Jedro

Pri presoji, ali je prehod čez tirnice varen, se je sodišče pravilno oprlo na izvedensko mnenje, iz katerega izhaja, da v obravnavani zadevi ne gre za nivojski prehod, saj so tiri vgrajeni v asfaltno podlago in potekajo v istem nivoju, kot taki pa omogočajo varen prehod kolesarja, ne glede na kot, pod katerim prevozi tir.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 8.497,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva vložitve tožbe dalje in za plačilo pravdnih stroškov. Tožnici je naložilo na račun toženke plačati 35 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnica se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti oziroma podredno sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Sodišču očita napačno uporabo materialnega prava, saj pri presoji ni upoštevalo Pravilnika o nivojskih prehodih. Ta določa, da mora biti križanje ceste s progo na nezavarovanem nivojskem prehodu čim bližje pravemu kotu ter da mora biti prehod urejen tako, da zagotavlja varno prečkanje koles in koles s pomožnim motorjem. Vztraja na stališču, da je odgovornost toženke za nastalo škodo podana, saj bi bil padec glede na mnenje sodnega izvedenca manj verjeten, če bi bile opuščene tirnice zapolnjene z betonskim polnilom. Tožnica čez tirnice tudi ni mogla zapeljati pod kotom, ki ga predvideva pravilnik, kar je še dodaten razlog, da je do nesreče prišlo. Uveljavlja tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj sodišče ni obrazložilo,v čem naj bi bila način in dinamika nesreče pri šestih pričah drugačna od obravnavanega primera. Sodbe zato vtem delu ni mogoče preizkusiti. Zaključek, da je vzrok za nesrečo tožničina prepočasna vožnja, je zmoten in hkrati diskriminatoren do starejših občanov in otrok. Sodišče pri sojenju ni vezano na sodbo prakso, zato bi moralo svojo odločitev opreti zgolj na Ustavo RS in na zakonodajo. Zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov (list. št. 257).

3. Pritožba je bila vročena toženki, ki odgovora nanjo ni podala.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru odločilo, da ni podana niti objektivna niti krivdna odgovornost toženke za škodo, ki je nastala tožnici. Po ugotovitvah sodišča je sicer do padca tožnice prišlo pri prečkanju opuščenih železniških tirov na poti do nakupovalnega centra v lasti toženke. Pritožbeno sodišče prvenstveno pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje, da takšni tiri ne predstavljajo nevarne stvari v smislu drugega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Za nevarno stvar je namreč moč šteti le stvar, pri uporabi katere kljub previdnosti in upoštevanju varnostnih pravil prihaja do nesreč in kjer je možnost nastanka škode vnaprej vključena v njeno uporabo, tj. stvari, ki so nevarne same po sebi(1). Ob ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki s pritožbo niso izpodbijane, da so nivoji tračnic poravnani z asfaltno površino, tračnice pa so izdelane iz jekla in kot take niso obrabljene, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča tiri niso nevarni sami po sebi, zato ni podana objektivna odgovornost toženke.

6. Za obstoj krivdne odgovornosti morajo biti kumulativno podane vse štiri predpostavke, in sicer protipravno dejanje, škoda, vzročna zveza in odgovornost povzročitelja škode (primerjaj prvi odstavek 131. člena ZPP). Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča toženki v konkretnem primeru ni mogoče očitati krivdnega ravnanja. Tiri so namreč opuščeni in kot taki ne predstavljajo železniške proge, pred katero se potrebna dodatna opozorila (npr. Andrejev križ, signalizacija, itd.). Pri presoji, ali je prehod čez tirnice varen, se je sodišče pravilno oprlo na izvedensko mnenje, iz katerega izhaja, da v obravnavani zadevi ne gre za nivojski prehod, saj so tiri vgrajeni v asfaltno podlago in potekajo v istem nivoju, kot taki pa omogočajo varen prehod kolesarja, ne glede na kot, pod katerim prevozi tir. Varna uporaba je tako tudi po prepričanju pritožbenega sodišča mogoča brez namestitve gumene pohodne oziroma povozne površine. Pritožbeno sklicevanje na kršitev določb Pravilnika o nivojskih prehodih(2) je zato neutemeljeno, saj so tirnice urejene tako, da zagotavljajo varno prečkanje koles in koles s pomožnim motorjem. Tudi sicer navedeni pravilnik v konkretnem primeru ne predstavlja relevantnega prava, saj temelji na Zakonu o varnosti v železniškem prometu (v nadaljevanju ZVZelP)(3). Ta ureja pogoje za zagotovitev varnega in urejenega železniškega prometa, za kar pa ne gre v konkretnem primeru, saj so tiri opuščeni in kot taki ne služijo prvotnemu namenu. Ker je tožnica zatrjevala, da je padla zaradi zdrsa na železniških tirih in ne, ker bi zapeljala v utor med železniškimi tiri, je pravilna tudi odločitev sodišča, da betonsko polnilo, ki je bilo med utore vgrajeno po nesreči, padca po vsej verjetnosti ne bi preprečilo. Da je bil vzrok nesreče najverjetneje prepočasna vožnja tožnice, je sodišče ugotovilo s pomočjo izvedenca. Ob tem ne gre za diskriminatorno obravnavo starejših oziroma otrok, saj je bolj poudarjeno pritiskanje na padala pri vožnji čez določene neravne površine (tudi npr. makadam) potrebno pri vseh kolesarjih, ne glede na starost. Ti morajo tako pri vožnji kolesa pričakovati določena običajna tveganja in se nanje ustrezno odzvati. Sodišče je tako že na opisani podlagi ugotovilo, da toženkina krivdna odgovornost ni bila podana, saj so bili tiri ustrezno vzdrževani ter so kot taki omogočali varen prehod. Posledično je nepomembno, da je vožnja čez tire povzročala nevšečnosti tudi drugim kolesarjem. Ob tem velja dodati, da je bil opis načina padca pri šestih pričah drugačen od zatrjevanega v konkretnem primeru (kolo se je zataknilo v utor), zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da primeri niso primerljivi s predmetnim. Pritožbene navedbe, da sodbe sodišča prve stopnje v tem delu ni mogoče preizkusiti, so zato neutemeljene.

7. Po povedanem pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

8. Izrek o pritožbenih stroških tožnika temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Tako Vrhovno sodišče RS v zadevi II Ips 197/97 z dne 2. 7. 1998. Op. št. (2): Uradni list RS, št. 85/2008 s spre.

Op. št. (3): Uradni list RS, št. 71/2007 s spre.