Jedro

Pri ugotavljanju višine škode so bili zajeti le neuporabni izdelki, za katere je izvedenec upošteval tržno ceno, ki bi jo tožeča stranka z njihovo prodajo lahko dosegla, če z njimi ne bi nezakonito razpolagal toženec. Kot škoda se izračuna tista vrednost zaseženega (in neuporabnega) materiala, ki bi jo tožeča stranka lahko s prodajo finalnih izdelkov dosegla na trgu po cenah, veljavnih v času sojenja.

Ker so roki za uveljavljanje odškodninskega zahtevka zastaralni in ne prekluzivni, jih sodišče upošteva le na ugovor stranke.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je naložilo tožencu, da tožeči stranki plača 6.502,08 EUR z zamudnimi obrestmi od 10. 3. 2003 do 27. 6. 2003 po 13,5 % letni obrestni meri, od 28. 6. 2003 do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi; v presežku do vtoževanega zneska 11.227,51 EUR je zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da je toženec kot delavec tožeče stranke le tej povzročil škodo v višini 6.502,08 EUR, kolikor znaša vrednost materiala, ki ji ga je odtujil in ki mu je bilo v začetku marca 2003 zaseženo.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi tožeče stranke in toženca ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V zvezi s pritožbo toženca je pritrdilo sodišču prve stopnje, da so podani vsi elementi odškodninskega delikta in da je toženec za povzročeno škodo odgovoren. Zavrnilo je tudi ugovor zastaranja terjatve z obrazložitvijo, da je tožeča stranka za škodo in povzročitelja izvedela šele po tem, ko ji je policija vrnila pri tožencu zasežene predmete, to pa se zgodilo 10. 3. 2003, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje. Zato ob vložitvi tožbe z dne 10. 3. 2006 terjatev ni bila zastarana.

3. Zoper pravnomočno sodbo je pravočasno revizijo vložil toženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Meni, da škoda ni dokazana, saj je sodišče izhajalo iz ugotovitev izvedenca o stanju in vrednosti stvari po izvedeniškem mnenju iz leta 2007. Upoštevano bi moralo biti stanje stvari ob odtujitvi. Sodišče je izhajalo iz domneve, da je toženec odtujil prvovrstne, nove izdelke, ki so zdaj neuporabni in ni dokazano, kdaj in v kakšnem stanju naj bi toženec stvari odtujil. Sodišče je zastaranje presojalo zgolj z vidika subjektivnega triletnega zastaralnega roka, kar je pomanjkljivo, saj objektivni rok znaša pet let. S tem vprašanjem se tožeča stranka in sodišče nista ukvarjala. Nikakor se ni mogoče strinjati niti s tem, da je subjektivni triletni zastaralni rok pričel teči z dnem, ko so bile tožeči stranki stvari vrnjene. Oškodovanje je nastopilo z odtujitvijo, kdaj je to bilo, pa ni dokazano. Tudi identiteta predmetov ni dokazana. Dokazno breme glede tega je na strani tožeče stranke. Stvari so bile tožeči stranki vrnjene v letu 2003 in so bile od takrat dalje nezaščitene, podvržene zamenjavi in v posesti tožeče stranke in je celo izvedenec navedel, da ne more trditi, da ne gre za poškodovane stvari iz proizvodnje tožeče stranke. O tem bi se moralo sodišče izjasniti. Višina škode temelji na izvedeniškem mnenju, ki mu je toženec oporekal, sodišče pa ga je vseeno sprejelo. Sam izvedenec je povedal, da je mnenje podajal na podlagi vzorca in škatel z materialom sploh ni odpiral. Preštel je le škatle, ne pa izdelkov. Vsemu temu je toženec nasprotoval in izvedensko mnenje odklanjal. Tako je tudi višina škode nedokazana, ker temelji na mnenju sodnega izvedenca, ki ni ugotavljal stanja izdelkov (gre za stotine izdelkov), pri svoji oceni o uporabnosti pa se oprl na komisijo tožeče stranke. Sodišče druge stopnje se z višino škode ni ukvarjalo in tudi ne z bistvenimi navedbami toženca, kar predstavlja bistveno kršitev določb ZPP. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

4. Tožeča stranka je odgovorila na revizijo in navajala, da je ta nedovoljena, ker sporni znesek ne znaša 12.227,02 EUR (pravilno: 11.227,02 EUR), temveč 6.502,08 EUR. Poleg tega v reviziji toženec izpodbija dejansko stanje, kar je nedovoljeno. Ne navede tudi, katere bistvene kršitve naj bi zagrešilo sodišče druge stopnje. Zato predlaga zavrženje revizije kot nedovoljene oziroma podredno njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji; v premoženjskih sporih je po drugem odstavku 367. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji), kot je veljal v času vložitve revizije, dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela presega 1.000.000,00 SIT (4.173,00 EUR). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer na pravilno uporabo materialnega prava pazi tudi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP). Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Toženec je v reviziji vsebinsko določno opredelil le bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 360. člena ZPP, ki določa, da mora v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa sodišče druge stopnje presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. V zvezi s to kršitvijo revizija očita sodišču druge stopnje, da se ni opredelilo do toženčevih pritožbenih navedb v zvezi z višino prisojene škode. Očitek ne drži, saj je kot zmotno zavrnilo stališče toženca, da bi tožeča stranka morala dokazati, v kakšnem stanju in koliko vredne so bile stvari v trenutku, ko jih je tožnik odtujil. Obrazložilo je, da je bistveno, v kakšnem stanju so bile po tem, ko je tožeča stranka lahko znova razpolagala z njimi.

8. Ostalih bistvenih kršitev revizija ne konkretizira. Ker na bistvene kršitve določb pravdnega postopka revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, drugih morebitnih bistvenih kršitev ni moglo (in smelo) ugotavljati.

9. V pretežnem delu revizija nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju (o obstoju in višini škode, identiteti izdelkov), kar je nedovoljen revizijski razlog.

10. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

11. Po prvem odstavku 182. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) mora delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, le-to povrniti. Iz dejstev, na katere je revizijsko sodišče vezano izhaja, da je toženec, delavec tožeče stranke, le tej odtujil material iz njenega proizvodnega programa in sicer polizdelke in podsestave, iz katerih se sestavi vtičnica. Iz odtujenih sestavnih delov je dal sam sestavljati vtičnice. Material je zasegla policija in ugotovljeno je bilo, da gre za lastnino tožeče stranke in sicer v večji meri za polizdelke in podsestave, ki jih na trgu sploh ni mogoče dobiti v prosti prodaji. Da je do škode dejansko prišlo, izhaja iz izvedenskega mnenja, kjer izvedenec ugotavlja, da tožeča stranka zaseženega materiala v proizvodnji ni mogla več uporabiti, nekaj zaradi starosti, nekaj zato, ker so na njem vidne sledi nestrokovnega sestavljanja in bi bila njihova nadaljnja uporaba po zasegu možna le ob ponovnem predhodnem tehničnem pregledu, to pa bi bilo zvezano z nesorazmernimi stroški.

12. Sodišče druge stopnje in pred tem sodišče prve stopnje sta pravilno ugotovili, da so podani vsi štirje elementi odškodninskega delikta in sicer protipravno ravnanje, krivda, vzročna zveza in škoda.

13. Da je odtujevanje stvari, ki so lastnina drugega, protipravno, ni potrebno posebej utemeljevati. Toženec je s tem, ko je brez dovoljenja tožeči stranki odtujil material, namenjen za sestavo končnega izdelka – vtičnice – brez dvoma ravnal protipravno.

14. Škoda je v tem, da tožeča stranka dela zaseženih predmetov ni mogla prodati in ne uporabiti v proizvodnji. Zaseženi finalni izdelki so bili namreč takšni, da sedaj na podlagi predpisov in veljavne zakonodaje ne smejo biti plasirani na tržišče za prodajo končnim potrošnikom. To je ugotovil izvedenec, ki je za vsako vrsto artikla navedel, v čem je pomanjkljivost. Zato revizijsko sodišče soglaša s stališčem sodišča druge stopnje, da je za ugotovitev višine škode bistveno, v kakšnem stanju so bile stvari tedaj, ko je tožeča stranka lahko znova razpolagala z njimi. Tožeča stranka je predmete, ki jih je bilo še mogoče uporabiti, uporabila v nadaljnji proizvodnji in s tem zmanjšala škodo, ki bi jo sicer moral povrniti toženec. Pri ugotavljanju višine škode so bili zajeti le ne več uporabni izdelki, za katere je izvedenec upošteval tržno ceno, ki bi jo tožeča stranka z njihovo prodajo lahko dosegla, če z njimi ne bi nezakonito razpolagal toženec. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, ki jo je sprejelo sodišče druge stopnje, da se kot škoda izračuna tista vrednost zaseženega (in neuporabnega) materiala, ki bi jo tožeča stranka lahko s prodajo finalnih izdelkov dosegla na trgu po cenah, veljavnih v času sojenja. Po prvem odstavku 168. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji) ima namreč oškodovanec pravico tako do povrnitve navadne škode kot tudi do povrnitve izgubljenega dobička. Po drugem odstavku istega člena se škoda odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, razen če zakon ne določa kaj drugega. Za tak primer zakon ne določa drugače, zato je presoja sodišča glede višine škode pravilna.

15. Odgovornost za škodo je na strani toženca. Odgovoren je za neuporabnost vrnjenih predmetov in sicer tistih, pri katerih je neuporabnost posledica starosti (kar kaže na to, da jih je toženec odsvojil že pred časom), kot tudi tistih, ki so neuporabni zaradi neustrezne montaže, ki pa je zopet posledica toženčeve dejavnosti. Glede na te ugotovitve je dokazan tudi obstoj vzročne zveze med toženčevim protipravnim ravnanjem in nastalo škodo.

16. V zvezi z identiteto materiala je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so škatle z zaseženim materialom ob prisotnosti prič naložili na kamion ter jih ob spremstvu odpeljali v poseben prostor pri tožeči stranki. Iz izpovedi v kazenskem postopku zaslišanih prič (v spis K 82/2003 je v dokaznem postopku sodišče vpogledalo) izhaja, da je bil takoj po prevozu k tožeči stranki material raztovorjen in stehtan, pri tehtanju so bili poleg policistov navzoči predstavniki družbe in zunanje priče, material je bil prostorsko ločen, tako da je bila izključena možnost, da bi se pri tehtanju oziroma pred tehtanjem kaj dodalo ali odvzelo. Pred skladiščenjem je bil ob prisotnosti posebne komisije material sortiran in stehtan ločeno od ostalega materiala in evidentiran v zapisniku o količinskem prevzemu. Vsebina škatel je bila zaščitena na način, da so bile naložene na paleto in ovite v folijo, kontrolo kakovosti pa je naknadno opravila komisija ter še uporaben material izločila, tako, da je izvedenec ocenjeval le material, ki brez predhodnega tehničnega pregleda ni bil več primeren za nadaljnjo uporabo. Ob vsem navedenem ni razloga za dvom, da je po tožeči stranki zatrjevan in po izvedencu ocenjen material količinsko in dejansko ustrezen materialu, ki je bil zasežen tožencu in ki ga tožeča stranka ni mogla uporabiti za nadaljnjo prodajo. Ta količina predstavlja osnovo za izračun nastale škode.

17. Neutemeljen je očitek, da bi se moralo sodišče druge stopnje ukvarjati z vprašanjem rokov za uveljavljanje odškodninskega zahtevka. Roki za uveljavljanje odškodninskega zahtevka so zastaralni in ne prekluzivni. To pa pomeni, da jih sodišče upošteva le na ugovor stranke (tožene, seveda). Ugovor zastaranja, ki je po svoji naravi ugovor materialnega prava, je tudi ugovor, ki se nanaša na navajanje dejstev in predlaganje dokazov o tem dejstvu. Zato je ugovor zastaranja terjatve, ki je dan šele v pritožbi, prepozen, če pritožnik v njej ni navajal in izkazal okoliščin, ki jih določata 337. člen ZPP v zvezi z 286. členom ZPP. Toženec ugovora zastaranja vse do zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje ni podal, pa tudi v pritožbi se sklicuje le na „prekluzivni rok za uveljavljanje zahtevka“. Tudi, če je sodišče druge stopnje štelo, da s takšnim ugovorom uveljavlja zastaranje (čeprav ga dejansko ni), je šlo za pritožbeno novoto, o kateri se ni bilo dolžno vsebinsko opredeljevati.

18. Glede na to, da so podani vsi elementi odškodninskega delikta, je odločitev sodišča druge stopnje, ki je potrdilo po tožencu izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, pravilna.

19. Ker ni podanih uveljavljanih revizijskih razlogov, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo.

20. Tožeča stranka na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.