Jedro

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je glede pristojnosti slovenskega sodišča v sporu o premoženjskih razmerjih med zunajzakonskima partnerjema uporabilo določbe Uredba Sveta (EU) 2016/1103 z dne 24. junija 2016 o izvajanju okrepljenega sodelovanja na področju pristojnosti, prava, ki se uporablja, ter priznavanja in izvrševanja odločb na področju premoženjskih razmerij med zakoncema.

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je glede pristojnosti slovenskega sodišča v sporu o premoženjskih razmerjih med zunajzakonskima partnerjema uporabilo določbe Uredbe Sveta (EU) 2016/1103 z dne 24. junija 2016?

Obrazložitev

1. Tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnica) je dne 16. 11. 2022 vložila tožbo zaradi ugotovitve obsega skupnega premoženja ter izplačila iz naslova skupnega premoženja. Tožnica trdi, da sta s toženo stranko (v nadaljevanju: tožencem) v obdobju med decembrom 2008 in marcem 2018 živela v zunajzakonski skupnosti in da v skupno premoženje spadata delež v slovenski gospodarski družbi in delež na nepremičnini, ki se nahaja na Hrvaškem. Toženec je podal ugovor nepristojnosti Okrožnega sodišča v Kranju za del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na hrvaško nepremičnino.

2. Prvostopenjsko sodišče je ugovoru ugodilo in tožbo v delu, ki se nanaša na nepremičnino na Hrvaškem, zavrglo. Pri tem se je sklicevalo na 67. člen Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju: ZMZPP), ki v drugem odstavku določa, da je v sporih o premoženjskih razmerjih slovensko sodišče pristojno odločati le, če je pretežni del premoženja v Sloveniji, drugi del pa v tujini, v sporu pa se odloča tudi o premoženju v Sloveniji, a le ob privolitvi toženca, da sodi sodišče Republike Slovenije. Sodišče prve stopnje je nato ravnalo v skladu s tretjim odstavkom 18. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), saj privolitve toženca ni bilo.

3. Tožeča stranka se je zoper predmetni sklep pritožila, sodišče druge stopnje pa je pritožbi ugodilo in ugovor toženca glede (ne)pristojnosti slovenskega sodišča zavrnilo. Zoper takšen sklep je v skladu s prvim odstavkom 384. člena ZPP dovoljeno vložiti revizijo. Pritožbeno sodišče je zavzelo stališče, da je v obravnavanem primeru potrebno uporabiti določbe Uredbe 2016/1103. Četudi slednja določa, da se uporablja (le) za premoženjska razmerja med zakoncema, pa je glede na izenačitev statusa zunajzakonskih partnerjev ter zakoncev v slovenskem družinskem pravu, mogoče uporabiti njene določbe tudi v obravnavanem primeru.

4. Toženec v predlogu vztraja, da je pritožbeno sodišče nepravilno sprejelo svojo odločitev na podlagi Uredbe 2016/1103, namesto v skladu z določbami ZMZPP, kot je to pravilno storilo prvostopenjsko sodišče. Zatrjuje, da takšna odločitev odstopa od sodbe Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 54/2017 z dne 28. 9. 2017. Nadaljuje, da Uredbe 2016/1103 v konkretnem primeru tudi ni mogoče uporabiti iz razloga, ker v skladu s prehodnimi določbami iz člena 69 ureja le razmerja, ko gre za zakonske zveze sklenjene po 29. 1. 2019 ali v primeru, če udeleženci izberejo pravo po Uredbi po tem datumu. Poudarja, da je evropski zakonodajalec prepustil reševanje premoženjskih razmerij zunajzakonskih partnerjev, kot tudi ureditev statusa le teh, nacionalni zakonodaji posameznih držav članic.

5. Predlog je delno utemeljen.

6. Na podlagi prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP) sodišče dopusti revizijo, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Sodišče dopusti revizijo zlasti v naslednjih primerih: če gre za pravno vprašanje, glede katerega odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča; če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse vrhovnega sodišča ni, še zlasti, če je sodna praksa višjih sodišč neenotna; ali če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodna praksa vrhovnega sodišča ni enotna.

7. Vrhovno sodišče ugotavlja, da so pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP podani glede vprašanja, navedenega v izreku, zato je v tem obsegu revizijo dopustilo (tretji odstavek 367.c člena ZPP).

8. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).