Jedro

Škoda, ki je delodajalcu nastala, ker pri delavcu zaseženih predmetov ni mogel prodati ali uporabiti v proizvodnji, izvira iz nedopustnega ravnanja delavca, ki si je prilastil nekatere proizvode in jih sestavil, tako da niso bili primerni za nadaljnji promet. Za to škodo delavec odškodninsko odgovarja.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da tožeči stranki plača znesek 6.502,08 EUR z zamudnimi obrestmi od 10. 3. 2003 do 27. 6. 2003 po 13,5 % letni obrestni meri, od 28. 6.2003 dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek izreka). V presežku do vtoževanega zneska 11.227,51 EUR je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljen (2. odstavek izreka). Tožencu je naložilo, da tožeči stranki povrne stroške postopka v znesku 1.292,49 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka 8 dnevnega roka (3. odstavek izreka).

Zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe se tožeča stranka pritožuje iz pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je iz obrazložitve izpodbijane sodbe razvidno, da tožeča stranka do višjega zneska ni upravičena, ker naj bi ta znesek predstavljal stroške reklame, potne stroške in podobno, do katerih pa ni prišlo. Dejansko gre za dosojeni znesek, povišan za koeficient 3,3609, za katerega pa je direktor tožeče stranke pojasnil, da predstavlja običajno vkalkuliran dobiček v veleprodajni ceni. Ta dobiček bi tožeča stranka ustvarila s prodajo materiala, ki ga je odtujil toženec. Tožeča stranka je morala kljub temu, da je toženec odtujil del izdelkov, ostale izdelke reklamirati in odtujeni del ne bi predstavljal nobenih dodatnih stroškov reklame, propagande itd., prav tako pa bi se z ostalimi materiali odpeljal tudi odtujeni material in zato tudi ti stroški ne bi nastali, saj bi vse stroške tožeča stranka pokrila z izdelki, ki jih je prodala. Navedeno pomeni, da vtoževani znesek predstavlja dejansko škodo, ki je nastala tožeči stranki. Tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe se toženec pritožuje iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo izpovedbam prič, ki so napram tožeči stranki v odvisnem razmerju. Tako je priča C.C. izpovedoval o strogem varovanju materiala z video nadzorom, izvedenec pa je ugotovil, da tožencu zaseženi material ni bil zaščiten in zavarovan in da je zato bila možna zamenjava materiala. Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo povrnitev škode zaradi odtujenega materiala s popisne liste blaga z dne 10. 3. 2003, čeprav ni nobenega dokaza, da bi material tožeči stranki odtujil toženec in tudi ne dokaza, kdaj naj bi to storil. Odtujitev se seveda ni mogla zgoditi 10. 3. 2003, saj je bil material takrat zasežen, škoda pa je tožeči stranki nastala že v času odtujitve. Oškodovanec mora dokazati, kdaj je utrpel škodo, saj zakon določa prekluzivne roke, v katerih je škodo dopustno uveljavljati. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko se sploh ni oziralo na to bistveno odškodninsko vprašanje. Sodišče prve stopnje je zmotno sledilo tožbi tudi, kar zadeva predmet odtujitve. Tožeča stranka je terjala odškodnino zaradi odtujitve blaga po popisni listi, gre predvsem za izdelke, kot so vtičnice in stikala, priče, zlasti še bivši direktor Š.Š. pa zatrjujejo, da vtičnice, stikala; in drugo blago niso bili sestavljeni pri tožeči stranki, temveč naj bi jih sestavljal toženec, ki naj bi to storil nepravilno in nestrokovno. Tožeča stranka tako sploh ni dokazala, kaj naj bi toženec odtujil, saj je tožba v nasprotju z dokazi, ki jih je tožeča stranka sama predlagala. Tožeča stranka je tako vtoževala odškodnino zaradi odtujitve izdelkov, ki zanesljivo niso bili odtujeni, zato ji je sodišče prve stopnje zmotno prisodilo odškodnino. Tožeča stranka namreč ni zatrjevala, da bi ji bil eventualno odtujen material za sestavo zaseženih izdelkov, in tega tudi ni specificirala. Prav tako ni dokazov o bistvenih elementih odškodninske odgovornosti, to je o škodljivem dejstvu, škodi in vzročni zvezi. Tožeča stranka bi morala dokazati, da je toženec stvari odtujil v brezhibno uporabnem stanju in da so bile vrnjene v neuporabnem stanju oziroma poškodovane. Tožba pa sploh ne zatrjuje, da bi toženec odsvojil brezhibne predmete. Toženec bi bil za škodo odgovoren le v primeru, če bi neuporabnost stvari sam zagrešil. Dokazno breme o tem, v kakšnem stanju je bila stvar v času odtujitve, je na tožeči stranki. Toženec je pojasnil, da so stvari ob zasegu bile v enakem stanju, kot jih je prejel od S. in da vanje ni posegal. Tožeča stranka je v letu 2003 predmete, ki jih je prejela od policije popisala brez kakršnihkoli pripomb o poškodbah, škodo pa je začela uveljavljati šele v letu 2006, ko je izgubila delovnopravni spor. Toženec si je 27. 6. 2007 stvari ogledal skupaj z izvedencem in takrat ugotovil, da sploh ne gre za predmete, ki so mu bili zaseženi. Gre zgolj za istovrstne predmete. Tudi sodni izvedenec ni izključil možnosti, da bi med pregledanimi stvarmi bile tudi takšne, ki so se poškodovale v proizvodnji tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je prav tako spregledalo ugotovitev izvedenca, da ni možno ugotoviti, kateri sporni izdelki so bili sestavljeni v proizvodnji tožeče stranke in kateri drugje. Sodišče prve stopnje se je v celoti oprlo na izvedensko mnenje, ki pa je povsem neuporabno. Izvedenec si je stvari zgolj vizualno ogledal, nobene pa ni tehnično pregledal in preizkusil, velike večine izdelkov sploh ni videl, kaj šele preštel. Izvedenec je zgolj prepisoval ugotovitve komisije tožeče stranke, zato o neodvisnem mnenju ni možno govoriti. Sodišče prve stopnje je kot škodo priznalo tržno ceno izdelkov, vendar tržna cena ni enaka izgubljenemu dobičku. Tržna cena je bruto prihodek, dobiček pa razlika po odbitku vseh stroškov, potrebnih za izdelavo stvari. Če bi toženec izdelke odtujil v stanju, kakršnega je ugotovil izvedenec, bi bila tožeča stranka upravičena do izgubljenega dobička, ki bi ga dosegla, če bi prodala izdelke, nikakor pa ne do tržne cene izdelkov. Nesprejemljiv je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da bi bili stroški ugotavljanja neuporabnosti izdelkov nesorazmerni. Dokazno breme o neuporabnosti predmetov je bilo na tožeči stranki in to glede vsake posamezne stvari, za katero se zatrjuje, da je neuporabna. Tožeča stranka je škodo ocenila po cenah iz leta 2005, izvedenec pa po cenah na dan izdelave izvedenskega mnenja. Zaradi navedenega tožeči stranki nikakor ne morejo pripasti še zamudne obresti od leta 2003, saj bi tako prejela dvakratno plačilo. Toženec predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da tožbo tudi v tem delu zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbi nista utemeljeni.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/07) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v obeh pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

- K pritožbi tožeče stranke: Tožeča stranka uveljavlja le pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Ob ugotovitvi, da je izvedenec škodo izračunal na podlagi veljavnega cenika za proizvode, ki jih je tožnik odtujil toženi stranki in ki jih ta ni mogla porabiti, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, ko je štelo, da teh cen ni mogoče povišati za koeficient 3,3609. Kot priča zaslišani bivši direktor tožene stranke Š.Š. je izpovedal, da so s tem koeficientom pomnožili le artikle iz cenikov 87 in 88, češ da se v teh cenikih zajeti podsestavi ne prodajajo neposredno. Tožeča stranka v zvezi s tem ni predložila nobenih dokazov, temveč zgolj izračun, ki se v spisu nahaja kot priloga A/5. Na podlagi zgolj takšnih skopih navedb nikakor ni mogoče šteti za dokazano, da bi bila tržna vrednost teh artiklov (gre za ogrodja mikro, omega in lenea ter staro izvedbo ogrodja vtičnice) le tista, ki bi upoštevala še navedeni količnik. Priča Š.Š. je podal tudi pisno mnenje k izvedeniškemu mnenju, v katerem navaja, da so bile s koeficientom povečane le cene iz cenikov 87 in 88, ker te ne vključujejo običajno vkalkuliranega dobička v veleprodajni ceni in da je šlo za povečanje za koeficient 3,3609, ki je izračunan iz razmerja med povprečnimi cenami po ceniku št. 20 in povprečnimi cenami po ceniku 88. Vendar takšne splošne navedbe, ki niso podkrepljene z nobenimi listinami (priča se sklicuje na nek dopis z dne 13. 7. 2007, ki je bil očitno naslovljen na izvedenca, vendar v spisu tega dopisa ni), ne morejo dokazovati, da je škoda večja od tiste, ki sledi iz cenika, ki so ga sprejeli pristojni organi tožeče stranke. Razen tega tožeča stranka nujnost valorizacije s koeficientom enkrat utemeljuje s tem, da v ceni ni dobička, drugič pa, da v ceni niso zajeti odvisni stroški (reklama, prevoz in podobno), kar prav gotovo ne prispeva k prepričljivosti njenih navedb. Ob tako pomanjkljivi trditveni in dokazni podlagi je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo stališču izvedenca, da povečanja cen z navedenim količnikom ne upošteva.

Iz izvedenskega mnenja je nadalje razvidno, da je tožena stranka prevrednotenje s koeficientom 3,3609 utemeljevala s tem, da cene ne vključujejo stroškov reklame, propagande, distribucije in podobno, kar ni izkazano z ničemer, razen z golo navedbo. Sicer pa so argumenti, ki jih v zvezi s tem tožeča stranka navaja v pritožbi takšni, da kvečjemu potrjujejo pravilnost odločitve sodišča prve stopnje. Tožeča stranka namreč navaja, da je morala kljub temu, da je toženec odtujil del izdelkov, preostale izdelke reklamirati in odtujeni del ne bi predstavljal nobenih dodatnih stroškov reklame, prav tako pa bi se z ostalimi materiali odpeljali tudi odtujeni materiali in zato tudi ti stroški ne bi nastali, saj je tožeča stranka vse te stroške pokrila iz izdelkov, ki jih je sama prodala.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je spoznalo, da ni podan s pritožbo uveljavljani razlog, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

- K pritožbi toženca: Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede vprašanja, ali je toženec tožeči stranki protipravno odtujil njene izdelke. Prepričljivo je zavrnilo toženčev zagovor, da naj bi le hranil material za pokojnega J.S., pri čemer se je utemeljeno oprlo na izpovedbe prič N.S., Š.Š., P.A., K.J. in I.P.. Neprepričljiva je pritožbena navedba, da so bile stvari ob zasegu v enakem stanju, kot takrat, ko jih je toženec prejel od J.S.. Iz izpovedb v kazenskem postopku zaslišanih prič P.A., K.J. in I.P. namreč izhaja, da je ravno toženec bil tisti, ki je organiziral sestavljanje vtičnic in tem pričam dobavljal material za sestavljanje. Zgolj zato, ker so tožencu bile zasežene že sestavljene vtičnice, ni mogoče trditi, da ni dokazano, kaj je toženec odtujil. Res je, da je toženec odsvojil izdelke tožeče stranke, iz katerih se sestavi vtičnica, vendar to ne pomeni, da je toženec kar prost odgovornosti za povzročeno škodo, zgolj zato, ker tožena stranka teh vtičnic potem, ko so ji bile vrnjene, ni razstavila in popisala sestavnih delov ter nato toženca bremenila za te sestavne dele.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tudi dejstva, na katerih temelji ugotovitev, da so podani vsi štirje elementi odškodninske odgovornosti.

Škoda je v tem, da tožeča stranka dela pri tožencu zaseženih predmetov ni mogla prodati oziroma uporabiti v proizvodnji. Izvedenec J.S. je ugotovil, da so zaseženi finalni izdelki (vtičnice, stikala in svetilke) takšni, da sedaj na podlagi predpisov in veljavne zakonodaje ne smejo biti plasirani na tržišče za prodajo končnim potrošnikom. Pri tem je tudi za vsako vrsto posameznih izdelkov navedel, v čem je pomanjkljivost. Zmotno je stališče toženca, da bi tožena stranka morala dokazati, v kakšnem stanju so bile stvari v trenutku, ko jih je tožnik odtujil. Bistveno je, v kakšnem stanju so bile potem, ko je tožeča stranka lahko znova razpolagala z njimi. Za neuporabnost vrnjenih predmetov je odgovoren toženec in sicer tako za predmete, pri katerih je neuporabnost posledica starosti (kar kaže na to, da jih je toženec odsvojil že pred časom) kot tudi za predmete, ki so neuporabni zaradi neustrezne montaže, ki pa je spet posledica toženčeve dejavnosti.

Tudi ni bistveno, da je tožeča stranka škodo začela uveljavljati šele potem, ko je že izgubila spor v zvezi z zakonitostjo odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Škoda, ki jo tožeča stranka uveljavlja, je lahko nastala šele potem, ko je tožeča stranka spet pridobila odsvojen material in ga je skušala uporabiti oziroma vnovčiti. V kolikor toženec z navedbo o prekluzivnih rokih za uveljavitev škode smiselno uveljavlja, da je terjatev zastarana, ker naj bi se ti roki šteli od odsvojitve, je potrebno pojasniti, da je škoda zaradi nemožnosti vnovčitve oziroma uporabe odsvojenih predmetov toženi stranki lahko nastala šele potem, ko so ji bili predmeti vrnjeni, kar tudi pomeni, da ob vložitvi tožbe še ni potekel prekluzivni petletni zastaralni rok iz 206. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02). Glede vprašanja, kdaj zastaralni rok začne teči, pa je potrebno uporabiti določbo 1. odstavka 352. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01, 40/2007). Ta sicer določa krajši triletni zastaralni rok, ki pa začne teči, ko oškodovanec zve za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Tožeča stranka je za škodo in povzročitelja zvedela šele potem, ko ji je policija vrnila pri tožencu zasežene predmete.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tudi višino škode in pri tem kot osnovo upoštevalo tržno ceno, ki bi jo tožeča stranka lahko dosegla za odsvojene predmete, v kolikor z njimi nezakonito in neustrezno ne bi razpolagal toženec. Premoženje tožeče stranke je bilo zaradi toženčevega ravnanja manjše ravno za znesek, ki bi ga tožena stranka za te predmete dosegla na podlagi veljavnih cenikov. Zaradi navedenega ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da bi od tega zneska morali odšteti stroške, ki so bili potrebni za izdelavo stvari, saj je tožeča stranka te stroške imela. V kolikor pa toženec misli, da je potrebno odšteti stroške, ki jih je imel sam z neustrezno montažo, pa je potrebno pojasniti, da zaradi teh intervencij škoda pri tožeči stranki ni nič manjša, temveč je nasprotno zaradi tega sploh nastala, in da tožeča stranka zaradi teh posegov toženca tudi v ničemer obogatena. S tem v zvezi toženec tudi neutemeljeno uveljavlja, da bi tožeča stranka bila kvečjemu upravičena do dobička, ki naj bi predstavljal razliko med tržno ceno in stroški, ki so bili potrebni za izdelavo stvari. To bi bilo res le v primeru, če bi stvari izdelal toženec, vendar je bilo v postopku ugotovljeno, da gre za predmete, ki so bili tožeči stranki ukradeni in ki jih je izdelala tožeča stranka. Že zgoraj pa je razloženo, da ni nobene osnove za odštevanje stroškov, ki jih je toženec imel z nestrokovno oziroma neustrezno montažo odsvojenih predmetov.

Pritožbeno sodišče tudi v celoti sprejema stališče sodišča prve stopnje, da bi nastali neutemeljeni in nesorazmerni stroški, če bi vsakega od polizdelkov oziroma podsestavov posebej pregledali ter z meritvami ugotovili, ali so še primerni ter na ta način preizkušali ugotovitev strokovne komisije tožeče stranke o njihovi neuporabnosti. Pri tem se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na ugotovitev izvedenca, da bi za razstavljanje, preverjanje in preizkus izdelkov najmanj tri osebe morale delati najmanj tri dni.

Nobene osnove ni za domneve toženca, da bi tožeča stranka med material, ki je bil zasežen pri tožencu, lahko podtaknila tudi svoje druge neuporabne izdelke. Nasprotno, tožeča stranka je tiste pri tožencu zasežene predmete, ki jih je bilo mogoče uporabiti, uporabila v nadaljnji proizvodnji in s tem zmanjšala škodo, ki bi jo sicer moral povrniti toženec.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja toženca, ki si je prilastil njene proizvode in nekatere od njih tudi sestavil, vendar tako, da niso bili uporabni za nadaljnji promet. Podana je tudi vzročna zveza med ravnanjem toženca in škodo, ki je nastala tožeči stranki. V kolikor si toženec ne bi prilastil pri toženi stranki izdelanih predmetov in na njih ne bi opravil nestrokovnih posegov, tožeči stranki ne bi nastala škoda, ki se izraža v tem, da teh predmetov ni mogla uporabiti v svoji proizvodnji oziroma jih ni mogla prodati.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa dejstva v zvezi z odgovornostjo toženca za nastalo škodo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženec zaseženi material odtujil tožeči stranki, kar pomeni, da je podana krivdna odgovornost toženca za nastalo škodo. Sicer pa v našem pravu velja načelo krivdne odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom. V skladu s 1. odstavkom 131. člena OZ je namreč škodo dolžan povrniti tisti, ki jo je povzročil, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Tožencu ni uspelo dokazati, da bi škoda, ki jo je povzročil, nastala brez njegove krivde, zato jo je dolžan povrniti.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ob ugotovitvi, da je škodo povzročil toženec in da so podani vsi štirje elementi odškodninske odgovornosti, tožencu naložilo, da tožeči stranki povrne ugotovljeno škodo v višini 6.502,08 EUR. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo veljavni cenik tožeče stranke, saj se v skladu z 2. odstavkom 158. člena OZ povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, razne če zakon ne določa kaj drugega.

Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje glede teka zakonskih zamudnih obresti. Upoštevati je namreč potrebno načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 26. 6. 2002, ki se nanaša ravno na drugi odstavek 168. člena OZ. Zamudne obresti za premoženjsko škodo, odmerjeno na podlagi citirane določbe OZ pripadajo v času veljavnosti Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o predpisani obresti meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Ur. l. RS, št. 109/2001 – ZPOMZO-A) do dneva sodbe sodišča prve stopnje v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero (kar je tedaj pomenilo 13,5 % obrestno mero); od prvega dne po dnevu sodbe prve stopnje dalje pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti. Po izdaji tega načelnega pravnega mnenja pa je bil sprejet tudi Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti (ZPOMZO-1, Ur. l. RS, št. 56/2003), po katerem pa so zakonske zamudne obresti v celoti zgubile funkcijo valorizacije terjatve in niso več vsebovale valorizacijskega faktorja (TOM). Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je za temeljno obrestno mero znižane zamudne obresti priznalo za čas od 10. 3. 2003 do 27. 6. 2003, od 28. 6. 2003 (takrat je pričel veljati ZPOMZO-1) pa zakonske zamudne obresti, saj te ne vključujejo več temeljne obrestne mere. Zaradi navedenega je povsem neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje opravilo dvakratno valorizacijo dosojene odškodnine. Škoda je bila dosojena po cenah ob izdaji sodne odločbe, zamudne obresti (brez valorizacije) pa gredo od nastanka škode, to je od 10. 3. 2003, ko so bili tožencu zaseženi odsvojeni predmeti in vrnjeni tožeči stranki.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

- K odločitvi o stroških pritožbenega postopka: Stranki s pritožbama nista uspeli, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.