Jedro

Sodišče prve stopnje je v zvezi z vprašanjem zastaranja izvršitve zaporne kazni najprej ugotavljalo, kateri kazenski zakon je potrebno uporabiti za štetje zastaralnih rokov.

Kot izhaja iz podatkov spisa je sodba, s katero je bila obsojencu izrečena kazen eno leto in dva meseca zapora, postala pravnomočna 17.6.2013, kar pomeni v času veljavnosti KZ-1B. Ta v 4. točki 92. člena KZ-1 določa, da se kazen zapora več ne sme izvršiti, če je poteklo deset let od obsodbe na zapor nad eno leto. Noveli KZ-1B so sicer sledile še tri novele; KZ-1C, KZ-1D in KZ-1E, vendar sprememb na področju štetja rokov za zastaranje izvršitve zaporne kazni ni bilo. Po obrazloženem je tako pritrditi sodišču prve stopnje, da izvršitev kazni zapora še ni zastarala, vendar ne iz razlogov, ki jih navaja v izpodbijanem sklepu, ampak zato, ker bo 10 let po pravnomočnosti sodbe preteklo šele 17.6.2023. Zato je trditev pritožbe, da je zastaranje izvršitve zaporne kazni nastopilo po petih letih od pravnomočnosti sodbe, neutemeljeno.

Glede na to, da je obsojenec na prestajanju daljše zaporne kazni in nima sredstev, s katerimi bi lahko plačal sodno takso, ga je pritožbeno sodišče plačila sodne takse oprostilo (prvi odstavek 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP)

Izrek

I. Pritožba obsojenega M.V. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenec se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom V Kr 62553/2011 z dne 13.7.2018 pod točko I izreka odločilo, da se obsojenemu M.V. kazen eno leto in dva meseca zapora, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru I K 62553/2011 z dne 22.3.2013, pravnomočna 17.6.2013 ter nadomeščena z 480 urami dela v splošno korist, po enajstem odstavku 86. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), izvrši. Pod točko II izreka je odločilo, da izvršitev kazni eno leto in dva meseca zapora še ni zastarala.

2. Zoper sklep se je pritožil obsojenec zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona in kršitev določb Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava RS). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, podrejeno pa da odloči kot je sodišče prve stopnje na naroku in v sodbah z dne 25.11.2015 in 19.5.2016, kjer ni nič navedeno o delu v splošno korist. 3. Obsojenec je po preteku roka za pritožbo dne 31.8.2018 vložil še dopolnitev pritožbe, v kateri je priložil sklep Okrožnega sodišča v Celju Ikz 1/2013 z dne 10.12.2013, ki po njegovih navedbah dokazuje, da čakajoča kazen med prestajanjem zaporne kazni po drugi sodbi zastara. Ker se je obsojenec na sodno prakso sodišča skliceval že v pritožbi in jo v dopolnitvi pritožbe le priložil, jo je pritožbeno sodišče pri obravnavanju pritožbe upoštevalo.

4. Odgovor na pritožbo obsojenca je podala okrožna državna tožilka, ki predlaga, da se pritožba obsojenca kot neutemeljena zavrne.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožba v uvodu navedene bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter kršitve določb Ustave RS ne obrazloži, saj določno ne pove, katero kršitev uveljavlja. Iz pritožbenih navedb, da je podana kršitev določb Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ker je sodišče prve stopnje izpodbijani sklep izdalo in odločilo, ne da bi obsojenca povabilo na narok, da bi se lahko zagovarjal, prav tako pa ni bil obveščen o mnenju državnega tožilca, da bi lahko podal odgovor, je razbrati, da po vsebini uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP.

7. Zatrjevana kršitev ni podana. Izvajanja pritožbe so namreč v nasprotju s podatki spisa in ne držijo. Iz zapisnika o zaslišanju obsojenca z dne 7.6.2018 namreč izhaja, da je predsednica senata obsojenca povabila na narok in ga seznanila z mnenjem državnega tožilca z dne 20.9.2016 ter mu ga vročila. Obsojenec je bil po prejemu mnenja poučen o pravici, da ima možnost v roku 8 dni podati odgovor na mnenje, pri čemer je izrecno odgovoril, da se roku odpoveduje in bo še danes ustno podal odgovor, kar je v nadaljevanju tudi storil. Sodišče prve stopnje je nato po opravljenih poizvedbah o prestajanju kazni obsojenca v Zavodu za prestajanje kazni zapora Maribor (ZPKZ Maribor) spis odstopilo državnemu tožilcu, da poda mnenje glede izvršitve oziroma neizvršitve zaporne kazni. Po prejemu mnenja državnega tožilca z dne 14.3.2018 je bilo mnenje v vednost posredovano obsojencu in obsojenec je podal odgovor na mnenje 28.6.2018. S takšnim postopanjem sodišča prve stopnje je bila obsojencu zagotovljena pravica do seznanitve z mnenjem državnega tožilca in omogočena izjava o mnenju, zato zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega dostavka 371. člena ZKP ali kršitev pravice do pravičnega (poštenega) postopka, ki je pritožba podrobneje ne obrazloži, niso podane.

8. Pritožba kršitev določb ZKP, KZ-1 ter Ustave RS uveljavlja tudi z navajanji, da je sodišče prve stopnje s sodbama z dne 25.11.2015 in 19.5.2016 spremenilo pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru I K 62553/2011 z dne 22.5.2013, ker v sodbah več ni zavedeno delo v splošno korist, zato po njenem mnenju sodišče prve stopnje ne more in ne sme spremeniti že dvakrat obnovljene in spremenjene sodbe iz leta 2013, kjer delo v splošno korist ni več zavedeno.

9. Pritožba nima prav, saj zatrjevane kršitve niso podane. Kot izhaja iz podatkov spisa, je zunajobravnavni senat po zaslišanju obsojenca na narokih 25.11.2015 in 19.5.2016 s sodbama I Ks 62553/2011 z dne 25.11.2015 in I Ks 62553/2011 z dne 19.5.2016 odločal le o podaljšanju izvršitve stranske denarne kazni, ki je bila obsojencu izrečena ob glavni kazni. S tem pa ni posegel v izrek glavne kazni zapora, ki je bila nadomeščena s 480 urami dela v splošno korist, kot zmotno razlaga pritožba, kar povsem jasno in razumljivo izhaja tudi iz izreka obeh citiranih sodb z dne 25.11.2015 in 19.5.2016 ter njunih obrazložitev, zato je trditev pritožbe, da dela v splošno korist ni potrebno opraviti, neutemeljena in brez podlage v podatkih spisa.

10. Pritožba v nadaljevanju graja zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. V zvezi s tem navaja, da sta tako sodišče prve stopnje kot državni tožilec vedela, da je obsojenec na prestajanju dolgoletne zaporne kazni in da je bil v tistem trenutku na prekinitvi zaporne kazni zaradi zdravstvenih razlogov ter zato dela v splošno korist v roku dveh let ne bo mogel opraviti. Graja tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil obsojenec od 15.4.2014 dalje na begu, ker se je zdravil v UKC Maribor. Ne drži niti, da je bilo njegovo zdravljenje zaključeno 15.4.2014, ker iz dokumentacije izhaja, da je bil po 15.4.2014 sprejet v bolnišnico, kar je ZPKZ Maribor obvestila mama obsojenca. Zdravljenje obsojenca poteka vse od leta 2012 dalje, ko je bil prvič operiran in vse do danes, trajalo pa je tudi med begom oziroma takrat, ko se ni vrnil na prestajanje kazni. Pritožba navaja še, da obsojenec ni kriv, če ga Center za socialno delo (CSD) ni pozval na sklenitev dogovora o opravljanju dela v splošno korist. Zdravstvene težave obsojenca se po navedbah pritožbe samo še stopnjujejo, ker se pojavljajo nove zdravstvene težave s hrbtenico, ki jih obsojenec pred tem ni imel. 11. Z izvajanji pritožbe ni mogoče soglašati. Ne držijo navedbe pritožbe, da sta sodišče prve stopnje in državni tožilec vnaprej vedela, da obsojenec dela v splošno korist v roku dveh let ne bo mogel opraviti. Iz zapisnika o sporazumu o priznanju krivde z dne 13.5.2013 ter naroka za izrek kazenske sankcije 22.5.2013 izhaja, da je obsojenec državnega tožilca in sodišče prve stopnje obvestil, da je trenutno na prestajanju druge zaporne kazni, kar je izhajalo tudi iz listin kazenskega spisa. Nadalje je obsojenec, drugače kot trdi pritožba, navajal, da bo enotno kazen pet let in osem mesecev zapora prestal do konca aprila 2015 ter nato kljub zdravstvenim težavam, s katerimi je CSD seznanjen, lahko opravil delo v splošno korist. Temu je sledilo tudi sodišče prve stopnje in obsojencu izrečeno enotno zaporno kazen eno leto in dva meseca zapora nadomestilo s 480 urami dela v splošno korist. Zato so drugačna izvajanja pritožbe neutemeljena.

12. Sodišče prve stopnje je od ZPKZ Maribor pridobilo podatke o prestajanju zaporne kazni obsojenca v drugi zadevi ter o prekinitvah prestajanja kazni in je bilo obveščeno, da je obsojenec od 24.6.2013 dalje na prestajanju druge zaporne kazni oziroma prekinitvah zaradi zdravstvenih razlogov ter da se obsojenec s prekinitve 15.4.2014 ni vrnil, ampak je bil na begu vse do 15.10.2015 (eno leto in pol), ko je bil šele po razpisu tiralice prijet in priveden na nadaljevanje prestajanja zaporne kazni. Pritožba se s tako ugotovljenim dejanskim stanjem ne strinja in obširno ponavlja, da obsojenec ni bil na begu, ker se je tudi po 15.4.2014 zdravil in bil hospitaliziran. Vendar se s takšnimi navedbami pritožbe ni mogoče strinjati. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijanega sklepa namreč pravilno in popolno povzelo vso zdravstveno dokumentacijo obsojenca, tudi tisto, ki se nanaša na zdravljenje obsojenca 14.4.2014 in 15.4.2014 oziroma 27.4.2014, medtem ko druge zdravstvene dokumentacije do 15.10.2015 obsojenec ni predložil. Upoštevaje vse navedeno zato ni mogoče pritrditi pritožbi, ko navaja, da se je obsojenec tudi po 15.4.2014 ves čas zdravil, ker to iz podatkov spisa ne izhaja. Pritožbeno sodišče se zato strinja z razlogi izpodbijanega sklepa, da je bil obsojenec po 15.4.2014 (do takrat mu je bila z odločbo direktorja ZPKZ Maribor prekinjena zaporna kazen) na begu in se s tem izmikal ne samo nadaljnjemu prestajanju zaporne kazni v drugi zadevi, temveč tudi opravljanju dela v splošno korist v predmetni zadevi. Prav z begom s prestajanja kazni zapora je namreč pokazal, da ne namerava prestajati zaporne kazni, kot tudi ne opraviti dela v splošno korist. Iz tega razloga je brezpredmetno tudi navajanje pritožbe, da obsojenec ni kriv, če ga CSD ni pozval na sklenitev dogovora o opravljanju dela v splošno korist, ker je bil tudi CSD seznanjen z begom obsojenca s prestajanja zaporne kazni ter nato o podaljšanju še neprestanega dela zaporne kazni, kar vse predstavlja oviro, da bi obsojenec sploh lahko začel z opravljanjem dela v splošno korist. V času, ko je bil obsojenec na prostosti, očitno ni imel interesa, da bi se na CSD dogovoril, kako bo delo v splošno korist opravljal, vse navedene okoliščine pa nasprotuje zatrjevanju pritožbe, da so le zdravstveni razlogi tisti, zaradi katerih se ni dogovoril za delo v splošno korist oziroma da dela do sedaj ni opravil. Zato se odločitev sodišča prve stopnje, ki je skladno z enajstim odstavkom 86.člena KZ-1 odločilo, da se izrečena zaporna kazen zaradi izmikanja prestajanju druge zaporne kazni in s tem tudi oprave dela v splošno korist v predmetni zadevi, izvrši, pokaže kot pravilna in zakonita, pritožba obsojenca pa neutemeljena.

13. Ne drži pa niti ocena pritožbe, da je izvršitev kazni enega leta in dveh mesecev zapora zastarala na podlagi 4. točke 92. člena KZ-1, ker je minilo pet let od pravnomočnosti sodbe.

14. Sodišče prve stopnje je v zvezi z vprašanjem zastaranja izvršitve zaporne kazni najprej ugotavljalo, kateri kazenski zakon je potrebno uporabiti za štetje zastaralnih rokov. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem opozarja na odločbo I Ips 41963/2013 z dne 5.7.2018, v kateri se je Vrhovno sodišče RS med drugim izreklo tudi o vprašanju, kateri kazenski zakon uporabiti glede zastaranja izvršitve sicer stranske denarne kazni, kar pa se lahko smiselno uporabi tudi glede zastaranja izvršitve kazni zapora. Pri tem je izpostavilo, da se vprašanje zastaranja izvršitve kazni vselej izrazi šele po pravnomočnosti sodbe, to pa je trenutek, od katerega (dalje) se spremeni pravni položaj storilca in od katerega se štejejo roki za zastaranje izvršitve kazni. Zato je v takem primeru potrebno uporabiti kazenski zakon, ki je veljal v trenutku, ko je sodba, s katero je bila kazen izrečena, postala pravnomočna, če pa se je v času od pravnomočnosti sodbe do trenutka odločanja o zastaranju izvršitve kazni zakon enkrat ali večkrat spremenil, pa mora sodišče uporabiti zakon, ki je za obsojenca in njegov pravni položaj z vidika zastaranja izvršitve kazni zapora najugodnejši. 15. Kot izhaja iz podatkov spisa je sodba, s katero je bila obsojencu izrečena kazen eno leto in dva meseca zapora, postala pravnomočna 17.6.2013, kar pomeni v času veljavnosti KZ-1B. Ta v 4. točki 92. člena KZ-1 določa, da se kazen zapora več ne sme izvršiti, če je poteklo deset let od obsodbe na zapor nad eno leto. Noveli KZ-1B so sicer sledile še tri novele; KZ-1C (Uradni list RS, št. 54/2015 z dne 20.7.2015, ki je stopil v veljavo 20.10.2015 in KZ-1D (Uradni list RS 38/2016 z dne 27.5.2016, ki je stopil v veljavo 11.6.2016) in KZ-1E (Uradni list RS, št. 27/2017 z dne 2.6.2017, ki je stopil v veljavo 2.7.2017), vendar sprememb na področju štetja rokov za zastaranje izvršitve zaporne kazni ni bilo. Po obrazloženem je tako pritrditi sodišču prve stopnje, da izvršitev kazni zapora še ni zastarala, vendar ne iz razlogov, ki jih navaja v izpodbijanem sklepu, ampak zato, ker bo 10 let po pravnomočnosti sodbe preteklo šele 17.6.2023. Zato je trditev pritožbe, da je zastaranje izvršitve zaporne kazni nastopilo po petih letih od pravnomočnosti sodbe, neutemeljeno.

16. Odločitev prvostopenjskega sodišča v točki I in II izreka se tako pokaže kot pravilna in zakonita, pritožba obsojenca pa neutemeljena.

17. Ker pritožba tudi v ostalem glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje, je bilo pritožbo obsojenca potrebno kot neutemeljeno zavrniti. Glede sklepa Okrožnega sodišča v Celju Ikz 1/2013 z dne 10.12.2013, ki ga je obsojenec priložil dopolnitvi pritožbe, pa pritožbeno sodišče dodaja, da je bil izdan pred odločbo Ips 41963/2013 z dne 5.7.2018, v kateri se je Vrhovno sodišče RS opredelilo do vprašanja, kateri zakon uporabiti pri presoji zastaranja izvršitve kazni, iz njegove obrazložitve pa niti niso razvidni razlogi, zakaj v tisti zadevi obsojenec kazni zapora v petih letih po pravnomočnosti sodbe ni nastopil. 18. Sklep pritožbenega sodišča temelji na tretjem odstavku 402. člena ZKP.

19. Glede na to, da je obsojenec na prestajanju daljše zaporne kazni in nima sredstev, s katerimi bi lahko plačal sodno takso, ga je pritožbeno sodišče plačila sodne takse oprostilo (prvi odstavek 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP)