Jedro

Zakonska določila 129. a člena ZKP sodišču ne nalagajo posebnih obveznosti glede pridobivanja procesnega gradiva in njegovega vročanja strankam postopka. Kljub temu mora sodišče v vsakem posameznem primeru zagotoviti obsojencu ustrezna jamstva, vključno s pravico do izjave. V obravnavanem primeru je bilo prvostopenjsko sodišče dolžno procesno gradivo, na katerega je oprlo svojo odločitev glede izvršitve kazni zapora v obsegu neopravljenega dela v splošno korist, vročiti obsojencu, da bi se lahko o njem izjavil ter ali je z opustitvijo navedenega kršilo njegovo pravice do izjave.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijani pravnomočni sklep se razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 26. 9. 2016 odločilo, da se kazen enega leta in dveh mesecev zapora, ki je bila obsojencu M. V. izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru I K 62553/2011 z dne 22. 5. 2013, na podlagi enajstega odstavka 86. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), izvrši v obsegu neopravljenega dela, in sicer v višini enega leta in dveh mesecev zapora. Višje sodišče v Mariboru je obsojenčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in obsojenca oprostilo plačila sodne takse.

2. Zoper pravnomočni sklep zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga obsojenec "zaradi kršitev ZKP - ja (370. člen in 371. člen ) in KZ-1", ter zaradi kršitev Ustave, kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter zaradi "spremembe neobstoječe sodbe". Navaja, da je prvostopenjsko sodišče z izdajo izpodbijanega sklepa kršilo Zakon o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), saj ga ni povabilo na narok, da bi imel možnost pojasniti očitek, prav tako pa ga ni obvestilo o odgovoru državnega tožilstva, da bi lahko podal mnenje na njegov odgovor. V nadaljevanju zahteve večkrat izpostavlja svojo bolezen in prestajanje zaporne kazni v drugi zadevi, ki sta mu onemogočila opravljanje dela v splošno korist. Predlaga ugoditev zahtevi in razveljavitev izpodbijanega sklepa ter vrnitev zadeve v ponovno odločanje.

3. Vrhovna državna tožilka Barbara Brezigar v odgovoru z dne 3. 3. 2017, podanem na podlagi 423. člena ZKP, navaja, da ZKP v 129.a členu ne predvideva obveznega razpisa naroka pred odločitvijo o izvršitvi kazni zapora v obsegu neopravljenega dela v splošno korist. Hkrati so obsojenčeve trditve, da ni bil povabljen na narok netočne, saj je bil zaslišan na naroku dne 25. 11. 2015. V preostalem zahteva po oceni tožilke uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato predlaga njeno zavrnitev.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke poslalo obsojencu, da se o njem izjavi, pri čemer je vztrajal pri navedbah iz zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

5. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme po pravnomočno končanem kazenskem postopku vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek, zoper drugo odločbo pa le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali razvoj prava preko sodne prakse. V obravnavanem primeru je zahteva za varstvo zakonitosti vložena zoper sklep, s katerim je bilo po pravnomočnosti prvostopenjske sodbe, na podlagi enajstega odstavka 86. člena KZ-1 odločeno, da se zaporna kazen izvrši v obsegu neopravljenega dela.

6. Vrhovno sodišče ocenjuje, da obsojenec v zahtevi izpostavlja pravno vprašanje, ki je pomembno za razvoj prava preko sodne prakse. Gre za vprašanje, ali je potrebno obsojencu omogočiti izjavo o predlogu državnega tožilca glede izvršitve zaporne kazni v obsegu neopravljenega dela. V tem obsegu je Vrhovno sodišče zahtevo vsebinsko presojalo, medtem ko obsojenčevih očitkov, da mu je bilo opravljanje dela v splošno korist onemogočeno zaradi njegove bolezni in prestajanja zaporne kazni v drugi zadevi, ni meritorno presojalo. Glede omenjenega vprašanja je namreč že zavzelo stališče v sodbi I Ips 58911/2011 z dne 16. 3. 2017. 7. V predmetnem postopku je prvostopenjsko sodišče dne 25. 11. 2015 opravilo poseben narok, na katerem je obsojenca zaslišalo tudi o okoliščinah neizvršitve dela v splošno korist. Obsojenčeve navedbe, da ni imel možnosti sodelovati na naroku se zato izkažejo kot netočne. Sodišče je nato, glede na obsojenčevo zatrjevanje, da ni mogel pričeti z opravljanjem del v splošno korist, zaradi prestajanja zaporne kazni v drugi zadevi, opravilo poizvedbo v ZPKZ Maribor. Iz omenjenega zavoda so sodišče obvestili, da je obsojenec zaradi bolnišničnega zdravljenja večkrat prekinil prestajanje zaporne kazni, vendar se po zaključenem zdravljenju dne 15. 4. 2014 ni več vrnil na prestajanje kazni. Navedeni dopis je prvostopenjsko sodišče posredovalo državnemu tožilcu, ki je predlagal, da se izrečeno kazen zapora izvrši v obsegu neopravljenega dela. Prvostopenjsko sodišče je nato, opirajoč se pri tem tudi na vsebino odgovora državnega tožilca, izdalo izpodbijani sklep. Odgovora oziroma predloga državnega tožilca pred tem ni vročilo v izjavo obsojencu.

8. Za postopek odločanja o izvršitvi kazni zapora v obsegu neopravljenega dela v splošno korist se na podlagi petega odstavka 129.a člena ZKP uporabljajo določila od prvega do četrtega odstavka 129.a člena ZKP. Omenjena zakonska določila so glede vsebine postopka relativno skopa in sodišču ne nalagajo obveznosti razpisa naroka, kot tudi ne posebnih obveznosti glede pridobivanja procesnega gradiva, ali njegovega vročanja strankam postopka. Glede na nemeritorno naravo postopka1 je to do neke mere razumljivo, vendar navedeno terja od sodišča, da obsojencu v vsakem posameznem primeru zagotovi ustrezna jamstva. Med omenjena jamstva spada tudi pravica do izjave oziroma pravica do kontradiktornosti. Obsojenec mora imeti ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče glede dejanskih in pravnih vidikov zadeve. Pri tem mu mora biti predhodno omogočeno, da se seznani s predlogi državnega tožilca in pridobljenim procesnim gradivom ter nato do njega zavzame stališče in tako skuša vplivati na odločitev sodišča v postopku. V obravnavanem primeru se torej odpira vprašanje, ali je bilo prvostopenjsko sodišče dolžno procesno gradivo, na katerega je oprlo svojo odločitev glede izvršitve kazni zapora v obsegu neopravljenega dela v splošno korist, vročiti obsojencu, da bi se lahko o njem izjavil ter ali je z opustitvijo navedenega kršilo njegovo pravice do izjave.

9. Odgovor na zgoraj navedeno vprašanje zahteva predhodno presojo vpliva odgovora državnega tožilca z dne 12. 9. 2016 na odločitev prvostopenjskega sodišča in s tem na pravni položaj obsojenca. Državni tožilec se je na naroku dne 25. 11. 2015 izrekel proti izvršitvi kazni zapora v obsegu neopravljenega dela v splošno korist, nato pa z odgovorom z dne 12. 9. 2016 spremenil svoje dotedanje stališče in predlagal izvršitev kazni zapora. Pri tem se je skliceval na tudi dopis ZPKZ Maribor, iz katerega so izhajale določene okoliščine, ki mu na naroku niso bile znane. Nenazadnje se je na vsebino dopisa državnega tožilca v šesti in sedmi točki obrazložitve izpodbijanega sklepa oprlo tudi prvostopenjsko sodišče, kar kaže, da je odgovor tožilca imel pomemben vpliv na odločitev sodišča in s tem tudi na pravni položaj obsojenca. Prvostopenjsko sodišče bi zato moralo obsojencu vročiti odgovor državnega tožilca in mu s tem omogočiti, da se opredeli do vsebine omenjenega pisanja ter tako poskuša vplivati na ohranitev pravnega položaja, kakršnega je imel pred dopisom državnega tožilca.

10. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje s tem, ko obsojencu ni vročilo odgovora državnega tožilca, s katerim je predlagal izvršitev kazni zapora v obsegu neopravljenega dela v splošno korist, in mu s tem onemogočilo, da bi se o vsebini mnenja izjavil, zagrešilo kršitev iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki je vplivala na zakonitost izpodbijane pravnomočne odločbe.

C.

11. Glede na ugotovljeno kršitev je Vrhovno sodišče, v skladu s prvim odstavkom 426. člena ZKP, zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in razveljavilo izpodbijani pravnomočni sklep ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo odločanje.

1 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 123/2011 z dne 8. 9. 2011.