Jedro

Pravice do denacionalizacije ni mogoče odreči osebi, če na podlagi predpisov, ki jih je za izvedbo te pogodbe sprejela tuja država, odškodnine ne bi mogla dobiti, četudi bi jo uveljavljala. Torej je treba ugotavljati tudi, ali bi po FIP in na njeni podlagi sprejetih izvedbenih predpisov prejšnji lastnik sploh lahko uveljavljal odškodnino za podržavljeno premoženje, katerega denacionalizacijo uveljavlja.

Pravica do odškodnine, kot je opredeljena v FIP in na njeni podlagi v UVEG, ni nujno pravica do odškodnine v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen v vsakem primeru odločanja o denacionalizaciji podržavljenega premoženja.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1586/2015-15 z dne 24. 1. 2017 se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odločba Ministrstva za kulturo, št. 490-3/2012-MIZKS/15 z dne 5. 10. 2015, odpravi ter se zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške upravnega spora na obeh stopnjah v višini 907,68 EUR v roku 15 dni od dneva vročitve to sodbe, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožnikov, vloženo zoper odločbo Ministrstva za kulturo, št. 490-3/2012-MIZKS/15 z dne 5. 10. 2015. Z navedeno odločbo je bila zavrnjena zahteva za denacionalizacijo graščine AA (G., stoječe na zemljišču, parc. št. 73 - stavbišče z graščino izmere 3457 m2, vl. št. 126, k. o. Š.), ki je bila zaplenjena pravnemu predniku tožnikov M. M. na podlagi odločbe Okrajnega sodišča v Celju, opr. št. Zp 450/46 z dne 24. 10. 1946, na podlagi Zakona o zaplembi premoženja in o izvrševanju zaplembe.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pritrdilo odločitvi ministrstva, da pravni prednik tožnikov skladno z drugim odstavkom 10. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) ni upravičen do denacionalizacije, ker je imel na podlagi Pogodbe o poravnavi škode izgnancem, preseljencem in pregnancem, o ureditvi drugih finančnih vprašanj in vprašanj s socialnega področja (t. i. Finančne in izravnalne pogodbe - v nadaljevanju FIP)1 ter zakonov, ki jih je za izvršitev te pogodbe sprejela Republika Avstrija (Zvezni zakon o prijavi premoženjskih škod, ki so nastale zaradi razselitve ali izgona,2 Zakon o vojnih in pregnanskih škodah - v nadaljevanju KVSG3 in Zvezni zakon o odškodovanju razseljencev in izgnancev - v nadaljevanju UVEG)4, od tuje države pravico dobiti odškodnino za podržavljeno premoženje. Pri tem je upoštevalo, da so bile v postopku ugotovljene okoliščine, ki kažejo na to, da je bil upravičenec po FIP, ker je 29. 1. 1957 pridobil avstrijsko državljanstvo in je kot avstrijski državljan umrl v Avstriji 7. 2. 1962, ter je imel na dan 1. 1. 1960 stalno prebivališče v Avstriji in je bil na dan podpisa FIP 27. 11. 1961 avstrijski državljan.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje so tožniki (v nadaljevanju revidenti) vložili revizijo. Glede njene dovoljenosti se sklicujejo na 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavljajo revizijska razloga bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava. Navajajo razloge, s katerimi utemeljujejo, da ne njihov pravni prednik ne njegovi pravni nasledniki v tuji državi niso bili upravičeni do odškodnine za podržavljeno premoženje. Vrhovnemu sodišču predlagajo, naj reviziji ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi tožnikov ugodi, oziroma naj reviziji ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

**K I. točki izreka**

5. Revizija je utemeljena.

**O dovoljenosti revizije**

6. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost.5 Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, na katero se sklicujejo revidenti, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V obravnavani zadevi revidenti kot pomembno izpostavljajo vprašanje uporabe oziroma razlage FIP kot izključitvenega razloga iz drugega odstavka 10. člena ZDen. O tem vprašanju je ob bistveno podobnem pravnem in dejanskem stanju Vrhovno sodišče sicer že odločilo (tudi) v sodbi X Ips 106/2016 z dne 6. 12. 2017, vendar pa je zaradi zagotavljanja enakega varstva pravic revidentov pred Vrhovnim sodiščem tudi predloženo revizijo, ki je bila vložena pred izdajo navedene odločitve, štelo za dovoljeno.

**Vsebinska presoja revizije**

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1).

8. V primeru dopuščene revizije sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo glede pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dovoljena, in v mejah razlogov, ki se nanjo nanašajo (prvi in drugi odstavek 371. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). Vrhovno sodišče zato ne bo odgovarjalo na obsežne navedbe revidentov, ki so zunaj okvira teh pravnih vprašanj (npr. glede pravilnosti opredelitve upravičencev po Avstrijski državni pogodbi; v nadaljevanju ADP).

9. Iz za odločanje o reviziji relevantnega dejanskega stanja, na katero je Vrhovno sodišče vezano, izhaja, da se je pravni prednik revidentov štel za državljana FLRJ od 28. 8. 1945 do 29. 7. 1957, ko mu je državljanstvo prenehalo zaradi pridobitve avstrijskega državljanstva. V obravnavani zadevi se zahteva za denacionalizacijo nanaša na nepremičnine, ki so bile prejšnjemu lastniku podržavljene z Zakonom o zaplembi premoženja in o izvrševanju zaplembe.6

10. Izpodbijana sodba temelji na stališču, da prejšnji lastnik podržavljenih nepremičnin (pravni prednik revidentov) ni upravičen do denacionalizacije, ker je imel pravico dobiti odškodnino od Republike Avstrije na podlagi FIP in na njeni podlagi sprejetih predpisih. Po stališču sodišča prve stopnje je za presojo v obravnavani zadevi ključna (le) ugotovitev, da za njihovo izključitev iz kroga denacionalizacijskih upravičencev zadošča že, da je njihov pravni prednik (nekdanji lastnik premoženja) spadal v krog oseb, ki so bile v Prilogi 1 FIP določene kot upravičenci do odškodnine. Navedeno odločitev je sodišče oprlo na drugi odstavek 10. člena ZDen, ki določa, da niso upravičenci v smislu tega zakona tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države.7

11. Navedenemu revidenti tudi v reviziji ugovarjajo. Ponavljajo tožbene navedbe, da je osnovni kriterij za pridobitev statusa upravičenca jugoslovansko državljanstvo v času podržavljenja, zato je nepotrebno posebno ugotavljanje državljanstva v času smrti upravičenca. Navajajo, da je v obravnavani zadevi bistveno, da pravni prednik revidentov v času zaplembe 24. 10. 1946 ni bil avstrijski državljan (niti ob uveljavitvi ADP 28. 11. 1955), pač pa je to državljanstvo pridobil šele kasneje v letu 1957 ter mu je tako bilo premoženje zaplenjeno kot jugoslovanskemu državljanu in mu ni moglo biti zaplenjeno kot avstrijskemu državljanu. Že zaradi navedenega menijo, da njihov pravni prednik ne izpolnjuje pogojev za pridobitev odškodnine za odvzeto premoženje od Republike Avstrije. Sodišču očitajo, da iz navedenih razlogov izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni. Odrekanje pravice do denacionalizacije po ZDen pomeni tudi kršitev načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Sklicujejo se na dopis avstrijskega veleposlaništva v Ljubljani, iz katerega izhaja, da nobeden od zakonov, na katere se sklicuje tožena stranka, ne predstavlja podlage za dajanje odškodnin za razlaščeno premoženje, pač pa gre le za socialno pomoč zaradi preživetja osebam nemške narodnosti, kar prejšnji lastnik ni bil. V skladu z UVEG so bile zagotovljene le odškodninske pravice za gospodinjske predmete, za premičnine, potrebne za opravljanje poklica in kot izravnava krivic (socialne dajatve).

12. V obravnavanem primeru revidenti utemeljeno uveljavljajo zmotno uporabo materialnega prava glede pravilnosti razlage FIP kot izključitvenega razloga iz drugega odstavka 10. člena ZDen, v primeru, ko so predmet zahteve za denacionalizacijo izključno nepremičnine. Na navedeno vprašanje je Vrhovno sodišče že odgovorilo v odločbi X Ips 216/2016 z dne 6. 12. 2017 ob upoštevanju stališča Ustavnega sodišča iz odločbe Up-282/15 z dne 5. 10. 2017. Slednje je presodilo, da krši pravico do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave Republike Slovenije stališče, po katerem bi bilo mogoče pravico do uveljavljanja denacionalizacije na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen odreči osebi, glede katere je v konkretnem postopku ugotovljeno le, da spada v krog oseb, ki so bile po mednarodni pogodbi upravičene do uveljavljanja odškodnine po tej pogodbi, čeprav na podlagi predpisov, ki jih je za izvedbo te pogodbe sprejela tuja država, te odškodnine ne bi mogla dobiti, četudi bi jo uveljavljala. Ob takem izhodišču je sprejelo stališče, da je presoja, ali je izpolnjen izključitveni razlog iz drugega odstavka 10. člena ZDen, v prvi vrsti odvisna od ocene, ali posamezna mirovna pogodba oziroma mednarodni sporazum ter predpisi, ki jih je za izvršitev takega akta sprejela tuja država, urejajo pravico do odškodnine za odvzeto premoženje, ki je predmet vračanja na podlagi odločb ZDen.

13. Dosedanja sodna praksa je temeljila na stališču, da je FIP mogoče upoštevati v okviru drugega odstavka 10. člena ZDen, ker naj bi se ta mednarodna pogodba nanašala na plačilo odškodnine za škodo, povzročeno od Anschlussa do konca II. svetovne vojne. FIP naj bi bil torej pravni vir, ki je urejal odškodnino za v tedanji Jugoslaviji podržavljeno premoženje. Republika Avstrija pa je s svojimi predpisi in v okviru svoje proste presoje določila vrsto škode, za katero bo izplačala odškodnino, njeno višino ter socialne in druge kriterije. Ker naj bi s tem nekdanjim lastnikom odvzetega premoženja zagotovila načelno pravico do odškodnine, ni pomembno, za katere vrste premoženja se je Republika Avstrija odločila izplačati odškodnino in kakšna je bila njena višina. Ugovore, ki so se nanašali na konkretne pravice, ki naj bi prejšnjemu lastniku šle po avstrijskih predpisih, je sodna praksa zavračala s pojasnilom, da ZDen ni pravni temelj za poravnavo morebitnega neizplačila ali prenizkega izplačila odškodnine, do katere so imeli prejšnji lastniki podržavljenega premoženja pravico po predpisih tuje države. Zato sodišče v teh primerih ni ugotavljalo, ali je oseba izpolnjevala vse pogoje za uveljavljanje odškodnine, niti ni ugotavljalo, ali se je odškodnina po teh predpisih nanašala za premoženje, ki ga je tej osebi podržavila nekdanja Jugoslavija.

14. Vrhovno sodišče je v sodbi X Ips 106/20168 pojasnilo, da so do odškodnine po FIP oziroma UVEG bile upravičene osebe, ki jim je na ozemlju tedanje Jugoslavije nastala materialna škoda zaradi odvzema, izgube ali uničenja gospodinjske opreme ali predmetov, potrebnih za opravljanje poklica. Zato ni mogoče šteti, da so bile do te odškodnine upravičene tudi osebe, ki take škode niso utrpele, jim je pa bilo podržavljeno drugo premoženje, npr. nepremičnine. Določbe FIP in izvedbenih predpisov take razlage ne omogočajo, saj taka vsebina iz besedila njihovih določb ni razvidna, prav tako to ne izhaja iz predmeta in cilja, kot sta ga opredelili pogodbeni stranki FIP. Stališče, po katerem bi že možnost uveljavljanja odškodnine npr. za gospodinjske predmete pomenila izključitveni razlog za uveljavljanje denacionalizacije podržavljenih nepremičnin, bi pomenilo tudi različno obravnavanje prejšnjih lastnikov podržavljenih nepremičnin glede na to, ali so jim bili podržavljeni gospodinjski predmeti ali ne. To pa ni namen obravnavanega izključitvenega razloga iz drugega odstavka 10. člena ZDen (preprečiti dvakratno odškodovanje za odvzeto premoženje). Zato pravice do denacionalizacije nepremičnin ni mogoče odkloniti na podlagi ugotovitve, da bi bili prejšnji lastniki teh nepremičnin upravičeni do odškodnine za podržavljene, izgubljene ali uničene gospodinjske predmete ali predmete, potrebne za opravljanje poklica.

15. Po obrazloženem torej pravica do odškodnine, kot je opredeljena v FIP in na njeni podlagi v UVEG, ni nujno pravica do odškodnine v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen v vsakem primeru odločanja o denacionalizaciji podržavljenega premoženja. Zato je stališče, na katerem temelji izpodbijana sodba in izpodbijana upravna odločba, napačno, zaradi napačne uporabe materialnega prava, pa že tožena stranka, ki je sledila dotedanji sodni praksi, ni ugotavljala vseh, za odločitev o zahtevi za denacionalizacijo odločilnih dejstev.

16. Ob povedanem je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 94. člena ZUS-1 reviziji ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbi ugodilo ter odločbo ministrstva odpravilo in temu organu zadevo vrnilo v ponoven postopek. Ministrstvo bo moralo v ponovnem postopku upoštevati stališča Vrhovnega sodišča, na katerih temelji ta sodba.

**K II. točki izreka:**

17. Revidenti so z revizijo uspeli. Ker je Vrhovno sodišče prvostopenjsko sodbo spremenilo in samo odpravilo odločbo tožene stranke in zadevo vrnilo temu organu v ponoven postopek, je odločilo tudi o stroških upravnega spora pred sodiščem prve stopnje ter o stroških revizijskega postopka. Stroški upravnega spora pred sodiščem prve stopnje so odmerjeni na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1. Skladno z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu9 se revidentom priznajo stroški v višini 285,00 EUR, povečani za 22 % DDV, skupaj torej 347,70 EUR.

18. Stroški revizijskega postopka temeljijo na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 in se odmerijo v skladu z veljavno Odvetniško tarifo. Vrhovno sodišče je pri tem upoštevalo njen 12. člen, ki določa, da je stranka dolžna plačati odvetniku storitev po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil, pomnoženi z vrednostjo točke v času plačila, povečano za DDV, če je odvetnik zavezanec za plačilo v Republiki Sloveniji (drugi odstavek). Ob smiselni uporabi te določbe je bilo odločeno tudi o zahtevku revidentov za povračilo stroškov revizijskega postopka od nasprotne stranke, tako da se je število točk za opravljena dejanja (vrednost storitve) izračunalo ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v času dejanja (torej v smislu tarife, veljavne v času, ko je odvetnik delo opravil). Te točke so bile pri ugotavljanju višine dolžnega povračila pomnožene s sedanjo vrednostjo odvetniške točke 0,60 EUR. Vrhovno sodišče je tako revidentom priznalo po 5. točki tar. št. 30 (po drugi alineji 1. točke te tarifne številke, zvišano za 50 %), ki je podlaga za odmero odvetniških stroškov za revizijo, 750 točk (450 EUR) in 2 % (9 EUR) materialnih stroškov (11. člen), oboje povečano za 22 % DDV, skupaj torej 559,98 EUR.

19. Tožena stranka je tako dolžna revidentom v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti stroške postopka v skupni višini 907,68 EUR, od takrat dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Vračilo plačanih sodnih taks bo v skladu s prvim odstavkom 37. člena Zakona o sodnih taksah v zvezi z določbo točke c opombe 6.1. taksne tarife izvršilo sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti.

1 Vertrag zwischen der Republik Österreich und der Bundesrepublik Deutschland zur Regelung von Schäden der Vertriebenen, Umsiedler und Verfolgten, über weitere finanzielle Fragen und Fragen aus dem sozialen Bereich (Finanz- und Ausgleichsvertrag, BGBl, št. 76/62) 2 Anmeldegesetz, BGBl, št. 12/62. 3 Erweiterung des Anwendungsbereiches des Besatzungsschäden- und des Kriegs- und Verfolgungssachschädengesetz, BGBl, št. 176/62. 4 Umsiedler- und Vertreibenen- Entschädigungsgesetz, BGBl, št. 177/62. 5 Z novelo ZPP-E (Ur. l. RS, št. 10/2017) so bili črtani 83. in 86. do 91. člen ZUS-1 (drugi odstavek 122. člena ZPP-E). Ker je bila v obravnavanem primeru izpodbijana sodba sodišča prve stopnje izdana pred začetkom uporabe ZPP-E, to je pred 14. 9. 2017, se revizijski postopek konča po do tedaj veljavnem ZPP (tretji odstavek 125. člena ZPP-E) in posledično po do tedanjih določbah ZUS-1. 6 Ta predpis je naveden v 19. točki 3. člena ZDen, torej gre za premoženje, katerega denacionalizacijo je ob izpolnjevanju drugih pogojev mogoče zahtevati po določbah ZDen. 7 Drugi stavek navedenega člena določa, da okoliščino, ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni upravni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov. 8 Glej tudi sodbe Vrhovnega sodišča X Ips 176/2017 z dne 28. 11. 2018, X Ips 93/2017 z dne 28. 11. 2018 in X Ips 335/2017 z dne 29. 5. 2019 in druge. 9 Uradni list RS, št. 24/2007 z dne 20. 3. 2007, s spremembami.