Jedro

Pogodba ni nična, ker notar ni prebral pogodbe v celoti. To bi lahko bilo zgolj podlaga za odškodninsko odgovornost notarja.

Glede na dejstvo, da predkupna pravica družbenikov ob prenosu poslovnega deleža ni določena kogentno (2) in da so vsi družbeniki hkrati prenesli svoje deleže na tožnika, in tako izrazili soglasje za prenos ter se ergo tudi odpovedali uveljavljanju predkupne pravic, izostanek zapisa glede neuveljavljanja predkupne pravice ničnosti pogodb ne more povzročiti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v I. tč. izreka zavrnilo primarni tožbeni zahtevek po ugotovitvi ničnosti pogodb o odsvojitvi poslovnega deleža družbe M. V.G. – Z. d.o.o., št. SV 1690/04, SV 1691/04 in SV 1692/04 z dne 1. 9. 2004, v II. tč. izreka pa je zavrnilo podredni tožbeni zahtevek po razvezi navedenih pogodb, oboje s stroškovno posledico. Hkrati je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 1.627,81 EUR pravdnih stroškov (III. tč. izreka sodbe).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi primarnemu in podrednemu zahtevku ali enemu od njiju ter naloži tožencem povrnitev pravdnih stroškov na obeh stopnjah, podredno pa predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno sojenje. Navaja, da so pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža nične iz več razlogov. Neizpodbitno je, da štirje med seboj neodvisni notarski zapisi o prodaji poslovnih deležev ne vsebujejo določb o predkupni pravici družbenikov. To predstavlja razlog za ničnost pogodb, saj gre za kršitev prisilnih predpisov, natančneje 416. čl. Zakona o gospodarskih družbah (ZGD). Notar strank ni opozoril na vsebino 416. in 417. čl. ZGD. Če bi slednje storil, bi namreč moralo biti v spornih notarskih zapisih navedeno, kako je s predkupno pravico – ali obstaja ali ne – ne glede na to, da so se prodali vsi poslovni deleži posamično na isti dan. Drug razlog za ničnost je dejstvo, da ni bila narejena prijava prenosa poslovnega deleža na zakonsko predpisan način, tretji pa, da notar notarskih zapisov ni v celoti prebral. Tožnik je prepričan, da je upravičen zahtevati razvezo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin. Zaradi okoliščin, ki so nastale že pred sklenitvijo spornih pogodb, a je zanje izvedel šele po sklenitvi, ni mogel doseči namena pogodb. Iz listinskih dokazov v spisu je razvidno, da so ga toženci z bilančnimi podatki grobo zavedli, zaupanje v uradne podatke bilance, oddane na AJPES, pa tožniku ne morejo biti v škodo. Bilančno stanje spornega podjetja je bilo takšno, da je tožnik videl motiv za nakup, ko pa se je seznanil s pravim dejanskim stanjem podjetja, je sprevidel, da je kupil nekaj povsem drugega, kot je pričakoval. Zaradi navedenega neskladja med razlogi sodbe in listinskimi dokazi je z izpodbijano sodbo kršena določba 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Sodišče prve stopnje je zmotno ocenilo okoliščine v zvezi z dokazno vrednostjo pravnomočnih obsodilnih sodb zaradi kaznivega dejanja poslovne goljufije zoper toženca A.G.. Iz teh sodb je očitno, da podjetje M. V.G. – Z. d.o.o. svojih obveznosti ni poravnavalo, to pa je tožniku ob podpisu pogodb ostalo prikrito. Tudi M.P. je povedal, da se s spornimi pogodbami o nakupu poslovnih deležev ni dalo doseči njihovega namena zaradi obveznosti podjetja, ki so nastale prej, a so tožniku ob sklenitvi pogodb ostale prikrite. Tožbeni zahtevek je pravočasen, saj Obligacijski zakonik (OZ) roka za razvezo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin ne določa. Ne glede na to pa tožnik opozarja, da se je na vse te okoliščine skliceval že ob vložitvi tožbe v letu 2007, res pa je tožbeni zahtevek specificiral v pravilni obliki šele na glavni obravnavi 7. 1. 2011. 3. Toženci na pritožbo niso odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom in moralnim načelom, je nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega (86. čl. OZ). Na ničnost se lahko sklicuje vsaka zainteresirana oseba (92. čl. OZ), vendar mora sodišče pri presojanju ničnosti kot najtežje sankcije neveljavnosti pogodbe, ki jo pozna civilno pravo, upoštevati, da mora napaka pri sklenitvi pogodbe predstavljati kršitev norme, postavljene v splošnem interesu. Ker se pri pogodbi, ki je nična, šteje, kot da ni obstajala že od sklenitve, je mogoče sankcijo ničnosti uporabiti le v primerih najhujših napak sklenjene pogodbe, sicer pa pravna varnost zahteva, naj se pogodbo z ustrezno razlago obdrži v veljavi oziroma se uporabi milejša sankcija (izpodbojnost).

6. Odločitev sodišča prve stopnje, da pogodbe niso nične, je pravilna. Položaji, zaradi katerih je pogodba nična, so naslednji (1): nedovoljena pogodba (86. čl. OZ), navidezna pogodba (1. odst. 50. čl. OZ), nesporazum (16. čl. OZ), kršitev glede sposobnosti strank (ena od pogodbenih strank ali obe nimata pravne ali poslovne sposobnosti oziroma poslovno sposobna pogodbena stranka nima sposobnosti razsojanja), kršitev glede izpolnitvenega ravnanja (nedoločen in nedoločljiv, nemogoč ali nedovoljen predmet (35. čl. OZ), kršitev glede poslovne podlage (4. odst. 39. čl. OZ), kršitev (predpisane pisne) oblike in oderuška pogodba (119. čl. OZ).

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da nobeden od teh razlogov ni podan. V zvezi s pritožbenimi navedbami glede nevpisanih predkupnih pravic pritrjuje pojasnilu sodišča prve stopnje, da se s 416. čl. ZGD, ki vsebuje pravila o prenosu poslovnega deleža in daje predkupno pravico drugim družbenikom, varujejo koristi in pravice teh družbenikov, torej tožencev. Glede na dejstvo, da predkupna pravica ni določena kogentno (2) in da so vsi družbeniki hkrati, to je 1. 9. 2004 ob 15.00 uri, kot izhaja iz notarskih zapisov, prenesli svoje deleže na tožnika, in tako izrazili soglasje za prenos ter se ergo tudi odpovedali uveljavljanju predkupne pravic, izostanek zapisa glede neuveljavljanja predkupne pravice pa ničnosti pogodb ne more povzročiti. Pogodba tudi ni nična, ker – kot navaja tožnik – notar ni prebral pogodb v celoti. To bi lahko bilo zgolj podlaga za odškodninsko odgovornost notarja, opredeljeno v 6. čl. Zakona o notariatu (ZN), ki določa, da notar odgovarja stranki za škodo, povzročeno s kršitvijo dolžnosti ali pooblastil, določenih z ZN. Pogodba pa ni nična, ker ni bila narejena prijava prenosa poslovnega deleža na zakonsko predpisan način, saj je za to predviden drug postopek.

8. Pritožnik v nadaljevanju pritožbe izpostavlja, da je bil prevaran in zaveden, saj pogodb ne bi nikoli sklenil, če bi vedel za resnično finančno stanje. S tem uveljavlja izpodbojnost pogodb, vendar je – kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje – prepozen. Za razliko od ničnosti na izpodbojnost sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, zato jo mora stranka zahtevati in postaviti ustrezen zahtevek. Iz besedila 1. odst. 95. čl. OZ, po katerem lahko pogodbenik, v čigar interesu je določena izpodbojnost, zahteva, da se pogodba razveljavi, izhaja, da je izpodbojno pravico treba uveljavljati sodno, z oblikovalnim tožbenim zahtevkom, s katerim izpodbojni upravičenec od sodišča zahteva, da razveljavi pravni posel, ki je predmet izpodbojne pravice (3). Tožnik takega zahtevka ni postavil v tožbi in poznejših dopolnitvah tožbe, temveč šele na naroku 7. 1. 2011. 9. Pravica zahtevati razveljavitev izpodbojnih pogodb v skladu z 99. čl. OZ preneha z enim letom od dneva, ko je upravičenec izvedel za razlog izpodbojnosti oziroma enega leta od prenehanja sile, v vsakem primeru pa s pretekom treh let od dneva, ko je bila pogodba sklenjena. Pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža so bile sklenjene 1. 9. 2004, tožbeni zahtevek za razveljavitev pogodb pa je bil postavljen 7. 1. 2011, kar je prepozno. Pritožbeno sodišče se iz tega razloga tudi ni dolžno opredeljevati do vsebine kazenskih sodb, kot napačno meni pritožba.

10. V zvezi s pritožbenim očitkom, da ima tožnik pravico zahtevati razvezo pogodb zaradi spremenjenih okoliščin po 112. čl. OZ, saj je šele po podpisu pogodb ugotovil, da je dejansko finančno in premoženjsko stanje pravne osebe povsem drugačno od prej zatrjevanega, pa se pritožbeno sodišče v celoti strinja s stališčem sodišča prve stopnje. Po 1. in 2. odst. 112. čl. OZ se lahko zahteva razveza pogodbe, če po njeni sklenitvi nastanejo okoliščine, ki otežujejo izpolnitev obveznosti ene stranke, ali se zaradi njih ne da doseči namena pogodbe, v obeh primerih pa v takšni meri, da pogodba očitno ne ustreza več pričakovanjem pogodbenih strank in bi jo bilo po splošnem mnenju neupravičeno ohraniti v veljavi takšno, kakršna je. Razveze pogodbe iz tega razloga pa ni mogoče zahtevati, če bi morala stranka, ki se sklicuje na spremenjene okoliščine, te ob sklenitvi pogodbe upoštevati ali če bi se jim lahko izognila oziroma če bi njihove posledice lahko odklonila. Že sodišče prve stopnje je pojasnilo, da se pri pogodbah o odkupu poslovnih deležev od kupca (torej tožnika) pričakuje potrebna skrbnost pri preveritvi dejanskega finančnega in premoženjskega stanja pravne osebe že pred njihovo sklenitvijo, pri čemer pa tožnik ni izkazal, da mu je bilo to onemogočeno. Terjatve družbe, njeno premoženje in zaloge so preverljive; tožnik bi kot skrben kupec lahko zahteval skrben pregled. V vsakem primeru pa je tožnik z uveljavljanjem zahtevka za razvezo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin prepozen glede na 3. odst. 112. čl. OZ, ki določa, da se stranka ne more sklicevati na spremenjene okoliščine, ki so nastale po izteku roka, določenega za izpolnitev njene obveznosti. V vseh pogodbah je navedeno, da mora tožnik svojo obveznost do tožencev (plačilo kupnine) izpolniti v roku osem dni po podpisu pogodbe. Ker so bile pogodbe podpisane 1. 9. 2004, tožnik pa je sam navedel, da kupnine ni plačal, glede na določbo 3. odst. 112. čl. OZ ne more zahtevati razveze pogodbe.

11. Glede na povedano je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, očitana kršitev 14. tč. 2. odst. 339 čl. ZPP pa tako ni podana. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. člen ZPP).

(1) Nina Plavšak, Neveljavnost pogodb, v: Nina Plavšak, Miha Juhart in Renato Vrenčur: Obligacijsko pravo, splošni del. GV Založba, Ljubljana 2009, str. 369. (2) Prim. Komentar k 416. čl. ZGD, v: Zakon o gospodarskih družbah s komentarjem, 2. knjiga. GV Založba, Ljubljana 2002, str. 373, 374 in 378. (3) Izjemi od sodnega uveljavljanja sta določeni v 2. in 3. odst. 95. čl. OZ, za kar pa v tej zadevi ne gre. Prim. Nina Plavšak, nav. delo, str. 389-340.