Jedro

Če sodišče ugotovi, da je izvedensko mnenje nejasno, nepopolno ali pa samo s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju, mora te pomanjkljivosti po uradni dolžnosti odpraviti. Z zahtevo za dopolnitev izvedenskega mnenja, čeprav pravdni stranki naj nista imeli pripomb, sodišče ni kršilo razpravnega načela iz prvega odstavka 7. člena ZPP.

Subsumpcija dejanskih ugotovitev pod določeno zakonsko normo je možna šele, ko so pravnorelevantna dejstva ugotovljena do stopnje prepričanja. Zato je bistvenega pomena, da ugotovljeno dejansko stanje ne pušča nobenega dvoma o poteku prometne nesreče, kadar sodišče ugotovi protipravnost ravnanja obeh udeležencev prometne nesreče, le eno od teh ravnanj pa naj bi bilo v vzročni zvezi z nastalo škodo.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Tožnik je od toženke zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo in rento, ker je bil poškodovan v prometni nesreči, v kateri je bil udeležen toženkin zavarovanec. Tožnik je priznal, da je vozil pod vplivom alkohola, vendar naj bi bil kljub temu za prometno nesrečo izključno odgovoren zavarovanec toženke, ki je zapeljal na njegov vozni pas.

2. Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tožnikove tožbene zahtevke, in sicer za plačilo 80.000,00 EUR iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo, za plačilo 3.230,00 EUR iz naslova zapadle razlike med dobičkom, ki ga je dosegel kot samostojni podjetnik in nadomestilom za invalidnost, ter iz naslova mesečne rente v znesku 380,00 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Nosilni razlog sodbe je, da je tožnik zaradi neprimerne reakcije, ki jo je mogoče pripisati njegovi alkoholiziranosti, izključno kriv za prometno nesrečo, kljub temu, da je tudi zavarovanec toženke kršil cestnoprometne predpise.

3. Višje sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Zoper pravnomočno sodbo je tožnik vložil revizijo, v kateri predlaga, da ji Vrhovno sodišče ugodi in sodbi nižjih sodišč razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Uvodoma uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, na katero je opozoril že med postopkom na prvi stopnji, in sicer kršitev načela kontradiktornosti in pravice do izjave ter kršitev razpravnega in preiskovalnega načela. Izvedenskemu mnenju in njegovi ustni dopolnitvi nobena od pravdnih strank ni ugovarjala niti nanj nista dali pripomb. To naj bi bilo torej popolno in jasno, sodišče prve stopnje pa je kljub temu izdalo sklep, s katerim je od izvedenca cestnoprometne stroke zahtevalo, naj mnenje dopolni in odgovori na vprašanja sodišča. Revident se sicer strinja z odgovorom višjega sodišča, da ima sodišče prve stopnje možnost in tudi dolžnost, da tudi brez posebnega predloga pravdnih strank poskrbi za ustrezno dopolnitev izvedenskega mnenja, vendar to sme storiti le, če so imele pravdne stranke pripombe na izdelano mnenje izvedenca, kar naj bi bilo razvidno tudi iz sodne prakse, pri čemer se tožnik sklicuje na odločitvi Višjega sodišča v Ljubljani: III Cp 2625/2014 in II Cp 3587/2012. Nadalje tožnik uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče prve stopnje že sprejetega dokaznega sklepa ni ustrezno spremenilo. Sodnik, ki je v zadevi odločal pred sodečo sodnico, je sprejel dokazni sklep za postavitev izvedenca medicinske stroke, sodnica pa je nato na glavni obravnavi le pojasnila, da dokaza z izvedencem ne bo izvedla, ker ni podan temelj za odškodninsko odgovornost toženke.

Nazadnje tožnik uveljavlja še absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V 10. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe je sodišče zapisalo, da sta v trenutku, ko je tožnik pričel z reagiranjem s spremembo smeri vožnje proti desni, morali biti vozili med seboj oddaljeni vsaj 100 metrov. V nadaljevanju pa, da tožnik le zaradi alkoholiziranosti ni že takoj pričel z reagiranjem, ko je na razdalji okrog 100 metrov opazil nasproti vozeče vozilo voziti po njegovem voznem pasu, temveč je sunkovito in nepotrebno reagiral šele, ko sta bili vozili oddaljeni le še okrog 30 metrov. Takšen zaključek prvostopenjskega sodišča je sam s seboj v nasprotju, v nasprotju pa je tudi z izvedenskim mnenjem, iz katerega izhaja, da sta bili vozili v trenutku, ko je tožnik reagiral na nepravilno vožnjo zavarovanca toženke, medsebojno oddaljeni 100 metrov. Ker gre za ključno in bistveno vprašanje, tožnika ne prepriča odgovor višjega sodišča, da gre za razlikovanje v podrobnosti, ki ne vpliva na pravilnost zaključka o tožnikovi izključni odgovornosti za prometno nesrečo. Prav tako se ne strinja z odgovorom višjega sodišča, da se ne izključuje možnost, da je tožnik prvič reagiral na razdalji 100 metrov, nato pa ponovno na razdalji 30 metrov, saj iz ugotovitev izvedenca cestnoprometne stroke nedvoumno izhaja, da je bila tožnikova edina reakcija na medsebojni razdalji 100 metrov.

5. Sodišče je revizijo vročilo toženki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija je utemeljena.

7. Uvodoma tožnik uveljavlja kršitev načela kontradiktornosti, iz katerega izvira pravica do izjave, in kršitev razpravnega načela, ker je sodišče brez pobude strank zahtevalo dopolnitev izvedenskega mnenja, kljub temu, da stranki nanj nista imeli pripomb. Tožniku bi bila kršena pravica do izjave, če mu sodišče ne bi dalo možnosti, da se izjavi o dodatnih ugotovitvah izvedenca cestnoprometne stroke, na katere je oprlo svojo odločitev. V obravnavani zadevi tožnik ne zatrjuje, da bi do tega prišlo, zato se Vrhovno sodišče z zatrjevano kršitvijo pravice do izjave ni ukvarjalo. V reviziji tožnik v resnici utemeljuje kršitev razpravnega načela, ki naj bi ga sodišče storilo s samoiniciativno zahtevo za dopolnitev izvedenskega mnenja. Bistvo razpravnega načela je, da smejo le stranke navajati dejstva, na katere opirajo zahtevke, in zanje predlagati dokaze. Sodišče pa le izjemoma sme ugotavljati dejstva, ki jih stranke niso navajale, in izvajati dokaze, ki jih stranke niso predlagale, in sicer, kadar iz obravnave in dokazovanja izhaja, da imajo stranke namen razpolagati z zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati (7. člen ZPP). Za takšne zahtevke v obravnavani zadevi ne gre, zato se je Vrhovno sodišče osredotočilo na vprašanje, ali sta nižji sodišči s sprejemom sklepa za dopolnitev izvedenskega mnenja, ob odsotnosti strankinih pripomb na izdelano mnenje, kršili določbe drugega in tretjega odstavka 254. člena ZPP, v zvezi s 7. členom ZPP.

8. Sodišče na predlog stranke izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. člen ZPP). Če je izvid izvedenca nejasen, nepopoln ali sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju ali če so v mnenju izvedenca nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, se te pomanjkljivosti skladno z določbami drugega in tretjega odstavka 254. člena ZPP skušajo najprej odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca (v sodni praksi se lahko ta pravica udejanji v pisni dopolnitvi izvida ali mnenja). Revizijsko sporno je, ali sme sodišče glede na razpravo načela iz 7. člena ZPP to storiti brez strankinega predloga, celo takrat, ko stranke zoper izvid ali mnenje niso imele pripomb in so ga štele za jasnega in popolnega.

9. Dokazni predlog določata dokazna tema in dokazno sredstvo. Če je oboje isto, ne gre za nov dokazni predlog. Odgovor na vprašanje, ali je predlog za dodatno zaslišanje izvedenca ali celo predlog za novega izvedenca nov dokazni predlog ali pa le predlog za nadaljnje izvajanje dokaza, ki je bil že delno izveden, je zato odvisen predvsem od tega, kaj je tema dokazovanja. Če je ista, praviloma ne bo šlo nov dokazni predlog.1 V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje od izvedenca cestnoprometne stroke po prejemu njegovega mnenja zahtevalo dopolnitev glede vprašanja, ali je zaradi tožnikovih kršitev pravil cestnega prometa prišlo do obravnavane prometne nezgode. Sodišče je torej zahtevalo dopolnitev izvedenskega mnenje glede vprašanja, zaradi katerega je prvotno izvedlo dokaz z izvedencem, zato ne gre za izvajanje novega dokaza, ki bi ga skladno z razpravnim načelom smeli predlagati le stranki pravdnega postopka, ampak le za nadaljnje izvajanje dokaza.

10. Sodišče je tisti procesni subjekt, ki vodi dokazovanje (298. člen ZPP). Sem pa ne spadajo le dejanja določitve izvedenca, organizacija in izvedba tega dokaza, ampak tudi odpravljanje nasprotij v ekspertizi, odpravljanje njenih nejasnosti in pomanjkljivosti ali dvomov o njeni pravilnosti. Tudi ustaljeno stališče sodne prakse in pravne teorije je, da za pisno ali ustno dopolnitev izvedenskega mnenja, pod pogojem, da gre za isto dokazno temo, ni potrebna pobuda strank. Če se sodišče odloči, da bo izvedlo dokaz z izvedencem, ga mora izvesti tako, kot je določeno v 251. do 253. členu ZPP. Če ugotovi, da je izvid nejasen, nepopoln ali pa sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju, mora te pomanjkljivosti po uradni dolžnosti odpraviti.2 Praviloma bodo res stranke tiste, ki bodo s svojimi pripombami, opozorili ali z nasprotovanjem mnenju pri sodišču želele vzbuditi dvom v pravilnost, popolnost in strokovnost izvedenskega mnenja, vendar so to le opozorila sodišču, naj stori, kar bi že tako moralo storiti. Glede na pojasnjene razloge, sodišče, s tem ko je samo zahtevalo dopolnitev izvedenskega mnenja, čeprav pravdni stranki nanj nista imeli pripomb, ni kršilo določb drugega in tretjega odstavka 254. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 7. člena ZPP.

11. Naslednje zatrjevane procesne kršitve, ki naj bi bila v tem, da sodišče prve stopnje ni ustrezno obrazložilo spremembe že sprejetega dokaznega sklepa o izvedbi dokaza z izvedencem medicinske stroke, ni mogoče upoštevati, ker je v reviziji izpostavljena prvič. Te kršitve tožnik v pritožbi ni uveljavil, sodišče druge stopnje pa nanjo tudi ne pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Z revizijo se izpodbija drugostopenjska sodba, zato v njej ni mogoče uveljavljati okoliščin zunaj meja pritožbenega preizkusa (350. člen ZPP). To pomeni t.i. preskakovanje pravnih sredstev in je zato neupoštevno.

12. Nadalje tožnik uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bil zaključek sodišča glede vprašanja, kdaj je tožnik reagiral na nasproti nepravilno vozeče vozilo, sam s seboj v nasprotju. V ta namen bo Vrhovno sodišče najprej povzelo bistvene dejanske ugotovitve in pravne zaključke pravnomočne sodbe, ki so: - do prometne nesreče je prišlo na regionalni cesti ..., ki je široka 5 metrov in s prekinjeno sredinsko črto ločena na dve smerni vozišči, ob obeh straneh vozišča sta urejeni bankini; - zaradi ovinkov je bila preglednost nekoliko omejena, v nezgodi udeležena voznika sta se lahko zagledala, ko sta bili vozili medsebojno oddaljeni okrog 250 metrov; - hitrost vožnje je omejena na 90 km/h, tožnik je vozil s hitrostjo 65,6 km/h, zavarovanec toženke pa s hitrostjo 80,5 km/h; - zavarovanec toženke je do trenutka, ko je pričel z močnim zaviranjem, vozil po srednjem delu vozišča oziroma se je njegovo vozilo z levo polovico nahajalo na levem (tožnikovem) smernem vozišču; - tožnik je v času prometne nesreče imel v krvi 1,27 g/kg alkohola (dovoljena meja je največ 0,50 g/kg); - v trenutku, ko je zavarovanec toženke pričel z reagiranjem z močnim zaviranjem in umikanjem proti desni (na svoj vozni pas), sta bili vozili medsebojno oddaljeni 30 metrov; - v trenutku, ko je tožnik pričel z reagiranjem s spremembo smeri vožnje proti desni, sta bili vozili medsebojno oddaljeni 100 metrov; - tožnik je na nasproti nepravilno vozeče vozilo reagiral tako, da se je umaknil v desno, z desnima kolesoma je vozil po bankini, z levima pa po vozišču ter ob tem zaviral, zato je njegovo vozilo ob približevanju mestu nezgode začelo zanašati, nato je zdrsnilo na levo stran vozišča, kjer je prišlo do nezgode.

13. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo še, kako bi na vožnjo nasproti vozečega vozila po nasprotnem voznem pasu reagiral povprečen voznik. Vsak povprečen voznik bi najprej odmaknil nogo s plina, nato z zaviranjem zmanjšal hitrost, vozilo usmeril proti desni ob rob vozišča in šele nato, če bi bilo treba, zapeljal na bankino. Če bi tožnik vozil na ta način, bi lahko hkrati peljal po bankini in vozišču, ne bi ga začelo zanašati, ne bi zdrsnil preko sredinske črte, zato tudi do nezgode ne bi prišlo. Sodišče je tožnikove sunkovite reakcije pripisalo popitemu alkoholu. V 11. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe pa je sodišče zaključilo, da tožnik zaradi alkoholiziranosti ni že takoj pričel z reagiranjem na nasproti nepravilno vozeče vozilo, temveč je sunkovito in nepotrebno reagiral šele, ko sta bili vozili oddaljeni le še okrog 30 metrov od mesta trčenja. Zavrnitev tožnikovega zahtevka je utemeljilo s tem, da tožnik zaradi podaljšanega reakcijskega časa ni mogel reagirati, ko je na razdalji 100 metrov prvič zagledal zavarovanca tožene stranke, ki je vozil po njegovem voznem pasu, pač pa je sunkovito in nepremišljeno reagiral šele, ko sta bili vozili medsebojno oddaljeni 30 metrov.

14. V pritožbi je tožnik opozoril na nasprotje v obrazložitvi sodbe glede vprašanja, kdaj je tožnik prvič reagiral na zavarovančevo vožnjo po nasprotnem voznem pasu, ali je bilo to že, ko sta bili vozili na medsebojni razdalji 100 metrov, ali šele, ko sta bili vozili na medsebojni razdalji 30 metrov. Višje sodišče je njegov očitek zavrnilo iz treh razlogov, in sicer 1) da je sodišče upoštevalo ugotovitev izvedenca, da je tožnik reagiral, ko sta bili vozili v medsebojni razdalji 100 metrov, hkrati pa tudi tožnikovo izpovedbo, da je na protipravno vožnjo zavarovanca toženke reagiral, ko sta bili vozili v medsebojni razdalji 30 metrov; 2) da se ne izključujeta možnosti, da je tožnik prvič reagiral, ko sta bili vozili v medsebojni oddaljenosti 100 metrov, potem pa je ponovno in nekoliko intenzivneje reagiral še na razdalji 30 metrov, in 3) da razlikovanje v tej podrobnosti v dogajanju pred prometno nesrečo v ničemer ne vpliva na pravilnost zaključka, da tožnikova reakcija v nobenem primeru ni bila ustrezna.

15. Glede na ugotovitve in zaključke pravnomočne sodbe Vrhovno sodišče pritrjuje tožniku, da so si razlogi pravnomočne sodbe v določenem medsebojnem nasprotju. V 10. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe sodišče povzema ugotovitev izvedenca cestnoprometne stroke, da je tožnik moral pričeti z reagiranjem s spremembo smeri vožnje proti desni v trenutku, ko sta bili v prometni nesreči udeleženi vozili med sabo oddaljeni 100 metrov. Iz obrazložitve nadalje ne izhaja, da sodišče ugotovitvi izvedenca v tem delu ne bi sledilo ali da je upoštevalo tožnikovo izpovedbo, da je reagiral, ko sta bili vozili na razdalji 30 metrov. V 11. točki pa je nato zaključilo, da je tožnik nasproti nepravilno vozeče vozilo zagledal na razdalji 100 metrov, zaradi podaljšanega reakcijskega časa, ki ga je sodišče očitno pripisalo njegovi alkoholiziranosti, pa je tožnik reagiral šele, ko sta bili vozili na razdalji 30 metrov. Tudi takrat pa je tožnik reagiral sunkovito in nepremišljeno. Vsako nasprotje v obrazložitvi sodbe pa še ne pomeni kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, to se more nanašati na odločilna dejstva, sodbe pa zaradi tega nasprotja ni mogoče preizkusiti.

16. Razmerje oškodovanec - povzročitelj škode praviloma ni jasno, kadar gre za škodo, ki sta si jo povzročila dva imetnika nevarne stvari medsebojno. Za povzročitelja veljata v izhodišču oba, če sta tudi škodo pretrpela oba, sta oba hkrati tudi oškodovanca. Očitno je, da medsebojna konkurenca objektivne odgovornosti terja dodatne kriterije za odgovor na vprašanje, kdo je povzročitelj in kdo oškodovanec. Prvi trije odstavki 154. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) določajo pravila, ki se uporabljajo za določitev deleža odgovornosti v notranjem razmerju med vozniki. Primarno merilo določanja notranjega deleža je skrbnost voznikov, udeleženih pri nesreči. To merilo se uporabi, če je vsaj eden od voznikov, udeleženih pri nesreči, ravnal neskrbno: - če v zvezi z nesrečo eden od voznikov ni ravnal z zahtevano skrbnostjo, vsi drugi vozniki pa so ravnali skrbno, v notranjem razmerju za vso škodo odgovarja neskrbni voznik (prvi odstavek 154. člena OZ); - če so vsi vozniki ravnali neskrbno, je merilo določanja notranjega deleža stopnja krivde (neskrbnosti) posameznega voznika (drugi odstavek 154. člena OZ).3

17. Iz razlogov pravnomočne sodbe je mogoče sklepati, da je tožnikova neprimerna reakcija, ki je bila posledica njegove alkoholiziranosti, v celoti preusmerila potek vzročne zveze, in sicer iz protipravnega ravnanja zavarovanca toženke, ki je povzročil nevarno situacijo v prometu, na protipravno ravnanje tožnika, ki zaradi alkoholiziranosti na nevarno situacijo ni pravilno reagiral. Sodišče je zaključilo, da protipravna vožnja zavarovanca toženke ni v vzročni zvezi s škodo, ki je nastala tožniku in zavarovancu toženke v obravnavani prometni nesreči, zanjo pa je v celoti odgovoren tožnik. Dejanske ugotovitve obravnavane zadeve je kljub protipravni vožnji obeh udeležencev prometne nesreče subsumiralo pod določbo prvega odstavka 154. člena OZ. Takemu zaključku ni mogoče vedno očitati materialnopravne zmotnosti, pravilen je lahko zlasti, kadar bo sodišče ocenilo, da protipravno ravnanje enega od voznikov ni v vzročni zvezi z nastalo škodo. Subsumpcija dejanskih ugotovitev pod določeno zakonsko normo pa je mogoča šele, ko so pravnorelevantna dejstva ugotovljena s stopnjo prepričanja. Zato je v situaciji, kot je obravnavana, ko je sodišče ugotovilo protipravnost ravnanja obeh udeležencev prometne nesreče, le eno protipravno ravnanje pa naj bi bilo v vzročni zvezi z nastalo škodo, bistvenega pomena, da ugotovljeno dejansko stanje ne pušča nobenega dvoma o poteku prometne nesreče. 18. V obravnavani zadevi iz obrazložitve pravnomočne sodbe ni mogoče ugotoviti poteka dogajanja od trenutka, ko je tožnik opazil nasproti vozeče vozilo, ki je vozilo po njegovem voznem pasu, pa do trenutka trčenja. Ne da se ugotoviti, ali je tožnik na protipravno vožnjo zavarovanca toženke reagiral z močnim zaviranjem in zavijanjem v desno na bankino v trenutku, ko sta si bila voznika medsebojno oddaljena 100 metrov, ali pa je na protipravno vožnjo zavarovanca toženke prvič reagiral šele, ko sta bili vozili na 30 metrski medsebojni razdalji. Primarno merilo pri ugotavljanju, kdo je povzročitelj prometne nesreče in kdo oškodovanec, je skrbnost ravnanja v prometni nesreči udeleženih oseb, zato je količina neskrbnosti ali protipravnosti, ki se očita udeležencema prometne nesreče, bistveno vprašanje. V obravnavani zadevi pa se zaradi ugotovljenega nasprotja v obrazložitvi sodbe ne da ugotoviti ali se tožniku očita le, da zaradi alkoholiziranosti na nevarno situacijo v prometu ni reagiral kot povprečen voznik, ali tudi, da je bil njegov reakcijski čas zaradi alkoholiziranosti daljši, reakcija na nevarno situacijo v prometu pa tudi takrat neprimerna. Iz teh razlogov je Vrhovo sodišče sodbi nižjih sodišč razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP). V ponovljenem sojenju naj sodišče prve stopnje ugotovi potek prometne nesreče od trenutka, ko je tožnik zaznal nasproti nepravilno vozeče vozilo, do trenutka trka; odpravi naj ugotovljeno nasprotje v razlogih sodbe; ugotovi količino neskrbnosti oziroma protipravnosti, ki se očita tožniku, in nato na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja preveri, ali je subsumpcija dejanja pod prvi odstavek 154. člena OZ še vedno ustrezna.

19. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

1 J. Zobec v: L. Ude (ur.), Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2009, str. 502. 2 J. Zobec v: L. Ude (ur.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2009, str. 500. Glej tudi odločbe VS RS II Ips 191/2007 z dne 16. 12. 2009, VSL: II Cp 3018/2010 z dne 3. 11. 2010 in I Cp 129/2011 z dne 6. 7. 2011. 3 N. Plavšak v: N. Plavšak (ur.), Obligacijsko pravo, splošni del, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 583.