Jedro

Pri številu oseb iz zakonskega opisa 295. člena KZ-1 gre za tako imenovano analogijo intra legem, ko je logično določena le spodnja meja, medtem ko je zgornja meja, zaradi nemožnosti predvidevanja dokončnega števila oseb, ki se lahko dogovorijo za kaznivo dejanje, prepuščena okoliščinam posameznega primera.

Izrek

1. Pritožba okrožne državne tožilke, pritožba zagovornika obdolženega M.B. in p ritožba zagovornika obdolženega J.J. se zavrnejo kot neutemeljene ter potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Obdolženi J.J. mora plačati sodno takso, obdolženega M.B. se plačila le-te oprosti, nagrada in potrebni izdatki njemu postavljenega zagovornika pa se izplačajo iz proračunskih sredstev.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je kot sodišče prve stopnje 6. 9. 2012 obdolženega M.B. in obdolženega J.J. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja dogovora za kaznivo dejanje po 295. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter vsakemu izreklo kazen 1 leto zapora, v katero je obema po prvem odstavku 56. člena KZ-1 vštelo čas, prestan v priporu, od 21. 12. 2010 od 12.38 ure oziroma 12.45 ure do 11. 10. 2011 do 14.28 ure. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) sta bila obdolžena oproščena plačila stroškov tega postopka od 1. do 6. točke drugega dostavka 92. člena ZKP. Navedeno je bilo storjeno s sodbo II K 96357/2010. 2. Zoper sodbo so se pritožili okrožna državna tožilka in zagovornika obeh obdolženih. Prva se je pritožila zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi odločbe o kazenski sankciji s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Enako predlaga zagovornik obdolženega M.B., ki se je pritožil zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, medtem ko se je zagovornik obdolženega J.J. pritožil zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da obdolženca obtožbe oprosti oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ta pritožnik je še odgovoril na pritožbo okrožne državne tožilke, ki ji nasprotuje v celoti ter predlaga njeno zavrnitev in zahteva, da se ga skupaj z njegovim varovancem o seji pritožbenega sodišča obvesti.

3. Pritožbeno sodišče je o seji obvestilo višjo državno tožilko, obdolženca in njuna zagovornika. Z izjemo zagovornika obdolženega M.B., so se seje udeležili vsi obveščeni. Seja je bila opravljena po četrtem odstavku 378. člena ZKP, ugotovljeno pa je bilo naslednje:

4. Okrožna državna tožilka uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP z obrazložitvijo, po kateri je sodišče prve stopnje zaradi neomajanosti očitkov neupravičeno poseglo v opis kaznivega dejanja v obtožbi ter ga prekvalificiralo v drugo bistveno lažje kaznivo dejanje. š

5. Kršitev ni podana. Njeno bistvo je namreč v napačni uporabi materialnopravne norme na določen opis dejanja iz izreka sodbe, s katerim se pritožnica očitno ne strinja. S tem po vsebini uveljavlja pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vendar z obrazložitvijo, ki je nezadostna. Zatrjevana neomajanost/trdnost očitkov iz obtožbe je nekonkretizirana, ker ne pove, katerega izmed odločilnih dejstev sodišče prve stopnje ni ugotovilo, ne glede katerega od teh se je motilo (prvi odstavek 373. člena ZKP), ali vsaj, čemu je ugotovljeno dejansko stanje kot celota dvomljivo. Vsebinsko uveljavljanega razloga tako ni bilo mogoče preizkusiti, bistvo izrecno uveljavljanega pritožbenega razloga pa je bilo z zgornjo obrazložitvijo zgrešeno.

6. Nekoliko drugače in spet podobno velja za pritožbo zoper odločbo o kazenski sankciji, ko sicer pritožbena obrazložitev ustreza uveljavljanemu pritožbenemu razlogu, vendar je znova skopa in zlasti zmotna, saj sta bili obdolžencema za kaznivo dejanje, za katero sta bila spoznana za kriva; to pa je dogovor za kaznivo dejanje po 295. členu KZ-1 in ne za napeljevanje h kaznivemu dejanju umora iz koristoljubnosti po 4. točki 116. člena v zvezi z drugim odstavkom 37. člena KZ-1, izrečeni najvišji možni kazni.

7. Zagovornik obdolženega M.B. se ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanje zato, ker je izpovedba priče R.K., na katero se je sodišče prve stopnje v pretežni meri oprlo, nejasna in nedosledna. Tako se po njegovem ne ve, kaj je bilo s kanglico, kaj je bila vsebina dogovorov, kdo je komu kaj naročil, zakaj ni nobenih drugih dokazov o ogledu kraja, kjer bi naj bilo kaznivo dejanje storjeno in čemu sta bila priča in njegov varovanec še zmeraj v stiku. Razen tega pri analizi razlogov za sklenitev zavarovalne pogodbe ni bila upoštevana narava posla novonastalega podjetja, namen redno zaposliti E.S. ter da je zamisel o obliki zavarovalne pogodbe zanjo nastala kasneje in šele na podlagi predlogov s strani zavarovalnice.

8. Odločilnost dejstev je neposredno določena z opisom dejanja iz izreka sodbe, v katerem se domala nobena izmed zgoraj povzetih okoliščin ne omenja, pritožnik pa njihovega posrednega vpliva na opis dejanja ni obrazložil. Izjema je vsebina dogovora, ki resnično temelji na izpovedbi priče R.K., vendar je ta tudi po presoji pritožbenega sodišča povsem jasna. Nenazadnje že zato, ker bi v nasprotnem imeli opraviti z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, na katero je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (383. člen ZKP), in ki je pri zapovedanem preizkusu ni zasledilo.

9. Glede odločilnih dejstev dejansko stanje potemtakem ne more biti nepopolno ugotovljeno, medtem ko v zvezi z njegovo pravilnostjo pritožnik pravzaprav še vedno izhaja iz opisa dejanja po spremenjeni obtožnici z dne 20. 8. 2012 in ne iz opisa po posegu sodišča prve stopnje, ki je spoznavne okvirje prilagodilo dokazanosti dejanja ter ga posledično drugače pravno opredelilo. Tedaj se usoda kanglice, drugi dokazi o ogledu kraja, kjer bi naj bilo kaznivo dejanje storjeno, kasnejši stiki med obdolženim M.B. in pričo R.K., narava poslov novonastalega podjetja ter vse ostale okoliščine iz pritožbene obrazložitve izkažejo za nepomembne in kot takšne nesposobne povzročiti, da bi pritožbeno sodišče o odločilnih dejstvih kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, kakorkoli dvomilo.

10. Ta pritožnik se zoper odločbo o kazenski sankciji ni pritožil, vendar ko je vložena pritožba zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja obdolžencu v korist, pritožba po zakonu obsega še to odločbo (386. člen ZKP). Ker je bilo ugotovljeno, da izbrana in odmerjena kazenska sankcija ustreza teži kaznivega dejanja in obdolženčevi krivdi ter da so bile obteževalni in olajševalna okoliščina pravilno ovrednotene, pritožbeno sodišče navedene odločbe v obdolženčevo korist ni spreminjalo.

11. Zagovornik obdolženega J.J. uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8., 9. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Prva kršitev je po pritožbeni obrazložitvi podana zato, ker je sodba oprta na podatke iz računalnika, ki je bil nezakonito zasežen in preiskan, potem na komunikacijo med obema obdolžencema in pričo R.K., ki je bila nezakonito posneta ter na podatke o zavarovanju E.S. s strani Zavarovalnice M. in na izjave R.K., ki so bili nezakonito pridobljeni. Druga kršitev je po pritožbeni obrazložitvi posledica posega sodišča prve stopnje v opis dejanja, ki je zaradi drugovrstnega izvršitvenega ravnanja in vstavljenega kraja s smerjo, čezmeren. Tretja kršitev je delno povezana z drugo, saj grajani posegi niso bili obrazloženi, kot niso bila obrazložena druga odločilna dejstva ali pa so bili razlogi v zvezi z njimi prepisovani iz sklepa pritožbenega sodišča. V tretjo kršitev je treba uvrstiti še zatrjevanja o nasprotju med izrekom sodbe in razlogi ter o nasprotju med razlogi sodbe in vsebino listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, s tem da pritožnik obe nasprotji razume kot posledico zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga prav tako zatrjuje.

12. Kar zadeva bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, se pritožbena obrazložitev ne razlikuje veliko od pritožbene obrazložitve iz prve pritožnikove pritožbe in tudi kakšna nova procesna dejstva v ponovljenem postopku niso bila ugotovljena. To je pomembno, ker ob danem stanju stvari niti razlogi pritožbenega sodišča ne morejo biti drugačni od razlogov iz sklepa z dne 11. 10. 2011. Bistveno je, da je bil računalnik zasežen skladno z 220. členom ZKP, preiskan pa skladno z 219.a členom ZKP, ki mimogrede nikjer ne zahteva obvestil kot izhajajo iz pritožbene obrazložitve. Zahtevana je le privolitev, ki po jasnih izpovedbah prič M.P., N.B. in A.B. ni bila zvijačno pridobljena. V čem je odločilnost predhodnega zasega osebnega računalnika R.K. na zakonitost zasega istega računalnika M.J. dne 15. 12. 2010, iz pritožbene obrazložitve ni razbrati, če je že prezreti, da iz delov izpovedbe priče R.K., na katere se pritožnik izrecno sklicuje, nikjer ne izhaja, da bi bil tedaj zaseženi računalnik tudi preiskan. Glede komunikacije med obdolženima in R.K. je bistvena njena narava, ko je udeleženih več oseb, ki so s skupno vsebino komunikacije seznanjene in dejstvo, da ta v obravnavanem primeru ni bila snemana, ampak shranjena. Gre za razliki, ki jima pritožnik sicer nasprotuje s sklicevanjem na pričakovano zasebnost in s trditvijo o snemanju kot delu shranjevanja, vendar pritožbeno sodišče vztraja v ugotovitvi, da pri delno odprti komunikaciji njeni udeleženci zasebnosti eden nasproti drugemu ne morejo pričakovati ter da snemati in shranjevati komunikacijo preprosto ni isto.

13. Pri presoji dopustnosti izpovedbe priče R.K. najprej ne sme ostati prezrto opozorilo na 7. strani sodbe, po katerem se ta opira (le) na izpovedbo, ki jo je navedena priča dala pred sodiščem. Vse ostale njene izjave je potemtakem treba šteti kot obvestila, za katera bi pritožnik ob zatrjevanem izsiljevanju, ki ga mimogrede podatki kazenskega postopka niti v delu ne potrjujejo, moral obrazložiti še, kako so vplivala na prostovoljnost izpovedbe R.K. pred sodiščem oziroma čemu konkretno in s strani koga na sodišču je bila tudi ta izsiljena. Kljub pritožbenemu obsegu obrazložitev v nakazani smeri ni podana, medtem ko izsiljenosti izpovedbe zgornje priče pred sodiščem v smislu 237. člena ZKP in posledične nedopustnosti opiranja sodbe, pritožbeni preizkus iz 383. člena ZKP ni razkril. Enako velja za podatke o zavarovanju E.S., katerih ustavna ali zakonska protipravnost je v pritožbi docela neobrazložena.

14. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zavisi od količine in vrste posega v opis dejanja. Prve pritožnik razumljivo ne zatrjuje, drugovrstnost izvršitvenega dejanja iz opisa dejanja v sodbi, ki ji v nadaljevanju sledi njena nova – milejša pravna opredelitev pa sami zase v obravnavanem primeru ne pomenita nekega drugega dokaznega okvirja od tistega, začrtanega z opisom dejanja v obtožbi. Še zlasti, ko so ostala dejstva v obeh opisih po vsebini združljiva oziroma ko so toliko sorodna, da bi sprememba opisa tudi v pritožbeni obrazložitvi omenjeni test pravnomočnosti (Zobec Ž., Komentar zakona o kazenskem postopku s sodno prakso, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1985, str. 653) brez težav prestala. Glede na to, in ko je jasno, da je kraj storitve dejanja v pravem pomenu besede v obeh opisih ves čas enak, zgornja bistvena kršitev določb v nobenem izmed navedenih dveh ozirov ni podana.

15. Ko pritožnik uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, najprej prezre, da se razlogi v zvezi s posegom v opis dejanja nahajajo na 23. in 24. strani sodbe. So jasni in upoštevaje odločilna dejstva zadostni, kar velja še za druge razloge, znotraj katerih so korektno citirani (in ne prepisovani) deli razlogov pritožbenega sodišča. Gre za to, da je pritožnik v ponovljenem postopku nekatere predloge utemeljeval z vsebinsko enako obrazložitvijo kot v prvi pritožbi, na katere je pritožbeno sodišče moralo odgovoriti, zaradi česar sedaj smiselno zahtevane različnosti razlogov niti ne more pričakovati. Končno, zatrjevanja o nasprotju med izrekom sodbe in razlogi ter o nasprotju med razlogi sodbe in vsebino listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku kot posledici zmotno ugotovljenega dejanskega stanja so formalno logično napačna. Ker sta zbiranje in izvajanje dokazov postopkovno pred njihovim ocenjevanjem/ugotavljanjem je lahko kvečjemu obratno, se pravi, da tudi po vsebini različnih pritožbenih razlogov na povzeti način ne gre gre združevati. Če že, in ko pritožnik zgornjih nasprotij podrobneje ne konkretizira, jih je treba obravnavati znotraj zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, h kateremu sicer izvorno sodijo.

16. Brez da bi konkretiziral vrsto, pritožnik v nadaljevanju uveljavlja kršitev kazenskega zakona, ko pravi, da je obseg kaznivosti po opisu dejanja iz izreka sodbe, po katerem je šlo za dogovor treh oseb, večji od obsega kaznivosti po zakonskem opisu 295. člena KZ-1, ki terja dogovor zgolj dveh oseb za storitev navedenega kaznivega dejanja. To je znova napačno. Ne samo zaradi jasnega stališča iz komentarja (Deisinger M., Kazenski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2002, str. 724), ki ga pritožnik končno sam citira, ampak zlasti, ker bi bili v nasprotnem dogovori za kaznivo dejanje med dvema storilcema družbeno bolj škodljivi (nevarni) od dogovorov med večimi storilci, kar je seveda absurd, ki v racionalno zasnovani pravni ureditvi ne more vzdržati. Pri številu oseb iz navedenega zakonskega opisa gre za tako imenovano analogijo intra legem, ko je logično določena le spodnja meja, medtem ko je zgornja meja, zaradi nemožnosti predvidevanja dokončnega števila oseb, ki se lahko dogovorijo za kaznivo dejanje, prepuščena okoliščinam posameznega primera. Dejansko uveljavljana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, ki jo pritožnik v nadaljevanju povezuje z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, do katere se je pritožbeno sodišče že opredelilo, po obrazloženem ni podana.

17. V obširni ter v nekaterih delih ponavljajoči se graji dejanskega stanja kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, pritožnik najprej šteje izpovedbo priče Roka Kološe za nezanesljivo in neverodostojno. Nezanesljiva je po njegovem zato, ker dejanje, glede na nepotrjeno zavarovanje ni moglo biti storjeno zadnji petek v septembru. Razen tega je pričina izpovedba neskladna z njenimi izjavami iz predkazenskega postopka in izpisi telefonskih pogovorov, spreminjajoča se glede na trenutno stanje stvari v kazenskem postopku ter glede na posameznosti v zvezi z uporabo steklenice, rokavic, PVC posode za bencin, kakor tudi glede izplačila denarja, nameščanja VNC programa in groženj, ki bi jih naj bila priča deležna. Njena izpovedba je tudi neverodostojna, ker ima izvor v obvestilih, ko se je priča nahajala v predkazenskem postopku zaradi drugega kaznivega dejanja, ki se ga je hotela razbremeniti, in ker je z vsaj enim kriminalistom sorodstveno povezana. Končno je pričina izpovedba neverodostojna še zato, ker če v zadevo ni bila vpletena, alibija ni potrebovala, in ker je bila pri izpovedovanju vodena z ljubosumjem, koristoljubjem in maščevalnostjo zaradi dejanske izključitve iz gospodarske družbe.

18. Zadnje sta potrdili priči N.V. in V.Ž.T.č, glede ostalega pa pritožnik izpostavlja, da v zaposlitvi in zavarovanju E.S. ni bilo ničesar nenavadnega, da je bil to tudi za pričo R.T. povsem običajen zavarovalniški posel, da je bila izpovedba A.B. s strani sodišča prve stopnje zmotno ocenjena, da je bilo poslovanje gospodarske družbe, kljub nizkim prilivom običajno, da izvedenec računalniške stroke ni izključil možnosti oddaljenega povezovanja z zaseženim računalnikom, da je potrdil možnost potvarjanja vsebine komunikacije med obdolženima in R.K., da ni jasno, kaj so originalni podatki v računalniku in kaj se je z njimi po zasegu dogajalo. Po zapisniku o zasegu z dne 17. 12. 2010 je bila namreč elektronska naprava zasežena dne 15. 12. 2010, isti zapisnik pa govori, da je uporabnik uporabljal brezžično uporabo z zadnjim dostopom dne 16. 12. 2010, medtem ko je bila 17. 12. 2010 naprava preiskana. Sploh pa je ta dokaz za pritožnika kompromitiran tudi glede na izpovedbo priče R.K. o njegovem vdiranju v računalnike.

19. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, jo kot pravilno povzema ter v skrbi, da ne bi prihajalo do nepotrebnega ponavljanja, na zgornjo grajo odgovarja:

20. Pomen zadnjega petka v septembru in s tem zanesljivosti tega dela izpovedbe priče R.K. je po spremembi opisa dejanja ustrezno manjši, če ne povsem izničen. Bistven je namreč obstoj dogovora in bistveno je, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, da je bila njegova uresničitev odvisna od sklenitve pogodbe o zavarovanju za E.S., do česar pa kasneje ni prišlo. Le v primeru prvotnega opisa dejanja, bi navedeni petek ohranil odločilni pomen in le tedaj bi prišlo (vsaj deloma) v ospredje v pritožbeni obrazložitvi zatrjevana neskladja v izpovedbi priče R.K. z njegovimi izjavami iz predkazenskega postopka in zlasti z izpisi telefonskih pogovorov. V tem smislu so tudi pritožnikova prizadevanja glede uporabe steklenice, rokavic itd. podobno preširoka kot pritožbena prizadevanja zagovornika obdolženega M.B., pa vendar ne sme ostati prezrta izpovedba priče Z.Ž. o plastični posodi in gumijastih rokavicah, poročilo Centra za forenzične preiskave z dne 21. 12. 2010 in zlasti ne vsebina komunikacije med obema obdolžencema in zgornjo pričo. Ta je do te mere povedna, da ne pušča prav nobenega dvoma o načinu izvršitvenega ravnanja in ne o cilju, ki so mu vpleteni, sicer neuspešno, sledili. Zaradi povednosti komunikacije se vsa nadaljnja pritožbena zatrjevanja o nestanovitnosti izpovedbe R.K. skozi celotni kazenski postopek, o njeni nedoslednosti glede izplačila denarja in o njeni neresničnosti glede nameščanja VNC programa ter groženj, ki bi jih naj bil deležen, izkažejo za obrobna oziroma za prešibka, da bi lahko ugotovljeno povezavo med izpovedbo in komunikacijo razklenila.

21. Pritožnikova zatrjevanja o neverodostojnosti izpovedbe priče R.K. temeljijo na lastni dokazni oceni z izhodiščem v pričinem položaju v drugem predkazenskem postopku in v pričini zapostavljenosti v razmerju do obeh obdolženih v gospodarski družbi E.. Prvo izhodišče ni bilo potrjeno z nobenim dokazom, pritožbeno sodišče pa ne vidi podlage, da bi si priča s takšno izpovedbo kljub zatrjevani sorodstveni povezavi znotraj policije položaj v drugem postopku kakorkoli izboljšala. Podmena o „reševanju kože“ tako ostaja na ravni špekulacije, medtem ko je drugo izhodišče resnično potrjeno z izpovedbama navedenih dveh prič, vendar je potrditev zelo splošna in hkrati neskladna z omenjeno vsebino komunikacije, po kateri so kakršnakoli trenja med vpletenimi v smislu pritožbenih zatrjevanj, izključena. Vsebina komunikacije je tudi tista, zaradi katerih je treba sklepanje pogodbe o zavarovanju za E.S., okoliščine v zvezi s poslovanjem gospodarske družbe ter izpovedbo priče A.B. oceniti tako kot je to storilo sodišče prve stopnje in ne kot to izhaja iz nadaljevanja pritožbene obrazložitve.

22. Končno, kar zadeva možnost potvarjanja vsebine komunikacije med obdolženima in R.K., je ključna ugotovitev izvedenca računalniške stroke, da ni bila najdena sled uspešne povezave do računalnika, na katerem je bila komunikacija shranjena, se pravi, da je ostal konkreten poseg „od zunaj“, in ne zgolj njegova načelna možnost, nepotrjen. S tem se usoda računalnika s podatki po njegovem zasegu izkaže za neodločilno, če je že prezreti ugotovitev navedenega izvedenca, po kateri je bil računalnik prijavljen v omrežje 15. 12. 2010 ob 15.12.29, da mu je tedaj usmerjevalnik dodelil lokalni naslov, da je glede na nastavljen čas trajanja veljavnosti 12 ur izračunan in zapisan čas, ko poteče veljavnost dodeljenega IP, v tem primeru 16. 12. 2010 ob 01.42.29, kar pa (zapisano krepko) ne pomeni, da je bil takrat računalnik povezan v omrežje (l. št. 834). Glede na to, in ker v splošnem za potvarjanje vsebine komunikacije med obdolženima in R.K. ne zadostuje zgolj sposobnost slednjega vdirati v računalnike, ampak še sposobnost sestaviti ali prirediti vsebino, ki bi bila videti pristna in smiselna, česar pritožnik R.K. v pritožbeni obrazložitvi ne pripisuje, ga je bilo tudi v tem delu prizadevanj zavrniti.

23. Pritožnik se ne strinja z odločbo o kazenski sankciji, ker je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da izrek pogojne obsodbe ne pride v poštev, in ker je prezrlo, da se je obdolženi del kazenskega postopka nahajal v priporu ter da mu je bila tedaj prostost odvzeta v najhujši možni obliki.

24. Formalno gledano se je sodišče prve stopnje opredeljevalo le do nižje kazni, upravičenosti izreka pogojne obsodbe kot drugovrstne kazenske sankcije pa pritožnik ni obrazložil. Druge okoliščine pritožbeno sodišče ne more zanikati, vendar zgolj zaradi dela prestanega pripora, ki je bil obdolženemu nenazadnje vštet v kazen, ugotovljeni teža dejanja in koristoljubnost nista nič manjši, se pravi, da je izrečena kazen po višini primerna.

25. Glede na obrazloženo, in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu iz 383. člena ZKP ni zasledilo ostalih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi okrožne državne tožilke, zagovornika obdolženega M.B. in zagovornika obdolženega J.J. odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

26. Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena, prvem in četrtem odstavku 95. člena ter prvem odstavku 97. člena ZKP in je posledica različnih premoženjskih razmer obeh obdolžencev. Po podatkih, posredovanih sodišču prve stopnje, obdolženi J.J. prejema osebni dohodek v višini 300,00 EUR, medtem ko je obdolženi M.B. brez dohodkov in premoženja ter kot tak navedenih stroškov, vsaj brez nevarnosti za svoje preživljanje, ni sposoben plačati.