Jedro

Glede na to, da je sodišče, ki je odločalo o obsojenčevi prošnji za brezplačno pravno pomoč, obsojencu določilo novega zagovornika šele 20. 7. 2016, torej že po izteku roka za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, bi bila možna smiselna uporaba določila 89. člena ZKP, ki obdolžencu, ob izkazanih opravičljivih razlogih za zamudo roka za pritožbo zoper sodbo, dovoljuje vložitev prošnje za vrnitev v prejšnje stanje. Vendar obsojenčev zagovornik ob vložitvi dopolnitve zahteve ni podal tovrstne prošnje, Vrhovno sodišče pa glede na očitno prekoračitev roka iz tretjega odstavka 421. člena ZKP, navedb iz dopolnitve zahteve ni upoštevalo.

Odsotnosti izrecnega zanikanja vsebine uradnega zaznamka ni mogoče preprosto enačiti s sklicevanjem na njegovo vsebino, v posledici česar bi njegova vsebina postala del izpovedbe oškodovanca. V obravnavanem primeru gre tudi za izrazito nasprotje, saj predstavlja izpovedba oškodovanca ključni obremenilni dokaz, pri čemer se napačno povzet del izpovedbe oškodovanca nanaša na zakonski znak očitanega kaznivega dejanja, sodišče prve stopnje pa ga je uporabilo tudi pri sklepanju o obstoju direktnega naklepa.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega D. R. se ugodi ter se izpodbijana sodba zanj razveljavi, ob reševanju te zahteve za varstvo zakonitosti pa se razveljavi izpodbijana sodba tudi za obsojena J. R. in D. M. ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 27. 5. 2015 obsojence D. M., D. R. in J. R. spoznalo za krive storitve kaznivega dejanja nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena ter v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). D. M. in J. R. je po drugem odstavku 296. člena KZ-1 izreklo kazen vsakemu po osem mesecev zapora, D. R. pa je na podlagi 57. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po drugem odstavku 296. člena KZ-1 določilo kazen osmih mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Prvostopenjsko sodišče je odločilo, da se obsojenca D. M. in J. R. po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprosti plačila stroškov postopka. Odločilo je, da je obsojenec D. R. dolžan plačati sorazmerni del stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Višje sodišče v Mariboru je pritožbe zagovornikov obsojencev zavrnilo kot neutemeljene in obsojenca D. M. oprostilo plačila sodne takse, medtem ko je obsojencema J. R. in D. R. naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo zagovorniki obsojencev D. M., D. R. in J. R. vlagajo zahteve za varstvo zakonitosti. Zagovornik obsojenca D. M., odvetnik T. N. iz Odvetniške pisarne G., v zahtevi očita prvostopenjski sodbi, da so njeni razlogi s seboj v nasprotju in uveljavlja kršitev določbe kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Predlaga razveljavitev obeh napadenih sodb in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje. Zagovornik obsojenca D. R., odvetnik S. J. navaja, da je izpodbijana sodba obremenjena s kršitvijo kazenskega zakona, ker v izreku sodbe ni opisan podrejen položaj oškodovanca, ki je nastal v posledici ravnanja obsojencev. Nadalje isti zagovornik sodbi očita tudi kršitev določbe kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je glede odločilnega dejstva precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini izpovedb oškodovanca in med zapisniki o njegovih izpovedbah. Vrhovnemu sodišču predlaga razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Zagovornik obsojenca J. R., odvetnik T. N. v zahtevi, enako kot v zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil v imenu obsojenca D. M., sodbi sodišča prve stopnje očita kršitev določbe kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in predlaga razveljavitev obeh napadenih sodb ter vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje. Zagovornik obsojenca J. R., odvetnik M. P. v zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je Vrhovno sodišče štelo kot dopolnitev zahteve, navaja, da izrek sodbe ne vsebuje konkretiziranega opisa spravljanja v podrejeni položaj, zato je prvostopenjska sodba obremenjena s kršitvijo kazenskega zakona. Prvostopenjski sodbi očita tudi kršitev določbe kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je glede odločilnega dejstva precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini izpovedb oškodovanca in med zapisniki o njegovih izpovedbah. Zagovornik predlaga spremembo sodbe sodišča prve stopnje in oprostitev obsojenca, podrejeno pa predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru z dne 29. 11. 2016, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahteva za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenca D. M. uveljavlja nedovoljen razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in bi jo bilo iz tega razloga potrebno zavrniti. Glede zahteve zagovornika obsojenca D. R. in uveljavljane kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, pojasnjuje, da je že pritožbeno sodišče pojasnilo, da ne gre za precejšnje nasprotje in da izpodbijana sodba, kljub nedoslednem povzetku oškodovančeve izpovedbe še vedno vsebuje razumljive razloge. Smiselno enako navaja glede zahteve zagovornika obsojenca J. R. in predlaga zavrnitev vseh zahtev za varstvo zakonitosti.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke poslalo obsojencem in njihovim zagovornikom, da se o njem izjavijo. Na odgovor vrhovne državne tožilke sta izjavo podala zagovornika obsojencev J. R. in D. R., ki sta v izjavah vztrajala pri navedbah iz zahtev za varstvo zakonitosti.

B-1.

5. V skladu s prvim odstavkom 420. člena ZKP se sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo le zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

B-2.

6. V obravnavani zadevi so bile v imenu treh obsojencev vložene štiri zahteve za varstvo zakonitosti. Za obsojenca J. R. sta namreč zahtevi vložila dva različna zagovornika. Najprej je zahtevo pravočasno vložil odvetnik T. N., zatem pa je zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je prvostopenjsko sodišče prejelo po izteku roka iz tretjega odstavka 421. člena ZKP, vložil še odvetnik M. P. Odvetnik T. N. je v postopku do pravnomočnosti sodbe zagovarjal obsojenca D. M. in tudi zahtevo za varstvo zakonitosti je vložil v njegovem imenu. V sodbi Višjega sodišča v Mariboru je sicer navedeno, da so obsojenca D. M. zagovarjali odvetniki iz Odvetniške pisarne G., vendar je iz zapisnikov o opravljenih narokih za glavno obravnavo razvidno, da je M. na narokih zagovarjal prav odvetnik T. N. Obsojenec J. R. je po pravnomočnosti sodbe zaprosil za dodelitev brezplačne pravne pomoči za sestavo in vložitev zahteve za varstvo zakonitosti ter pri tem izrecno navedel naj se mu dodeli odvetnik T. N. Zakon o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) namreč v prvem odstavku 30. člena določa pravico stranke, da si prosto izbira izvajalca brezplačne pravne pomoči. Sodišče, ki je odločalo o obsojenčevi prošnji, je sledilo njegovi izrecni zahtevi, kar je privedlo do situacije, ki je v nasprotju s prvim odstavkom 68. člena ZKP, saj je isti zagovornik vložil zahtevi za varstvo zakonitosti v imenu dveh obsojencev. Presoja vrste in narave opisane kršitve je v konkretnem primeru ključnega pomena z vidika vprašanja dovoljenosti vloženega izrednega pravnega sredstva.

7. V obravnavanem primeru sta v koliziji pravica do proste izbire izvajalca brezplačne pravne pomoči, ki jo določa prvi odstavek 30. člena ZBPP in prepoved iz prvega odstavka 68. člena ZKP, ki omogoča učinkovito obrambo obdolženca. Omenjeno določilo je namreč namenjeno preprečevanju kolizije interesov, saj zakon smatra, da zagovornik v istem kazenskem postopku ne more učinkovito ščititi interesov dveh obdolžencev. Preprečevanju tovrstne kolizije je namenjen tudi 5. člen Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv), po katerem odvetnik v isti stvari ne more zastopati stranke, če je pred tem zastopal "nasprotno stranko". Soobdolženci v kazenskem postopku sicer formalno niso nasprotne stranke, vsekakor pa so v položaju, ko interesi njihove obrambe niso vedno enaki in si pogosto tudi nasprotujejo.1 Glede podobne procesne situacije, v kateri je dva obdolženca v postopku do pravnomočnosti sodbe zastopal isti zagovornik, je Vrhovno sodišče v svoji praksi že zavzelo stališče, da gre v tem primeru za relativno kršitev določb kazenskega postopka, ki se šteje za bistveno le, če je vplivala ali mogla vplivati na zakonitosti in pravilnost (prvostopenjske) sodbe.2 Poleg tega je Vrhovno sodišče že obravnavalo zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je zagovornik vložil po pooblastilu dveh obsojencev.3 V obravnavanem primeru bi dosledno upoštevanje pravice do proste izbire izvajalca brezplačne pravne pomoči in določila prvega odstavka 68. člena ZKP pripeljalo do situacije, v kateri bi obsojenec v posledici napačne odločitve sodišča, ki je odločalo o brezplačni pravni pomoči ter zagovornikovega neupoštevanja določila tretjega odstavka 30. člena ZBPP, ostal brez možnosti vložitve izrednega pravnega sredstva, zato je Vrhovno sodišče v obravnavo sprejelo zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil obsojenčev zagovornik odvetnik T. N. 8. V imenu obsojenca J. R. je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil tudi novo določeni zagovornik, odvetnik M. P. Sodišče, ki je odločalo o obsojenčevi prošnji za brezplačno pravno pomoč, je namreč po ugotovitvi kršitve 68. člena ZKP, obsojencu določilo novega izvajalca pravne pomoči. Glede pozneje vložene zahteve je mogoče ugotoviti, da jo je zagovornik sicer naslovil kot zahtevo za varstvo zakonitosti, vendar gre po vsebini vloge dejansko za dopolnitev zahteve, ki jo je pred tem vložil odvetnik T. N. Zagovornik se namreč v vlogi sklicuje na zahtevo z dne 30. 6. 2016 ter nato uveljavlja še dodatne kršitve in jih argumentira. Navedbe iz dopolnitve zahteve za varstvo zakonitosti bi Vrhovno sodišče upoštevalo le, če bi bila dopolnitev vložena v okviru roka za vložitev tega izrednega pravnega sredstva,4 vendar je bila dopolnitev vložena 9. 9. 2016, medtem ko je obsojenec sodbo Višjega sodišča v Mariboru prejel 30. 3. 2016. Glede na to, da je sodišče, ki je odločalo o obsojenčevi prošnji za brezplačno pravno pomoč, obsojencu določilo novega zagovornika šele 20. 7. 2016, torej že po izteku roka za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, bi bila možna smiselna uporaba določila 89. člena ZKP, ki obdolžencu, ob izkazanih opravičljivih razlogih za zamudo roka za pritožbo zoper sodbo, dovoljuje vložitev prošnje za vrnitev v prejšnje stanje. Vendar obsojenčev zagovornik ob vložitvi dopolnitve zahteve ni podal tovrstne prošnje, Vrhovno sodišče pa glede na očitno prekoračitev roka iz tretjega odstavka 421. člena ZKP, navedb iz dopolnitve zahteve ni upoštevalo.

9. V obeh zahtevah za varstvo zakonitosti, ki ju je vložil zagovornik obsojencev D. M. in J. R., odvetnik T. N., slednji formalno sicer uveljavlja kršitev določbe kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj naj bi bili razlogi sodbe v precejšnji meri s seboj v nasprotju, vendar skozi navedbe o skladnosti zagovorov obsojencev ter s poudarjanjem neverodostojnosti izpovedbe oškodovanca, ki naj je ne bi potrdila nobena druga priča, po vsebini uveljavlja razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar je po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP, nedopusten razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

10. Zagovornik obsojenca D. R. v zahtevi za varstvo zakonitosti prvostopenjski sodbi očita kršitev kazenskega zakona, saj naj bi izreku sodbe manjkal element spravljanja v podrejen položaj. Pri tem se sklicuje na sodno prakso (sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 194/2009) ter navaja, da mora biti nastanek posledice (nemoč žrtve; ponižujoč, podrejen položaj; dejstvo, da je žrtev objekt izvajanja nasilja) opisan v izreku sodbe. Z navedbami zagovornika se ni mogoče strinjati. Iz ustaljene sodne prakse5 namreč izhaja, da mora biti podrejen položaj žrtve zatrjevan oziroma opisan v izreku, razen če njen nastanek ni razviden že iz samega ravnanja storilca. Opis dejanja v izpodbijani sodbi vsebuje opis ravnanj obsojencev iz katerih je evidentno razvidno, da so se nad oškodovancem znesli do te mere, da se jim ni imel prav nobene možnosti upirati in je v posledici njihovega ravnanja postal objekt izvajanja nasilja. Obsojenci so oškodovanca porivali, ga vlekli za oblačila in od njega zahtevali, da ne sme več delati ter, da jim mora izročiti svoj motor. Iz opisanih ravnanj obsojencev tudi po oceni Vrhovnega sodišča nedvomno izhaja oškodovančeva ponižanost, nemoč in nezmožnost vsakršnega upiranja, zato bi dodatno opisovanje oškodovančeve podrejenosti vodilo v nepotrebno ponavljanje očitno razvidne brezizhodnosti obsojenčevega položaja.

11. Zagovornik obsojenca D. R. uveljavlja tudi kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in sodbi sodišča prve stopnje očita protispisnost, ker naj bi bilo glede odločilnega dejstva precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini izpovedbe oškodovanca in med zapisniki o njegovih izpovedbah. Odločilno dejstvo, ki je predmet zagovornikovega očitka je grožnja obsojenca J. R. oškodovancu, da ga bo "razmazal po asfaltu". Zagovornik navaja, da oškodovanec v nobenem delu svoje izpovedbe, ne pred preiskovalnim sodnikom, ne na zaslišanju v okviru glavne obravnave, ni izjavil, da bi mu obsojenec J. R. izrekel in grozil, da ga bo "razmazal po asfaltu", kljub temu pa je prvostopenjsko sodišče v prvem odstavku na strani 8, oškodovančevo izpovedbo povzelo skupaj z omenjeno grožnjo, ki je vsebovana tudi v izreku sodbe. Opisani očitek zagovornika je utemeljen, saj oškodovanec v nobenem delu svojih, sicer zelo obsežnih izpovedb, pri čemer zapisnik o zaslišanju oškodovanca kot priče v preiskavi obsega sedem strani (list. št. 141 do 147), zapis oškodovančeve izpovedbe na naroku za glavno obravnavo pa je podan kar na devetnajstih straneh (list št. 329 do 347), ni navedel, da bi mu J. R. grozil, da ga bo "razmazal po asfaltu". Grožnja z navedeno vsebino sicer izhaja iz zapisnika o sprejemu ustne ovadbe z dne 8. 1. 2013 (list. št. 12), vendar pa se oškodovanec v svojih poznejših izpovedbah ni skliceval na omenjeni uradni zaznamek, zato vsebina uradnega zaznamka ni mogla postati del oškodovančeve izpovedbe. Kljub navedenemu je prvostopenjsko sodišče pri povzemanju oškodovančeve izpovedbe v prvem odstavku na strani 8 svoje sodbe protispisno zapisalo, da je J. R. izrekel navedene grozilne besede, pri čemer je grožnja z omenjeno vsebino vsebovana tudi v izreku sodbe. Izrečena grožnja nedvomno predstavlja konkretno ravnanje, s katerim je obsojenec J. R. uresničil zakonski znak grožnje z neposrednim napadom na telo ter enega izmed ključnih ravnanj, ki je odločilno prispevalo k storitvi kaznivega dejanja nasilništva. Prvostopenjsko sodišče je s tem, ko je napačno povzeto izpovedbo oškodovanca uporabilo pri oceni dokazanosti odločilnega dejstva nedvomno storilo očitano kršitev procesnega zakona. Prav tako je sodišče prve stopnje v posledici nepravilne vsebine oškodovančeve izpovedbe prišlo do zaključka o obstoju direktnega naklepa obsojenca J. R., ki ga je podalo v zadnjem odstavku na trinajsti strani obrazložitve sodbe, kar ravno tako predstavlja kršitev določbe kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

12. Isto kršitev je zagovornik obsojenca D. R. uveljavljal že v pritožbi, vendar je pritožbeno sodišče omenjeni očitek zavrnilo z obrazložitvijo, da oškodovanec med postopkom ni zanikal vsebine prijave kaznivega dejanja ter, da tudi sicer ne gre za nasprotje, ki bi bilo precejšnje. Takšna argumentacija pritožbenega sodišča ni sprejemljiva, saj odsotnosti izrecnega zanikanja vsebine uradnega zaznamka ni mogoče preprosto enačiti s sklicevanjem na njegovo vsebino, v posledici česar bi njegova vsebina postala del izpovedbe oškodovanca. V obravnavanem primeru gre tudi za izrazito nasprotje, saj predstavlja izpovedba oškodovanca ključni obremenilni dokaz, pri čemer se napačno povzet del izpovedbe oškodovanca nanaša na zakonski znak očitanega kaznivega dejanja, sodišče prve stopnje pa ga je uporabilo tudi pri sklepanju o obstoju direktnega naklepa.

13. Ugotovljene kršitve določbe kazenskega postopka, sicer ni uveljavljal zagovornik obsojenca J. R., temveč zagovornik obsojenca D. R., na katerega se očitana kršitev ne nanaša neposredno. Kljub temu je bilo Vrhovno sodišče, upoštevajoč institut _beneficium cohaesionis_, navedbe soobsojenčevega zagovornika zavezano obravnavati. Namen omenjenega instituta je namreč v tem, da se pod določenimi pogoji pravno sredstvo ali vsebinske navedbe, ki izhajajo iz pravnega sredstva, ki ga je vložil eden izmed obsojencev, razširijo tudi na druge obsojence, če bi bilo to pravno sredstvo tudi njim v korist.6 V obravnavani zadevi je navedeno bistvenega pomena, saj ravnanj vsakega posameznega obsojenca ni mogoče izločiti in jih obravnavati posamezno, ker šele njihova skupna ravnanja predstavljajo izpolnitev vseh zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja. Obsojenci so namreč v okviru zasledovanja skupnega "cilja", vsak s svojim ravnanjem prispevali k oškodovančevi podrejenosti. Navedeno pomeni, da bi se v primeru odsotnosti očitane kršitve določbe kazenskega postopka, zmanjšalo število ravnanj, ki so se očitala J. R., posledično pa bi to imelo potencialni vpliv na količino in težo kaznivega dejanja kot celote, s tem pa tudi na kriminalno količino drugim obsojencem očitanih dejanj. Posledično ni mogoče pravnorelevantnih navedb presojati zgolj z vidika procesnega položaja vsakega posameznega obsojenca. Vrhovno sodišče je zato vsebinske navedbe zagovornika D. R., ki so se sicer nanašala na obsojenca J. R., upoštevalo tudi v koristi obsojencev J. R. in D. M., kljub temu, da jih njuna zagovornika nista uveljavljala.

C.

14. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenca D. R. in zaradi ugotovljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z drugo točko prvega odstavka 420. člena ZKP izpodbijano pravnomočno sodbo, v skladu s prvim odstavkom 426. člena ZKP razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

15. Isti razlogi, zaradi katerih je Vrhovno sodišče ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika soobsojenca D. R., pa so ob upoštevanju dejstva, da so obsojenci dejanje izvršili kot sostorilci, podani tudi za obsojenca J. R. in D. M., zato je izpodbijano sodbo, na podlagi drugega odstavka 424. člena in prvega odstavka 426. člena ZKP razveljavilo tudi glede preostalih dveh obsojencev ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

1 Tako Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 158. 2 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 366/2007 z dne 29. 11. 2007. 3 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 504/2007 z dne 21. 1. 2009. 4 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 49684/2012 z dne 3. 12. 2015. 5 Sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 194/2009 z dne 3. 9. 2009, I Ips 263/2010 z dne 27. 1. 2011 in I Ips 166/2010 z dne 17. 3. 2011) 6 Tako sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 96357/2010 z dne 6. 4. 2017 in odločba Ustavnega sodišča RS Up-804/14 z dne 19. 1. 2017.