Jedro

Pri tožniku je prišlo do poslabšanja že ugotovljene invalidnosti oziroma do nastanka nove invalidnosti po uveljavitvi ZPIZ-1, skladno z ZPIZ-1 je pridobil pravico do premestitve na drugo delovno mesto, zato ne more biti več uživalec pravice do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu po ZPIZ/92.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. ... z dne 31. 3. 2008 in 25. 8. 2005 ter zahtevek za nadaljnje izplačevanje nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu od 26. 9. 2005 dalje, po odločbi toženca št. ... z dne 19. 1. 1998, v revaloriziranih zneskih in plačilu razlike med že izplačanimi nadomestili za invalidnost ter nadomestilom zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, po odločbi z dne 8. 1. 1998, z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer za čas od 1. 6. 2005 do 31. 12. 2005 od mesečnih zneskov višini 144,94 EUR, za leto 2006 od mesečnih zneskov 152,04 EUR, za leto 2007 od mesečnih zneskov v višini 160,86 EUR ter za januar 2008 v višini 166,97 EUR.

Zoper zavrnilno sodbo se pravočasno pritožuje tožnik po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in naloži toženki plačilo stroškov pritožbenega postopka. Meni, da je stališče prvostopenjskega sodišča napačno. Iz določb 155. člena Ustave RS, 390., 397. ter 446. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami - ZPIZ-1) izhaja, da v pridobljene pravice uživalca ni dopustno posegati, usklajujejo pa se le te po novem zakonu, kar velja tudi za uživanje pravic iz invalidskega zavarovanja, pri čemer lahko zavarovanci pridobijo pravice po tem zakonu v primeru poslabšanja invalidnost ali nastanka nove invalidnosti, če so te pravice ugodnejše, kot pa jih je imel uživalec po prejšnjem zakonu. Določba 397. člena ZPIZ-1 tako ne določa, da morajo uživalci pravic iz 1. odstavka 397. člena ZPIZ-1 pridobiti pravice po ZPIZ-1 v primeru poslabšanja invalidnosti ali nastanka nove invalidnosti, temveč, da lahko uživalci pravic iz 1. odstavka 397. člena ZPIZ-1 pridobijo pravice po ZPIZ-1 v primeru poslabšanja invalidnosti ali nastanka nove invalidnosti. V pridobljene pravice po starem zakonu se tako ne sme posegati razen, če novi zakon za enake pravice določa ugodnejše pogoje za uživalce. Priglaša stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v tistem delu, v katerem se ta izpodbija s pritožbo, če pa se iz pritožbe ne vidi, v katerem delu se sodba izpodbija, preizkusi sodbo v tistem delu, v katerem stranka ni zmagala v sporu, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo bistvena dejstva in ob pravilni uporabi prava pravilno odločilo. Postopkovnih določb, na katere se pazi po uradni dolžnosti, ni kršilo. Sodbo je obrazložilo s pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja in jih zato ne ponavlja. Glede na pritožbene navedbe le še dodaja.

Iz dejanskega stanja, kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in kakor izhaja tudi iz upravnega spisa tožene stranke je tožnik na podlagi odločbe toženke št. ... z dne 30. 4. 1997 delovni invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni, s pravico do razporeditve oz. zaposlitve na drugo ustrezno delo, to je lažje fizično delo brez daljše hoje in stoje, brez hoje po stopnicah in neravnem terenu, ter brez dvigovanja bremen nad 15 kg, s polnim delovnim časom od 18. 3. 1997 dalje. Po 133. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami - v nadaljevanju: ZPIZ/92) je imel pravico do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. V novem postopku je bila tožniku z odločbo toženke št. 2 4 4059282 z dne 19. 5. 2004 priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto, kjer bo delo opravljal izključno sede, brez hoje po neravnem terenu, brez prisilne drže vratne hrbtenice in brez dvigovanja bremen nad 10 kg s polnim delovnim časom od 1. 5. 2004 dalje. Navedena odločba je postala pravnomočna. Tožena stranka je z odločbo št. ... z dne 25. 8. 2005 tožniku priznala pravico do nadomestila za invalidnost od 26. 5. 2005 dalje v znesku 22.840,17 SIT, saj se je tožnik tega dne zaposlil na drugem delovnem mestu.

Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje, ob presoji pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe tožene stranke v skladu s 63. členom in 81. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004 - v nadaljevanju: ZDSS-1), pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, saj v predsodnem postopku ni prišlo do kršitve 155. člena Ustave RS, ki prepoveduje retroaktivno veljavnost zakona, drugih predpisov in splošnih aktov, ne pa poseganja v pridobljene pravice državljanov. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da gre v tej zadevi za priznanje novih pravic iz invalidnosti, ker je pri tožniku prišlo do poslabšanja že ugotovljene invalidnosti oz. nastanka nove invalidnosti. Delovni invalidi II. in III. kategorije invalidnosti, ki so uveljavili pravice na podlagi preostale delovne zmožnosti po prejšnjem ZPIZ/92 v času do 31. 12. 2002 so obdržali pridobljene pravice tudi po 1. 1. 2003 in to v nespremenjenem obsegu in so jim te pravice zagotovljene toliko časa, kot določa prejšnji ZPIZ/92. Po 1. 1. 2003 imamo torej dva sistema pravic na podlagi invalidnosti in sicer sistem pravic na podlagi invalidnosti, pridobljenih po prejšnjem ZPIZ do 31. 12. 2002 in sistem pravic, pridobljenih na podlagi II. in III. kategorije invalidnosti, pridobljenih po 1. 1. 2003, na podlagi nove definicije invalidnosti. Tožnik je uveljavljal pravico na podlagi invalidnosti po 31. 12. 2002, to je do datuma, določenega v 446. členu ZPIZ-1 in je bil ocenjen po novi definiciji invalidnosti po 60. členu ZPIZ-1, saj je pri njemu prišlo do poslabšanja ugotovljene invalidnosti, kar pomeni, da tožnik zaradi priznane nove pravice do premestitve na drugo delovno mesto ne more biti več uživalec pravice do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu priznane po ZPIZ/92, temveč mu je toženka v predsodnem postopku pravilno in zakonito priznala ter v pravilni višini odmerila nadomestilo za invalidnost na temelju ZPIZ-1. Pri tožniku je torej prišlo do situacije, ko se je njegova, že v letu 1997 ugotovljena invalidnost, poslabšala in je tako pridobil pravico po ZPIZ-1. S tem se v njegovo pridobljeno pravico ni poseglo, temveč mu je ob nastanku nove invalidnosti bila s pravnomočno odločbo toženke z dne 19. 5. 2004 priznana pravica do premestitve na novo delovno mesto z omejitvami od 1. 5. 2004 dalje. O pravici in višini nadomestila za invalidnost je nato odločila toženka v skladu z prej navedeno odločbo z dne 25. 8. 2005. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso bili podani je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožnik, ki v pritožbi ni uspel trpi stroške pritožbe sam (153. člen ZPP v zvezi z 165. členom ZPP).