Jedro

Načeloma mora sodišče ponujene dokaze izvesti. Vendar to velja le za dokaze, ki se nanašajo na relevantna dejstva. Če gre za dokaze v smeri dejstev, ki za spor niso odločilna, jih je dopustno (ob ustrezni obrazložitvi) zavrnitvi.

Očitane kršitve pravil postopka v zvezi z vodenjem obravnave (neenakopravna obravnava pooblaščencev strank) in pri zaslišanju strank (sugestibilna vprašanja in nepravilno zaslišanje ene od toženih strank namesto tožene stranke, ki se zaradi hude bolezni ni mogla udeleževati obravnav) so procesne kršitve relativnega značaja. Stranka jih mora uveljavljati takoj, ko zanje zve.

Za zlorabo pravic gre, če se stranka protipravnosti procesnega ravnanja zaveda, pa kljub temu tako ravna.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijana odločba in dopolnilni sklep.

II. Tožeča stranka mora v roku 15 dni od prejema te odločbe povrniti toženim strankam stroške pritožbenega postopka in sicer: - prvi in drugi toženi stranki 1.534,80 EUR - prvi, drugi, sedmi in enajsti toženi stranki 1.952,60 EUR ter - dvanajsti do dvaindvajseti toženi stranki 3.608,05 EUR, vsem v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo z dne 6. 9. 2011 s sklepom pod točko I. dovolilo spremembo tožbe z dne 20. 4. 2009. S sodbo pod II. je v točkah II/I-II-22 zavrnilo tožbene zahtevke, da so tožene stranke dolžne plačati tožeči stranki vsaka 4,284.322,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe naprej. V točki III. izreka je odločilo o pravdnih stroških, ki jih mora povrniti tožeča stranka toženim strankam.

2. Z dopolnilnim sklepom z dne 13. 1. 2012 je odločalo še o delu pravdnih stroškov, ki jih mora tožeča stranka povrniti 12. do 22. toženi stranki.

3. Zoper obe odločbi vlaga pritožbi tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).

4. V pritožbi zoper sklep in sodbo z dne 6. 9. 2011 predlaga spremembo odločbe tako, da se v celoti ugodi tožbenemu zahtevku po temelju in zadeva vrne sodišču prve stopnje v odločanje o višini. Podrejeno se zavzema za razveljavitev odločbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, vse s predlogom za odločanje pred drugim sodnikom in s predlogom za plačilo njenih pravdnih stroškov.

5. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno razumelo spremembo oblike zahtevka (delitev enega solidarnega zahtevka – po 394. členu Obligacijskega zakonika – OZ - na toliko istih zahtevkov, kot je tožencev) kot povečanje zahtevka oziroma spremembo tožbe. O njej je odločeno mimo zahtevka (bistvena kršitev 2. člena ZPP) in materialnopravno zmotno. Sklep je obremenjen s procesnimi kršitvami (ni razlogov o vseh navedbah tožeče stranke in obrazložitve sodne odločitve). Do povečanja zahtevka ni prišlo. Suma zahtevka se ni spremenila. Vprašanje preplačila je stvar kondikcije oziroma nasprotne izvršbe. Do preoblikovanja zahtevka je prišlo zaradi ekonomičnosti in pospešitve postopka z namenom omogočiti odločanje v vzorčnem postopku.

6. Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka je po pritožbenem mnenju zmotna v dejanskem in pravnem pogledu. Dokazna ocena je pavšalna, oprta zgolj na izpovedbe tožencev, da niso hoteli povzročati škode, in ne izhaja iz materialnopravnih okvirov odškodninske odgovornosti zaradi zlorabe pravic. Gre za pravni standard. V konkretnem postopku bi bilo treba ugotoviti, ali konkretno zatrjevano dejanje tožencev predstavlja zlorabo pravic. Za ugotavljanje namena oziroma naklepa tožencev pri vlaganju pritožbe zoper gradbeno dovoljenje je sodišče uporabilo napačno metodo – zaslišanje strank. Postavljalo je sugestibilna vprašanja, ki so ponujala pričakovani odgovor. Kršilo je pravila postopka o zaslišanju (239. in 263. člen ZPP), načelo kontradiktornosti, ker ni izvedlo dokaznih predlogov tožeče stranke, in materialno pravo. Naklep oziroma namen kot oblika krivde je stvar materialnega prava. Merilo je konkretno in subjektivno. Presoja se s posrednimi dokazi. Sama škoda je drugotnega pomena. Vztraja pri svoji dokazni oceni, da so toženci zlorabili svoje pravice in ravnali protipravno. S pritožbami niso zasledovali argumentov, na katere so se sklicevali, ampak zgolj izvajali pritisk nad tožečo stranko (e-sporočilo z dne 10. 3. 2004). Zavestno so vlagali pravno sredstvo zoper novo gradbeno dovoljenje, čeprav so vnaprej vedeli (zaradi odločitev inštančnih organov in pravnega zastopanja po odvetnikih), da z razlogi, ki jih navajajo in ne sodijo v njihovo pristojnost, ne bodo uspeli. Niso navedli, v čem naj bi bile prizadete njihove pravice. Nekateri (na primer J.Ž.) so sami poudarili, da posameznih argumentov niso želeli navajati. Podan je tako namen tožencev kot tudi njihovo nedopustno – protipravno ravnanje. To zadošča za ugoditev tožbenemu zahtevku po temelju.

7. Nadaljuje, da so podane še druge procesne kršitve. Sodišče je imelo neprimeren odnos do strank. Za tožečo stranko so veljala drugačna pravila kot za tožene, ki so lahko samovoljno jemale besedo. Opozorila tožeče stranka o načinu zaslišanja niso bila protokolirana. Tonsko snemanje zapisnika se je prekinjalo. Podani so razlogi za sojenje pred drugim sodnikom. Nadalje so podane kršitve načela kontradiktornosti oziroma absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožeči stranki so bila prepovedana vprašanja v zvezi s sodbo VS RS I Up 928/2006. Gre za ključno vprašanje za ugotavljanje namena toženih strank. Tožeči stranki je bila samovoljno odvzeta možnost dokazovanja ključnega dejstva. Odločitev ni obrazložena. Nerazumljivo je obrazložena zavrnitev posameznih dokazov – prič tožeče stranke. Napačno je bilo ravnanje glede zaslišanja tožene stranke B. P.. Sodišče je samovoljno namesto njega zaslišalo 13. toženo stranko in tega ni pojasnilo. Zdravstvene težave toženca takega ravnanja ne opravičujejo.

8. V pritožbi zoper dopolnilni sklep z dne 13. 1. 2012 pritožnica predlaga njegovo razveljavitev in povrnitev svojih pravdnih stroškov. Izpodbija ga zaradi napačne odločitve o glavni stvari. V pričakovanju, da bo uspela s pritožbo zoper odločitev o glavni stvari, predlaga spremembo izpodbijanega sklepa ob uporabi 154. člena ZPP glede na novo ugotovljeni uspeh v pravdi.

9. Na pritožbo zoper odločbo o glavni stvari so z ločenimi pritožbami po svojih pooblaščencih odgovorile prva in druga tožena stranka, prva, druga, sedma, deseta in enajsta tožena stranka ter dvanajsta do dvaindvajseta tožena stranka. Predlagajo zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane odločbe. Ostali toženci odgovorov na pritožbo niso podali.

10. Na pritožbo zoper dopolnilni sklep toženci niso odgovorili.

11. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi zoper sklep o dovolitvi spremembe tožbe:

12. Sprememba tožbe je sprememba tožbenega predloga. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je tožeča stranka v tožbi uveljavljala en tožbeni predlog zoper vse tožence (z zahtevkom za solidarno plačilo 1,026.172.337,39 SIT – 4,284.322,42 EUR). Z vlogo na red. št. 55 je postavila več tožbenih predlogov. Uveljavlja jih sicer kumulativno v eni tožbi, vendar tako, da vtožuje nominalno enak znesek (4.284.322,42 EUR) ločeno od vsakega toženca posebej. Ne glede na zatrjevano enako dejansko in pravno podlago (solidarno odgovornost toženih strank: tožničino škodo po tretjem odstavku 186. člena OZ) se je s tem spremenila istovetnost (prvotnega) tožbenega zahtevka. Glede na v tožbenih predlogih neupoštevano vsebino solidarnosti dolžnikov (prvi odstavek 395. člena OZ) oziroma zavezo posameznega toženca v odnosu do ostalih tožencev so se tožbeni zahtevki zoper posamezne tožence tudi povečali, kar je sodišče pojasnilo v pravilnih razlogih v točki 27 odločbe. O dovoljenosti spremembe tožbe je odločeno upoštevaje trditveno podlago obeh pravdnih strank (ko je tožeča stranka trdila, da je šlo le za oblikovno preoblikovanje tožbenega zahtevka, tožene stranke pa so nasprotno trdile, da je prišlo do spremembe tožbe). Z dovolj jasnimi razlogi je odgovorilo na njihove bistvene trditve v razlogih v točki 27. Očitki procesnih kršitev so torej neutemeljeni. Po ugotovitvi pravno odločilnih okoliščin je o spremembi tožbe odločeno ob pravilni uporabi prvega odstavka 184. člena ZPP, o njeni dovoljenosti pa glede na nasprotovanje toženih strank ob pravilni uporabi prvega odstavka 185. člena ZPP. Odločitev je utemeljena v točki 27. Razlogi so popolni, jasni in pravilni. Očitanih procesnih kršitev (relativne po prvem odstavku 339. člena v zvezi z 2. členom ZPP in absolutnih bistvenih kršitev po 8. in 14. točki 339. člena ZPP) ni.

O odločitvi o glavni stvari:

13. Tožeča stranka v tej pravdi uveljavlja plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi ji nastala zaradi ravnanja toženih strank: vložitve pritožbe zoper drugič izdano gradbeno dovoljenje z dne 15. 6. 2005 za gradnjo stavbe V. U. in zaradi vložitve tožbe zaradi odstranitve vira škodne nevarnosti s predlogom za izdajo začasne odredbe s prepovedjo gradnje, ki so jo 7. 9. 2006 vložile 13., 15., 18., 19. in 22. tožene stranke. S tem (zlasti s ponovno vloženo pritožbo v upravnem postopku) se je po tožbenih trditvah zavlekel pričetek gradnje objekta, ki ga je gradila tožeča stranka, zato ji je nastala vtoževana premoženjska škoda. Trdila in dokazovala je, da so toženci namenoma zlorabili navedena pravna sredstva, zlasti pritožbo v upravnem postopku, ki je bila na inštančnem organu zavrnjena, pravilnost take odločitve pa kasneje potrjena tudi v sodnem postopku (v upravnem sporu). Tudi v pritožbi vztraja, da je bil edini namen toženih strank škodovati tožeči stranki. Tožene stranke so se (med drugim) branile z ugovori o pomanjkanju vzročne zveze in odsotnosti elementa protipravnosti, češ da so pritožbo oziroma sodno varstvo uporabljale pošteno v zavarovanje svojih pravic.

14. Sodišče prve stopnje je pri odločanju pravilno opozorilo na splošne pogoje odškodninskega delikta: na nedopustno – protipravno ravnanje, škodo, vzročno zvezo med njo in nedopustnim ravnanjem ter odgovornost na strani povzročitelja škode, ko se za obravnavani primer zatrjevane zlorabe pravic zahteva dolozno ravnanje (najhujša oblika krivde po 135. členu OZ). Za dosojo odškodnine morajo biti podani vsi navedeni pogoji kumulativno. Že če manjka eden od njih, odškodninske odgovornosti ni.

15. V obravnavanem primeru je bilo zaradi specifičnega primera dokazno breme o vseh elementih civilnega delikta – tudi za krivdo – na tožeči stranki (pravilni razlogi v točki 28 sodbe). Po ugotovitvah sodišča prve stopnje ni dokazala vzročne zveze, protipravnosti ravnanja niti krivde tožencev.

16. Pritožnica ne izpodbija ocene in ugotovitve o nedokazanosti vzročne zveze. Kot pravilno jo sprejema tudi pritožbeno sodišče, skupaj z jasnimi, preglednimi in popolnimi razlogi v točki 29 sodbe. Ob tako ugotovljenem pomanjkanju vzročne zveze ni vseh predpostavk odškodninske obveznosti. Tožbeni zahtevki so zato pravilno zavrnjeni že iz tega razloga.

17. Ne glede na to bo pritožbeno sodišče odgovorilo tudi na ostale bistvene pritožbene navedbe, ki izpodbijajo oceno, ugotovitve in odločitev o nedokazanosti protipravnega in doloznega ravnanja toženih strank.

18. Ugotavlja, da so očitki bistvenih določb postopka neutemeljeni.

19. Pritožba očita sodišču absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da zatrjevane zlorabe pravic do pravnih sredstev ni reševalo po načelu kontradiktornosti, ker je o tem zasliševalo zgolj tožence, ni izvedlo predlaganih dokazov tožeče stranke in tega ni ustrezno pojasnilo ter tožeči stranki ni dopustilo vprašanj o sodbi VS RS I Up 928/2006. Očitki ne držijo.

20. V okviru podane trditvene in dokazne podlage strank so bili izvedeni vsi dokazi, potrebni za dokazovanje pravno relevantnih dejstev. V točkah 22. do 24. sodbe je sodišče natančno navedlo, katere dokaze je v svoji dokazni oceni upoštevalo oziroma ocenilo, katere in zakaj pa zavrnilo. Med drugim je izvedlo in ocenilo tudi sodbo VS RS I Up 298/2006 z dne 28. 2. 2009 (točka 22. sodbe), za katero pritožnica trdi, da ji sodišče ni dopustilo dokazovanja z njo. Izrecno je bilo ugotovljeno, da se tožencem očita zgolj zloraba pravic v upravnem postopku in ne v nadaljnjem upravnem sporu, na katerega se nanaša navedena sodba. Zato zaslišanje strank v tej smeri upravičeno ni bilo dovoljeno. Pri ocenjevanju namena toženih strank pri vlaganju pravnih sredstev pa je v zadostni meri prišla do izraza tudi ocena navedene sodbe kot listinskega dokaza.

21. Obrazložitev zavrnjenih dokazov je obrazložena z razumnimi, pravilnimi in za pritožbeno sodišče sprejemljivimi razlogi (točka 24. sodbe). Načeloma mora sodišče ponujene dokaze izvesti. Vendar to velja le za dokaze, ki se nanašajo na relevantna dejstva. Če gre za dokaze v smeri dejstev, ki za spor niso odločilna, jih je dopustno (ob ustrezni obrazložitvi) zavrnitvi. V obravnavanem primeru je bilo tem jamstvom zadoščeno. Zaslišanje prič, na katere se sklicuje pritožba, je bilo pravilno zavrnjeno prav iz navedenega razloga in to pojasnjeno v točki 24. 22. Pritožba nadalje očita kršitve pravil postopka v zvezi z vodenjem obravnave (neenakopravna obravnava pooblaščencev strank) in pri zaslišanju strank (sugestibilna vprašanja in nepravilno zaslišanje ene od toženih strank namesto B. P., ki se zaradi hude bolezni ni mogel udeleževati obravnav). Gre za procesne kršitve relativnega značaja (prvi odstavek 339. člena ZPP v z zvezi z 298. členom ZPP, 263. členom v zvezi s prvim odstavkom 239. člena ZPP in 257. člena ZPP). Stranka jih mora uveljavljati takoj, ko zanje izve. Poleg tega mora pojasniti, kako bi njihova kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.

23. Očitkov o nepravilnem vodenju obravnave v zvezi z neenakopravnim obravnavanjem pooblaščencev strank in prekinjanjem zvočnega snemanja na prvi stopnji ni bilo. Torej so pritožbene graje prepozne in nanje ne bi bilo treba odgovarjati (prvi odstavek 286.b člena ZPP). Vseeno pritožbeno sodišče dodaja, da tudi vsebinsko niso utemeljene. Glavno obravnavo vodi sodnik, ki določa vrstni red izvajanja dokazov, daje besedo strankam in njihovim pooblaščencem ter razglaša svoje odločitve (prvi odstavek 298. člena ZPP). Hkrati mora skrbeti za red v sodni dvorani in za dostojanstvo sodišča (303. člen ZPP). Slednje je prišlo do izraza v obravnavani zadevi, ko je bilo na glavni obravnavi udeleženo večje število strank, pa tudi njihovih pooblaščencev (tudi na strani tožeče stranke). Med njimi je prihajalo do nesoglasij, poseganja v besedo in nespoštovanja reda, v kar je sodišče s svojim usmerjanjem obravnave moralo poseči. Kot izhaja iz zvočnih prepisov glavnih obravnav in zapisnikov, je red v dvorani pravilno doseglo že z opomini in pojasnili o vrstnem redu vprašanj, z doslednim odločanjem o dovoljenosti in zavrnitvi določenih vprašanj, z ustreznimi obrazložitvami ter pojasnili o času, trajanju in razlogih za občasne prekinitve zvočnega snemanja. Procesno gradivo dopušča oceno, da so bile prekinitve zaradi sočasnega govorjenja več oseb, česar ne bi bilo mogoče razumljivo prepisati, smotrne in upravičene. Tako ne najde osnove za zaključek o nekorektnem ali nepravilnem vodenju obravnave. Očitki, ki merijo na pristranskost razpravljajoče sodnice, češ da ni evidentirala vseh pripomb tožeče stranke, kar meri na njeno izločitev, pa so prepozni in neupoštevni.

24. Tudi procesnih kršitev pri zaslišanju strank pritožbeno sodišče ne najde. Vprašanja so bila vsebinska in ne sugestivna. Zaslišanje B. P. je bilo utemeljeno opuščeno in primerno obrazloženo v točki 23. Zaslišanje ene od drugih toženk je bilo opravljeno na predlog toženih strank in ne samovoljno, kot protispisno trdi pritožba (primerjaj list. št. 774). Nekorektno in neetično je vztrajanje pri neposrednem zaslišanju hudo bolne stranke, zlasti v primeru, če njeno zaslišanje ni nujno potrebno, kot je primer v obravnavani zadevi. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje so pritožbo zoper gradbeno dovoljenje vlagali toženci v skupinah – kot sosedje predvidenega novega objekta, po tem ko so na skupnih sestankih po oblikovanju skupnih stališč stanovalci posameznega sosednjega stanovanjskega objekta za zastopanje v upravnem postopku pooblastili odvetnika. Njihov namen pri vlaganju pritožbe je bil torej skupen in znan vsaj sosedom, ki so pritožbo vložili po skupnem pooblaščencu, o čemer je izpovedovala tudi stranka, zaslišana namesto odsotnega B. P.. Oporo za njeno zaslišanje je sodišče imelo v tretjem odstavku 260. člena ZPP.

25. Končno pritožba sodbi očita pomanjkanje razlogov o pravno relevantnih dejstvih in enostransko dokazno oceno, ki naj bi bila oprta zgolj na izpovedbe tožencev.

26. Tudi navedene absolutne bistvene kršitve pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitve 8. člena ZPP ni. Razlogi sodbe so popolni, jasni, prepričljivi in življenjsko logični. Siceršnje nestrinjanje pritožnika z dokazno oceno sodišča pa ne zadošča za očitek o kršitvi postopka. Sodba z njo ni obremenjena, ker je dokazna ocena skrbna in celovita. Opravljena je upoštevaje vse metodološke napotke iz 8. člena ZPP, po skrbni presoji ne le izpovedb toženih strank, pač pa tudi tožeče stranke in obsežne listinske dokumentacije. Na ta način je dejansko stanje o vseh pravno relevantnih okoliščinah pravilno in popolno ugotovljeno, posledično pa zahtevki zavrnjeni iz pravilnih materialnopravnih razlogov.

27. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da toženci z vložitvijo pritožbe zoper drugo gradbeno dovoljenje in z vloženo začasno odredbo niso zlorabili svojih pravic oziroma niso ravnali protipravno. Za zlorabo pravic gre, če se stranka protipravnosti procesnega ravnanja zaveda, pa kljub temu tako ravna.

28. Ni bilo sporno, da je bil tožencem v upravnem postopku za izdajo gradbenega dovoljenja za objekt, ki ga je gradila tožeča stranka, priznan položaj stranskega udeleženca. Že to dejstvo dokazuje, da so toženci sodelovali v upravnem postopku zato, ker so varovali svoje pravne koristi. Po določilih Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) ima namreč položaj stranskega udeleženca le oseba, ki ima zaradi varstva svojih pravnih koristi pravico udeleževati se upravnega postopka, ki je bil uveden na zahtevo drugega ali po uradni dolžnosti. Če toženci ne bi zasledovali cilja zavarovati svojih pravic v postopku, kot nakazuje pritožnica, jim položaj stranskih udeležencev sploh ne bi bil priznan.

29. Prav tako ni bilo sporno, da je bilo prvotno izdano gradbeno dovoljenje po pritožbi nekaterih tožencev odpravljeno, v ponovljenem postopku ponovno izdano in da so zoper navedeno odločbo toženci (ponovno) vložili (obravnavano) pritožbo, ki je bila v upravnem postopku zavrnjena. Po mnenju pritožnice gre za zlorabo pravic, češ da so toženci zavestno vlagali pritožbo, za katero so vnaprej vedeli, da z njo ne bodo uspeli, ker njihovi argumenti ne sodijo v njihovo, pač pa javno pristojnost. Z zaslišanjem strank, ki ga je vestno ocenilo v povezavi z ostalimi dokazi, se je sodišče zanesljivo prepričalo, da to ne drži. Ugotovilo je, da so tožniki ocenjevali, da bo gradnja oziroma predvideni objekt bistveno posegel v kvaliteto njihovega bivanja v sosednjih objektih, in sicer zaradi velikosti oziroma višine novega objekta, navezave na njihov objekt (stavba K. s prebojem kleti in nastankom nove garaže) in drugih vplivov (odvzem svetlobe in zasebnosti, povečanje prometa, neustrezna prometna ureditev, hrup, vplivi gradnje na njihove stavbe – vibracije, tresenje, razpoke, kršena pravica do lepega okolja zaradi neustrezne umestitve moderne stavbe v staro mestno arhitekturo). Iz navedenih ugotovitev izhaja, da so bili prepričani, da navedene pravice lahko uveljavljajo kot svoje v upravnem postopku in so spričo uspeha v prvem pritožbenem postopku verjeli tudi v učinkovitost svoje druge pritožbe. Ob takih ugotovitvah je ocena o poštenem izvajanju pravice do pritožbe v upravnem postopku in do civilnega sodnega varstva pravilna. Pritožba in predlog za izdajo začasne odredbe sta imela namreč za cilj preprečiti negativne vplive predvidene stavbe na življenjske pogoje tožencev oziroma željo po ohranitvi prejšnje kakovosti njihovega življenja. Tako ravnanje ni ne protipravno ne dolozno. Tožeča stranka s pritožbenimi navedbami navedene ocene in ugotovitve ne more omajati.

30. Drži, da so toženci v pritožbi opozarjali tudi na vprašanja, ki segajo na področje javnega prava. Vendar so hkrati ščitili svoj osebni interes – preprečiti prekomerni vpliv novega objekta in gradnje na njihova stanovanja. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje so se njihovi argumenti do določne mere izkazali za utemeljene, ko jim je zaradi gradnje nastala škoda z vdorom v enega od objektov tožencev. Zato je bila potrebna tudi obravnavana tožba za vzpostavitev prejšnjega stanja s predlagano izdajo začasne odredbe (razlogi v točki 46). Opisano varstvo, ki so se ga v okviru zakonsko dopustnih možnosti in v dopustnih mejah poslužili toženci, ne pomeni zlorabe njihovih pravic. Pravni red jim tako varstvo omogoča tako v upravnem postopku v okviru javnega prava (prav zato jim je bil, kot je bilo že povedano, podeljen položaj stranskih udeležencev), kot v okviru zasebnega prava (s civilnimi tožbami in postopki za zavarovanje njihovih terjatev). Dejstvo, da je bila njihova pritožba v upravnem postopku zavrnjena in razlogi, ki jih je upravni organ pri tem navedel, na presojo upravičenosti oziroma dopustnosti njihovega ravnanja ne more imeti vpliva. Enako velja za pritožbene očitke o vztrajanju pritožnikov pri svojih argumentih. Sodišče je namreč pravilno ocenilo njihove izpovedbe in jim upravičeno verjelo, da so ob pozitivni izkušnji s prvo pritožbo verjeli v ponovni pritožbeni uspeh, ker so ocenjevali, da so bili vplivi nove gradnje ob drugem odločanju premalo pretehtani, nepravilnosti, na katere so opozarjali v prvi pritožbi, pa ne odpravljene. Pravilno in popolno je ocenjeno tudi elektronsko sporočilo z dne 10. 3. 2004 (razlogi na strani 29). Ob ugotovitvah, da je bilo med pooblaščenci pravdnih strank izmenjano v fazi dogovarjanja o zavarovanju objekta tožencev pri gradnji in je sledilo ponudbi tožeče stranke, pritožbeno sodišče pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, da ga ni mogoče oceniti kot nedopustnega. Nasprotno naziranje pritožnice je zmotno. Končno je treba zavrniti tudi očitke v zvezi z odvetniškim zastopanjem tožencev. Tudi slednje dejstvo namreč ne potrjuje teze pritožnikov o doloznem ravnanju tožencev, češ da bi zavestno in hote vlagali neutemeljene pritožbe z namenom škodovati tožeči stranki.

31. Po pravilni oceni in ugotovitvi sodišča prve stopnje so se tožene stranke poslužile pravice do pravnega sredstva v upravnem postopku in sodnega varstva zaradi zavarovanja svoje pravice (do zdravega življenjskega okolja) in ne zaradi škodovanja toženi stranki. Njihovo ravnanje je bilo pravilno in ni odstopalo od pravno dopustne uporabe pravnih sredstev in poti, ki jim jih zagotavlja ustava in zakoni. Tako ravnanje ni protipravno, tožena stranka pa tudi ni uspela dokazati doloznega ravnanja tožeči strank.

32. Po povedanem pritožbeni razlogi niso podani, odločitev je pravilna v dejanskem in pravnem pogledu in ni obremenjena ne z uveljavljanimi procesnimi kršitvami ne s tistimi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano odločbo (353. člen ZPP).

O pritožbi zoper dopolnilni sklep:

33. Odločitev o dodatno odmerjenih stroških je izpodbijana le v povezavi z izpodbijano odločitvijo o glavni stvari. Ker slednja ni utemeljena, ni razlogov za poseganje v izpodbijani sklep. Ugotovljeni uspeh strank kot osnova za odločanje o pravdnih stroških se po pritožbenem postopku ni spremenil. Kot je pokazal uradni preizkus, je pravilna tudi odmera stroškov, in sicer na podlagi odvetniške tarife (OT), ki se uporablja v tem postopku kot relevantno materialno pravo. Tudi v tem delu odločba ni obremenjena z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami. Zato je bilo treba tudi to pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

O pritožbenih stroških:

34. Odločitev temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povračila svojih pritožbenih stroškov. Povrniti pa mora pritožbene stroške strankam, ki so vložile odgovore na pritožbo. Njihovi stroški so odmerjeni v mejah postavljenih zahtevkov na list. št. 883 (12. - 22. tožena stranka), list. št. 890 (prva, druga, sedma, deseta in enajsta tožena stranka) ter na list. št. 896 (prva in druga tožena stranka). Na navedenih list. št. je podrobneje razčlenjena tudi odmera priglašenih stroškov, ki je izvedena upoštevaje odvetniško tarifo in vrednost točke 0,459 EUR. Poleg odvetniških stroškov za sestavo pritožbe s pripadajočimi zvišanji za zastopanje več strank, materialnimi stroški in DDV-jem obsegajo še sodne takse, odmerjene po Zakonu o sodnih taksah pri tistih tožencih, ki so ta strošek priglasili.