Jedro

Čeprav so možni primeri, ko obdolženi ne bo dosegljiv sodišču zaradi nekega trenutnega razloga (neopravičen izostanek s procesnega dejanja, opravičljiva zadržanost ipd.), so ti po analogiji z begom in skrivanjem iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-262/2010 z dne 23. 6. 2011 praviloma trajnejše narave in po vrsti takšni, da sodišču onemogočajo, da bi pri vseh zakonsko dovoljenih ukrepih za učinkovito izvedbo kazenskega postopka, posamezno procesno dejanje opravilo.

Izrek

I. Ob ugoditvi pritožbi zagovornikov obdolženega D.M. in zagovornikov obdolženega J.R. ter ob reševanju pritožbe zagovornika obdolženega D.R. se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zoper obdolžene (z osebnimi podatki kot v sodbi sodišča prve stopnje) po 4. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku zavrne obtožba, da so skupaj z vsaj enim neugotovljenim moškim, kot sostorilci, z zavestnim sodelovanjem pri storitvi, torej več oseb, z drugim grdo ravnali in ga z grožnjo z neposrednim napadom na telo preganjali in ga z nasilnim omejevanjem njegovih enakih pravic spravljali v podrejen položaj, ko so dne 4. 1. 2013 v Mariboru, najprej v prostorig B.C.S. na Š. ulici št., pristopili do G.G. in je D.M. zahteval od njega, da naj "spakira in gre" in da v Mariboru ne more več delati, ko pa so odšli do zasilnega izhoda, je G. neidentificiran moški porinil v hrbet, zunaj pa je D.M. ponovno zahteval od G.G., da ne sme več delati, J.R. pa je zahteval, da jim izroči svoj motor in da naj pripravi kupoprodajno pogodbo, D.M. je zagrozil G.: "Saj vemo, kaj je bilo s H. v K.", D.R. pa je dodal: "Saj greš zdaj z nami na H. in bomo videli", J.R. pa je grozil, da bo G. razmazal po asfaltu, zatem je D.M. ponovno zahteval, da naj G. hitro pobere svoja oblačila in vse, kar ima v S.-u, ter naj se pobere in da naj se "ne zajebava" z R., ker je bila ta pri "T.", da je G. v strahu vzel svoja oblačila in odšel proti avtomobilu, pri tem pa sta ga R. in neznani moški vlekla za oblačila, ko pa je G. sedel v svoj avtomobil, sta do njega pristopila R. in R. in mu je R. vzel telefon, ki ga je izročil R., da je pogledal njegove klice in rekel G., da ne sme poklicati policije, s čemer bi naj storili kaznivo dejanje nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika.

II. Stroški kazenskega postopka na prvi in drugi stopnji obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje je obdolženega D.M., obdolženega D.R. in obdolženega J.R. spoznalo za krive storitve kaznivega dejanja nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Obdolženemu J.R. je izreklo kazen 8 mesecev zapora, v katero mu je po 56. členu KZ-1 vštelo čas, prestan v priporu od 26. 7. 2019 od 17.45 ure do 29, 7. 2019 in že prestano kazen v Zavodu za prestajanje kazni zapora Maribor. Obdolženemu D.M. in obdolženemu D.R. sta bili po 57. členu KZ-1 izrečeni pogojni obsodbi, z določenima kaznima 8 mesecev zapora, ki ne bosta izrečeni, če obdolžena v preizkusni dobi dveh let, v katero jima je bil vštet čas od 23. 3. 2016 do 28. 9. 2017 ne bosta storila novega kaznivega dejanja. Enako kot pri obdolženemu J.R., je bila tudi pri obdolženemu D.M. po prvem odstavku 56. člena KZ-1 v določeno kazen všteta že prestana kazen 8 mesecev zapora v Zavodu za prestajanje kazni zapora. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) so bili obdolženi oproščeni vrnitve in plačila stroškov tega postopka od 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, medtem ko morajo po prvem odstavku 95. člena v zvezi z 8. točko drugega odstavka 92. člena ZKP nerazdelno plačati nagrado in potrebne izdatke oškodovančevega pooblaščenca. Končno po prvem odstavku 97. člena ZKP obremenjujejo nagrada in potrebni izdatki zagovornika odvetnika M.P. iz Maribora, ki je bil obdolženemu J.R. postavljen po uradni dolžnosti do dne 13. 5. 2015, proračun.

2. Zoper sodbo so se pritožili zagovorniki vseh obdolžencev. Zagovorniki obdolženega D.M. so se pritožili zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da obdolženega obtožbe oprosti ali da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zagovornik obdolženega D.R. se je pritožil zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da obdolženega obtožbe oprosti. Zagovorniki obdolženega J.R. so se pritožili, kot so zapisali, iz vseh izpodbojnih razlogov s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da obtožbo zoper obdolženega zavrne.

3. Pritožbeni preizkus je pokazal naslednje:

4. Strinjati se je z zagovorniki obdolženega D.M. in z zagovorniki obdolženega J.R., da kazenski pregon zoper oba obdolženca ni več dovoljen. Rok iz drugega odstavka 91. člena KZ-1 je objektivno potekel 28. 9. 2019, okoliščin na strani obeh obdolženih, ki so sicer preprečevale začetek in/ali nadaljevanje sojenja pa ni mogoče šteti za njuno nedosegljivost državnim organom, kot oviro za zadržanje zastaranja iz tretjega odstavka 91. člena KZ-1. Čeprav so možni primeri, ko obdolženi ne bo dosegljiv sodišču zaradi nekega trenutnega razloga (neopravičen izostanek s procesnega dejanja, opravičljiva zadržanost ipd.), so ti po analogiji z begom in skrivanjem iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-262/2010 z dne 23. 6. 2011 praviloma trajnejše narave in po vrsti takšni, da sodišču onemogočajo, da bi pri vseh zakonsko dovoljenih ukrepih za učinkovito izvedbo kazenskega postopka, posamezno procesno dejanje opravilo.

5. V obravnavani zadevi sojenje ni potekalo zdržema, saj je bila glavna obravnava 18. 10. 2018, 6. 5. 2019, 21. 5. 2019, 30. 5. 2019, 20. 6. 2019, 8. 7. 2019, 23. 7. 2019 in 5. 9. 2019 preložena. V enem primeru je bila glavna obravnava preložena povsem izven razlogov na strani obeh obdolžencev. V štirih primerih je bila preložena zgolj ali delno zaradi izostanka obdolženega J.R., ki je v treh primerih sam ali po zagovornikih izostanek opravičeval z zdravstvenimi razlogi. Ti so bili v dveh primerih listinsko izkazani. V treh primerih je bila glavna obravnava preložena zaradi izostanka obdolženega D.M.. Ta je izostanek dvakrat opravičeval z delno izkazanimi zdravstvenimi razlogi, v enem primeru pa je bila zoper obdolženega odrejena prisilna privedba, ki ni bila uspešna.

6. Povzeto pomeni, da v nobenem primeru, pri kateremkoli od obeh obdolženih, razlog za njun izostanek z glavne obravnave ni bil trajne narave in ne takšen, da sodišče prve stopnje ne bi moglo dodatno preverjati verodostojnosti predloženih zdravniških potrdil, odrediti prisilne privedbe ali zoper obdolženega J.R. celo pripora po drugem odstavku 307. člena ZKP in ne opraviti glavne obravnave v nenavzočnosti obeh obdolženih (10. 12. 2018 in 16. 9. 2019) ali zgolj obdolženega D.M. (26. 8. 2019 in 9. 9. 2019). Ali so bili uporabljeni ukrepi uspešni, je zaradi odvisnosti od cele vrste dejavnikov, na katere sodišča praviloma nimajo vpliva, drugo vprašanje, dejstvo pa je, da obdolženih niti v primeru širšega razumevanja nedosegljivosti ne bi bilo več dopustno preganjati. V tem primeru bi bili namreč dnevi, ko sodišče prve stopnje zaradi nenavzočnosti obdolženca ni moglo opraviti glavne obravnave, prišteti roku iz drugega odstavka 91. člena KZ-1, ki je potem kljub časovnemu pribitku še vedno potekel pred izdajo pisnega odpravka sodbe sodišča prve stopnje in logično, še preden je bila zadeva predložena pritožbenemu sodišču. 7. Drugačno stanje stvari je pritožbeno sodišče ugotovilo ob reševanju pritožbe zagovornika obdolženega D.R.. Ta je po podatkih spisa sodišču prve stopnje 4. 3. 2019 posredoval zdravniško potrdilo z dne 28. 2. 2019, po katerem je obdolženemu v obdobju 40 dni zaradi nenadne in nepredvidljive bolezni onemogočen prihod na sodišče ter za sodelovanje pri procesnih dejanjih. Podobno potrdilo je obdolženčev zagovornik poslal še 24. 4. 2019, s tem da je bilo izdano 18. 4. 2019 za obdobje enega do dveh mesecev s pripisom, da se obdolženi nahaja na zdravljenju v bolnišnici. Sodišče prve stopnje je nato 26. 4. 2019 izdalo sklep, s katerim je kazenski postopek zoper tega obdolženca izločilo, z glavno obravnavo zoper preostala dva obdolženca pa nadaljevalo. Pred enim izmed nadaljevanj so bile opravljene poizvedbe o zdravstvenem stanju obdolženega D.R., po katerih je bilo ugotovljeno, da se je obdolženi od 22. 6. 2019 sposoben udeleževati glavnih obravnav in tedaj je bil izdan sklep (2. 8. 2019), da se kazenski postopek zoper vse tri obdolžene združi. 8. V primerjavi z obdolženima D.M. in obdolženim J.R. se stanje stvari pri obdolženemu D.R. razlikuje po tem, da je bil obdolženi zaradi bolezni objektivno nedosegljiv sodišču 104 dni in da kazenski pregon zoper njega ni več dopusten po predložitvi zadeve pritožbenemu sodišču, ko do izteka roka 10. 1. 2020, le-te ni bilo več mogoče vsebinsko obravnavati, kaj šele poslati spis sodišču prve stopnje z overjenimi prepisi sodne odločbe pritožbenega sodišča (prvi odstavek 129. člena ZKP).

9. Glede na utemeljena prizadevanja zagovornikov obdolženega D.M. in zagovornikov obdolženega J.R. ter glede na zgornje ugotovitve po preizkusu po 2. točki prvega odstavka 383. člena ZKP, ki jih v pritožbi zagovornika obdolženega D.R., pričakovano ni bilo zaslediti, se pritožbeno sodišče s preostalimi izpodbojnimi razlogi iz pritožb ni ukvarjalo temveč je sodbo sodišča prve stopnje, skladno z izrekom spremenilo (prvi odstavek 394. člena ZKP).

10. Odločba o stroških kazenskega postopka na prvi in drugi stopnji temelji na prvem odstavku 98. člena ter prvem in drugem odstavku 96. člena ZKP.