tožniku ni potrebna medicinska izobrazba (61. točka obrazložitve). Nadalje je s pomočjo izvedencev psihiatra in zdravstvene nege ugotovilo, da bo tožnik potreboval tujo pomoč, nego in nadzor vse življenje, da pa nadzor ni ves čas enako intenziven: tožnik je v obdobju od 22. 12. 2006 do 31. 12. 2009 potreboval pomoč 415 minut na dan (približno 7 ur), od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2012 po 170 minut na dan (približno 3 ure), od 1. 1. 2013 do 30. 8. 2018 pa najmanj 120 minut dnevno (2 uri). Ob tem je pomembno, da je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi, da je tožnikovo zdravstveno stanje ireverzibilno in se mu lahko v bodoče kvečjemu poslabša (52. točka obrazložitve). Te dejanske ugotovitve dajejo pritožbenemu sodišču ustrezno podlago za pravilno uporabo materialnega prava.

9. VS RS je na dopuščeno revizijsko vprašanje odgovorilo, da odmera odškodnine za tujo pomoč, ki kot izhodišče za vrednotenje škode po prostem preudarku _upošteva primerjavo s cenami domske oskrbe_, v obravnavanem primeru ni ustrezna in da je bil prosti preudarek napačno uporabljen. Tak odgovor pa seveda ne pomeni, da za odmero odškodnine iz naslova za tujo pomoč ni mogoče uporabiti prostega preudarka, le uporaba primerjave s cenami domske oskrbe ni ustrezna in je posledično taka uporaba prostega preudarka napačna.

10. Pomembno je, da nobena od strank ni ponudila trditvene podlage za drugačno primerjavo kot le vrednotenje upoštevaje urno predpostavko za nekvalificirano malo delo in primerjavo s cenami domske oskrbe. Pritožbeno sodišče zato pri uporabi prostega preudarka ni iskalo drugih primerjav (v nasprotnem primeru bi odločalo mimo trditvene podlage), ampak je pri odmeri odškodnine za tujo pomoč uporabilo merila, kot so se izoblikovala v sodni praksi: za _aktivno_ tujo nego, ko zanjo ni potrebna medicinska izobrazba, se upošteva urna predpostavka za nekvalificirano malo delo, ki znaša med 4 in 6 EUR.1 Pritožbeno sodišče glede na ugotovljene okoliščine obravnavanega primera (43. do 48. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) kot primerno urno predpostavko za čas aktivne tuje nege šteje 6 EUR. Za čas, ko tožnik potrebuje le _nadzor_ (torej za preostanek dneva), pa zadošča 3 EUR na uro. Za nadzor namreč ni potrebna dodatna strokovna usposobljenost (prim. 40. točka obrazložitve), prav tako nadzor ni ves čas enako intenziven in zahteven (61. točka obrazložitve), npr. ko tožnik počiva ali spi, je zmanjšan na minimum. Ob tem je treba pojasniti, da prisojeni znesek ne pomeni prekoračitve tožbenega zahtevka. Iz naslova tuje pomoči namreč tožnik zahteva rento 100 EUR na dan, kar znaša 3.000 EUR mesečno in to je tožbeni okvir. Res je, da je v nekaterih vlogah pri izračunih tožnik izhajal tudi iz urne predpostavke 5 EUR, a kot je pojasnil, je bilo to en od načinov izračuna, tožbenega zahtevka (na plačilo 3.000 EUR mesečno) pa ni spreminjal. 11. V dosedanjih sojenjih je bila renta delno že priznana: s sodbama P 1521/2011-III in P 562/2020-III. Čeprav sta bili obe sodbi izpodbijani s pritožbami, sta odločitvi o priznanju rente v obeh primerih postali pravnomočni, saj v tem delu ni bilo vložene pritožbe, kar bo pritožbeno sodišče upoštevalo v nadaljevanju.

12. Tožnik torej zahteva 3.000 EUR mesečno (100 EUR dnevno), zmanjšano za dodatek za pomoč in postrežbo 142,86 EUR, ki ga prejema od 12. 5. 2010. V času od 22. 12. 2006 do 31. 12. 2009 je tožnik vsak dan potreboval 7 ur aktivne pomoči, preostalih 17 ur pa nadzor, kar pomeni 93 EUR na dan, za 36 mesecev in 10 dni to pomeni skupno 101.370 EUR. Od 1. 1. 2010 do 30. 6. 2011 je potreboval vsak dan 3 ure aktivne nege in 21 ur nadzora, kar znaša 81 EUR na dan, skupno za 18 mesecev 43.740 EUR, od česar je treba odšteti dodatek za pomoč in postrežbo, ki je bil tožniku za obdobje od 12. 5. 2010 izplačan v skupnem znesku 1.942,90 EUR.2 Pritožbeno sodišče sprejema nesporno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka iz naslova odškodnine za tujo pomoč za čas do 30. 6. 2011 plačala tožniku 33.742,86 EUR,3 kar je (poleg zneska izplačanega dodatka za pomoč in postrežbo 1.942,90 EUR) zato treba odšteti od ugotovljene odškodnine. Za navedeno obdobje (22. 12. 2006 do 30. 6. 2011) se tožniku tako prizna odškodnina 109.424,24 EUR. Ker je bilo v I. točki izpodbijane sodbe že odločeno, da je tožena stranka tožniku dolžna za isto obdobje plačati iz naslova odškodnine za tujo pomoč 21.364,24 EUR, je pritožbeno sodišče temu ustrezno spremenilo v pritožbi izpodbijano III. točko sodbe in toženi stranki naložilo dodatno plačilo 88.060 EUR.

13. Za obdobje od 1. 7. 2011 do 31. 12. 2012 je tožnik potreboval dnevno 3 ure aktivne pomoči (po 6 EUR), preostalih 21 ur pa nadzor (po 3 EUR), kar znese 81 EUR na dan ali 2.430 EUR mesečno, od tega se odšteje dodatek za tujo pomoč 142,86 EUR mesečno, s pravnomočnim delom sodbe P 1521/2011-III že prisojena mesečna renta 145,14 EUR4 in s pravnomočnim delom sodbe P 562/2020-III prisojena mesečna renta 762 EUR,5 tako da mesečni znesek rente v tem obdobju znaša še 1.380 EUR (za čas od 1. 7. 2011 do 31. 12. 2012 znaša seštevek s to sodbo priznane rente 24.840 EUR).

14. Od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2018 je tožnik potreboval vsak dan 2 uri aktivne pomoči (po 6 EUR) in 22 ur varstva (po 3 EUR), kar znese 78 EUR dnevno ali 2.340 EUR mesečno. Od tega se odšteje dodatek za tujo pomoč 142,86 EUR mesečno, s pravnomočnim delom sodbe P 1521/2011-III že prisojena mesečna renta 145,14 EUR in s pravnomočnim delom sodbe P 562/2020-III prisojena mesečna renta 762 EUR, tako da mesečni znesek rente v tem obdobju znaša še 1.290 EUR (za čas od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2018 znaša seštevek s to sodbo priznane rente 77.400 EUR).

15. Od 1. 1. 2019 dalje je tožnik prav tako potreboval vsak dan 2 uri aktivne pomoči (po 6 EUR) in 22 ur varstva (po 3 EUR), kar znese 78 EUR dnevno ali 2.340 EUR mesečno. Od tega se odšteje dodatek za tujo pomoč 150 EUR mesečno, pravnomočnim delom sodbe P 1521/2011-III že prisojena mesečna renta 145,14 EUR in s pravnomočnim delom sodbe P 562/2020-III prisojena mesečna renta 762 EUR, dodatni mesečni znesek rente od 1. 1. 2019 znaša 1.282,60 EUR (skupni znesek do izdaje te sodbe zapadlih mesečnih zneskov je 78.238,60 EUR).

16. Zaradi delno utemeljene tožnikove pritožbe je pritožbeno sodišče sodbo v III. točki spremenilo in priznalo ustrezno višjo odškodnino (prvi odstavek 351. člena Zakona o pravdnem postopku,6 v nadaljevanju: ZPP). V delu, ko se zavzema za rento, ki je višja od priznane, pritožba ni utemeljena.

O PRITOŽBI TOŽENE STRANKE:

17. Pritožba je delno utemeljena.

18. Tožena stranka je v zvezi z ugovorom omejene zavarovalne vsote v prejšnji pritožbi navajala, da je tožniku na račun odškodnine med drugim nakazala dva zneska (7.837.56 EUR in 6.531,30 EUR), ki predstavljata zapadlo rento iz naslova tuje pomoči, upoštevaje pravnomočni del prve sodbe (P 1521/2011), ki jo je sodišče izdalo v tej pravdi. Prvi znesek predstavlja zapadlo rento (145.14 EUR mesečno) za čas od julija 2011 do decembra 2015, drugi pa zapadlo mesečno rento od januarja 2016 dalje. Nakazili med pravdnima strankama nista bili sporni. Čeprav tožnik v ponovljenem postopku od teh dveh zneskov ni zahteval zakonskih zamudnih obresti, mu je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo prisodilo tudi te, s čimer je zagrešilo dve absolutni bistveni kršitvi pravdnega postopka: prekoračilo je tožbeni zahtevek (prvi odstavek 2. člena ZPP) in hkrati ponovno odločilo o že pravnomočno razsojenem zahtevku (12. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Po navedenem niti ni bistveno, ali je toženka, kot zdaj trdi v pritožbi, poravnala tudi dolgovane zakonske zamudne obresti po prvi sodbi, saj ima tožnik zanje že izvršilni naslov, ponovno odločanje o isti stvari pa ni dopustno. Sodišče druge stopnje je zato ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem obrestnem delu razveljavilo (357. člen v zvezi s tretjim odstavkom 350. člena ZPP).

19. Sodišče prve stopnje je odgovorilo tudi na ugovor omejene zavarovalne vsote, ki ga je podala tožena stranka.7 Ob tem je ugotovilo, da upoštevaje vsa opravljena plačila tožene stranke tožniku iz naslova odškodnine na dan 16. 9. 2019 zavarovalna vsota znaša še 318.266,87 EUR. Takšno dejansko ugotovitev pritožbeno sodišče sprejema. Tožena stranka je dolžna tožniku izplačati še 88.060 EUR rente za čas do 30. 6. 2011, 24.840 EUR rente za čas od 1. 7. 2011 do 31. 12. 2012, 77.400 EUR rente za čas od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2018 in 78.238,60 EUR rente, zapadle v času od 1. 1. 2019 do izdaje te sodbe. Skupaj ti dodatni zneski znašajo 268.538,60 EUR, kar je manj od na dan 16. 9. 2019 ugotovljenega ostanka zavarovalne vsote, in je ugovor izčrpane zavarovalne vsote neutemeljen. Izčrpanje zavarovalne vsote je sicer možno uveljavljati kot spremenjeno okoliščino v pravdi za ukinitev rente (175. člen Obligacijskega zakonika,8 v nadaljevanju: OZ), pri čemer pa velja, da mora tudi najnižja zavarovalna vsota, na katero mora biti sklenjeno zavarovanje, zadoščati za plačilo odškodnine tudi več oškodovancem in tudi za primer, če ti utrpijo katastrofalno škodo; izjema so le izredni škodni dogodki, ko motorno vozilo povzroči izjemno škodo.9

20. Tožena stranka je v nadaljevanju pritožbe pravilno opozorila, da je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju uspeha pravdnih strank v pravdi izhajalo z napačne vrednosti spornega predmeta. Ker zahtevana renta predstavlja bodoče dajatve, ki se ponavljajo, bi moralo sodišče prve stopnje k ostalim zahtevanim zneskom prišteti znesek, ki ustreza seštevku obrokov zahtevane rente za dobo petih let (40. člen ZPP). Skupna vrednost spornega predmeta po tožbi tako znaša 340.478,46 EUR, kot je pravilno izračunala tožena stranka, kar pa glede na spremenjeno odločitev o glavni stvari, ne pomeni večjega uspeha tožene stranke, saj odločitev pritožbenega sodišča o spremembi izpodbijane sodbe vpliva tudi na stroškovno odločitev, na uspeh pravdnih strank. Od zneska spornega predmeta je bilo tožniku (upoštevaje isti kriterij) prisojeno 285.187,10 EUR ali 84 % celotnega zahtevanega zneska. Tak je tudi njegov uspeh v sporu, uspeh tožene stranke pa je 16 %.

21. Ker je pritožbeno sodišče spremenilo izpodbijano odločbo, je odločilo o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožniku gredo do izdaje izpodbijane sodbe naslednji stroški: 1.553,50 EUR nagrade za postopek, 1.434 EUR nagrade za narok, 1.830,40 EUR nagrade za pritožbo z dne 15. 12. 2015, 50 EUR nagrade za postopek o (uspešni) pritožbi z dne 7. 9. 2015, 50 EUR nagrade za postopek o (uspešni) pritožbi z dne 12. 10. 2015, 1.434 EUR nagrade za narok v ponovljenem postopku, 750,36 EUR potnih stroškov odvetnika (78 km × 2 × 13 × 0,37 EUR), 20 EUR za poštne in telekomunikacijske storitve (tarif . št. 6002 Zakona o odvetniški tarifi,10 v nadaljevanju: ZodvT), 20,90 EUR za fotokopije (tarif . št. 6000 ZOdvT), 545,60 EUR nagrade za postopek o pritožbi z dne 20. 9. 2019, 1434 EUR nagrade za narok v ponovljenem postopku (tarif. št. 3012 ZOdvT), kar skupaj znese 9.122,76 EUR, skupaj z 22% DDV pa 11.129,77 EUR. Upravičen je tudi do 459 EUR takse za pritožbo z dne 19. 9. 2019 ter po 33 EUR sodne takse za pritožbi z dne 7. 9. 2015 in 12. 10. 2015, skupaj 559 EUR sodne takse. Pripadajo mu še stroški izvedencev 3.543,48 EUR (603,78 EUR + 237,35 EUR + 553,46 EUR + 544,71 EUR+ 513 EUR + 737,65 EUR + 82,04 EUR + 110,70 EUR + l60,79 EUR) in prič 18,58 EUR (5,40 EUR+ 4,88 EUR + 4,15 EUR + 4,15 EUR). Skupno za pravdo potrebni stroški tožnika do izdaje izpodbijane sodbe znašajo **15.250,83 EUR**. Sodišče je tožniku priznalo tudi priglašene zakonske zamudne obresti, ki tečejo od poteka paricijskega roka. Ni mu pa priznalo dveh nagrad za posel, saj priznana nagrada za postopek vsebuje tudi nagrado za posel (po tarif. št. 2200 ZOdvT odvetniku nagrada za posel pripada le za izvensodna opravila). S pritožbama z dne 21. 5. 2014 in 30. 10. 2017 tožnik ni uspel, zato ni upravičen do stroškov, ki so mu v zvezi s tem nastali. V ponovljenem postopku mu skladno s sodno prakso in tarifo sodišče ni priznalo dveh nagrad za postopek, saj se za eno zadevo prizna le ena nagrada za postopek. Prav tako mu ni priznalo stroška odgovora na pritožbo 27. 11. 2019. ZOdvT v tarifi 3220 predvideva le nagrado za postopek o pritožbi, ne pa tudi za odgovor nanjo. Tožniku nadalje ni mogoče priznati njegovih potnih stroškov za prihod na poravnalni narok in prvi narok, saj jih ni ustrezno specificiral niti izkazal. Ni jasno, kaj naj bi predstavljalo zahtevanih 39 EUR, kar je glede na čas nastanka teh stroškov (november 2012) očitno nerealno. Tudi dokaza o plačilu teh stroškov tožnik ni predložil.11 Upravičen pa tudi ni do povračila potnih stroškov svojega skrbnika, saj ga je v pravdi ves čas zastopal odvetnik kot njegov pooblaščenec in udeležba skrbnika na narokih zato ni bila potrebna. Če se je skrbnik kljub temu udeleževal narokov poleg odvetnika, njegovi potni stroški niso bili smotrni in jih mora tožnik oziroma skrbnik kriti sam. Končno pa tudi skrbnik, enako kot to velja za tožnika, zatrjevanih potnih stroškov ni izkazal. 22. Toženi stranki pa gredo v postopku pred sodiščem prve stopnje naslednji stroški: taksa za pritožbo zoper sodbo z dne 24. 4. 2019 v višini 3.555 EUR in 30 EUR za poštnino in fotokopiranje, skupno **3.585 EUR**.

23. Upoštevaje uspeh v pravdi (84 %) je tožena stranka dolžna povrniti tožniku **12.810,70 EUR**, tožnik pa njej (glede na njen uspeh 16 %) **573,60 EUR**. Po pobotanju pravdnih stroškov je tožena stranka dolžna povrniti tožniku **12.237,10** EUR in (v primeru zamude) pripadajoče zakonske zamudne obresti.

24. V pritožbenem in revizijskem postopku tožniku pripadajo stroški 1504 EUR za sestavo pritožbe zoper sodbo z dne 7. 10. 2020, 20 EUR materialnih stroškov in 22 % DDV, skupaj 1.859,28 EUR, ter 2115 EUR sodne takse za pritožbo, kar skupaj znaša **3.974,28 EUR**. Pripada mu tudi 1.880 EUR za sestavo revizije, 20 EUR materialnih stroškov in 22 % DDV, skupaj 2.318 EUR, ter 2115 EUR sodne takse za revizijo, stroški revizije skupaj znesejo **4.443 EUR**. Tožnikov uspeh ocenjujemo na 2/3, tako da mu je tožena stranka dolžna povrniti **5.604,85 EUR** (2/3 od 8.407,28 EUR). Toženi stranki bi v pritožbenem postopku zoper sodbo z dne 7. 10. 2020 pripadalo 315 EUR stroškov sodne takse in 15 EUR materialnih stroškov, a ker je bila le delno uspešna (le glede zamudnih obresti) je njen uspeh ovrednoten na 2/3, tako da je upravičena do **220 EUR** (2/3 od 330 EUR) pritožbenih stroškov. Po pobotanju stroškov je tožena stranka dolžna povrniti tožniku **5.384,85 EUR**, če zamudi s plačilom, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje.

1 Tako npr. VSL II Cp 1335/2018, VSL II Cp 796/2017, VSL II Cp 1708/2018, VSL II Cp 1869/2021, VSL II Cp 2081/2020, VSL II Cp 398/2019 in druge. 2 Sorazmerni del za 18 dni v maju 2010 po 4,762 EUR na dan znaša 85,72 EUR in po 142,86 EUR za 13 mesecev, skupaj 1.942,90 EUR. 3 79. točka obrazložitve izpodbijane sodbe. 4 III. točka sodbe z dne 20. 10. 2015. 5 II. točka sodbe z dne 7. 10. 2020. 6 Uradni list RS, št. 26/99, s kasnejšimi spremembami. 7 Po prvem odstavku 19. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (Uradni list RS, št. 70/1994, s spremembami, v nadaljevanju: ZOZP) je obveznost zavarovalnice iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti omejena z zavarovalno vsoto, veljavno na dan škodnega dogodka, če z zavarovalno pogodbo ni dogovorjena višja vsota. 8 Uradni list RS, št. 83/2001, s spremembami. 9 Gordana Ristin, Tjaša Korbar, Sergej Simoniti: Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu s komentarjem, Slovensko zavarovalno združenje, Ljubljana 2008, str. 130. 10 Uradni list RS, št. 67/2008, s spremembami, ki se po določbi drugega odstavka 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 2/2015, s spremembami) uporablja v postopkih, ki so se začeli pred uveljavitvijo te tarife in po uveljavitvi Zakona o odvetniški tarifi. 11 Če je tožnik za prihod na narok uporabil javni prevoz, bi moral sodišču predložiti vozovnico. Če so ga na narok pripeljali svojci, pa bi moral navesti vsaj število prevoženih kilometrov, da bi bilo priglašene stroške mogoče preveriti in ustrezno odmeriti.