Jedro

Ali je nastal pravni posel med toženko in zakoncema A., za odločitev v tej zadevi ni pomembno. Pomembno ni niti dejstvo, da tega posla upravni organ (UE) ni odobril, enako velja za okoliščino, ali sta bila zakonca A. predkupna upravičenca po ZKZ in ZG in ali sta sprejela ponudbo toženke. Tako tudi ni pomembno, ali so bila navedena dejstva med strankama nesporna. Pomembno je dejstvo, da je ponudbo kot predkupna upravičenka sprejela tožnica in da je bil posel med pravdnima strankama s strani UE odobren.

Tožnica očita sodišču prve stopnje, da ni razkrilo točnih številk judikatov, iz katerih naj bi izhajalo, da se tudi pri presoji tako sklenjenih pravnih poslov uporabljajo ostale določbe obligacijskega prava, razen tistih, katerih izključenost izhaja iz narave stvari. Takšen manjko ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj tožnici s tem ni bila odvzeta pravica do izjave niti nima za posledico nepravilnost ali nezakonitost odločbe. Enako kot sodišču je tudi njej omogočen dostop do baze sodne prakse, tožnica je imela možnost, da se do vseh vidikov spora (tako dejanskih kot pravnih) na prvi stopnji opredeli.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točkah III in IV izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom in sodbo je sodišče prve stopnje v točki I izreka predlog tožeče stranke za postopanje sodišča v skladu s tretjim odstavkom 79. člena ZPP in predlog za postavitev začasnega zastopnika toženi stranki zavrnilo. V točki II izreka je razsodilo, da se ugotovi, da je med tožnico kot kupovalko in toženko kot prodajalko sklenjena prodajna pogodba z vsebino, da prodajalka toženka proda, kupovalka tožnica pa kupi nepremičnine z ID znaki parcela 0000 978, parcela 0000 980/11, parcela 0000 980/12, parcela 0000 980/2, parcela 977/1, parcela 0000 977/2, parcela 0000 977/3, parcela 0000 979/3, parcela 0000 979/4, parcela 0000 395/1, parcela 0000 300/3 in parcela 0000 300/4, in sicer za kupnino skupaj 180.000 EUR, pri čemer se kmetijska in gozdna zemljišča prodajajo izključno kot celota skupaj s stavbnimi zemljišči in kmetijo na naslovu ... V preostalem delu in sicer, da je tožena stranka dolžna izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo, s katerim izrecno in nepogojno dovoljuje, da se pri njenem lastniškem deležu do 1/1 na v točki II navedenih nepremičninah vknjiži lastninska pravica v korist in na ime tožnice do celote (1/1), sicer bo takšno zemljiškoknjižno dovolilo nadomestila sodba, je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka III izreka). Odločilo je tudi, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka IV izreka).

2. Zoper sodbo v točkah III in IV izreka se je pritožila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP1). Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu tako spremeni, da tožbenemu zahtevku v tem delu v celoti ugodi, podredno pa sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče neutemeljeno odstopilo od sodne prakse, in sicer v zvezi z vprašanjem, ali odobritev sklenitve pravnega posla za nepremičnine z določeno osebo, podano s strani CSD (v primeru razpolaganja poslovno nesposobne osebe) predstavlja generalno (torej za posel s katerimkoli drugim kupcem) odobritev za prenos lastninske pravice na teh nepremičninah, dokler so sestavine odobrenega pravnega posla vsebinsko enake. V sodni odločbi Upravnega sodišča RS, opr. št. I U 38/2020, z dne 22.12.2020, je namreč zavzeto pravno stališče, da soglasje podano na podlagi 191. člena ZZZDR oz. sedaj 248. člena DZ predstavlja generalno odobritev za sklenitev pravnega posla. Podana je kršitev ustavno varovane pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, kršitev pravice do izjave in s tem absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Gre za sodno prakso, ki je nastala ravno v posledici tega spornega razmerja med temi pravdnimi strankami in po tožbi tu tožene stranke v upravnem sporu. Podana je tudi bistvena kršitev po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP, saj je sodišče v sodbi samo zavzelo stališče, da sklenjeni pravni posel pravdni stranki zavezuje, kljub navedenemu pa je zavrnilo zahtevek tožeče stranke za izstavitev zemljiškoknjižne listine. Če je zavezovalni posel veljavno sklenjen, mora toženka izpolniti svojo zavezo iz naslova tako sklenjene pogodbe ter tožnici izdati za vpis sposobno zemljiškoknjižno dovolilo. Zato je izrek v nasprotju z razlogi v točki 32 obrazložitve. Obstaja tudi nasprotje glede odločilnih dejstev, in sicer med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ter med temi listinami, zlasti dopisom CSD z dne 9.10.2019. Zato ni možen zaključek, kot ga je v 31. točki obrazložitve sodbe zavzelo sodišče. Nasprotje je tudi med razlogi sodbe in odločbo CSD z dne 20.3.2019, odločbo UE X z dne 27.8.2019. Če navedene dokaze presojamo skupaj, je jasen zaključek, da tožnica razpolaga s soglasjem pristojnega CSD za sklenitev pravnega posla. Gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Sodišče je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje. Gre za zmotno dokazno oceno odločbe CSD z dne 20.3.2019 in dopisa z dne 9.10.2019. Iz navedenega dopisa jasno izhaja dejstvo, da je bila odobritev CSD z dne 20.3.2019 mišljena kot generalna. Materialnopravno zmotna je obrazložitev sodišča, da mora CSD, kadar presoja obstoj varovančevih koristi, vedno soglašati z vsemi določbami takšnega pravnega posla. Z vidika varovančevih koristi naj bi bilo po stališču sodišča pomembno tudi dejstvo, kdo je sopogodbenik varovanca. To stališče nima podlage niti v 248. členu DZ niti 191. členu ZZZDR. V predmetnem postopku so bila predmet prodajne pogodbe zemljišča, glede katerih velja poseben kogentni pravni režim prodaje. Zato presojanje ustreznosti sopogodbenika v konkretnem primeru ne more priti v poštev, saj bi s tem CSD presegel svoje pristojnosti, ki jih ima na podlagi določb DZ. Sploh pa je takšno vprašanje nepomembno v luči dejstva, da je tožnica potem, ko je sodišče prve stopnje to vprašanje izpostavilo, celotno kupnino deponirala pri notarki za namen izpolnitve svoje plačilne obveznosti. Obrazložitev sodbe v točki 22 je nepravilna in v nasprotju s samim namenom ZKZ in ZG. Pristojni upravni organ posla med toženko in zakoncema A. nikoli ni odobril, zato takšen pravni posel med toženko in zakoncema A. nikoli niti ni nastal. Posledično je zaključek sodišča, da sta bila v konkretnem primeru sklenjena dva pravna posla, pri čemer je bil odobren zgolj tisti, ki je bil sklenjen med zakoncema A. in toženko, nepravilen. Nobena od določb CSD-ju ne daje pristojnosti odobravanja točno določenih, že sklenjenih pogodb (za razliko od ZKZ ali ZG). Posledično je sodišče dolžno del izreka odločbe z dne 20.3.2019, da se odobrava točno določena prodajna pogodba, sklenjena s toženko in zakoncema A., šteti za nezapisan. Upoštevati je treba zgolj vsebinsko dovoljenje toženki oziroma njeni skrbnici za odtujitev nepremičnin v višini kupnine 180.000 EUR. Vezanost sodišča na sam izrek oziroma obrazložitev odločbe CSD z dne 20.3.2019 pa v konkretnem primeru ne more biti podana. Uporaba zgolj pravil OZ o odložnem pogoju je v tem primeru nezadostna, saj je v konkretnem primeru ZKZ tisti, ki določa trenutek učinkovanja zavezovalnega pravnega posla in ne OZ. Izpodbijana sodba tudi krši načelo pacta sunt servanda ter načelo varstva sopogodbenika. V izpodbijani sodbi zavzeto stališče tudi nasprotuje stališču, ki ga je v odločbi opr. št. Up 1581/18 z dne 4.4.2019 v zvezi s spoštovanjem zakonite predkupne pravice zavzelo Ustavno sodišče RS. Tožnica nikoli ni priznala, da bi zakonca A. v svojstvu predkupnih upravičencev po ZKZ oziroma ZG sprejela ponudbo toženke. Gre za nepravilno ugotovljeno dejansko stanje. Zakonca A. sta ponudbo sprejela kot „navadna“ sprejemnika ponudbe, torej sploh ne v svojstvu predkupnih upravičencev – noben upravni organ ni nikdar ugotovil kakršnegakoli predkupnega upravičenja na njuni strani, tako da to predstavlja tudi protispisno ugotovitev sodišča prve stopnje. Razmišljanje sodišča vodi do posledice, da lahko prodajalci kmetijskih in gozdnih zemljišč, ki so pod skrbništvom, z izposlovanjem ustreznih odločb CSD izvotlijo režim zakonskih predkupnih upravičenj, določenih z ZKZ in ZG, ker bi se lahko na ta način prejudiciralo, kdo pride v poštev kot predkupni upravičenec po ZKZ in ZG. Sodišče je tudi odločilo v nasprotju z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča RS z dne 6.4.2012. Iz tega mnenja izhaja, da je sama ponudba zavezujoča in ne more biti pogojno veljavna, tako da je naknadno poleg odobritve UE veljavnost pravnega posla, sklenjenega s sprejemom ponudbe, odvisna še od soglasja kakega drugega organa. Sodba je obremenjena z notranjimi nasprotji, ko govori, da odobritve CSD ni, kar je bistvena kršitev postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Prvostopenjsko sodišče tudi ni opravilo testa sorazmernosti oziroma je njegov zaključek ustavnopravno nesorazmeren. Sodišče nepopolno ugotovi dejansko stanje, saj nima ugotovitve o deponiranju kupnine s strani tožnice pri notarju. Tožnici je tudi kršena pravica do izjave, saj sodišče ni razkrilo judikatov, ki jih omenja v točki 20 obrazložitve. Sodišče bi moralo s strankama odprto razpravljati o svojih drugačnih pogledih, ki naj bi se opirali na neko drugo sodno prakso. Gre za bistveno kršitev določb postopka, ki ima za posledico nezakonitost sodbe. Protispisna je ugotovitev sodišča, da naj bi CSD svoje mnenje z dne 9.10.2019 glede odločitve z dne 20.3.2019 spremenil. Spremembe te odločbe in njene interpretacije namreč v spisu ni, izpodbijane sodbe pa se v tem delu tudi ne da preizkusiti, ker sodišče ne navede, iz česa takšne spremembe razbere. Posledično je nepravilna tudi odločitev o stroških postopka.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in nato tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pravilno je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice v delu, ko je ta za sporne nepremičnine zahtevala izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Pravilne, popolne in prepričljive razloge za odločitev je navedlo že sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče se v celoti z njimi strinja, glede na pritožbene navedbe pa še dodaja, da se strinja s pravnim naziranjem sodišča prve stopnje, da odločba CSD št. 000/2019 z dne 20.3.2019 ne predstavlja generalne odobritve za prenos lastninske pravice na spornih nepremičninah v skladu z bistvenimi sestavinami odobrenega pravnega posla. To nedvomno izhaja že iz izreka odločbe CSD, ko je CSD odobril pravni posel med toženko kot prodajalko in A. A. ter B. A. kot kupcema z vsebino, kot ta izhaja iz predložene listine. Sodišče prve stopnje je na tak izrek vezano, nasprotne pritožbene trditve niso utemeljene. Tudi iz obrazložitve pa izhaja, da gre za odobritev sklenitve pravnega posla s točno določenima kupcema. Tega ne spremeni niti dejstvo, da je bilo soglasje podano pred odobritvijo s strani UE. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je navedeno stališče sodišča prve stopnje v nasprotju z ustaljeno sodno prakso, to je odločbo Upravnega sodišča I U 38/2020 z dne 22.12.2020, ki je obravnavala ravno konkretni primer prodaje zemljišč. Gre zgolj za eno odločbo, ki še ne pomeni ustaljene sodne prakse, poleg tega pa je predmet odločanja v postopku za odobritev pravnega posla pred Upravno enoto ugotavljanje, ali so podani pogoji za odobritev pravnega posla po določbah Zakona o kmetijskih zemljiščih - ZKZ2 in Zakona o gozdovih - ZG3 (in le to je bil tudi glavni predmet odločitve v zadevi I U 38/2020) in ne pogoji za odobritev pravnega posla po določbah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR4 oziroma Družinskega zakonika - DZ5. Vsak upravni organ odloča v mejah svoje pristojnosti in v mejah postavljenih zahtevkov. Tako presoja, ali je CSD odobril pravni posel ali ne, ni predmet odločanja v postopku odobritve pravnega posla v skladu z ZKZ. Zato stališče Upravnega sodišča za pravdno sodišče ni zavezujoče pri odločanju v obravnavani zadevi. Enako pa velja za mnenje (v dopisu z dne 9.10.2019), ki ga je CSD podal v postopku odločanja o pritožbi zoper zoper odločbo Upravne enote. Zato je nepomembno, ali ga je v kasnejših postopkih spremenil, zato ni utemeljena pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje te ugotovitve ni obrazložilo. Ker ni šlo za odstop od ustaljene sodne prakse, tudi ni prišlo do kršitve pravice do enakega varstva pravic ali kršitve tožničine pravice do izjave.

6. Sodišče prve stopnje je v točki 32 obrazložitve sodbe pojasnilo, da se učinki soglasja presojajo na podlagi smiselne uporabe pravil o odložnem pogoju. Pri tem položaju je pogodba sklenjena in zavezuje pogodbeni stranki v tem pomenu, da z enostransko izjavo volje od nje ne moreta odstopiti že ko so izpolnjene splošne predpostavke za njeno sklenitev. Učinkovati, v smislu nastanka medsebojnih obligacijskih pravic in obveznosti pravdnih strank, pa začne, ko je dana odobritev. Ker zavezovalni pravni posel med pravdnima strankama, na podlagi katerega je toženka dolžna tožnici izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo, še ni začel učinkovati, je tožbeni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila preuranjen. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek v tem delu, tožnica pa neutemeljeno navaja, da gre za nasprotje med razlogi in izrekom sodbe in s tem za bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Prav tako ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo vsebino listin (dopis CSD z dne 9.10.2019, odločbo CSD z dne 20.3.2019, odločbo UE X z dne 27.8.2019), pri zaključku v točki 31 obrazložitve sodbe pa gre za pravni zaključek in ne napačno povzemanje listin. Pri pritožbenih navedbah v točki III gre dejansko za očitek zmotne uporabe materialnega prava, ko se tožnica ne strinja s pravnim zaključkom sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje v zvezi s prej navedenimi listinami tudi ni zmotno ugotovilo dejanskega stanja, kot to trdi pritožnica. Pravilno je tudi zaključilo, da tožnica še vedno ne razpolaga s soglasjem, s katerim bi CSD odobril predmetni pravni posel med pravdnima strankama. Pritožnica tudi ne pojasni, v čem je napačna uporaba materialnega prava v 32. točki obrazložitve sodbe, saj ne pove, v čem naj bi bila ureditev v ZKZ drugačna glede učinkovanja zavezovalnega pravnega posla glede na določbe Obligacijskega zakonika (OZ6).

7. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je namen soglasja CSD med drugim varstvo varovanca, čigar premoženje v primeru skrbništva upravlja skrbnik. CSD mora zato vsak posel preveriti z vidika varovančevih koristi, pri čemer mora soglašati z vsemi določbami konkretnega pravnega posla. Z vidika varstva varovančevih koristi je pomembno tudi, kdo je druga pogodbena stranka (npr. zaradi morebitne neplačevitosti), kar v okviru presoje varovančevih koristi terja tudi presojo izbire sopogodbenika. Tožnica v pritožbi navaja, da to pomeni zgolj oceno, kaj bi odtujitev ali obremenitev nepremičnine pomenila za njegovo premoženje, torej v bistvenem glede vprašanja, ali varovanec prejme vrednostno ustrezno protidajatev. Temu pa je gotovo namenjena tudi presoja, kdo je pogodbena stranka, predvsem v pogledu, ki ga omenja sodišče prve stopnje, da gre lahko za neplačevito stranko, kar bo na koncu prizadelo tudi varovančevo premoženje. V konkretnem primeru presoja pravnega posla med tožnico in toženko s strani CSD še ni bila opravljena, zgolj dejstvo, da je tožnica deponirala kupnino pri notarki, pa še ne utemeljuje zahtevka na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, temveč bo lahko odločilnega pomena pri presoji soglasja s strani CSD. Tožnica se v pritožbi sprašuje, kaj pomeni zapis „presoja izbire pogodbenika“. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem omenilo eno izmed okoliščin, to je neplačevitost pogodbenika, pestrost življenjskih situacij pa govori za odprt krog možnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na položaj varovanca v smislu varovanja njegovih koristi. Obrazložitev sodišča v točki 22 sodbe tako tudi ni v ničemer v nasprotju z namenom ZKZ in ZG. Pomeni le, da mora biti pravni posel odobren tako s strani UE (ki varuje javnopravne interese po ZKZ in ZG) kot CSD (ki varuje koristi varovanca). S stališčem sodišča tudi ni bilo poseženo v pravico do zasebne lastnine po 33. členu Ustave RS, v načelo pacta sunt servanda ali načelo varstva sopogodbenika. Tudi sklicevanje tožnice na odločbo Ustavnega sodišča Up-1581/18 z dne 4.4.2019 ne spremeni presoje, da je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna. V bistvenem pove le, da je položaj predkupnega upravičenca iz naslova zakonite predkupne pravice v primeru prodaje na način zavezujočega zbiranja ponudb v stečajnem postopku varovan v okviru pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave.

8. Ali je nastal pravni posel med toženko in zakoncema A., za odločitev v tej zadevi ni pomembno. Pomembno ni niti dejstvo, da tega posla upravni organ (UE) ni odobril, enako velja za okoliščino, ali sta bila zakonca A. predkupna upravičenca po ZKZ in ZG in ali sta sprejela ponudbo toženke. Tako tudi ni pomembno, ali so bila navedena dejstva med strankama nesporna. Zato se pritožbeno sodišče do tovrstnih trditev ne bo opredeljevalo, zatrjevane kršitve v zvezi s temi dejstvi pa niso podane. Pomembno pa je dejstvo, da je ponudbo kot predkupna upravičenka sprejela tožnica in da je bil posel med pravdnima strankama s strani UE X odobren.

9. Odločitev sodišča prve stopnje tudi ni v nasprotju z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča RS z dne 6.4.2012 (VS040825). To mnenje poudari, da je ponudba za prodajo kmetijskega zemljišča, dana na podlagi 20. člena ZKZ, v razmerju do predkupnih upravičencev iz 23. člena ZKZ zavezujoča in ponudnik vezanosti nanjo ne more izključiti na način iz 1. odst. 25. člena OZ. Ko ponudnik prejme izjavo o sprejemu ponudbe, je kupoprodajna pogodba sklenjena pod odložnim pogojem odobritve s strani pristojne upravne enote. Odločitev sodišča prve stopnje, da je v obravnavanem primeru pogodba sklenjena pod dodatnim odložnim pogojem odobritve s strani CSD, pa navedenemu načelnemu pravnemu mnenju ne nasprotuje.

10. Ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožnica ni vstopila v pravni položaj kupcev A., tožnica v pritožbi ne nasprotuje. Zato so pritožbene navedbe v zvezi s tem nerelevantne.

11. Neutemeljeno pa je stališče tožnice o nepotrebnosti odobritve s strani CSD. Tu je 248. člen DZ jasen, ko to dovoljenje CSD predpiše kot potrebno med drugim v primeru odtujitve ali obremenitve varovančeve nepremičnine. Odobritve CSD za sporni posel pa v obravnavani zadevi še ni, nasprotij v sodbi o tem ni, zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP ni podana.

12. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o tem, da je zaključek sodišča ustavnopravno nesorazmeren. Da je tožnica deponirala kupnino pri notarju, pa v obravnavanem primeru ni odločilno dejstvo, zato ga sodišče prve stopnje ni bilo dolžno ugotavljati, dejansko stanje ni nepopolno ugotovljeno.

13. Tožnica tudi očita sodišču prve stopnje, da ni razkrilo točnih številk judikatov, iz katerih naj bi izhajalo, da se tudi pri presoji tako sklenjenih pravnih poslov uporabljajo ostale določbe obligacijskega prava, razen tistih, katerih izključenost izhaja iz narave stvari. Takšen manjko ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj tožnici s tem ni bila odvzeta pravica do izjave niti nima za posledico nepravilnost ali nezakonitost odločbe. Enako kot sodišču je tudi njej omogočen dostop do baze sodne prakse, tožnica je imela možnost, da se do vseh vidikov spora (tako dejanskih kot pravnih) na prvi stopnji opredeli. Morebiten napačen pravni zaključek bi lahko kvečjemu predstavljal zmotno uporabo materialnega prava, do česar pa ni prišlo. Načelno pravno mnenje z dne 6.4.2012 tudi ne obravnava primera, kot je predmetni, saj ne obravnava vprašanja odobritve CSD, temveč zgolj odobritev s strani UE.

14. Glede na navedeno in ker ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu (točkah III in IV izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

15. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. člena ZPP), tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo ni bistveno prispevala k razjasnitvi zadeve, zato teh stroškov ni mogoče šteti za potrebne (1. odst. 155. člena ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami 2 Ur. l. RS, št. 59/96 s spremembami in dopolnitvami 3 Ur. l. RS, št. 30/93 s spremembami in dopolnitvami 4 Ur. l. SRS, št. 15/76 s spremembami in dopolnitvami 5 Ur. l. RS, št. 15/2017 s spremembami in dopolnitvami 6 Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami