Jedro

Tožnik tako primarni kot tudi podredni zahtevek uveljavlja zoper tri tožence, ki niso enotni, temveč (zgolj) formalni sosporniki. Gre torej za subjektivno kumulacijo na pasivni strani, pri čemer je tožnik navedel zgolj en(otn)o vrednost spornega predmeta – ta je nediferencirana.

Izrek

Predlog se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožnik uveljavlja: ničnost pogodb o odsvojitvi poslovnih deležev družbe M. d. o. o., SV 1690/04, SV 1691/04 in SV 1692/04 z dne 1. 9. 2004 (primarni zahtevek); razvezo pogodb glede odsvojitve poslovnih deležev SV 1690/04, SV 1691/04 in SV 1692/04 z dne 1. 9. 2004 (podredni zahtevek).

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo oba tožbena zahtevka, sodišče druge stopnje pa pritožbo tožnika in izpodbijano sodbo potrdilo.

3. Zoper to sodbo je tožnik na podlagi 367.b člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vložil predlog za dopustitev revizije, v katerem izpostavlja: vprašanje, ali je relevantna okoliščina za obstoj spremenjenih okoliščin čas, ko so te dejansko nastale, ali trenutek, ko je prizadeta pogodbena stranka zanje izvedela; pravna vprašanja glede ničnosti pogodb oziroma podredno njihove razveze zaradi spremenjenih okoliščin, glede katerih odločitev sodišča druge stopnje odstopa od prakse Vrhovnega sodišča RS.

4. Predlog ni dovoljen.

5. V primerih, kakršen je tudi obravnavani, ko predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, pravica do revizije pa je odvisna od vrednosti spornega predmeta, morajo stranke aktivno ravnati tako, da tožnik (že) v tožbi označi vrednost spornega predmeta (drugi odstavek 180. člena ZPP),(1) toženec pa morebitnemu izostanku oznake ali pravilnosti označene vrednosti pravočasno ugovarja. Če imajo zahtevki v tožbi različno podlago ali če se uveljavljajo zoper več tožencev, mora tožnik v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPP navesti vrednost spornega predmeta za vsak zahtevek posebej in ne za vse zahtevke skupaj ter za vsakega toženca posebej in ne za vse tožence skupaj.(2) Če tožnik ne ravna tako in v takšnem primeru navede le eno vrednost spornega predmeta, gre za tako imenovano nediferencirano vrednost spornega predmeta.

6. V konkretnem primeru tožnik tako primarni kot tudi podredni zahtevek uveljavlja zoper tri tožence, ki niso enotni (primerjaj 196. člen ZPP), temveč (zgolj) formalni sosporniki (primerjaj 2. točko prvega odstavka 191. člena ZPP).(3) P

ri sosporništvu gre zmeraj za združitev več pravd v skupni postopek, pri čemer procesnopravna razmerja kljub skupnemu razpravljanju in odločanju ohranijo vsako svojo identiteto; imamo jih toliko, kolikor je oseb na eni pravdni strani.

Vsak sospornik vodi svojo pravdo samostojno. V konkretnem primeru imamo torej

opravka s subjektivno kumulacijo ( združevanjem procesnih subjektov) na pasivni strani, pri čemer je tožnik navedel zgolj en(otn)o vrednost spornega predmeta (9.172,92 EUR) . Upoštevajoč zgoraj obrazloženo, je ta nediferencirana. Ustaljeno stališče tega sodišča je, da takšna opredelitev vrednosti spornega predmeta za dovoljenost revizije ne zadošča.(4) Zato ima navedba le ene oziroma skupne vrednosti spornega predmeta enake posledice kot popoln izostanek njene navedbe,(5) to je nedovoljenost revizije.(6)

7. Nedovolje n predlog za dopustitev revizije ima lahko le enake posledice kot nedovoljena revizija, zato ga je Vrhovno sodišče zavrglo (primerjaj 377. člen ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj tudi drugi odstavek 44. člena ZPP.

Op. št. (2): Enaki procesni položaji se morajo obravnavati enako, zato je treba pravilo o pasivnem sosporništvu in vrednosti spornega predmeta upoštevati tudi pri aktivnem sosporništvu.

Op. št. (3): Zoper vsakega od njih uveljavlja ničnost oziroma razvezo druge pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža (tiste, ki jo je sklenil z njim); te se torej nanašajo na (tri) različne poslovne deleže. Op. št. (4): Revizijsko sodišče nima pooblastila za ugotavljanje (točneje ugibanje), ali se taka določitev nanaša le na enega od kumuliranih zahtevkov in na katerega od njiju (njih) ali pa morda na oba (vse) in koliko od skupne ocene odpade na vsakega od njiju (njih). Takšno ravnanje revizijskega sodišča bi bilo povsem arbitrarno in bi eno ali drugo stranko (lahko) spravilo v neenakopraven položaj.

Op. št. (5): Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 223/2006 z dne 19. 6. 2008, II Ips 346/2006 z dne 13. 7. 2006 in II Ips 472/2005 z dne 14. 6. 2007. Op. št. (6): Primerjaj pravno mnenje Občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 16. 12.1993 .