Jedro

Tudi odločba organa druge stopnje mora biti ustrezno obrazložena - odgovoriti mora na vse pritožbene navedbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbi tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 31.3.2000, odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Pri tem se sklicuje na 3. točko 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) in na določbe 214. člena, 2. odstavka 236. člena in 254. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo inšpektorja za komunalni nadzor Mestne občine Celje z dne 18.1.2000. Z njo je organ prve stopnje odločil, da mora tožeča stranka v roku 8 dni po vročitvi odločbe odstraniti vse reklamne jumbo panoje, ki jih uporablja za oglaševanje in so postavljeni brez ustreznih dovoljenj na javnih površinah v lasti tožene stranke. V 2. točki izreka je bilo med drugim odločeno, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče uporabilo določbe ZUP 1999, čeprav bi moralo uporabiti določbe ZUP 1986, saj je bila izpodbijana odločba izdana 31.3.2000, ZUP 1999 pa je začel veljati šele aprila 2000. Navaja tudi, da je šlo za odločitev v enostavni stvari. Pri svojih razlogih se je sklicevala na razloge prvostopne odločbe, kar ji je omogočal 2. odstavek 245. člena ZUP 1986 oziroma sedaj 2. odstavek 254. člena ZUP. V uvodu prvostopne odločbe so bili citirane vse uporabljene določbe materialnega prava (Zakon o splošnem upravnem postopku, Zakon o lokalni samoupravi, Zakon o upravi, Odlok o komunalnem nadzoru, Odlok o določitvi pomožnih objektov). Prvostopna odločba ima tudi razloge, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (236. člen ZUP, 231. člen ZUP 1986). To omogoča 4. odstavek 282. člena, ki je identičen 270. členu ZUP 1986. Tožena stranka je odgovorila na vse relevantne ugovore. Izpodbijana sodba tudi nima nobenih razlogov o tem, ali so za nadaljevanje spora po pravnem nasledniku družbe G. d.o.o. podani procesni pogoji po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP). V tem delu sodbe ni mogoče preizkusiti.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je odločba tožene stranke nezakonita, ker nima ustrezne obrazložitve. Drži sicer, da se sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe nepravilno sklicuje na ZUP 1999, namesto pravilno na ZUP 1986, vendar samo iz tega razloga odločitev sodišča prve stopnje ni nezakonita, saj to ni vplivalo na odločitev. Nepravilnosti, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje pri odločbi tožene stranke, se nanašajo na določbe postopka (obliko in vsebino odločbe), te pa so (po vsebini) enako urejene v obeh ZUP.

Tako je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da se določbe tega zakona, ki se nanašajo na odločbo, smiselno oziroma ustrezno uporabljajo tudi za odločanje o pritožbi (1. odstavek 245. člena ZUP 1986). To pomeni, da tudi za odločbo drugostopenjskega upravnega organa velja določba 2. odstavka 209. člena ZUP 1986, ki med drugim pravi, da mora obrazložitev izpodbijane odločbe obsegati razloge, ki so bili odločilni za presojo dokazov in pravne predpise in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo odločbo, navedeno v dispozitivu. Izpodbijana odločba - tudi po presoji pritožbenega sodišča - nima nič od tega: nima razlogov za presojo dejstva, da tožnik nima veljavnega dovoljenja za postavitev panojev, čeprav je tožnik temu ugovarjal v pritožbi. Ni jasno tudi, na podlagi katerih dokazov je tožena stranka ugotovila to dejstvo in obrazložitve tega vprašanja ni niti v prvostopenjski odločbi. Ni navedena konkretna določba materialnega prava, na kateri temelji upravna odločba, ampak se na splošno sklicuje na podzakonski predpis in enako velja tudi za prvostopenjsko odločbo. Niti v prvostopenjski odločbi niti v odločbi tožene stranke ni razlogov za odločitev, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe. Po določilu 2. odstavka 231. člena ZUP 1986 se samo izjemoma lahko izvrši odločba, ko pritožbeni rok še teče in odločba, zoper katero je vložena pritožba, če zakon tako določa, če gre za nujne ukrepe v javnem interesu, s katerimi ni mogoče odlašati, ali če bi zaradi odložitve izvršbe nastala za kakšno stranko nepopravljiva škoda. Tožena stranka ni odgovorila na ugovor glede izvršitve odločbe, ni utemeljila obstoja pogojev iz določbe 2. odstavka 231. člena ZUP 1986. V prvostopni odločbi se upravni organ sklicuje na podzakonski predpis, čeprav ZUP določa, da lahko izjemo od pravila, da pritožba zadrži izvršitev odločbe, določa le zakon.

Pravilna je tudi nadaljnja presoja sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni odgovorila na pritožbene ugovore tožeče stranke, ki jih ni mogoče šteti za pravno nepomembne in je bila zato tudi po presoji pritožbenega sodišča kršena določba 2. odstavka 245. člena ZUP 1986. Po tej določbi mora tožena stranka v obrazložitvi odločbe druge stopnje presoditi vse pritožbene navedbe.

Glede na pravilno ugotovljene nepravilnosti odločbe tožene stranke, pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Tako ne drži ugovor, da gre za odločitev v enostavni stvari, saj gre za odločitev komunalnega inšpektorja, zato ne pridejo v poštev določbe ZUP, ki se nanašajo na uveljavljano vrsto zadeve (enostavna stvar). Po določbi 1. odstavka 209. člena ZUP 1986 je namreč enostavna stvar tista, ko gre za ugoditev zahtevku stranke. Tudi pritožben ugovor, ki se nanaša na kršitev pravil postopka v zvezi s pravnim naslednikom družbe G. d.o.o. nima podlage. Sodišče prve stopnje je očitno štelo, da gre za izkazano pravno nasledstvo. Podatki spisa potrjujejo, da je novo označena tožeča stranka pravni in dejanski naslednik tožeče stranke, zoper katero je bil izrečen ukrep komunalnega inšpektorja in ki je tudi začela upravni spor, potem pa je prišlo do spremembe tožeče stranke. Pri takšni statusni spremembi (pripojitvi G. d.o.o. k družbi M.M. d.o.o.) je po mnenju pritožbenega sodišča pravno nasledstvo izkazano, saj glede na določbo 6. odstavka 511. člena Zakona o gospodarskih družbah preide na prevzemno družbo vse premoženje ter pravice in obveznosti prevzete družbe. Ker je do statusne spremembe prišlo med upravnim sporom, bi moralo sodišče prve stopnje sicer postopek formalno prekiniti in ga po ugotovitvi prevzemnika družbe (naslednika v pravdi) nato nadaljevati in o tem sprejeti odločitev (sklep). Vendar le opustitev takšnega procesnega ravnanja še ne pomeni, da je samo zato izpodbijana sodba obremenjena z bistvenimi kršitvami pravil postopka.

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.