Jedro

Neutemeljen je tudi procesni očitek „protispisnosti“. Očitana procesna kršitev je lahko storjena le v primeru napačnega povzetka oziroma „prepisa“ besedila listine, zapisnika o izvedenih dokazih ali prepisov zvočnih posnetkov v razlogih sodbe o odločilnih dejstvih, tako, da obstaja medsebojno nasprotje med njihovo dejansko vsebino in zapisi v razlogih, torej če sodišče kakšno listino ali zapisnik o izpovedbah oziroma prepis zvočnega posnetka v razlogih povzame oziroma citira v nasprotju z njihovo vsebino (primerjaj določbo 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP); v to procesno kršitev torej ni mogoče uvrstiti situacij, ko sodišče, kot v predmetni zadevi, na določen način, tudi v povezavi še z drugimi dokazi, na določen način (lahko celo tudi zmotno) dokazno interpretira listinske dokaze (bodisi da na njihovi podlagi ugotovi drugačna dejstva, ki iz njih izhajajo, bodisi da sploh ne ugotovi dejstev, ki jih listine prikazujejo), ne da bi pred tem napačno preneslo v razloge sama besedila listin in jih nato posledično napačno vrednostno ocenjevalo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora tožeči stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti 3.887,40 EUR revizijskih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem delu delno ugodilo podrednemu tožbenemu zahtevku na plačilo 308.064,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 12. 2010 do plačila in 19.618,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 12. 2010 do plačila. Toženo stranko je obvezalo na plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 9.086,99 EUR s pripadki.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v zvezi s sklepom o popravi v izpodbijanem delu (v točkah II. in IV. izreka). Odločilo je še, da tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške. Tožeča stranka pa sama trpi svoje stroške v zvezi z vložitvijo odgovora na pritožbo.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo toženec. Predlaga, naj se reviziji ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da se pritožbi ugodi ter spremeni drugostopno in prvostopno sodbo tako, da se zahtevek tožeče stranke zavrne oziroma podrejeno, naj se obe sodbi razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Očita procesne kršitve in zmotno uporabo materialnega prava. Poudarja, da je ves čas opozarjal, da tožeča stranka od njega v postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani IV Pg 606/2009 zahteva „opustitev udeležbe na kapitalu tožeče stranke“, kar pomeni, da v drugem postopku zahteva vrnitev poslovnega deleža, kljub temu, da je opozoril, da vrnitev poslovnega deleža ni bila sporna in ga je pripravljen vrniti. Tožeča stranka pa je v tem postopku vtoževala vračilo kupnine, in je šele po treh letih začela zatrjevati, da je šlo za posojilno razmerje pri plačilu kupnine B. Z. Vendar pa ne more vtoževati vrnitve poslovnega deleža, v drugem postopku pa še vrnitve kupnine ob zatrjevanju, da je pri plačilu kupnine dejansko šlo za posojilo. S tem lahko teoretično pridobi izvršilni naslov tako za vrnitev kupnine kot tudi izvršilni naslov za vrnitev poslovnega deleža. Gre za alternativna zahtevka, ki ju ni mogoče uveljavljati v dveh ločenih postopkih in je zato podana zmotna uporaba materialnega prava. Protispisen je zaključek pritožbenega sodišča, da toženec svojih trditev, da ga je tožeča stranka, ko je plačala kupnino za njegov poslovni delež, želela kot direktorja stimulirati za uspešnejše poslovanje družbe, pri čemer je le formalno nastopal v vlogi kupca, ni izkazal. V spisu se ne nahaja listinski dokaz, ki bi lahko utemeljeval takšen zaključek, razen dopis z dne 5. 12. 2005, pri čemer pa je bila vsebina in narava dopisa v postopku večkrat pojasnjena. Prav odsotnost listinskih dokazov kaže, da je sodišče odločilo drugače, kot izkazuje listinska dokumentacija. Na skupščinah družbeniki niso omenili ali sprejeli sklepa, da se tožencu za pridobitev poslovnega deleža odobri posojilo. Družbeniki pa svoje pravice uresničujejo na skupščinah v obliki sklepov. Ker iz zapisnikov ne izhaja, da je bil tožencu odobren kredit z vsemi sestavinami, tega dejstva ni mogoče ugotavljati niti z več let kasneje zaslišanimi pričami. Ob takšni interpretaciji bi lahko družbeniki kadarkoli nadomestili skupščinski sklep z naknadnimi izjavami, da je bilo na skupščini več let nazaj sprejeto nekaj, kar dejansko ni bilo, oziroma česar zapisniki ne vsebujejo. Vsa listinska dokumentacija potrjuje, da je bilo posojilo D. d. d. nakazano na račun tožeče stranke in bila kupnina družbeniku B. Z. prav tako nakazana z računa tožeče stranke in je torej dejansko toženec nikoli ni nakazal, kot tudi ni prejel posojila. Ni mogoče pritrditi stališčem pritožbenega sodišča, da bi le v primeru, če bi toženec pridobil poslovni delež na neodplačen način, o tem lahko odločila le skupščina tožeče stranke na seji. Takšna odločitev tožeče stranke na skupščini pa bi morala biti sprejeta tudi v primeru, če bi bil dejansko tožencu s strani družbe odobren kredit. Razlogi sodišča so torej protislovni in nerazumljivi. Iz zapisnika prav tako ne izhaja, da bi bil tožencu odobren kredit v določeni višini z določeno obrestno mero, z določenimi plačilnim roki itd.. Sodišče o tako pomembnih odločitvah ne more skupščinske sklepe nadomestiti s svojim sklepanjem. Tožeča stranka ni izkazala, da ima plačilo kupnine poslovnega deleža naravo posojilnega razmerja. Že prvostopna sodba ni vsebovala odločilnih razlogov o pravno relevantnih dejstvih, teh razlogov pa ne vsebuje niti sodba pritožbenega sodišča, ki takšnemu sklepanju zgolj pritrdi. Edini lastninski dokaz, na katerega sodišči opirata odločitev, predstavlja toženčev dopis z dne 5. 12. 2005. Ta dopis pa je bil večkrat že natančno pojasnjen. Da je toženec nastopal kot kupec le v formalnem smislu, izhaja iz več ugotovljenih dejstev. Priča, bivši družbenik B. Z., je izpovedal, da se je glede prodaje usklajeval le s tožečo stranko in ne s tožencem. Če toženec torej ni bil prisoten na pogajanjih glede višine vrednosti poslovnega deleža, ni mogoče trditi, da naj bi s pridobitvijo poslovnega deleža avtomatično pristal na vračilo posojila v višini, ki je bila dogovorjena med drugimi osebami. Vsi listinski dokazi, na katere je toženec opozoril že v pritožbi (pismo o nameri, zapisnik 27. skupščine, dopis z dne 5. 12. 2005, pogodba o prenosu poslovnega deleža, fotokopija in dokazila o plačilu, prvi poziv na vračilo z dne 15. 4. 2009 od 37. do 40. obroka itd.) nedvomno izkazujejo, da so zaključki sodišča protispisni in temeljijo na sklepanjih ter neprepričljivih izjavah družbenikov, ki so po treh letih v postopku naknadno zatrjevali sprejem dogovorov na skupščinah, ki ne obstajajo. Neopredelitev pritožbenega sodišča do natančnih pritožbenih razlogov pa predstavlja tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

4. Tožeča stranka je odgovorila na revizijo. Predlaga njeno zavrnitev ter plačilo stroškov v zvezi z odgovorom na revizijo z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Vse tiste – zgoraj povzete obširne revizijske navedbe, da tožeča stranka ni predložila ustreznih listinskih dokazov, ki bi dokazovali obstoj posojilnega razmerja med pravdnima strankama, da izpovedbe prič - družbenikov o sklenitvi posojilne pogodbe ter samo sklepanje sodišč ne morejo nadomestiti pomanjkanja ustreznih skupščinskih sklepov o odobritvi posojila, s katerimi bi moral soglašati tudi toženec ter da je znesek posojila prejela tožeča stranka, ki je nato iz teh sredstev znesek kupnine nakazala odsvojitelju poslovnega deleža, in se tudi pogajala o višini kupnine, in torej ne toženec, kar po njegov mnenju prav tako izključuje dokazanost posojila, kot tudi revizijski namig o napačni dokazni presoji dopisa z dne 5. 12. 2005, izpodbijajo pred sodiščema prve in druge stopnje ugotovljene pravno odločilne okoliščine, kar pomeni, da v tem delu revizija uveljavlja nedovoljeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP). Sodišči sta na podlagi izvedenih dokazov, med njimi tudi na podlagi zaslišanja prič in dopisa z dne 5. 12. 2005, ki ga omenja revident, ugotovili, da je tožeča stranka tožencu posodila sporni znesek za nakup njenega poslovnega deleža, katerega pa toženec ni vrnil. V to dokazno oceno sodišč prve in druge stopnje o pravno odločilnih dejstvih torej revizijsko sodišče ne sme poseči. 7. Neutemeljen je tudi procesni očitek „protispisnosti“. Očitana procesna kršitev je lahko storjena le v primeru napačnega povzetka oziroma „prepisa“ besedila listine, zapisnika o izvedenih dokazih ali prepisov zvočnih posnetkov v razlogih sodbe o odločilnih dejstvih, tako, da obstaja medsebojno nasprotje med njihovo dejansko vsebino in zapisi v razlogih, torej če sodišče kakšno listino ali zapisnik o izpovedbah oziroma prepis zvočnega posnetka v razlogih povzame oziroma citira v nasprotju z njihovo vsebino (primerjaj določbo 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP); v to procesno kršitev torej ni mogoče uvrstiti situacij, ko sodišče, kot v predmetni zadevi, na določen način, tudi v povezavi še z drugimi dokazi, na določen način (lahko celo tudi zmotno) dokazno interpretira listinske dokaze (bodisi da na njihovi podlagi ugotovi drugačna dejstva, ki iz njih izhajajo, bodisi da sploh ne ugotovi dejstev, ki jih listine prikazujejo), ne da bi pred tem napačno preneslo v razloge sama besedila listin in jih nato posledično napačno vrednostno ocenjevalo.(1) Omenjenega besedilnega nasprotja oziroma napak v citiranju listin pa tudi revident ne zatrjuje, temveč dejansko izpodbija le dejstveno oceno sodišč prve in druge stopnje (torej podaja kritiko dokaznega vrednotenja), ko v bistvenem očita, da dokazni zaključki sodišč o obstoju posojilnega razmerja med pravdnima strankama ne izhajajo iz ocenjene listinske dokumentacije, ki se nahaja v spisu.

8. Razlogi izpodbijanih sodb sodišč prve in druge stopnje tudi niso protislovni in nerazumljivi, zgoraj navedene revizijske trditve, na podlagi katerih je utemeljevana tudi ta procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pa prav tako dejansko prikrivajo poskus uveljavitve revizijsko nedopustnega razloga – zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Prav tako ni izkazan nadaljnji očitek procesne narave iz iste določbe ZPP - o pomanjkanju razlogov sodišč prve in druge stopnje, in še posebej sodišča druge stopnje, ker to naj tudi ne bi odgovorilo na pritožbene očitke, ki se nanašajo na dokazno oceno prvostopnega sodišča. Obe sodbi vsebujeta vse pravno odločilne okoliščine o ključnem pravnem vprašanju vrste oziroma vsebine obligacijskega razmerja med pravdnima strankama. Standard obrazloženosti sodne odločbe na pritožbeni ravni je sicer načelno nižji od standarda obrazloženosti sodne odločbe sodišča prve stopnje, iz razlogov sodbe sodišča druge stopnje pa sicer izhaja zelo konkretna, celovita, analitična in obsežna presoja tako vseh pravotvornih argumentov sodišča prve stopnje kot tudi dokazne ocene sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih očitkov, pri čemer sodišče druge stopnje ne izpusti nobenega odgovora na vprašanja, ki jih zastavlja pritožba. Celo nasprotno – integralno ponovi dokazno oceno sodišča prve stopnje in ji pritrdi (primerjaj 10. točko obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje).

9. Z revizijskimi trditvami, da tožeča stranka uveljavlja še „alternativni zahtevek“ v pravdi IV Pg 606/2009 na opustitev toženčevega poslovnega deleža, ne more biti uveljavljena revizijska kršitev zmotne uporabe materialnega prava. V predmetni zadevi sta sodišči prve in druge stopnje obravnavali tožbene zahtevke, ki temeljijo na drugačni dejanski in pravni podlagi kot je tista v navedeni pravdi, ter ugotovili obstoj posojilnega razmerja med pravdnima strankama, kot materialnopravno podlago za utemeljenost denarnega zahtevka na vračilo posojilo. Uveljavljanje drugačnega zahtevka v omenjeni drugi pravdi ne more pomeniti materialnopravne ovire za ugodilno odločitev v tej pravdi.

10. Ker revizija tožene stranke ni utemeljena, jo je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

11. Odločitev o stroških odgovora na revizijo temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeči stranki se v skladu z Odvetniško tarifo priznajo stroški, ki so ji nastali v zvezi z odgovorom na revizijo v skupnem znesku 3.887,40 EUR, pri čemer je natančnejša specifikacija stroškov razvidna iz stroškovnika tožeče stranke v odgovoru na revizijo. V primeru zamude jih bo morala tožena stranka povrniti skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Op. št. (1): Glej tudi J. Zobec v J. Zobec in drugi: „Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga (305.a - 503. člen), GV Založba, 2009, Ljubljana, stran 339. “...Protispisnost je napaka tehnične narave – gre namreč za napačen „postopek prenosa“ (lahko bodisi kot napaka v prenosu bodisi kot protisloven prenos)...“ Glej v sodni praksi napr.: Sklep VS RS 194/2005 z dne 26. 5. 2005.