Jedro

Drugo tožena stranka (prevzemnik) je v primeru varnostnikov - prevoznikov (kar sta bila tudi tožnika) odstopila od načela, da je prevzela le tiste delavce, ki so opravljali delo za prevzete naročnike, temveč je prevzela tudi tiste, ki so „delali na ruti“ naročnika, ki pogodbe z drugo toženo stranko ni sklenil. Drugo tožena stranka je torej sama odstopila od načela, da prevzame le tiste delavce, ki jih je prevzela od prvo tožene stranke skupaj z naročniki. Zato je neutemeljeno pritožbeno zatrjevanje, da delovne naloge varnostnikov - prevoznikov niso bile neposredno vezane na iste naročnike in da je zato lahko sama izbrala konkretne delavce. Drugo tožena je stranka je opravila izbiro, za katero ni imela podlage v zakonu. Ker ne gre za enakopravno obravnavo delavcev, je odločitev sodišča prve stopnje, da bi morala drugo tožena stranka prevzeti tudi tožnika, pravilna.

Drugo tožena stranka je tožnikoma podala odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi postopka redne likvidacije na podlagi 107. člena ZDR. Tožnika odpovedi pogodbe o zaposlitvi nista izpodbijala v skladu s tretjim odstavkom 200. člena ZDR-1, zato je odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnikoma delovno razmerje pri drugo toženi stranki prenehalo 15. 1. 2014, pravilna.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodb o zaposlitvi prvo tožene stranke, vročenih 16. 10. 2012 prvemu tožniku in 17. 10. 2012 drugemu tožniku (I. točka izreka). Ugotovilo je, da je delovno razmerje prvega tožnika z drugo toženo stranko trajalo od 1. 11. 2012 do vključno 15. 1. 2014 (II. točka izreka) in, da je delovno razmerje drugega tožnika z drugo toženo stranko trajalo od 17. 10. 2012 do 15. 1. 2014 (III. točka izreka). Drugo toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnikoma od prenehanja delovnega razmerja s prvo toženo stranko do vključno 15. 1. 2014 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z obračunom zaostalih plač, davkov in prispevkov ter izplačilom mesečnih neto plač z zamudnimi obrestmi od dospelosti posameznih neto plač dalje, vpisati delovno dobo v matično evidenco ZPIZ ter jih prijaviti v pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje, vse v roku 15 dni pod izvršbo (IV. točka izreka). Zavrnilo je zahtevke tožnikov po pozivu nazaj na delo k drugo toženi stranki in priznanju vseh pravic iz delovnega razmerja od vključno 16. 1. 2014 (V. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (VI. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta tožnika in drugo tožena stranka.

3. Tožnika se pritožujeta zoper II., III. in V. točko izreka sodbe zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve določb postopka po 339. členu ZPP. Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v V., II. in III. točki izreka spremeni tako, da delovno razmerje za tožnika traja še do 5. 12. 2014. Navajata, da je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek za ugotovitev delovnega razmerja do dneva izdaje sodbe tj. do 5. 12. 2014 ter da za zavrnitev zahtevka od 16. 1. 2014 do 5. 12. 2014 ni utemeljenega razloga. Pri drugo toženi stranki ne gre za prisilno likvidacijo, zato status drugo tožene stranke ne more učinkovati na vsebino rešitve tega spora. Potrebno je upoštevati, da je bil pravnomočni naslov na podlagi katerega sta bila tožnika pozvana k drugo toženi stranki razveljavljen po sodbi Vrhovnega sodišča RS. Tako je potrebno upoštevati, da sta bila tožnika pozvana na delo brez podlage, odpoved pa ni mogla biti preklicana s strani delodajalca potem, ko je bila že podana. Upoštevati je potrebno sodno prakso, ki določa, da ko delodajalec odpoved poda, ne more zahtevati poziva nazaj vse do pravnomočne sodbe v kateri je ugotovljeno delovno razmerje. Po pozivu na delo s strani drugo tožene stranke tožnika nista podpisala novih pogodb o zaposlitvi, na podlagi katerih bi se oblikovalo novo delovno razmerje, ampak sta prejela zgolj odpovedi, pri čemer delodajalec ne more podajati odpovedi dvakrat, če je bila odpoved tožnikoma predhodno že podana, zato ni utemeljena razlaga sodišča, da bi morala tožnika odpovedi ponovno izpodbijati.

4. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje drugo tožena stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbene zahtevke tožnikov v celoti zavrne, podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Vrhovno sodišče RS je glede delovnopravnega položaja prvega in drugega tožnika zavzelo jasno stališče, da je v obravnavani zadevi bistvenega pomena, ali se je delo, ki sta ga za prvo toženo stranko opravljala tožnika, ki sta delala kot varnostnika - prevoznika, v celoti preneslo na drugo toženo stranko, ali pa se je preneslo tudi na tretje subjekte, ali pa je del naročnikov ostal tudi pri prvo toženi stranki. Sodišče prve stopnje je očitno prezrlo, da sta tožnika pri prvo toženi stranki opravljala delo prevoza gotovine in vrednostnih pošiljk, saj sta imela zadolžitve varnostnika - prevoznika, prezrlo pa je specifičen način organizacije prevozov gotovine in vrednostnih pošiljk, zaradi katerih je nemogoče neposredno povezati posamezne delavce s posameznimi strankami, za katere so se prevozi opravljali. Vrhovno sodišče RS je v 15. točki obrazložitve sodbe izrecno poudarilo, da je za odločitev bistvenega pomena, ali je prevzeta kvota varnostnikov s strani drugo tožene stranke ustrezna kvoti prevzetih poslov (naročnikov) in ugotavljanje izpolnjevanja dodatnih kriterijev ni potrebno. Sodišče prve stopnje ni sledilo jasnim in konkretnim navodilom Vrhovnega sodišča RS. Zaradi lastnosti in specifičnosti dela varnostnikov - prevoznikov za naročnike ni mogoče (pri presoji prenosa dela podjetja) upoštevati kriterija prenesenih naročnikov in s temi neločljivo povezanih delavcev, ki je bil sicer uporabljiv pri ostalih delavcih prvo tožene stranke. Delovne naloge varnostnikov - prevoznikov so bile opredeljene predvsem po teritorialnem principu, naročniki so bili zato različni in so se spreminjali, njune naloge niso bile neposredno vezane na iste naročnike. Tako je lahko delodajalec prevzemnik v končni fazi sam izbral konkretne delavce (varnostnike - prevoznike), pri katerih je prišlo do spremembe delodajalca zaradi prenosa dela podjetja. Glede na kakšen kriterij jih izbere sploh ni pomembno, edina omejitev, ki jo mora delodajalec prevzemnik upoštevati pri kriteriju izbire je, da izbrani kriterij ne sme biti diskriminatoren v smislu 6. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj naj bi bil kriterij „najboljših oziroma večopravilnih delavcev“ nezakonit in sicer pri varnostnikih - prevoznikih, ki jih ni bilo mogoče, kot preostale zaposlene, osebno in neločljivo povezati s konkretnimi naročniki. Odsotnost obrazložitve še dodatno kaže, da je sodišče prve stopnje sprejelo napačno odločitev ter kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje v 11. točki obrazložitve navaja, da drugo tožena stranka ni dokazala, da je tožnikoma priznala vse pravice iz delovnega razmerja. Med strankama niti ni bilo sporno, da je drugo tožena stranka izpolnila vse obveznosti, ki jih je imela do tožnikov na podlagi pravnomočne sodbe, ki je bila kasneje razveljavljena, s sodbo pa so bile drugo toženi stranki znova naložene obveznosti, ki jih je že izpolnila.

5. Drugo tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožnikov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

6. Tožnika v odgovoru na pritožbo v celoti prerekata pritožbo drugo tožene stranke in predlagata, da jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

8. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

9. Sodišče prve stopnje je s sodbo opr. št. Pd 366/2012 z dne 7. 6. 2013 ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodb o zaposlitvi z dne 16. 10. 2012 oz. 17. 10. 2012 prvo tožene stranke tožnikoma, ugodilo je tudi reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku. Pritožbeno sodišče je s sodbo opr. št. Pdp 832/2013 z dne 22. 11. 2013 pritožbo drugo tožene stranke (ki se je nanašala na odločitev sodišča prve stopnje glede tožnikov) zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče RS je reviziji drugo tožene stranke s sodbo in sklepom VIII Ips 42/2014 z dne 2. 9. 2014 delno ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje v II. točki izreka v delu, ki se je nanašala na oba tožnika in v I. in II. točki izreka v delu, ki se je nanašala na oba tožnika, razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

10. Sodišče prve stopnje je v skladu z napotili revizijskega sodišča, da je potrebno ugotoviti, za katere naročnike sta tožnika delala, ali je vse ali vsaj pretežni del teh naročnikov prevzela drugo tožena stranka in ali je kvota prevzetih varnostnikov - prevoznikov ustrezala kvoti prevzetih poslov, na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je drugo tožena stranka v primeru varnostnikov- prevoznikov odstopila od načela, po katerem je prevzela tiste delavce, ki so opravljali delo za prevzete naročnike, da bi uporabila kriterij najboljših oziroma večopravilnih delavcev, pri čemer je prevzela tudi tiste, ki so „delali na ruti“ naročnika, ki pogodbe z drugo toženo stranko ni sklenil. Zaključilo je, da drugo tožena stranka ni uporabila izbrani in legitimni kriterij za izbiro, zato bi morala zaposliti tudi tožnika.

11. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje prezrlo, da sta tožnika pri prvo toženi stranki opravljala delo varnostnika - prevoznika in da je šlo za specifičen način organizacije prevozov gotovine in vrednostnih pošiljk. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotavljalo za katere naročnike sta tožnika delala ter ali se je delo, ki sta ga opravljala v celoti preneslo na drugo toženo stranko, ali na druge naročnike ali pa je ostalo pri prvo toženi stranki. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je drugo tožena stranka v primeru varnostnikov - prevoznikov odstopila od načela, da je prevzela le tiste delavce, ki so opravljali delo za prevzete naročnike, temveč je prevzela tudi tiste, ki so „delali na ruti“ naročnika, ki pogodbe z drugo toženo stranko ni sklenil. Drugo tožena stranka je torej sama odstopila od načela, da prevzame le tiste delavce, ki jih je prevzela od prvo tožene stranke skupaj z naročniki. Zato je neutemeljeno pritožbeno zatrjevanje, da delovne naloge varnostnikov - prevoznikov niso bile neposredno vezane na iste naročnike in da je zato lahko sama izbrala konkretne delavce. Pritožbeno sodišče zato soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je drugo tožena stranka opravila izbiro, za katero ni imela podlage v zakonu. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo storilo s tem, da ni obrazložilo, zakaj naj bi bil kriterij, ki ga je uporabila (tj. kriterij najboljših oziroma večopravilnih delavcev) nezakonit. Sodišče prve stopnje je dovolj jasno obrazložilo, da je sama drugo tožena stranka v primeru varnostnikov - prevoznikov, odstopila od načela, da prevzame le tiste delavce in naročnike, ki jih je prevzela od prvo tožene stranke. Tudi po oceni pritožbenega sodišča ne gre za enakopravno obravnavo delavcev, zato je odločitev sodišča prve stopnje, da bi morala drugo tožena stranka prevzeti tudi tožnika, pravilna.

12. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje drugo toženi stranki naložilo obveznosti, ki jih je že izpolnila po pravnomočni sodbi, ki je bila kasneje razveljavljena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni dokazala, da je že izpolnila obveznosti po pravnomočni odločbi. Ni dovolj le zatrjevanje tožene stranke, da je svojo obveznost že izpolnila, zato je odločitev sodišča prve stopnje, da je drugo tožena stranka dolžna tožnikoma od prenehanja delovnega razmerja pri prvo toženi stranki do prenehanja delovnega razmerja pri drugo toženi stranki dne 15. 1. 2014 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačilom nadomestila plač, pravilna.

13. Tožnika v pritožbi neutemeljeno uveljavljata, da za zavrnitev tožbenega zahtevka v V. točki izreka ni utemeljenega razloga. Drugo tožena stranka je tožnikoma 16. 12. 2013 odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi likvidacije. Zoper odpoved pogodbe o zaposlitvi nista zahtevala sodnega varstva, zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje tožnikov, da jima je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi že podana, zato jima nove odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bilo potrebno izpodbijati. Drugo tožena stranka je tožnikoma podala odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi postopka redne likvidacije na podlagi 107. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. list RS, št. 21/2013). Tožnika odpovedi pogodbe o zaposlitvi nista izpodbijala v skladu s tretjim odstavkom 200. člena ZDR-1, zato je odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnikoma delovno razmerje pri drugo toženi stranki prenehalo 15. 1. 2014 pravilno.

14. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnikov in drugo tožene stranke kot neutemeljeni zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

15. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih stranke niso zaznamovale.