Jedro

Tožnik v spornem obdobju ni bil upravičen do izplačila starostne pokojnine, ker je imel status zavarovanca v obveznem zavarovanju na podlagi opravljanja odvetniške dejavnosti, tako da je tožena stranka utemeljeno odločila, da je dolžan neupravičeno izplačane zneske pokojnine v tem obdobju vrniti.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. točki izreka spremeni tako, da glasi: „Tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 26. 8. 2008 in št. ... z dne 17. 2. 2009, se zavrne.“ V preostalem delu se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu (1. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 4. 6. 2008 in št. ... z dne 16. 2. 2009 (1. točka izreka). Odpravilo je tudi odločbi tožene stranke št. ... z dne 26. 8. 2008 in št. ... z dne 17. 2. 2009 (2. točka izreka).

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je z izdajo odločbe z dne 4. 6. 2008 o prenehanju pravice do starostne pokojnine od 2. 12. 2006 do 31. 1. 2007 imela podlago v ugotovljeni lastnosti zavarovanca za nazaj. Z odločbama št. ... z dne 14. 2. 2008 in št. ... z dne 9. 5. 2008, ki sta bili tudi potrjeni s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. V Ps 1382/2008 z dne 24. 2. 2011 je bilo namreč odločeno, da ima tožnik lastnost zavarovanca iz naslova opravljanja samostojne dejavnosti po 1. odstavku 15. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) v obdobju od 2. 12. 2006 do 31. 1. 2007. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik v tem obdobju posloval brez prekinitve in sicer je bil vpisan v imenik odvetnikov od 2. 12. 2006, kar izhaja iz odločbe Odvetniške zbornice Slovenije z dne 17. 10. 2006. Po odločbi istega organa z dne 2. 2. 2007 je bil z dnem 31. 1. 2007 izbrisan iz imenika odvetnikov, ker se je sam odrekel opravljanju odvetniške dejavnosti, istega dne pa je bila tudi izdana odločba, da se ponovno vpiše v imenik odvetnikov z dnem 1. 2. 2007. Glede na to, da je bil tožnik na dan 2. 12. 2006 samozaposlen, pomeni, da je obstajalo pravno razmerje, ki je po ZPIZ-1 podlaga za obvezno zavarovanje. Ker pa tožnik kljub obstoju zavarovalne podlage v zavarovanje ni bil prijavljen, je bilo z že citiranima odločbama po uradni dolžnosti ugotovljena lastnost zavarovanca za nazaj. Takšna odločitev je bila že večkrat potrjena s sodbami Vrhovnega sodišča RS kot na primer VIII Ips 198/2008 z dne 25. 1. 2010. Zakonske določbe glede vprašanja, kdaj je zavarovanec upravičen do priznanja pravice, niso nedvoumne, saj je trajanje pravice oziroma pridobitev pravice glede na določbi 2. odstavka 156. člena ZPIZ-1 in 157. člena ZPIZ-1 vezano na prenehanje zavarovanja. Ker ima torej tožnik v obdobju od 2. 12. 2006 do 31. 1. 2007 lastnost zavarovanca na podlagi dokončne odločbe tožene stranke z dne 9. 5. 2008 v obdobju od 2. 12. 2006 do 31. 1. 2007 ni upravičen do uživanja pokojnine. Tožena stranka je o vprašanju upravičenosti do pokojnine odločila v novem postopku na podlagi novega dejstva, ki ob priznanju pravice še ni obstajalo, to novo dejstvo pa je imelo učinek za nazaj (ugotovitev lastnosti tožnika), kar pomeni, da je nastalo pravno razmerje, ki je podlaga za obvezno zavarovanje. Tožnik v obdobju od 2. 12. 2006 do 31. 1. 2007 ne more biti uživalec pravice do pokojnine, saj bi v nasprotnem primeru neutemeljeno užival dvojne dajatve iz sistema socialne varnosti. Toženec z odločitvijo ni kršil načela pravnomočnosti in tudi ni posegel v pravnomočno priznano pravico do pokojnine za nazaj. Za pravnomočno odločeno zadevo ne gre, saj ni podan isti konkretni dejanski stan, niti isti abstraktni dejanski stan (pravna podlaga). Pravna podlaga za odločitev je podana v 156. členu ZPIZ-1. Posledično sta bili zakoniti tudi odločbi tožene stranke z dne 26. 8. 2008 in z dne 17. 2. 2009. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V odgovoru na pritožbo tožnik navaja, da je tožena stranka izvirno, brez uporabe pravil, ki se nanašajo na izredna pravna sredstva po Zakonu o splošnem upravnem postopku, na novo uredila pravno razmerje, priznanje pravice do pokojnine, s tem, da je odločila, da tožnik za popolnoma isto obdobje nima pravice do starostne pokojnine, sklicujoč se pri tem na novo dejstvo ugotovitve lastnosti zavarovanca. V kolikor je tožena stranka izvedela za novo dejstvo, bi morala najprej razveljaviti, spremeniti ali odpraviti prvostopenjsko odločbo ob uporabi izrednih pravnih sredstev po Zakonu o splošnem upravnem postopku in tako vzpostaviti novo pravno razmerje. Tega pa ni storila, zaradi česar je ob nezakonitem postopanju odločila, da tožnik nima pravice do starostne pokojnine. S tem je bilo kršeno temeljno načelo v procesnem in materialnem pravu, to je načelo varstva pravnomočno priznane pravice do pokojnine. Tudi če bi se pravnomočno ugotovil obstoj lastnosti zavarovanca, to dejstvo ne more razveljaviti pravnomočne odločbe tožene stranke o priznanju pravice do starostne pokojnine brez obnove upravnega postopka. Tudi trditve tožene stranke, da naj bi tožnik v času od 2. 12. 2006 do 31. 1. 2007 posloval kot odvetnik, so netočne, protispisne in v nasprotju s trditvami, ki jih je podal v tožbi in v pripravljalni vlogi. Tožnik se je odjavil iz zavarovanja z 2. 12. 2006 (vse zaradi tega, ker tožena stranka ni pravočasno izdala odločbe o starostni pokojnini) in se je ponovno prijavil v zavarovanje šele s 1. 2. 2007. Zato v navedenem obdobju ni bil niti v zavarovanju (kar je bil pogoj za priznanje starostne pokojnine) in ni posloval kot odvetnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, razen v delu, ki se nanaša na odločitev o povrnitvi preplačila.

Sodišče prve stopnje je presojalo pravilnost in zakonitost drugostopenjske odločbe tožene stranke št. ... z dne 16. 2. 2009 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 4. 6. 2008, s katero je bilo odločeno, da tožnik nima pravice do pokojnine v obdobju od 2. 12. 2006 do 31. 1. 2007. Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je tožena stranka z odločbo št. ... z dne 12. 1. 2007 odločila, da ima tožnik pravico do starostne pokojnine v znesku 685,50 EUR na mesec od 2. 12. 2006 dalje (priloga A/1). S sporno odločbo št. ... z dne 4. 6. 2008 pa je odločila, da tožnik nima pravice do starostne pokojnine v obdobju od 2. 12. 2006 do 31. 1. 2007 (priloga A/2). Kot razlog za izdajo navedene odločbe tožena stranka navaja, da je Davčna uprava Republike Slovenije, Davčni urad ..., Izpostava ... z dopisom z dne 19. 10. 2007 posredovala odločbo Odvetniške zbornice Slovenije in izpis odjav iz obveznega zavarovanja. Iz odločbe Odvetniške zbornice Slovenije št. ... z dne 17. 10. 2006 izhaja, da je bil tožnik ponovno vpisan v imenik odvetnikov od 2. 12. 2006 dalje. Tožena stranka je tudi uvedla postopek glede ugotovitve lastnosti zavarovanca in dne 14. 2. 2008 izdala odločbo, s katero je bilo ugotovljeno, da ima tožnik lastnost zavarovanca iz naslova opravljanja samostojne poklicne dejavnosti od 2. 12. 2006 do 31. 1. 2007. Med strankama je nesporno, da je odločba o priznanju pravice do pokojnine z dne 12. 1. 2007 postala dokončna in pravnomočna. V tako odločbo pa se lahko poseže le z izrednimi pravnimi sredstvi, kot so le-ti določeni v XVI. poglavju Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP; Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami). Iz dokumentacije v spisu ne izhaja, in tega tožena stranka tudi ne zatrjuje, da je na podlagi izrednih pravnih sredstev posegla v pravnomočno odločbo o priznanju pravice do pokojnine. Tožena stranka je torej brez pravne podlage posegla v pravnomočno odločbo, ki se je nanašala na odločitev o priznanju pravice do starostne pokojnine. S tako odločitvijo pa je posegla v ustavno zagotovljeno načelo pravnomočnosti, na kar opozarja tudi Vrhovno sodišče RS v drugi zadevi pod opr. št. VIII Ips 547/2008 z dne 21. 12. 2010, na katero se sklicuje tudi sodišče prve stopnje. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje izpodbijani odločbi tožene stranke z dne 4. 6. 2007 in z dne 16. 2. 2009, s katerima je tožena stranka odločila, da tožnik nima pravice do starostne pokojnine, utemeljeno odpravilo in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

Po stališču pritožbenega sodišča pa je utemeljena pritožba v delu, ki se nanaša na odločitev o povrnitvi preplačila. Tožena stranka je namreč s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 26. 8. 2008, ki je bila potrjena z drugostopenjsko odločbo št. ... z dne 17. 2. 2009 ugotovila, da je bila dajatev, starostna pokojnina v obdobju od 2. 12. 2006 do 31. 1. 2007 preveč izplačana. Preplačilo je nastalo v znesku 1.423,70 EUR. Tožniku je naložila, da je dolžan neupravičeno izplačani znesek nakazati toženi stranki v roku 9 mesecev od prejema te odločbe. Po poteku tega roka se bodo zaračunavale zamudne obresti in izvedla prisilna izterjava na stroške dolžnika.

ZPIZ-1 v 1. odstavku 275. člena določa, da oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, mora vrniti prejeti znesek v skladu z določbami Zakona o obligacijskih razmerjih oziroma Obligacijskega zakonika. V 3. odstavku istega člena je določeno, da zavod izda odločbo o ugotovitvi preplačila, v kateri je določen znesek preplačila in način, po katerem mu bo preplačilo povrnjeno.

Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da s tem, ko so bile odpravljene odločbe, da tožnik nima pravice do starostne pokojnine, ni odpadla pravna podlaga, na podlagi katere so bili tožniku izplačani sporni zneski starostne pokojnine, zato je citirani odločbi, ki se nanašata na povrnitev preplačila, odpravilo. Po stališču pritožbenega sodišča pa je za odločitev v sporni zadevi bistveno razlikovanje med samo pravico do pokojnine in pa njenim izplačevanjem. V 2. odstavku 156. člena ZPIZ-1 je določeno, da je pogoj za pridobitev pravice do pokojnine prenehanje obveznega zavarovanja, razen za vajence in osebe iz 2. odstavka 34. člena zakona. V 1. odstavku 157. člena pa je določeno, da pokojnina pripada uživalcu od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja. Tožena stranka je z dokončno odločbo opr. št. ... z dne 9. 5. 2008, s katero je zavrnila pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 14. 2. 2008 odločila, da ima tožnik lastnost zavarovanca iz naslova opravljanja samostojne poklicne dejavnosti po 1. odstavku 15. člena ZPIZ-1 od 2. 12. 2006 do 31. 1. 2007. Glede na navedeno odločitev je bil torej tožnik v času od 2. 12. 2006 do 31. 1. 2007 zavarovan, kar pomeni, da glede na prvi odstavki 157. člena ZPIZ-1 že po samem zakonu ni bil upravičen do izplačila starostne pokojnine. Tudi v 1. odstavku 178. člena je določeno, da uživalec pokojnine, ki na območju Republike Slovenije oziroma v tujini ponovno sklene delovno razmerje, je izvoljen ali imenovan za nosilca javne ali druge funkcije, za katero prejema plačo oziroma nadomestilo plačo za opravljanje te funkcije ali začne opravljati dejavnost, na podlagi katere je zavarovan, pridobi lastnost zavarovanca in se mu pokojnina v tem času ne izplačuje. Tožnik je z 2. 12. 2006 pridobil lastnost zavarovanca, saj je bil ponovno vpisana v imenik odvetnikov, kar je razvidno iz odločbe Odvetniške zbornice Slovenije, št. ... z dne 17 .10. 2006. Skladno z 2. odstavkom 7. člena ZPIZ-1 zavarovalno razmerje nastane na podlagi zakona z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje. V 30. členu ZPIZ-1 je nadalje določeno, da če ta zakon ne določa drugače, traja zavarovanje od začetka pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje, do prenehanja takšnega razmerja. Obvezno zavarovanje za odvetnike se začne z vstopom v odvetniško zbornico in se zaključi s prenehanjem članstva (2. alineja 33. člena ZPIZ-1). Ker so bili torej že z zakonom izpolnjeni pogoji, po katerih tožnik ni bil upravičen do izplačila starostne pokojnine, je torej po stališču pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odpravilo izpodbijani odločbi tožene stranke, ki se nanašata na povrnitev preplačila. Tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi VIII Ips 3/2010 z dne 8. 6. 2011 v zvezi z ugotovitvijo dejstva, ki izhaja že iz 178. člena ZPIZ-1, opozarja na vprašanje smotrnosti izdaje posebne odločbe, ki ima za posledico izvedbo tako upravnega postopka kot sodno varstvo ob tem, da ZPIZ-1 v 275. členu določa obveznost vračila preplačil in le v tem primeru izrecno predvideva izdajo odločbe. Po stališču pritožbenega sodišča tožnik v spornem obdobju od 2. 12. 2006 do 31. 1. 2007 ni bil upravičen do izplačila starostne pokojnine, kajti imel je status zavarovanca v obveznem zavarovanju (na podlagi opravljanja odvetniške dejavnosti). Tožena stranka je zato skladno s 3. odstavkom 275. člena ZPIZ-1 utemeljeno odločila, da je tožnik dolžan neupravičeno izplačane zneske, ki jih je prejel v obdobju od 2. 12. 2006 do 31. 1. 2007 vrniti toženi stranki.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi tožene stranke v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo v 2. točki izreka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 26. 8. 2008 in št. 4095726 z dne 17. 2. 2009, zavrnilo. V preostalem je pritožbo tožene stranke na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu (1. točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Glede priglašenih stroškov odgovora na pritožbo pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik stroškov niti ni specificiral, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo.