Jedro

Za upravičenost do denacionalizacije je bistveno, da je bil prejšnji lastnik v času podržavljenja jugoslovanski državljan. Jugoslovansko državljanstvo prejšnjega lastnika po prvem odstavku 9. člena ZDen je pogoj za upravičenost do denacionalizacije; če pa je prejšnji lastnik imel pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države (ali je odškodnino dobil), ne glede na izpolnjen pogoj jugoslovanskega državljanstva po drugem odstavku 10. člena ZDen ni upravičenec.

Ugotavljanje, kakšne konkretne pravice bi upravičencu šle po avstrijskih predpisih, bi pomenilo določanje odškodnine po teh predpisih, kar pa presega odločanje o denacionalizacijskih zahtevkih po ZDen.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za kulturo (v nadaljevanju upravni organ) je z izpodbijano odločbo zahtevo vlagatelja A.A. oziroma njegovih pravnih naslednikov za denacionalizacijo graščine P., stoječe na zemljišču parc. št. 73 - stavbišče z graščino izmere 3457 m2, vl. št. 126 k.o. … zavrnilo. V obrazložitvi navaja, da je bila parcela zaplenjena ing. A.A. (B.B., roj. … v kraju ..., Ukrajina, umrl 7. 2. 1962 v kraju Gratwein, Avstrija) na podlagi odločbe Okrajnega sodišča v Celju opr. št. Zp 450/46 z dne 24. 10. 1946, na podlagi Zakona o zaplembi. Ker bivši lastnik ni bil vpisan v državljansko knjigo, je bila zanj izdana ugotovitvena odločba o državljanstvu s strani UE Celje z dne 15. 1. 2010, iz katere izhaja, da se je imenovani štel za državljana FLRJ od 28. 8. 1945 do 29. 1. 1957, ko mu je državljanstvo prenehalo zaradi pridobitve avstrijskega državljanstva. Iz ugotovitvene odločbe UE Celje z dne 23. 4. 2008 pa izhaja, da se ni štel za državljana R Slovenije. Ugotavlja, da bivši lastnik na podlagi državne pogodbe o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije (ADP) ni bil upravičen do odškodnine, je pa izpolnjeval pogoje za pridobitev odškodnine od Republike Avstrije po Finančni in izravnalni pogodbi (FIP) ter po na njeni podlagi sprejetih predpisih, Zakonu o vojnih in pregnanskih škodah (KVSG), Zakonu o prijavi škode (Anmeldegesetz), Zakonu o povrnitvi škode priseljencem in pregnancem (UVEK). Iz listin v spisu tudi izhaja, da je bivši lastnik podržavljenega premoženja v posledici končanja druge svetovne vojne zapustil (pobegnil) svoje dotedanje prebivališče v graščini P. (območje takratne Jugoslavije - točka C Priloge FIP), kar izhaja iz zaplembne odločbe, kot tudi iz dopisa vlagateljice pooblaščencu, v katerem je navedeno, da bivši lastnik z ženo C.C. leta 1945 ni uspel pobegniti v Avstrijo, da pa je v začetku leta 1946 po obvestilu prijateljev, da se odvzemajo posestva veleposestnikov in se le te pošilja v koncentracijska taborišča, zapustil svoje dotedanje bivališče ter preko Hrvaške odšel v Italijo, nato pa v ZDA, Ekvador ter leta 1955 v Gratwein v Avstriji, s čimer ga je šteti za pregnanca po FIP. Izpolnjen je tudi pogoj avstrijske rezidenčnosti na dan 1. 1. 1960 ter pogoj avstrijskega državljanstva na dan uveljavitve FIP dne 27. 11. 1961. Ker je bivši lastnik bil upravičen do odškodnine od tuje države, je denacionalizacijsko zahtevo na podlagi drugega odstavka 10. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) organ zavrnil. 2. Tožniki v tožbi navajajo, da je izpodbijana odločba pravno zmotna. V tem postopku vračanja denacionalizacije sta bistveni dve vprašanji in sicer vprašanje upravičenosti do denacionalizacije glede na državljanstvo v času zaplembe premoženja ter vprašanje eventualnih ovir za vračilo premoženja skladno z drugim odstavkom 10. člena ZDen. Do teh vprašanj pa se je toženka zmotno opredelila. Z odločbo Upravne enote Celje z dne 15. 1. 2010 je bilo pravnomočno ugotovljeno, da je bil bivši lastnik nesporno državljan FLRJ v času od 28. 8. 1945 do 29. 1. 1957. Ob tej ugotovitvi je toženka spregledala, da je s tem bivši lastnik pridobil status upravičenca za denacionalizacijo po 9. členu ZDen. Že Ustavno sodišče se je v odločbi opr. št. Up 547/2002 z dne 8. 10. 2003 postavilo na stališče, da je možno upravičenje do denacionalizacije odreči le osebi, ki se je štela za jugoslovanskega državljana, le če je v času podržavljenja imela tudi avstrijsko državljanstvo. Bivši lastnik pa ni bil avstrijski državljan niti v času zaplembe dne 24. 10. 1946 niti ob uveljavitvi ADP dne 28. 11. 1955. Premoženje mu je bilo zaplenjeno kot jugoslovanskemu državljanu pred uveljavitvijo ADP. Bistveno je tako, da bivši lastnik ni izpolnjeval kriterijev za odškodninsko zavezo ZR Nemčije po FIP, kot navaja toženka, saj ni imel avstrijskega državljanstva v času uveljavitve ADP niti na dan 13. 3. 1938 ne na dan 28. 4. 1945. Zmotna je trditev, da je imel upravičenec pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od Republike Avstrije, ker je od leta 1955 živel v Avstriji, kjer je leta 1962 umrl, ker je bil od 29. 1. 1957 avstrijski državljan. Iz korespondence med Ministrstvom za pravosodje in javno upravo in Veleposlaništvom Republike Avstrije v Ljubljani, predvsem iz obrazložitve Aide memoire izhaja, da je pri upravičencu šlo za plačila, ki so po vsebini socialne narave in upravičenja do teh socialnih transferov ne gre povezovati z drugim odstavkom 10. člena ZDen. Poleg tega je Avstrijsko veleposlaništvo v Ljubljani še dodatno jasno povedalo, da nobeden izmed zveznih zakonov, na katere se v izpodbijani odločbi opira toženka, ne predstavlja podlage za dajanje odškodnin za razlaščeno premoženje, pač pa gre le za socialno pomoč zaradi preživetja. Tako izhaja tudi iz sodbe Upravnega sodišča IV U 80/2011 z dne 5. 2. 2013. Toženka pa v izpodbijani odločbi tudi ni uporabila vseh zakonov, ki bi jih glede na svoja stališča mogla in morala uporabiti oziroma se do njih ne opredeli zadostno, tako npr. prijavnega zakona, ki predstavlja pomembno okoliščino v zvezi z možnostjo škodne prijave, sploh glede na dejstvo, da je bil sprejet celo po smrti denacionalizacijskega upravičenca. Toženka se tudi ne opredeli po katerih določbah bi lahko že pokojni denacionalizacijski upravičenec oziroma njegovi dediči uveljavljal premoženjsko škodo, ki ni identična z odškodnino za odvzeto premoženje in katero škodo. Nepravilno in neutemeljeno je enačenje možnosti sprejetja premoženjske škode za posamezne pravice in ne za celo premoženje po avstrijskih in nemških zakonih za odškodnino za celotno odvzeto premoženje po ZDen. Npr. po UVEK so bile zagotovljene tako imenovane odškodninske pravice za gospodinjske predmete, za premičnine, potrebne za opravljanje poklica in kot izravnava krivic (socialne dajatve). Drugi odstavek 2. člena FIP določa, da bo R Avstrija pri dokazovanju in uporabi razširjenih zakonskih določil tolmačila posebne razmere pregnancev in izgnancev, kar pomeni, da se bo vsak primer obravnaval individualno. Pri tem pa je poudariti, da je pri odločanju potrebno slediti samemu namenu ZDen, ki je vsebovan v 2. členu in določa vrnitev premoženja, ki je ekvivalent za odvzeto premoženje. Upravni organ je zgrešil tudi postopkovne kršitve. Sklicuje se na zavrnilno odločbo Ministrstva za kmetijstvo in okolje z dne 8. 3. 2013, zoper to odločbo pa je bila vložena revizija na Vrhovno sodišče RS iz razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da ker bi upravni organ v morebitnem postopku ponovno storil enakovrstne napake, ki mu jih v tožbi očita, da v celoti odloči o zadevi naslovno sodišče. Narava stvari tudi nedvomno dopušča, da odloči tudi o zahtevanem izplačilu odškodnine po 26. členu ZDen, katerega vrednost je bila že tekom postopka ugotovljena s pomočjo izvedenskega mnenja in so jo pooblaščenci podali dne 30. 12. 2008. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe, ugoditev zahtevi za izplačilo odškodnine po 26. členu ZDen ter povrnitev stroškov postopka oziroma podrejeno, odpravo izpodbijane odločbe in povrnitev stroškov postopka.

3. V pripravljalni vlogi ponavlja svoje nestrinjanje s sodbo Upravnega sodišča opr. št. I U 659/2013 z dne 3. 2. 2015. 4. Stranka z interesom v tem postopku - Slovenski državni holding d.d. (SDH) se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča RS št. I U 659/2013 z dne 3. 2. 2015, ki je o upravičenosti B.B. že odločilo, ter soglašalo z odločitvijo upravnega organa da premoženja ni mogoče vrniti zaradi ovir po drugem odstavku 10. člena ZDen.

5. Stranka z interesom A. na tožbo ni odgovorila.

6. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.

7. Tožba ni utemeljena.

8. V obravnavani zadevi je sporno, ali je upravni organ zahtevo za denacionalizacijo prejšnjega lastnika podržavljenega premoženja A.A. (B.B.) pravilno zavrnil na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen. Upravni organ je odločitev oprl na ugotovitev, da je bivšega lastnika šteti v krog upravičencev do odškodnine po FIP.

9. Po drugem odstavku 10. člena ZDen niso upravičenci v smislu tega zakona tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države; ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov.

10. Vrhovno sodišče je v svoji sodbi X Ips 85/2013 z dne 27. 11. 2014 opozorilo, da je Ustavno sodišče RS že presojalo ustavno skladnost določbe drugega odstavka 10. člena ZDen (odločbe U-I-23/93, U-I-326/98, Up-547/02, sklep Up-142/00). V odločbi U-I-326/98 je navedlo, da je dopolnilo te določbe z ZDen-B (drugi stavek drugega odstavka) napotilo upravnim organom, kako naj ugotavljajo, ali je določena oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države (55. točka obrazložitve). Iz odločbe Ustavnega sodišča Up-547/02 izhaja, da določba drugega odstavka 10. člena ZDen ne pomeni, da slovenski organi pri odločanju o upravičenju do denacionalizacije odločajo o pravici do odškodnine od tuje države. O tem, ali je določena oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, odločajo organi, pristojni za denacionalizacijo, sami, in to neposredno z razlago mednarodne pogodbe, torej brez dokazovanja tujega prava in brez priznavanja tujih sodnih odločb (14. točka obrazložitve).

11. V sodbi X Ips 85/2013 z dne 27. 11. 2014 je Vrhovno sodišče tako zavzelo stališče, da določbe drugega odstavka 10. člena ZDen glede na generično in primeroma navedene mednarodne akte (mednarodne sporazume, mirovne pogodbe) ni mogoče razlagati tako, da bi bile izključene bilateralne pogodbe dveh tujih držav, pri katerih bivša Jugoslavija ni sodelovala, kot je npr. FIP, ki sta jo 27. 11. 1961 sklenili Zvezna republika Nemčija (v nadaljevanju ZRN) in Republika Avstrija, in s katero se je ZRN zavezala, da bo udeležena na stroških finančnih izdatkov, ki bodo Avstriji nastali zaradi odškodovanja v FIP (Prilogi 1) opredeljenih (skupin) oseb. Po mnenju Vrhovnega sodišču je tudi FIP (in njegovi izvedbeni akti) lahko podlaga za izključitev prejšnjega lastnika od denacionalizacije po drugem odstavku 10. člena ZDen, če je na podlagi določb te pogodbe pridobil oziroma imel pravico pridobiti odškodnino za premoženje, podržavljeno v Sloveniji.

12. Upravni organ je v izpodbijani odločbi ugotovil, da prejšnji lastnik izpolnjuje pogoje iz FIP ter da je glede na to imel pravico dobiti odškodnino od tuje države, s tem ko je dne 29. 1. 1957 pridobil avstrijsko državljanstvo ter je kot avstrijski državljan umrl v Avstriji 7. 2. 1962, ter je imel na dan 1. 1. 1960 stalno prebivališče v Avstriji in je bil na dan podpisa FIP 27. 11. 1961 avstrijski državljan, je pa tudi oseba, ki je izgubila prebivališče v SFRJ v povezavi z dogodki druge svetovne vojne ali njenih posledic (prejšnji lastnik je z ženo ob koncu vojne poskušal pobegniti v Avstrijo, nato pa sta s ponarejenimi potnimi listi v začetku leta 1946 odšla preko Hrvaške v Italijo, nato v ZDA, Ekvador ter leta 1955 v Avstrijo, njegovo premoženje je bilo nato leta 1946 zaplenjeno). Navedeno izhaja iz zaplembne odločbe in dopisa vlagateljice zahteve za denacionalizacijo.

13. Krog upravičencev, za katere je FIP predvidevala odškodovanje, je določen v Prilogi 1. Med drugim so to pregnanci, ki so avstrijski državljani ter so 1. 1. 1960 posedovali stalno prebivališče v Avstriji, zaradi posledic druge svetovne vojne pa so stalno bivališče, ki so ga posedovali kot avstrijski državljani ali osebe nemške narodnosti na območjih izven Republike Avstrije, med drugim na območju FLRJ, zaradi pregona izgubili, kot pregnancem pa jim je na območju pregona nastala (pregnanska) škoda. Navedene pogoje FIP za upravičenca do odškodnine pa je glede prejšnjega lastnika tudi po presoji sodišča upravni organ pravilno ugotovil in izhajajo iz podatkov upravnih spisov. Prejšnji lastnik z družino je iz Jugoslavije pobegnil pred državno oblastjo (po podatkih zaplembene odločbe z dne 24. 10. 1946), v Jugoslaviji pa je živel do začetka leta 1946 (po podatkih odločbe o državljanstvu za prejšnjega lastnika, z dne 15. 1. 2010, potrdila NOO Šmartno v R. d. pri Celju z dne 7. 8. 1946). V Jugoslaviji se je štel za osebo nemške narodnosti (npr. uradno potrdilo NOO Šmartno v R. d. pri Celju z dne 7. 8. 1946), leta 29. 1. 1957 je pridobil avstrijsko državljanstvo, umrl je leta 1962 v kraju Gratwein, Avstrija, na dan 1. 1. 1960 je imel stalno prebivališče v Avstriji (po podatkih odločbe o državljanstvu z dne 15. 1. 2010). Tudi premoženje, ki je bilo prejšnjemu lastniku zaplenjeno, spada v premoženjsko škodo v smislu 1. člena FIP oziroma iz tretjega odstavka B. točke Priloge 1. 14. Tožniki ugotovitvam o upravičenosti prejšnjega lastnika do odškodnine od Republike Avstrije nasprotujejo. Vendar se sodišče z njimi ne strinja, da je za upravičenost do denacionalizacije bistveno, da je bil prejšnji lastnik v času podržavljenja jugoslovanski državljan. Jugoslovansko državljanstvo prejšnjega lastnika po prvem odstavku 9. člena ZDen je pogoj za upravičenost do denacionalizacije; če pa je prejšnji lastnik imel pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države (ali je odškodnino dobil), ne glede na izpolnjen pogoj jugoslovanskega državljanstva po drugem odstavku 10. člena ZDen ni upravičenec. Pravno nepomembna ni niti okoliščina, da je bil prejšnji lastnik ob smrti leta 1962 državljan Avstrije, kajti za upravičenost do odškodnine po FIP je (med drugim) pogoj avstrijsko državljanstvo in stalno bivališče v Avstriji na dan 1. 1. 1960. Prav tako po presoji sodišča okoliščina, da je bil prejšnji lastnik v času podržavljenja le jugoslovanski državljan, ni odločujoča v pogledu upravičenosti do denacionalizacije. Taka oseba je namreč lahko štela (ob izpolnjenih drugih pogojih, ki so določeni v Prilogi 1) za upravičenko do odškodnine po FIP. Kolikor pa se sklicujejo na odločbo Ustavnega sodišča Up-547/02 z dne 8. 10. 2003, pa iz 44. točke obrazložitve izrecno izhaja, da je razlogovanje podano le v zvezi z ugotavljanjem, ali je prejšnji lastnik imel pravice iz ADP. Glede na to se tožniki v zvezi z ugotavljanjem, ali je prejšnjega lastnika mogoče izključiti od denacionalizacije na podlagi upravičenosti do odškodnine po FIP, ne morejo z uspehom sklicevati na okoliščino, da prejšnji lastnik niti v času zaplembe 24. 10. 1946 niti v času uveljavitve ADP 28. 11. 1955 (še) ni bil avstrijski državljan ter zaključevati, da mu je bilo tako premoženje zaplenjeno kot jugoslovanskemu državljanu.

15. Kot neutemeljene sodišče presoja tudi tožbene navedbe, da je pri prejšnjem lastniku šlo za plačila socialne narave in da tudi nobeden od zakonov, na katere se sklicuje organ v izpodbijani odločbi, ne predstavlja podlage za dajanje odškodnin za podržavljeno premoženje, pač pa gre le za socialno pomoč zaradi preživetja. Vrhovno sodišče je v sodbi X Ips 85/2013 navedlo, da je že dosedanja sodna praksa enotno štela, da organi pri ugotavljanju upravičenosti do odškodnine od tuje države niso vezani na višino škode in vrsto podržavljenega premoženja, za katero je tuja država priznavala odškodnino, in zavzelo jasno stališče, da ni pomembno, za katere vrste premoženja se je tuja država odločila izplačevati odškodnine, in tudi ne, kakšna je bila višina odškodnine. Bistveno je, da je imel „razlaščenec“ v tuji državi na voljo pravno podlago za pridobitev odškodnine, ki je imela temelj v odvzetem premoženju v takratni Jugoslaviji; različne države pa so različno določale vrste premoženja in višino odškodnine za „razlaščeno“ premoženje (37. točka obrazložitve).

16. V zvezi z navedbami tožnikov, da bi upravni organ moral pri ugotavljanju upravičenosti prejšnjega lastnika do odškodnine od tuje države upoštevati izvedbene zakone (Zakon o prijavi, UVEG), se sodišče sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča v sodbi X Ips 85/2013, po katerem bi morebitna zahteva upravnim organom, ki odločajo v denacionalizacijskih postopkih, da v vsakem posameznem primeru ugotavljajo, ali je bila v tujini izplačana (ali predvidena) odškodnina primerna (odvzetemu premoženju) in ali je zajela vse kategorije podržavljenega premoženja, presegla namen zakonodajalca, ki ga je skušal doseči z ZDen. Ugotavljanje, kakšne konkretne pravice bi upravičencu šle po avstrijskih predpisih, bi pomenilo določanje odškodnine po teh predpisih, kar pa presega odločanje o denacionalizacijskih zahtevkih po ZDen. Ugotavljanje konkretnih dejstev posameznega primera bi bilo zaradi časovne odmaknjenosti lahko tudi onemogočeno ali zelo oteženo (smiselno enako stališče, da ni treba ugotavljati okoliščin, predpisanim po internem pravu tuje države, izhaja že iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 462/2000 z dne 6. 6. 2002).

17. Ker je po navedenem sodišče ugotovilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo. Posledično zato tudi ni sledilo predlogu, da v korist tožnikov določi odškodnino po 26. členu ZDen.

18. O stroških postopka pa je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.