Jedro

Ker je bilo s sporno izjavo poseženo v tožnikov ugled in dobro ime, je tožnik v skladu s 178. členom OZ upravičen do povrnitve nepremoženjske škode v obliki objave popravka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dopustilo spremembo tožbe z dne 12. 4. 2019. Tožbeni zahtevek za objavo popravka je zoper prvo toženo stranko zavrnilo, drugi toženi stranki pa je naložilo, da v roku 15 dni v oddaji S., ob isti uri kot je bil 19. 4. 2017 objavljen sporni prispevek z naslovom „O.“, na svoje stroške objavi popravek glede navedb o tem, da je tožnik K., d. o. o., poslal v stečaj. V preostalem delu je tožbeni zahtevek za objavo popravka zoper drugo toženo stranko zavrnilo. Tožbeni zahtevek za plačilo 9.000 EUR odškodnine je zavrnilo. Tožniku je naložilo v plačilo 1.190,89 EUR stroškov toženih strank, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper ugodilni del sodbe (III. točka izreka) se zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja pritožuje druga tožena stranka (v nadaljevanju: tožena stranka). Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne. Navaja, da objava popravka po Obligacijskem zakoniku (OZ) ni nadomestilo za objavo popravka po Zakonu o medijih (ZMed). Popravek po 178. členu OZ predpostavlja protipravno ravnanje oziroma, da so podani vsi elementi odškodninske odgovornosti. Sodišče prve stopnje je tožnikovemu zahtevku delno ugodilo, čeprav ne obstajajo zahtevani elementi odškodninske odgovornosti, s čimer je tožniku omogočilo doseči popravek, kot bi ga bil zahteval po ZMed. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da tožena stranka ni navedla nobene odločilne okoliščine, zaradi katere je utemeljeno verjela v resničnost svoje trditve glede stečaja K., d. o. o. (v nadaljevanju: K.), čeprav je sodišče prve stopnje prav te okoliščine povzelo. Drži, da K. ni (bila) v stečaju, a bi verjetno morala biti. Če pooblaščeni revizor o revidirani gospodarski družbi zapiše, da je insolventna, za kar veljavna zakonodaja kot možen ukrep predpisuje stečaj, novinarki ni moč očitati, da ni utemeljeno verjela v resničnost poročanega. Bistvo prispevka je bilo povsem drugje, zato je novinarka glede trditve o stečaju ravnala dovolj skrbno. Trditev je podala na podlagi vpogleda v več objavljenih člankov in v letno poročilo revizorja glede insolventnosti K. Navedba o stečaju objektivno gledano tudi ne predstavlja nedopustnega posega v osebnostne pravice tožnika. Gre za tipičen primer napake novinarja, kakršni je namenjeno varstvo po 26. členu ZMed. Za navedbo o domnevnem stečaju K. novinarka ni rabila pridobiti tožnikovega mnenja. Z neresnično navedbo ni ravnala protipravno v smislu posega v čast in ugled tožnika. Za uveljavitev popravka po 178. členu OZ ne zadostuje dejstvo, da je novinar objavil trditev, ki se izkaže za neresnično. S trditvijo mora biti nedopustno poseženo v osebnostne pravice tožnika, s čimer se sodišče prve stopnje ni kaj dosti ukvarjalo. Zahtevek je zmotno izoliralo od presoje obstoja elementov odškodninske odgovornosti in ga dejansko obravnavalo kot zahtevek po ZMed. Trditev, da je tožnik K. poslal v stečaj, je objektivno nežaljiva in ni bila podana z namenom škodovanja ali zaničevanja tožnika. Novinarka je v celotnem prispevku navedla eno napačno dejstvo, kar ne pomeni, da je ravnala protipravno.

3. Tožnik na vročeno pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka je 19. 4. 2017 v oddaji S. objavila prispevek z naslovom „O.“, v katerem je med drugim navedla, da je tožnik K. poslal v stečaj. Tožnik zatrjuje, da je sporna izjava neresnična, saj K. nikoli ni bila v stečaju, ter da posega v njegov ugled in dobro ime, zato zahteva objavo popravka po določilih OZ.

6. Povrnitev nepremoženjske škode zaradi kršitve osebnostne pravice je mogoče doseči z objavo sodbe oziroma popravka, s preklicem izjave, s katero je bila storjena kršitev, ali na drug način, s katerim je mogoče doseči namen, ki se doseže z odškodnino (178. člen OZ), ali s prisojo pravične denarne odškodnine (179. člen OZ). Objavo sodbe, preklic izjave ali druge ukrepe iz 178. člena OZ sodišče odredi na podlagi objektivnega dejstva, da je bila kršena osebnostna pravica oškodovanca. Uveljavljanje odškodninske odgovornosti po navedenem členu je neodvisno od morebitne oškodovančeve (predhodne) zahteve za objavo popravka po 26. členu ZMed, saj ne gre za procesno predpostavko.

7. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom izpodbijane sodbe, da je sporna izjava o tem, da je tožnik poslal K. v stečaj, nedopustna in posega v osebnostno pravico tožnika. Gre za neresnično trditev o dejstvu, saj podjetje ni bilo nikoli v stečaju, pri čemer tožena stranka ni imela utemeljenega razloga verjeti v njeno resničnost, zato je z njeno objavo nedopustno posegla v tožnikov ugled. Da je obravnavana izjava neresnična, med pravdnima strankama ni sporno. Tožena stranka vztraja, da je bila o stečaju K. prepričana na podlagi članka, objavljenega na spletnem portalu siol.net (priloga B3 spisa), iz katerega izhaja, da je imelo podjetje v letu 2015 večmilijonske dolgove, tožnik pa ga je prodal za en evro in tako navidezno pretrgal vezi s K., ter na podlagi Letnega poročila K. za poslovno leto 2014 (priloga B7 spisa), v katerem je pooblaščeni revizor navedel, da okoliščine nakazujejo, da je podjetje insolventno in obstaja negotovost, ali bo sposobno unovčevati svoja sredstva in poravnati svoje obveznosti. Ti podlagi, tudi po presoji pritožbenega sodišča, ne zadostujeta za utemeljeno prepričanje tožene stranke, da je tožnik poslal K. v stečaj. Tožena stranka je lahko verjela, da je K. v slabem finančnem stanju in mu grozi stečaj, ne pa, da je do stečaja že prišlo, še manj, da je zanj odgovoren tožnik. Vsi podatki o tekočih in zaključenih stečajnih postopkih so javno dostopni na spletni strani AJPES, a jih tožena stranka pred objavo sporne trditve ni preverila. Tako ni razpolagala z informacijami, iz katerih bi utemeljeno sklepala o resničnosti svoje objave.

8. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da neresnična izjava tožene stranke posega v ugled in dobro ime tožnika. Tožena stranka v objavljenem prispevku ni trdila le tega, da je šla K. v stečaj, ampak tudi, da jo je tja poslal tožnik. To pri povprečnem gledalcu oddaje vzbuja prepričanje, da je tožnik tisti, ki je podjetje spravil v stečaj. Gre za očitno negativno oznako, ki v očeh javnosti in v poslovnih krogih, v katerih se kot vodilna poslovna oseba posameznih družb giblje tožnik, predpostavlja (namerna) tožnikova ravnanja v škodo podjetja. Tožena stranka s sporno izjavo tožniku očita, da je njegovo ravnanje poglavitni vzrok za stečaj podjetja, čeprav za to ne ponudi nikakršne podlage. Trditev, da je tožnik poslal K. v stečaj, nedvomno zmanjšuje tožnikov ugled ter zmanjšuje zaupanje javnosti in poslovnih parterjev v njegova ravnanja in vodstvene sposobnosti.

9. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku odločilo na podlagi ZMed. Drži, da bi tožnik objavo popravka lahko zahteval na podlagi 26. člena ZMed, a te možnosti ni izbral, kar na pravilnost odločitve v predmetni zadevi ne vpliva. Tožnik je vložil odškodninski tožbeni zahtevek, ki terja ugotavljanje vseh predpostavk odškodninske odgovornosti. To je sodišče prve stopnje tudi storilo in pravilno presodilo, da je odškodninska odgovornost tožene stranke podana. S trditvijo, da je tožnik K. poslal v stečaj, je tožena stranka prekoračila dopustne meje svobode izražanja. Objavila je neresnično trditev o dejstvih, za katero ni imela zadostnih razlogov in podlage, da bi utemeljeno verjela v njeno resničnost. S tem je nedopustno posegla v osebnostne pravice tožnika. Ker je bilo s sporno izjavo poseženo v tožnikov ugled in dobro ime, je tožnik v skladu s 178. členom OZ upravičen do povrnitve nepremoženjske škode v obliki objave popravka.

10. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ne dvomi, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, niti niso podani pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), je bilo potrebno pritožbo zavrniti in potrditi sodbo v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

11. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičena (prvi odstavek 154. člena ZPP). Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.