Jedro

Izpodbijana odločba je nezakonita, ker nima ustrezne obrazložitve. Tožena stranka ni odgovorila na ugovor glede izvršitve odločbe, ni utemeljila obstoja pogojev iz določila 2. odstavka 236. člena ZUP niti ni ta odločitev obrazložena v prvostopenjski odločbi.

Ker se v upravnih sporih, kot je obravnavani, lahko izpodbijajo samo dokončni posamični akti (2. odstavek 1. člena ZUS), to pa so akti, zoper katere ni mogoče vložiti pritožbe v upravnem postopku, je sodišče v drugi točki izreka sodbe tožbo zoper prvostopenjsko upravno odločbo z dne 13. 1. 2000 zavrglo.

Izrek

Tožbi zoper odločbo Mestne občine A z dne 31. 3. 2000 se ugodi, izpodbijana določba se odpravi in zadeva vrne prvi toženi stranki v ponoven postopek. Tožba zoper odločbo inšpektorja za komunalni nadzor Mestne občine A z dne 13. 1. 2000 se zavrže. Zahtevek za povrnitev stroškov postopkov se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano določbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo inšpektorja za komunalni nadzor Mestne občine A z dne 13. 1. 2000. S to odločbo je prvostopenjski upravni organ odločil, da mora tožeča stranka v roku 8 dni po vročitvi odločbe odstraniti vse reklamne jumbo panoje, ki jih uporablja za oglaševanje in so postavljeni brez ustreznih dovoljenj na javnih površinah v lasti tožene stranke. V drugi točki izreka prvostopenjske odločbe je prvostopenjski upravni organ med drugim odločil tudi, da pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe. V pritožbi se tožeča stranka sklicuje na vlogo za podaljšanje dovoljenja za postavitev jumbo panojev v zvezi s katero tožeča stranka ni dobila nobenega odgovora. Kronološko opisuje dogodke v zvezi z izdajanjem odločb za dovoljenje za postavitev in upravljanje jumbo panojev z dne 9. 7. 1999 in 30. 10. 1999 in odločb za plačilo komunalne takse. Uveljavlja, da bi moral biti javni razpis, ki je bil objavljen v Uradnem listu št. 85-85/99, razpisan v skladu z Odlokom o gospodarski javni službi za plakatiranje in obveščanje (Uradni list RS, št. 57/98). Tožena stranka pa je v nasprotju s tem javni razpis izvedla kot oddajo zemljišč v začasni zakup. V pritožbi se sklicuje tudi na odločitev upravnega organa, da pritožba ne zadrži izvršitve izpodbijane odločbe.

Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe pravi, da je odločitev prvostopenjskega upravnega organa pravilna, saj so panoji postavljeni brez ustreznih dovoljenj na javnih površinah v lasti Mestne občine A in da se navedbe v pritožbi ne nanašajo na vsebino izpodbijane odločbe.

Tožnik vlaga tožbo zoper prvostopenjsko in drugostopenjsko odločbo. V tožbi pravi, da ima odločbi z dne 9. 7. 1999 in z dne 30. 10. 1999, ki izkazujeta obstoj ustreznih dovoljenj za oglaševanje na prostoru Mestne občine A. V obeh odločbah je navedena možnost podaljšanja že izdanih dovoljenj, kar je tožeča stranka tudi storila in pisno večkrat pozvala toženo stranko, naj podaljša dovoljenja za postavitev jumbo panojev. Sodelovanje med toženo in tožečo stranko je potekalo ravno na podlagi pisno podanih prošenj. Tožeča stranka tudi pravi, da so bili določeni jumbo panoji, ki so bili odstranjeni s strani pooblaščene organizacije tožene stranke, na zemljišču, ki je bilo v državni oziroma v zasebni lasti. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo in prvostopenjsko odločbo odpravi in vzpostavi prejšnje stanje na stroške tožene stranke in da sodišče odloči, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške upravnega postopka in upravnega spora z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe sodišča prve stopnje do plačila.

Upravno sodišče je s sklepom U 715/2000 z dne 22. 5. 2002 zavrglo tožbo na podlagi določila 2. odstavka 29. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000). S pritožbo zoper imenovani sklep Upravnega sodišča je tožeča stranka vložila pritožbo na Vrhovno sodišče RS in hkrati spremenila tožbo, ker se je tožeča stranka AAA d.o.o. dne 21. 7. 2000 pripojila k družbi BBB podjetje za marketing d.o.o., B in je bila potrebna sprememba tožbe v nazivu tožeče stranke.

Vrhovno sodišče je s sodbo I Up 97172002-2 z dne 18. 12. 2002 pritožbi ugodilo, razveljavilo sklep Upravnega sodišča RS št. U 715/2000-7 z dne 22. 5. 2002 in zadevo vrnilo upravnemu sodišču, da opravi ponoven postopek.

Tožena stranka ni odgovorila na tožbo.

Zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v postopku.

Obrazložitev 1. točke izreka: Tožba je utemeljena.

Izpodbijana odločba je nezakonita, ker nima ustrezne obrazložitve. Po določilu 254. člena ZUP (Uradni list RS, št. 80/99) se določbe tega zakona, ki se nanašajo na odločbo, smiselno uporabljajo tudi za odločbo o pritožbi. To pomeni, da tudi za odločbo drugostopenjskega upravnega organa velja določilo 214. člena ZUP, ki med drugim pravi, da mora obrazložitev izpodbijane odločbe obsegati razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov (2. točka) in navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba (3. točka). Izpodbijana odločba nima nič od tega, kajti nima razlogov za presojo dejstva, da tožnik nima veljavnega dovoljenja za postavitev panojev, čeprav je tožnik temu ugovarjal v pritožbi; ni jasno tudi na podlagi katerih dokazov je tožena stranka ugotovila to dejstvo in obrazložitve tega vprašanja ni niti v prvostopenjski odločbi. Izpodbijana odločba nima navedene konkretne določbe materialnega prava, na kateri temelji upravna odločba, ampak se na splošno sklicuje na podzakonski predpis in enako velja tudi za prvostopenjsko odločbo. V izpodbijani odločbi kakor tudi v prvostopenjski odločbi tudi ni razlogov za odločitev, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe. Po določilu 2. odstavka 236. člena ZUP se samo izjemoma lahko izvrši odločba, zoper katero pritožbeni rok še teče, in odločba, zoper katero je vložena pritožba, če zakon tako določa, če gre za nujne ukrepe v javnem interesu, s katerimi ni mogoče odlašati (4. točka prvega odstavka 144. člena tega zakona), ali če bi zaradi odložitve izvršbe nastala za kakšno stranko nepopravljiva škoda. Tožena stranka ni odgovorila na ugovor glede izvršitve odločbe, ni utemeljila obstoja pogojev iz določila 2. odstavka 236. člena ZUP niti ni ta odločitev obrazložena v prvostopenjski odločbi. V prvostopenjski odločbi se upravni organ sklicuje na podzakonski predpis, čeprav ZUP določa, da lahko izjemo od pravila, da pritožba zadrži izvršitev odločbe, določi le zakon. Posebne pogoje, pod katerimi je dopustno, da pritožba zoper odločbo inšpektorja ne zadrži njene izvršitve, določa tudi 95. člen Zakona o upravi (Uradni list RS, št. 67/94, 20/95 - odločba US). Vendar izpodbijana odločba tudi v zvezi s temi pogoji nima nikakršne obrazložitve. Ker tožena stranka ne odgovarja na pritožbene ugovore tožnika, ki jih ni mogoče šteti za pravno nepomembne, je tožena stranka s tem kršila tudi določilo 254. člena ZUP. Po tem določilu mora tožena stranka v obrazložitvi odločbe druge stopnje presoditi vse pritožbene navedbe.

Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo v skladu z določilom 3. točke 1. odstavka 60. člena ZUS (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000), ker v postopku za izdajo upravnega akta niso bila upoštevana pravila postopka, pa je to moglo vplivati na zakonitost in pravilnost postopka (2. točka 1. odstavka 25. člena ZUS). Pristojni organ mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od pravnomočnosti te sodbe. Pri tem je vezan na pravno mnenje sodišča in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (3. odst. 60. člena ZUS). Sodišče je torej v prvi točki izreka tožbi ugodilo zaradi nezakonitosti izpodbijane odločbe, ni pa ugodilo tožbenemu predlogu, da sodišče vzpostavi prejšnje stanje na stroške tožene stranke. Po določilu 1. odstavka 61. člena ZUS sme sodišče upravni akt odpraviti in s sodbo odločiti o stvari, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi sodišče samo ugotovilo dejansko stanje (1. točka 1. odstavka 61. Člena ZUS) in če je s tožbo zahtevana odločitev o pravici, obveznosti ali pravni koristi, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 2. člena ZUS (5. odstavek 61. člena ZUS). V konkretnem primeru ni šlo za upravni spor po določilu 1. odstavka 2. člena ZUS, ker zakon ne določa, da sodišče vzpostavi prejšnje stanje in ker tožnik ni uveljavljal varstva ustavne pravice. Tudi podatki postopka ne dajejo zanesljive podlage za takšno odločanje sodišča in tožeča stranka ni zahtevala glavne obravnave. Po ustaljeni upravno-sodni praksi odločanje, kot ga je predlagal tožnik, v tovrstnih primerih tudi ne dopušča narava stvari v zvezi z načelom delitve oblasti med izvršilno in sodno vejo oblasti.

Obrazložitev k 2. točki izreka: Tožba se zavrže. Ker se v upravnih sporih, kot je obravnavani, lahko izpodbijajo samo dokončni posamični akti (2. odstavek 1. člena ZUS), to pa so akti, zoper katere ni mogoče vložiti pritožbe v upravnem postopku, je sodišče v drugi točki izreka sodbe tožbo zoper prvostopenjsko upravno odločbo z dne 13. 1. 2000 zavrglo. Odločitev sodišča temelji na določilu 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS, ki pravi, da sodišče tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

Obrazložitev k 3. točki izreka: Sodišče je zavrnilo zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka, ker mora stranka povrnitev stroškov upravnega postopka zahtevati do izdaje odločbe v upravnem psotopku, sicer izgubi pravico do povrnitve stroškov (1. odstavek 116. člena ZUP). Kar zadeva zahtevek za povrnitev stroškov upravnega spora, pa je sodišče uporabilo določilo 3. odstavka 23. člena ZUS. Po tem določilu vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, kadar sodišče v upravnem sporu določa le o zakonitosti upravnega akta. Sodišče je v tem upravnem sporu odločalo le o zakonitosti upravnega akta.