Jedro

Ker določba 50. člena ZUPJS ne določa fikcije seznanitve s podatki, vnesenimi v distribucijski modul, dejstvo, da je bila odločba vnesena, samo po sebi ne pomeni, da se je tožeča stranka z njo tudi seznanila.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora tožeči stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti njene stroške odgovora na revizijo v višini 257,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo dokončno odločbo tožene stranke št. 12300-5116/2014/2 z dne 28. 9. 2015 in sklep št. 1231-1963/2014 z dne 20. 11. 2014 in ji zadevo vrnilo v ponovno odločanje.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožena stranka je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da so podatki o izdanih odločbah objavljeni v distribucijskem modulu na podlagi 50. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev1 (v nadaljevanju ZUPJS), kamor bi lahko tožeča stranka vpogledala. Odločba o obveznosti tožeče stranke je bila dne 18. 9. 2014 vložena v navedeni modul, zato naj bi bil predlog za obnovo postopka, ki ga je tožeča stranka vložila dne 11. 11. 2014, prepozen. Sistem naj bi deloval podobno kot elektronska pošta, vendar ne javlja novih vnosov in tudi nepregledani vnosi niso drugače označeni. Zato naj tožeči stranki ne bi bila kršena pravica do kontradiktornosti, saj ji je bila odločba preko modula dana na vpogled, kar pomeni, da je bila z njo seznanjena. Tak način posedovanja podatkov naj bi določal ZUPJS, ki naj bi bil specialni zakon v razmerju do Zakona o splošnem upravnem postopku2 (v nadaljevanju ZUP). Občina je oseba javnega prava, ki bi morala svojo organizacijo prilagoditi svojim pristojnostim, od nje pa se pričakuje ravnanje s stopnjo profesionalne skrbnosti. Na enak način naj bi bile z odločbami tožene stranke seznanjene vse občine, ki lahko nato uveljavljajo stransko intervencijo v postopku. Podobno pravno ureditev naj bi vseboval Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju3 (v nadaljevanju ZFPPIPP), ki v 122. členu določa, da se sodne odločbe objavljajo na spletni strani Ajpes-a. Po četrtem odstavku tega člena velja in nasprotni dokaz ni dovoljen, da se je stranka postopka zaradi insolventnosti ali druga oseba seznanila z objavljeno vsebino s potekom 8 dni po objavi pravnega dejanja.

4. Tožeča stranka je vložila odgovor na revizijo in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku4 (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izpodbijano sodbo, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da je bilo vlagateljici A. A. z odločbo Centra za socialno delo T. z dne 17. 9. 2014 (v nadaljevanju: odločba) za obdobje od 1. 9. 2014 do 31. 8. 2015 določeno plačilo vrtca v višini 30 % cene programa za otroka B. B. Plačilo razlike med znižanim plačilom vrtca in ceno programa je bilo naloženo tožeči stranki (Občini L.), ki ji odločba ni bila vročena. Po prejemu računa izvajalca za storitve za otroka, je tožeča stranka ugotovila, da otrok nima stalnega prebivališča na njenem območju. Podala je predlog za obnovo postopka, ki ga je tožena stranka zavrgla zaradi zamude subjektivnega roka za podajo predloga. V obrazložitvi je navedla, da je bila odločba o obveznosti tožeče stranke dne 18. 9. 2014 vložena v distribucijski modul, zato je bila oziroma bi morala biti ta takrat z njo seznanjena. Predlog za obnovo postopka, vložen dne 11. 11. 2014, naj bi bil zato prepozen.

8. Tožeča stranka je zahtevala obnovo postopka v skladu z 9. točko prvega odstavka 260. člena ZUP, ki določa, da se dokončna upravna odločba lahko obnovi, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec ni bila dana možnost udeležbe v postopku. Obnovo postopka lahko predlaga v enem mesecu od dneva, ko je izvedela, da je bila odločba izdana (5. točka prvega odstavka 263. člena ZUP). V konkretnem primeru tožeči stranki odločba tožene stranke z dne 17. 9. 2014 ni bila vročena, bila pa je dne 18. 9. 2014 vnesena v distribucijski modul. 9. Vodenje in uporaba zbirke podatkov (distribucijskega modula) je urejeno v 49.-53. členih ZUPJS. Tožena stranka neutemeljeno navaja, da je določba tretjega odstavka 50. člena ZUPJS specialna določba v razmerju do določb ZUP, na podlagi katere naj bi se štelo, da se s trenutkom vnosa odločbe v modul izplačevalec javnih sredstev z odločbo tudi seznani. Navedena določba ZUPJS namreč ni procesna določba in ne ureja načina obveščanja oziroma vročanja odločb tožene stranke prizadetim subjektom. Izplačevalcem javnih sredstev omogoča zgolj možnost vpogleda v centralno zbirko podatkov o številki odločbe in višini prejemkov iz 5. člena tega zakona oziroma subvencij oziroma plačil iz 6. člena tega zakona. Ne določa pa, da so ti subjekti dolžni redno (ali kako drugače) vpogledovati v te podatke niti ne morebitnih sankcij ali pravnih posledic, ki bi bile na to vezane. Tožena stranka določbo 50. člena ZUPJS tudi neutemeljeno primerja z ureditvijo v 122. členu ZFPPIPP. Kot sama navaja, ZFPPIPP (v nasprotju z ZUPJS) izrecno določa fikcijo seznanitve z vnesenimi podatki in tudi s tem povezane pravne posledice, zato ureditev po obeh zakonih ni primerljiva.

10. Ker določba 50. člena ZUPJS ne določa fikcije seznanitve s podatki, vnesenimi v modul, dejstvo, da je bila odločba vnesena, samo po sebi ne pomeni, da se je tožeča stranka z njo tudi seznanila. V postopku je bilo ugotovljeno, da se je tožeča stranka z odločbo seznanila šele dne 16. 10. 2014, ko je od Osnovne šole X. prejela račun za mesec september 2014, iz katerega izhaja, da je zavezanka za plačilo razlike med ceno programa vrtca in plačilom staršev za otroka B. B. Sodišče torej ni ugotovilo, da bi se tožeča stranka z odločbo seznanila že dne 18. 9. 2014, ko je bila vnesena v modul. Gre za dejansko ugotovitev, na katero je revizijsko sodišče vezano. Zato je sodišče pravilno presodilo, da je tožeča stranka dne 11. 11. 2014 pravočasno vložila zahtevo za obnovo postopka, saj je bila ta vložena znotraj 30-dnevnega subjektivnega roka v skladu s 5. točko prvega odstavka 263. člena ZUP.

11. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

12. Odločitev o stroških temelji na 154. in 155. členu ZPP. Na podlagi Odvetniške tarife5 je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti priglašene stroške odgovora na revizijo v višini 257,03 EUR (sestava odgovora na revizijo, materialni stroški v višini 2 %, skupaj z 22 % DDV).

1 Ur. l. RS, št. 62/2010 in nadaljnji. 2 Ur. l. RS, št. 80/99 in nadaljnji. 3 Ur. l. RS, št. 126/2007 in nadaljnji. 4 Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji. 5 Ur. l. RS, št. 2/2015.