Jedro

Namen instituta beneficium cohaesionis je v tem, da se pod določenimi pogoji pravno sredstvo, ki ga je vložil eden od obdolžencev, razširi tudi na druge obdolžence, če bi bilo to pravno sredstvo tudi njim v korist.

Izrek

Izpodbijana pravnomočna sodba se glede obsojenega M. B. razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo II K 96357/2010 s 6. 9. 2012 obsojena M. B. in J. K. spoznalo za kriva kaznivega dejanja dogovora za kaznivo dejanje po 295. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter jima vsakemu izreklo kazen eno leto zapora; po določbi prvega odstavka 56. člena KZ-1 jima je v izrečeni zaporni kazni vštelo čas pripora (od 21. 12. 2010 do 12.45 ure do 11. 10. 2011 do 14.28 ure) ter ju po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka od 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena navedenega zakona.

2. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo II Kp 96357/2010 z 8. 5. 2014 pritožbe okrožne državne tožilke in zagovornikov obeh obsojenih zavrnilo kot neutemeljene ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje; odločilo je še, da mora obsojeni J. K. plačati sodno takso, obsojenega M. B. pa je plačila le-te oprostilo, nagrada in potrebni izdatki njemu postavljenega zagovornika pa se izplačajo iz proračunskih sredstev.

3. Vrhovno sodišče je s sodbo I Ips 96357/2010 s 4. 9. 2014 zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega J. K. ugodilo in izpodbijano pravnomočno sodbo glede tega obsojenca razveljavilo ter zadevo v razveljavljenem delu vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje, zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenega M. B. pa je zavrnilo ter slednjega oprostilo plačila sodne takse. Po presoji Vrhovnega sodišča je zagovornik obsojenega M. B. v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljal nedovoljen razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva, to je zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Čeprav je presodilo, da so bili razlogi zaradi katerih je ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega J. K. podani tudi za soobsojenega M. B., ni uporabilo instituta beneficium cohaesionis iz drugega odstavka 424. člena ZKP. Po stališču Vrhovnega sodišča bi se navedeni institut v obravnavanem primeru za obsojenega M. B. lahko uporabil le, če zahteve za varstvo zakonitosti obsojenec ali njegov zagovornik ne bi vložila, ne pa tudi v primeru, ko je zahtevo za varstvo zakonitosti sicer vložil obsojenčev zagovornik, a z njo ni bil uspešen.

4. Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi zagovornika obsojenega M. B. odločilo, da se sodba Vrhovnega sodišča I Ips 96357/2010 s 4. 9. 2014 razveljavi in se zadeva vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje. Po stališču Ustavnega sodišča zavzetem v odločbi Up-804/14-11 z 19. 1. 2017 je temeljni namen instituta beneficium cohaesionis v tem, da se prepreči neenaka obravnava soobsojencev, obsojenih z isto pravnomočno sodbo, zgolj na podlagi tega, ali so pravno sredstvo vložili, oziroma, če so ga vložili, glede na to, katere razloge so v njem uveljavljali. Smisel tega instituta je torej zagotoviti enak položaj vsem obsojencem, celo tistim, ki pravnega sredstva sploh ne vložijo. Zato razlikovanje med tistimi, ki so ga vložili pa niso uveljavljali odločilnih razlogov, in tistimi, ki pravnega sredstva sploh niso vložili, ne more izhajati iz narave stvari, zaradi katere bi bilo dopustno navedene enake položaje obravnavati različno. Stališče Vrhovnega sodišča po presoji Ustavnega sodišča tako temelji na razlikovanju enakih položajev, ne da bi zanj imelo razumne razloge, ki izhajajo iz narave stvari. Zato je v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustave).

B.

5. V obravnavani zadevi se je zoper J. K. in obsojenega M. B. vodil kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivem dejanju umora iz koristoljubnosti po 4. točki 116. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 37. člena KZ-1. Prvostopenjsko sodišče je opis dejanja spremenilo ter je oba obsojenca spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja dogovora za kaznivo dejanje po 295. členu KZ-1, višje sodišče je pritožbi njunih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeni. Vrhovno sodišče je s sodbo zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega M. B., hkrati pa je ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika soobsojenega. Glede slednjega je razveljavilo obe sodbi in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Presodilo je, da je prvostopenjsko sodišče s posegom v opis kaznivega dejanja dejanje, ki je bilo predmet obtožbe, spremenilo v drugo dejanje, zaradi česar ni bila več podana identiteta med obtožbo in obsodbo, na kar je utemeljeno opozarjal zagovornik obsojenega J. K.. Zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega M. B., ki je po presoji Vrhovnega sodišča uveljavljal zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, je zavrnilo. Sprejelo je stališče, da čeprav so razlogi zaradi katerih je ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika soobsojenega podani tudi za obsojenega M. B., ob vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti, zanj niso izpolnjeni pogoji za uporabo instituta beneficium cohaesionis iz drugega odstavka 424. člena ZKP. Le ta bi se po stališču Vrhovnega sodišča, za obsojenega M. B. lahko uporabil le, če zahteve za varstvo zakonitosti on oziroma njegov zagovornik ne bi vložila, ne pa tudi v primeru, ko je zahtevo za varstvo zakonitosti sicer vložil njegov zagovornik, a z njo ni bil uspešen.

6. Temeljni namen instituta beneficium cohaesionis je po stališču Ustavnega sodišča v odločbi Up-804/14-11 z 19. 1. 2017 v tem, da se prepreči neenaka obravnava soobdolžencev, obsojenih z isto pravnomočno sodbo, zgolj na podlagi tega, ali so pravno sredstvo vložili, oziroma če so ga vložili, glede na to, katere razloge so v njem uveljavljali. Smisel tega instituta je torej zagotoviti enak položaj vsem obdolžencem, celo tistim, ki pravnega sredstva sploh ne vložijo. Zato razlikovanje med tistimi, ki so ga vložili, pa niso uveljavljali odločilnih razlogov, in tistimi, ki pravnega sredstva niso vložili, ne more izhajati iz narave stvari. Stališče Vrhovnega sodišča, po presoji Ustavnega sodišča, temelji na razlikovanju enakih položajev, ne da bi zanj Vrhovno sodišče imelo razumne razloge, ki izhajajo iz narave stvari. Zato je po stališču Ustavnega sodišča v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave RS. V skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS zahteva, da je treba bistveno enake položaje obravnavati enako. Če so bistveno enaki položaji urejeni različno, pa mora za razlikovanje obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari, kar pa v obravnavani zadevi ni.

C.

7. Razlogi, zaradi katerih je Vrhovno sodišče ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika soobsojenega J. K., so, kot je že bilo omenjeno, podani tudi za obsojenega M. B.. Zato je Vrhovno sodišče sodbo I Ips 96357/2010 s 4. 9. 2014, ob upoštevanju razlogov navedenih v citirani razveljavitveni odločbi Ustavnega sodišča, na podlagi 426. člena ZKP razveljavilo tudi v delu, v katerem se nanaša na obsojenega M. B. ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.