Jedro

Tožena stranka utemeljeno opozarja, da je eno izmed načel pravdnega postopka načelo neposrednosti, ki v konkretnem primeru ni bilo kršeno. Narok dne 9.1.2001 je potekal pred spremenjenim senatom in sodišče je pravilno sklenilo, da se obravnava začne znova (prvi odstavek 302. člena ZPP) in da se preberejo zapisniki o zaslišanju pravdnih strank (tretji odstavek 302. člena ZPP). Prisotna odvetnika pravdnih strank in tožnica v zvezi s tem niso imeli pripomb in so se strinjali, da se glavna obravnava sklene in da se odločitev pridrži za tri dni, da bo tožena stranka lahko predložila še toženčevo zdravstveno dokumentacijo. Tako se izkaže, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker so pri odločitvi sodelovali sodnica in sodnika porotnika, ki so sodelovali na glavni obravnavi (1. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), in ker sodišče ni izdalo sodbe brez glavne obravnave (10. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec oče mladoletnega tožnika D. C., ki ga je 21.9.1998 izven zakona rodila mati N. N. C. Zato je tožencu naložilo plačevanje preživnine zanj v znesku 22.000 tolarjev mesečno in to od 1.12.1998 dalje. Preživninsko obveznost mora plačevati materi do vsakega 15. dne v mesecu za tekoči mesec, do pravnomočnosti sodbe zapadle obroke pa v 15 dneh, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo. Po pritožbi tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi pritožbenega sodišča, s katero je postala pravnomočna sodba prvega sodišča v delu, ki se nanaša na preživnino, je toženi pravočasno vložil revizijo. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka pred pritožbenim sodiščem, ker instančno sodišče priznava, da je bilo kršeno načelo neposrednosti, vendar trdi, da kršitev ni vplivala na pravilnost in zakonitost napadene sodbe. Pri tem pritožbeno sodišče očita pavšalnost pritožbe in prezre pritožbeno navedbo, da se izpoved tožnikove matere o stroških v znesku 41.000 tolarjev nanaša na oba otroka, ob njenem mesečnem prejemku 44.000 tolarjev. Sklicuje se na sodno prakso in nedopustno prognozira sodbo prvega in drugega senata. Kršitev materialnega prava in sicer 79. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Ur. l. SRS, št. 14/89 - prečiščeno besedilo in RS, št. 13/94 do 64/2001) vidi v tem, da je tožnikova mati na obravnavi dne 17.4.2000 povedala, da prejema 44.000 tolarjev plače in 16.000 otroškega dodatka za oba otroka, da za hrano za otroka porabi 20.000 tolarjev mesečno, za plenice 13.000 tolarjev in za oblačila 8.000 tolarjev mesečno.

Pritožbeno sodišče je iz tega sklepalo, da se stroški nanašajo samo na tožnika, ker starejši otrok ne potrebuje plenic. Toda starejši otrok je bil tedaj star tri leta in nekateri otroci tedaj še potrebujejo plenice. Druga okoliščina se nanaša na možnost toženčeve dodatne zaposlitve. Toženec je v letih 1995 - 1997 neprimerno več zaslužil, kot sedaj, ker je bolan in je predložil zdravstveno dokumentacijo. Sklicuje se na sodbi pod opr.št. II Ips 617/96 in II Ips 196/93 in trdi, da gre za okoliščine, na katere ne more vplivati, in da bo tožnik lahko vložil tožbo na zvišanje preživnine, če se bodo okoliščine spremenile. Pri tem revident opozarja, da mora preživljati poleg sebe še tožnika in njegovega brata ter oba svoja otroka, ki se redno šolata. Če bi hotel preživljati vse, bi moral garati tudi ponoči, kar pa zaradi zdravstvenih težav ne zmore. Revident uveljavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS, št. 26/99), češ da se napadena sodba ne da preizkusiti, ker ni mogoč preizkus, ali pri tožencu res obstajajo realne možnosti za dodatno zaposlitev in ker niso pojasnjene potrebe mladoletnega tožnika. Na koncu predlaga razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Po 375. členu ZPP je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Tožena stranka utemeljeno opozarja, da je eno izmed načel pravdnega postopka načelo neposrednosti. Bistvo načela je v tem, da odloči(jo) v zadevi tisti sodnik(i), ki je(so) sodelovali pri glavni obravnavi, na kateri sta pravdni stranki postavljali svoje trditve in na kateri je sodišče izvajalo dokaze. Zato se v primeru, da se preloži narok, nadaljuje pred istim sodnikom oziroma senatom. Če se opravi narok pred spremenjenim senatom, mora senat skleniti, da se obravnava začne znova; senat pa nato po izjavah pravdnih strank odloči, če se priče, izvedenci ali stranke znova zaslišijo ali se opravi nov ogled; ali pa se preberejo zapisniki o izvedbi teh dokazov. V konkretnem primeru je narok dne 9.1.2001 potekal pred spremenjenim senatom in sodišče je pravilno sklenilo, da se obravnava začne znova (prvi odstavek 302. člena ZPP), nato pa je sklenilo, da se preberejo zapisniki o zaslišanju pravdnih strank (tretji odstavek 302. člena ZPP). Prisotna odvetnika pravdnih strank in tožnica v zvezi s tem niso imeli pripomb in so se strinjali, da se glavna obravnava sklene in da se odločitev pridrži za tri dni, da bo tožena stranka lahko predložila še toženčevo zdravstveno dokumenatacijo. Tako se izkaže, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker so pri odločitvi sodelovali sodnica in sodnika porotnika, ki so sodelovali na glavni obravnavi (1. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), in ker sodišče ni izdalo sodbe brez glavne obravnave (10. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

V zvezi z načelom neposrednosti je treba še pojasniti, da to načelo nima absolutne veljave, saj so na prvi stopnji določene izjeme (npr. pri zavarovanju dokazov, izvajanju dokazov pred zaprošenim sodiščem, izvajanju dokazov zaradi neupravičene odsotnosti pravdne stranke), na instančni stopnji pa načelo ni več dosledno izpeljano. Poleg tega je treba uporabiti načelo neposrednosti v sozvočju z drugimi načeli, ne nazadnje z načelom dispozitivnosti, ki strankam omogoča, da razpolagata z začetkom in končanjem postopka, v katerem pa morata pošteno in aktivno uporabljati svoje pravice. Sodišče je tožeči in toženi stranki omogočilo, da sta se udeleževali narokov, dajali izjave in predlagali dokaze, in je toleriralo toženčevo odločitev, da se bo osebno udeležil narokov (dne 3.5.1999 in 25.5.2000, ko je bil zaslišan kot stranka) ali da bo odsoten (dne 17.4.2000, ko je bila zaslišana tožnikova zakonita zastopnica in je bil narok preložen zaradi zaslišanja toženca, ter 9.1.2002, ko je sodišče začelo glavno obravnavo znova in jo je zaključilo). Toženčev pooblaščenec, ki je bil prisoten na narokih, je za toženca vedno lahko navajal dejstva in predlagal dokaze in če je tedaj, ko je bila zaslišana samo tožnica (ker se toženec naroka kljub prejetemu vabilu ni udeležil in je moralo sodišče preložiti narok) lahko spraševal tožnikovo zakonito zastopnico, bi jo moral v primeru, da mu ni bila jasna kakšna njena izjava, povprašati za razlago. Sodišču je razumljivo, da je N. N. C. sprva pripovedovala o skupnih stroških za stanovanje in o skupnih dohodkih, nato pa je izpovedala le o tožnikovih stroških, saj je med tema izjavama v zapisu odstavek, na koncu njene izpovedi pa je pooblaščencu tožene stranke izrecno pojasnila, da za tožnikova oblačila vsak mesec potroši 8.000 tolarjev, čeprav si pomaga tudi z oblačili prvega otroka. Tudi v zvezi s toženčevim zatrjevanjem, da zaradi bolezni ne more več opravljati dodatnega dela, je sodišče izvedlo ponujene dokaze in jih ocenilo ter v sodbah prve in druge stopnje ustrezno utemeljilo (zadnji odstavek na 4. strani prve sodbe in zadnji odstavek na 3. strani druge sodbe). Tako se izkaže, da sta sodišči prve ni druge stopnje v pravilno izvedenem postopku lahko pravilno ugotovili dejansko stanje in nista storili niti relativne kršitve postopka, ki bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Utemeljitev sodb je dovolj obširna in razumljivo razloži vse tiste elemente, ki so pomembni za odločitev, zato tudi očitek, da sta sodišči kršili 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

Sodišči prve in druge stopnje sta tudi pravilno uporabili materialno pravo (zlasti 79. člen ZZZDR), ko sta po ugotovljenih potrebah mladoletnega tožnika v znesku 41.000 tolarjev (brez skupnih stroškov za stanovanje) razsodili, da mora toženec prispevati polovico. Res mora toženec preživljati več ljudi, toda tožnikova mati bo k tožnikovemu varstvu in vzgoji dodatno prispevala v denarju, pa tudi z neposrednim delom in skrbjo, saj tožnik vendarle vsakodnevno živi z njo.

Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je sodišče po 353. členu ZPP zavrnilo neutemeljeno revizijo.