Jedro

Glede ugotovitve, da lestev ni imela vseh protizdrsnih nastavkov, sodišče prve stopnje ni opravilo dolžne dokazne ocene. Tožena stranka je takšne trditve tožnice tekom postopka na prvi stopnji prerekala, zato bi moralo sodišče njene trditve presoditi na podlagi vestne, skrbne in celovite dokazne ocene v skladu z 8. členom ZPP. Sodišče prve stopnje je kršilo pravico strank do učinkovite izjave v postopku tudi s tem, ko ni obrazložilo zavrnitve substanciranih dokaznih predlogov tožeče stranke za postavitev izvedenca s področja varstva pri delu ter rekonstrukcijo škodnega dogodka.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da je za delovno nezgodo in poškodbo, ki jo je dne 18.12.2004 utrpela na delovnem mestu tožeča stranka, 20-odstotno odgovorna toženka, tožnica sama pa je za to poškodbo odgovorna 80-odstotno. Odločitev o stroških je pridržalo za končno odločbo.

Zoper takšno odločitev se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožeča stranka izpodbija sodbo v celoti in sicer iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugotovi, da je po temelju njen zahtevek v celoti utemeljen. Navaja, da je sodišče prve stopnje povsem spregledalo posebne okoliščine konkretnega primera, saj je morala tožnica sama čistiti okna, ki segajo do višine približno 2,5 do 3 metrov, pri čemer ji je delodajalec omogočil uporabo zgolj takšne lestve, ki nikakor ni ustrezala predpisom s področja varstva pri delu (ni imela vseh protizdrsnih nastavkov). Ker tožnici niso bili na voljo ustrezni delovni pripomočki, je njeno delo v konkretnih okoliščinah predstavljalo delo s povečano stopnjo nevarnosti. Dejstva, da je bila podlaga tal v garderobi takšna, da bi zavarovanec tožene stranke tožnici vsekakor moral zagotoviti lestev, ki bi imela na vseh nogah protizdrsne gumijaste čepke, sodišče prve stopnje sploh ni dokazno vrednotilo. O tem, da uporabljena lestev ni imela omenjenih čepkov, je izpovedala priča A., ki je tudi pojasnila, da v času škodnega dogodka delavke pri zavarovancu tožene stranke niso imele na razpolago ustreznih teleskopskih palic, s katerimi bi bilo možno očistiti okna v tistih delih garderobe, kjer okna zaradi postavljenih kovinskih omaric niso bila dostopna. Z navedenimi opustitvami je zavarovanec tožene stranke hudo kršil predpise s področja varstva pri delu, zaradi česar je v celoti odgovoren za nastalo škodo. Sodišče prve stopnje je zagrešilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka s tem, ko brez obrazložitve ni sledilo dokaznima predlogoma tožnice za postavitev izvedenca iz varstva pri delu ter opravo rekonstrukcije dogodka. Sodišče prve stopnje je brez obrazložitve zaključilo, da sta bili priči Č. in D. bolj prepričljivi kot tožnica. Obrazložilo ni niti svojega zaključka, da je mogoče v celoti odpreti okno, pod katerim je tožnica prislonila lestev, da bi ga očistila. To bi lahko ugotovilo zgolj s pomočjo izvedenca oziroma z rekonstrukcijo dogodka, ki ju je predlagala tožnica, saj samo ne razpolaga z ustreznim strokovnim znanjem za takšen zaključek. Ker sodišče tega ni storilo, izpodbijane sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Priglaša stroške s pritožbo.

Tožena stranka uveljavlja razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožnici pa naloži povrnitev povzročenih pravdnih stroškov. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da naj bi sporna A lestev ne imela gumijastih nastavkov na dveh nogicah, saj navedeno z ničemer ni dokazano. Prav tako ni pojasnjeno, kateremu predpisu lestev ni ustrezala. Ne glede na navedeno pa tožena stranka meni, da bi tožnica s pravilno uporabo A lestve povsem preprečila nastanek nezgode in torej morebitna pomanjkljivost uporabljene lestve ni v vzročni zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom. Tožnica je namreč padla izključno zato, ker lestve ni uporabljala v skladu z njenim namenom in na način, kot je to določeno za uporabo A lestve. Če bi tožnica lestev pravilno namestila, do zdrsa na ravnih tleh, kakršna so bila v garderobi, ne more priti. Priglaša stroške s pritožbo.

Pravdni stranki na vročeni pritožbi nista odgovorili.

Pritožbi sta utemeljeni.

Za sojenje v tej zadevi je pristojno Višje sodišče v Ljubljani, ker je bila pristojnost, s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije številka Su 72/2009-14 z dne 19.3.2009, prenesena z Višjega sodišča v Celju na Višje sodišče v Ljubljani.

Tožeča stranka je v obravnavani zadevi vtoževala odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo na podlagi pravil o subjektivni in objektivni odgovornosti. Slednjo je opirala na trditve o tem, da je kot čistilka škodnega dne čistila okna v garderobnih prostorih zavarovanca tožene stranke v višini od 2,5 do 3 metre, kar predstavlja delo na višini in kot takšno nevarno dejavnost. Krivdno odgovornost pa je gradila na zatrjevanih dejstvih, da ji zavarovanec tožene stranke kot delodajalec kritičnega dne ni zagotovil ustreznih delovnih sredstev oziroma pomoči sodelavke, ki bi držala lestev, medtem ko je tožnica čistila okna na višini. Za omenjeno delo je imela na razpolago zgolj A lestev, ki ni imela vseh protizdrsnih oprijemalk in je tožnica zaradi prisotnosti garderobnih omaric pod čiščenim oknom ni mogla ustrezno razpreti.

Glede na navedeno je prvostopenjsko sodišče pravilno presodilo, da v konkretnem primeru ni mogoče govoriti o nevarni dejavnosti, saj gre za aktivnost, ki ob zagotovitvi vseh predpisanih varnostnih ukrepov ne predstavlja nadpovprečne nevarnosti za ljudi in premoženje. Dejavnost, ki postane nevarna zgolj zaradi njenega nepravilnega opravljanja, tudi ne ustreza pravnemu standardu nevarne dejavnosti, kakor ga je zapolnila sedaj že ustaljena sodna praksa. Ker pa je tožeča stranka zadostila trditveni podlagi za ugotavljanje subjektivne odgovornosti zavarovanca tožene stranke, je treba utemeljenost njenega zahtevka presojati tudi na podlagi 1. odstavka 131. člena ter 171. člena OZ. To pomeni, da je treba ugotoviti vse štiri elemente civilnega delikta, tj. nedopustno ravnanje, škodo, vzročno zvezo med obema ter odgovornost na strani povzročitelja. Sodišče je v izpodbijani sodbi zgolj zaključilo, da je tožena stranka 20-odstotno odgovorna za vtoževano škodo, ker lestev ni bila povsem takšna kot bi morala biti, vendar za navedeni zaključek ni ponudilo razlogov o pravnoodločilnih dejstvih oziroma so ti tako pomanjkljivi, da sodbe ni mogoče preizkusiti. S tem je storilo kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Pritožba tožene stranke tudi pravilno opozarja, da glede ugotovitve, da lestev ni imela vseh protizdrsnih nastavkov, sodišče prve stopnje ni opravilo dolžne dokazne ocene. Tožena stranka je namreč takšne trditve tožnice tekom postopka na prvi stopnji prerekala, zato bi moralo sodišče njene trditve presoditi na podlagi vestne, skrbne in celovite dokazne ocene v skladu z 8. členom ZPP. Sodišče prve stopnje je kršilo pravico strank do učinkovite izjave v postopku tudi s tem, ko ni obrazložilo zavrnitve substanciranih dokaznih predlogov tožeče stranke za postavitev izvedenca s področja varstva pri delu ter rekonstrukcijo škodnega dogodka. S tem je storilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 287. člena ZPP. Na navedeno kršitev tožeča stranka opozarja v pritožbi, smiselno pa jo je grajala tudi že v postopku na prvi stopnji pred zaključkom glavne obravnave (286 b. člen ZPP, glej list. št. 54 v sodnem spisu).

Zaradi navedenih absolutnih bistvenih kršitev postopka, kakor tudi zaradi napačne uporabe materialnega prava je moralo pritožbeno sodišče izpodbijano vmesno sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zaradi narave zadeve namreč ugotovljenih kršitev ne more odpraviti samo. Sodišče prve stopnje naj se upoštevajoč zgoraj obrazložena izhodišča primarno opredeli do relevantnosti predlaganih dokazov tožeče stranke, naj po potrebi dopolni dokazni postopek in se glede na opravljeno dokazno oceno, ki jo narekuje 8. člen ZPP, pravilno opredeli do vseh pravnopomembnih dejstev in ponovno razsodi v obravnavani zadevi.

Izrek o stroških temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.