Jedro

Drugotoženka je bila dolžna prevzeti le tiste delavce, ki so delali izključno ali vsaj pretežno za prevzete naročnike. Da bi tožnika delala na rutah za naročnike, ki jih je prevzela drugotoženka, ni bilo ugotovljeno.

Če je drugotoženka prevzela tudi nekatere delavce, ki so delali za naročnika, ki ga sicer ni prevzela, to na njeno obveznost prevzema tožnikov ne vpliva, ne glede na to, ali sta tudi onadva delala na tej ruti ali ne. Pri izbiri, katere od teh delavcev bo prevzela, ni bila vezana na nobene kriterije; če jih je uporabila, pa ni ravnala v nasprotju z zakonom. Upoštevaje naravo dela varnostnikov prevoznikov, ki so delali za različne naročnike in vseh naročnikov drugotoženka ni prevzela, je s tem, da je prevzela prevzetim poslom sorazmeren del delavcev, zadostila zakonski obveznosti.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v zvezi z II., III. in IV. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje v spremeni tako, da se tožbeni zahtevek za ugotovitev trajanja delovnega razmerja tožečih strank pri drugo toženi stranki od 1.11. 2012 oziroma 17. 10. 2012 do 15. 1. 2014 in za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, vključno z obračunom plač s pripadajočimi obrestmi, davkov in prispevkov, vpisom delovne dobe v matično evidenco ZPIZ in prijavo v zavarovanja, zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnikoma pri prvotoženki, trajanje njunega delovnega razmerja pri drugotoženki in sicer za prvega tožnika od 1. 11. 2012 do 15. 1. 2014, za drugega pa od 17. 10. 2012 do 15. 1. 2014 ter drugotoženki naložilo da tožnikoma do 15. 1. 2014 prizna vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z obračunom zaostalih plač, davkov in prispevkov, vpisom delovne dobe v matično evidenco ZPIZ ter prijavo v pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje. Ugotovilo je, da je prvotoženka na drugotoženko prenesla približno polovico vseh poslov, da na drugotoženko niso prešli pomembnejši naročniki (med njimi A.) in da je prvotoženka v manjšem obsegu do začetka stečaja še nadaljevala z opravljanjem svoje dejavnosti. Pogodbe z naročniki so se prenašale postopoma. Drugotoženka je prevzela število delavcev, ki je bilo sorazmerno vrednostnemu obsegu prevzetega posla. Drugotoženka je pri varnostnikih prevoznikih odstopila od načela, po katerem je prevzela tiste delavce, ki so opravljali delo za prevzete naročnike, da bi uporabila kriterij najboljših in prevzela tudi tiste, ki so delali na „rutah“ (poteh) do naročnika, ki pogodbe z drugotoženko ni sklenil. Tako izbiro je sodišče prve stopnje ocenilo za nezakonito, zato je presodilo, da bi morala drugotoženka prevzeti tudi oba tožnika.

2. Sodišče druge stopnje je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in soglašalo s presojo, da je drugotoženka pri prevzemu delavcev opravila izbiro, za katero v zakonu ni imela podlage.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je pravočasno revizijo vložila drugotoženka, ki uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Meni, da je stališče sodišč o nezakoniti izbiri prevzetih delavcev zmotna. Ugotovljeno je bilo, da sta tožnika delala za različne naročnike, tako kot vsi varnostniki prevozniki in da se delo, ki sta ga opravljala tožnika, ni preneslo na drugo toženko. Najpomembnejša pa je okoliščina, da je drugotoženka prevzela število delavcev, ki je bilo sorazmerno kvoti prevzetih poslov. Nobene podlage ni za to, da bi drugotoženka pri določanju, kateri so tisti delavci, ki so prešli k njej, bila dolžna uporabiti kakršenkoli kriterij, saj delo ni potekalo tako, da bi posamezni delavci delo opravljali za točno določene naročnike. Bistveno je, da se kvota prevzetih delavcev ujema s kvoto prevzetih poslov, katere delavce bo izbrala, pa je prepuščeno njeni lastni izbiri, seveda z edino izjemo, da izbrani kriterij ni diskriminatoren. Česa takega sodišči nista ugotovili. Ravnanje drugotoženke je bilo pravilno, saj je morala glede na kvoto prevzetih poslov prevzeti tudi sorazmerno kvoto delavcev. To je tudi storila, zato ji nezakonitosti ni mogoče očitati. Sodišču druge stopnje tudi očita, da je obrazložitev sodbe pomanjkljiva, zaradi česar naj bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

4. Tožnika v odgovoru na revizijo predlagata njeno zavrnitev. Opozarjata tudi na to, da prvotoženka revizije ni vložila.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Drugotoženka v reviziji uvodoma omenja tudi I. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje (1), v katero naj s spremembo ali razveljavitvijo poseže revizijsko sodišče, vendar pa iz nadaljnje vsebine revizije ne izhaja, da v resnici izpodbija tudi ta del odločitve (2). Zato Vrhovno sodišče šteje, da je revizija vložena le zoper odločitev, ki se nanaša na drugotoženko, to pa je odločitev sodišča prve stopnje v II., III. in IV. točki izreka.

8. Revizija se uvodoma sklicuje na revizijska razloga iz 1. in 2. točke prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji), torej uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki pa jih v nadaljevanju, razen glede obrazloženosti sodbe sodišča druge stopnje, ne konkretizira, zato izpodbijane sodbe z vidika tako uveljavljenega revizijskega razloga ni mogoče preizkusiti.

9. Glede očitka o slabi obrazloženosti sodbe sodišča druge stopnje pa je treba pojasniti, da je standard obrazloženosti odločb sodišč druge stopnje nižji od standarda obrazloženosti odločb sodišč prve stopnje. Sodišče druge stopnje je sprejelo dejanske ugotovitve in pravne zaključke sodišča prve stopnje, zato vseh dokaznih argumentov in materialnopravnih stališč ni bilo dolžno ponavljati. Zadošča, da se sodišče druge stopnje nanje le sklicuje. Glede na navedeno je sodba sodišča druge stopnje, čeprav skopo, vendar ustrezno obrazložena in razumljiva, zato je očitek bistvene kršitve neutemeljen.

10. Utemeljeno pa revizija uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava.

11. Bistvene za presojo so naslednje dejanske ugotovitve: - drugotoženka je prevzela del naročnikov prvotoženke, - prevzela je toliko delavcev, kot je bilo sorazmerno vrednostnemu obsegu prevzetega posla, - dela za naročnika na ruti, ki sta jo delala tožnika, drugotoženka ni prevzela, odločilna za prevzem varnostnikov prevoznikov, ki so delali hkrati za več naročnikov na rutah, je bila njihova delovna uspešnost in možnost kombiniranja dela, - med prevzetimi delavci so bili tudi taki, ki so delali na „ruti“ naročnika, ki ga drugotoženka ni prevzela.

12. Po prvem odstavku 73. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) preidejo pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku na delodajalca prevzemnika, če pride zaradi pravnega prenosa podjetja ali dela podjetja, izvedenega na podlagi zakona, drugega predpisa, pravnega posla, oziroma pravnomočne sodne odločbe ali združitve ali delitve do spremembe delodajalca. Do spremembe delodajalca z vidika posameznega delavca zato pride le v primeru, če je prišlo do prenosa tistega dela podjetja, v katerem je ta delavec delal. V konkretnem primeru to pomeni, da bi tožnika lahko uveljavljala spremembo delodajalca, če bi drugotoženka od prvotoženke prevzela naročnike, za katere sta delala tožnika izključno ali pa vsaj v pretežnem delu (3). Ta pogoj ni izpolnjen, drugih zahtev pa zakon ne vsebuje.

13. Materialnopravno zmotno je stališče sodišča druge stopnje, da bi morala drugotoženka prevzeti tudi oba tožnika, ker naj bi uporabila nezakonite kriterije za izbiro delavcev, ki jih bo prevzela in ker je odstopila od načela, da bo prevzela delavce, ki so delali na rutah prevzetih naročnikov. Drugotoženka je bila dolžna prevzeti le tiste delavce, ki so delali izključno ali vsaj pretežno za prevzete naročnike. Da bi tožnika delala na rutah za naročnike, ki jih je prevzela drugotoženka, ni bilo ugotovljeno. Zato na tej podlagi pravic pri drugotoženki ne moreta uveljavljati. Če je drugotoženka prevzela tudi nekatere delavce, ki so delali na „ruti A.“, to je naročnika, ki ga sicer ni prevzela, to na njeno obveznost prevzema tožnikov ne vpliva, ne glede na to, ali sta tudi onadva delala na tej ruti ali ne. Pri izbiri, katere od teh delavcev bo prevzela, ni bila vezana na nobene kriterije; če jih je uporabila, pa ni ravnala v nasprotju z zakonom. Upoštevaje naravo dela varnostnikov prevoznikov, ki so delali za različne naročnike in vseh naročnikov drugotoženka ni prevzela, je s tem, da je prevzela prevzetim poslom sorazmeren del delavcev, zadostila obveznosti iz prvega odstavka 73. člena ZDR.

14. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava v delu, ki se nanaša na odločitev o II., III. in IV. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje in ta del sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Op. št. (1): Gre za del sodbe, ki je pravnomočen, saj se nanaša na prvotoženko, ki pritožbe ni vložila in ga drugotoženka z revizijo ne more izpodbijati.

Op. št. (2): Če bi ga v resnici izpodbijala, bi bilo treba v tem delu revizijo zavreči. Op. št. (3): Navedeno je Vrhovno sodišče obrazložilo že v odločbi VIII Ips 42/2014 z dne 2. 9. 2014, s katero je razveljavilo del, ki se je nanašal na oba tožnika