Jedro

Pomembna je prava volja strank in zato zapis v pogodbi o višini odpravnine glede na dejanske ugotovitve predstavlja očitno pomoto (in ne zmoto). Med pravdnima strankama je bila dejansko dogovorjena odpravnina v višini treh bruto povprečnih mesečnih plač tožnika v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, medtem ko je preostali tekst dogovora v dogovoru ostal po pomoti. Ker je tožena stranka tožniku izplačala odpravnino v višini treh bruto povprečnih mesečnih plač, je svojo obveznost iz navedenega dogovora izpolnila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za izplačilo razlike v odpravnini v višini ... EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2009 do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da mora tožnik sam kriti stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan povrniti stroške postopka v višini 2.361,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik ter višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka. Dogovor o izplačilu odpravnine in ureditvi medsebojnih razmerij je bil sklenjen v pisni obliki in se posledično njegova vsebina ugotavlja na podlagi vpogleda v zapis določb, ki sta jih pravdni stranki podpisali. Prvi odstavek 82. člena Obligacijskega zakonika določa, da se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v zadevi opr. št. VIII Ips 95/97 odločilo, da se pogodbeno določilo, ki je jasno in razumljivo, uporabi, kot je zapisano, in za njegovo uporabo ni potrebna razlagalna metoda. Določilo je sporno šele, kadar mu pogodbeni stranki pripisujeta različen pomen. Točka II dogovora z dne 18. 3. 2009 je jasna, zato ne daje podlage za zaključevanje o nejasno izraženi volji strank in za razlago, kot jo je uporabilo prvostopenjsko sodišče. Tožena stranka točki II ne pripisuje drugačnega pomena, ampak navaja, da je bila njena volja plačilo treh plač in da je zapis dogovora ponesrečen. Če je prišlo do pomote pri zapisu, tožena stranka sama nosi posledice takšnega ravnanja, oziroma bi morala navedeno situacijo izpodbijati. V primeru nasprotja med resnično in izjavljeno voljo je potrebno dati prednost izjavljeni volji. Logično je tudi, da sta si nasprotni določbi o odpravnini iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je enostranska izjava volje, in iz dogovora z dne 18. 9. 2009, ker gre za različna dokumenta. Dogovor je bil sklenjen, da sta pravdni stranki rešili nastalo situacijo in uredili medsebojna razmerja. Zaključki prvostopenjskega sodišča so nepravilni, ker v pogodbenem pravu ne obstaja pisna pomota kot v civilnem procesnem pravu. Obstaja le institut zmote, zaradi katere pa bi tožena stranka morala zahtevati razveljavitev pogodbe. Navedbe prič niso relevantne, saj pri sklepanju dogovora niso bile navzoče. Nelogična pa je odločitev sodišča prve stopnje, da je potrebno upoštevati določbi 2. odstavka 82. člena in 83. člena Obligacijskega zakonika ter okoliščine, v katerih se je nahajala družba A. d.o.o. Na razlago določb tudi ne more vplivati navedba sodišča, da 12-kratnik odpravnine, ki bi tožniku šla po zakonu, ni logičen z vidika vodenja družbe. Dogovor je bil pripravljen s strani tožene stranke, zato je morebitna nejasna določila potrebno razlagati v korist tožnika.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo tožnika poudarila, da je za odločanje pomembna tudi odločba Višjega delovnega in socialnega sodišča z dne 29. 7. 2010, s katero je bil potrjen sklep o zavrnitvi začasne odredbe. S to odločbo je Višje delovno in socialno sodišče ugotovilo, da v tisti fazi postopka terjatev tožnika ni bila verjetna. Potrebno je namreč iskati skupen namen pogodbenikov in pravo voljo strank. Da je bila ugotovljena volja prava, kaže tudi prepričljivo zaslišanje takratnega direktorja tožene stranke in drugih prič, ki so pojasnile okoliščine v času pred in po sklenitvi dogovora pri pravnem predniku tožene stranke. Pričanje tožnika je bilo neprepričljivo in nelogično, predvsem v delu, zakaj je v pogajanjih zahteval višjo odpravnino kot v dopisu, ki ga je predhodno preko pooblaščenca poslal toženi stranki. Tožena stranka je dokazala, da je izplačala odpravnino, kot sta se dogovorila s tožnikom.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

V tem individualnem delovnem sporu se presoja, kolikšen znesek odpravnine je bila tožena stranka dolžna izplačati na podlagi dogovora z dne 18. 3. 2009. V 2. točki tega dogovora je bilo določeno, da se delavec in delodajalec dogovorita, da delavec prejme odpravnino za 7 let dela v družbi v višini 3 povprečnih mesečnih bruto plač v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi za vsako leto dela pri delodajalcu. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila med strankama dejansko dogovorjena odpravnina v višini treh bruto povprečnih mesečnih plač tožnika v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, medtem ko je preostali tekst 2. točke dogovora z dne 18. 3. 2009 v dogovoru ostal po pomoti in gre za dikcijo zakona iz 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe; v nadaljevanju: ZDR). Zato je zavrnilo tožbeni zahtevek na izplačilo razlike v odpravnini v višini ... EUR. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z odločitvijo, dokaznimi zaključki in obrazložitvijo sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja: Medtem ko tožnik 2. točko dogovora razlaga dobesedno, tožena stranka zatrjuje, da je zapis ponesrečen in ni izraz njene prave volje. Sodišče prve stopnje je zato pri razlagi te določbe pravilno uporabilo 2. odstavek 82. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in spremembe; v nadaljevanju: OZ), po katerem se pri razlagi spornih določil ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v tem zakoniku. Pravo voljo je tožena stranka po oceni pritožbenega sodišče izkazala, ko je tožniku izplačala odpravnino v višini treh povprečnih mesečnih bruto plač (... EUR), kar je za 71 % več, kolikor bi tožniku sicer pripadalo iz naslova odpravnine po zakonu (... EUR). Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem prvostopenjskega sodišča, da gre za pisno pomoto pri oblikovanju 2. točke dogovora in da je drugi del stavka, identičen z dikcijo iz 109. člena ZDR, v dogovoru ostal po pomoti. Ne nazadnje to izhaja tudi iz odpovedi z dne 29. 1. 2009, v kateri je prav tako ostala dikcija iz 109. člena ZDR v 3. točki odpovedi je določeno, da delavcu ob prenehanju delovnega razmerja pripada odpravnina za 7 let dela v družbi v višini 7/4 povprečne mesečne plače v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi za vsako leto dela pri delodajalcu, medtem ko je v obrazložitvi odpovedi navedeno, da je delavec upravičen do ¼ povprečne mesečne plače v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi za vsako leto dela pri delodajalcu). Če torej ne bi šlo za pomoto in bi 3. točko odpovedi z dne 29. 1. 2009 brali dobesedno, bi to pomenilo, da tožniku pripada odpravnina v višini 49/4 povprečne mesečne plače v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Posledično pa bi bilo nelogično, da je tožnikov pooblaščenec z dopisom z dne 9. 3. 2009 dodatno zahteval „le“ 8 povprečnih mesečnih plač v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo (kar skupaj z odpravnino v višini 7/4 povprečne mesečne plače v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi znese 39/4 povprečnih mesečnih plač v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo).

Neutemeljena je pritožbena navedba, da v pogodbenem pravu ni termina pisne pomote, temveč le institut zmote, zaradi katerega lahko stranka zahteva razveljavitev pogodbe. Tudi Vrhovno sodišče se je v zadevi opr. št. II Ips 37/2006, v kateri je bila predmet spora razlaga pogodbenega določila o višini kupnine, opredelilo, da je pomembna prava volja strank in da zapis v pogodbi glede na dejanske ugotovitve predstavlja očitno pomoto (in ne zmoto). Sodišče prve stopnje pa je pri razlagi sporne določbe pravilno upoštevalo okoliščine, v kateri se je tožena stranka (oziroma njen pravni prednik podjetje A. d.o.o.) v času sklepanja dogovora nahajala. Tudi po oceni pritožbenega sodišča bi bilo nelogično in v nasprotju s temeljnimi načeli obligacijskega prava, da bi tožena stranka tožniku zaradi odpovedi iz poslovnih razlogov izplačala odpravnino v višini ... EUR, kar je 12-kratnik odpravnine, ki bi tožniku pripadala po zakonu. Pri tem je pomembno še dejstvo, da je tožena stranka odpuščala tudi druge delavce (ki pa so vsi prejeli odpravnino v skladu z zakonom). Prav tako je neutemeljena pritožbena navedba, da nobena od zaslišanih prič ni vedela ničesar o dogovoru in volji strank in da zato njihove navedbe niso relevantne. Pogajanja o dogovoru so se odvijala daljši čas in z njihovo vsebino so bili seznanjeni tudi ostali zaposleni, zato se je sodišče prve stopnje v zvezi z okoliščinami in vsebino sklenjenega dogovora utemeljeno oprlo na izpovedi prič, ki so bile z zadevo seznanjene, čeprav niso bile prisotne ob podpisu samega podpisa dogovora, in tako ugotovilo pravo voljo pogodbenih strank glede višine odpravnine.

Ker je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato mora sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Svoje stroške pritožbenega postopka pa krije tudi tožena stranka, ker njen odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k reševanju pritožbe (1. odstavek 155. člena ZPP).