Jedro

Pravdno nesposobna oseba ne more samostojno opravljati procesnih dejanj, posledično pa se njene vloge ne upoštevajo. Zato vlog, ki jih je tožnik, ki je pravdno nesposobna stranka, vložil samostojno, z vidika določb ZUS-1 v povezavi z ZPP ni mogoče obravnavati in o njih odločiti kot o procesnih vlogah, ne glede na njihovo poimenovanje. Takšna vloga namreč nima pravnega učinka, ne glede na njeno poimenovanje.

Izrek

Ugotovi se, da vloga nima pravnega učinka pritožbe.

Obrazložitev

1. Zoper sklep sodišča prve stopnje, naveden v uvodu tega sklepa, s katerim je sodišče prve stopnje zavrglo tožnikovo pritožbo, je tožnik 27. 10. 2015 sam vložil vlogo, poimenovano pritožba (v nadaljevanju: vloga), v kateri je predlagal tudi postavitev začasnega zastopnika.

2. Tožnik je obravnavano vlogo vložil sam, čeprav za opravljanje dejanj v sodnih postopkih ni pravdno oziroma procesno sposoben.

3. Vloga nima pravnega učinka pritožbe.

4. Sodišče mora ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, pravdno sposoben ter ali zastopa pravdno nesposobno stranko njen zakoniti zastopnik. To izhaja iz 80. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), katerega določbe se na podlagi prvega odstavka 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) uporabljajo za tista vprašanja postopka v upravnem sporu, ki v ZUS-1 niso urejena.

5. Iz navedb v vlogi in podatkov spisa izhaja, da je tožnik polnoletna oseba, ki mu je bila s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani N 53/2011 z dne 18. 5. 2012 zaradi kverulantstva delno odvzeta poslovna sposobnost, in sicer za vse aktivnosti, povezane s sodnimi, upravnimi in drugimi uradnimi postopki, s čimer je izgubil tudi pravdno sposobnost (prvi odstavek 77. člena ZPP).

6. Z 2. točko izreka odločbe Centra za socialno delo Domžale (v nadaljevanju CSD Domžale), št. 12211-8/2012-9 z dne 22. 9. 2014, v zvezi z odločbama Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, št. 12007-41/2014/4 z dne 16. 12. 2014 in št. 12007-41/2014/16 z dne 12. 5. 2015, pa je bil za tožnikovega stalnega skrbnika imenovan CSD Domžale, ki se v skladu s prvim odstavkom 192. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih šteje za tožnikovega zakonitega zastopnika.

7. V skladu s prvim odstavkom 78. člena ZPP stranko, ki nima pravdne sposobnosti, zastopa njen zakoniti zastopnik, ki je določen z zakonom ali z aktom, ki ga izda organ, pristojen za socialne zadeve, na podlagi zakona. V obravnavani zadevi je nesporno, da je tožnik pravdno nesposobna oseba, ki torej ne more veljavno opravljati procesnih dejanj v upravnem sporu. Procesna dejanja, ki jih pravdno nesposobna oseba opravi sama, se ne upoštevajo.(1) Pravdno nesposobna oseba torej ne more sama veljavno vložiti niti tožbe, s katero se začne upravni spor, niti pravnih sredstev zoper odločitev sodišča prve stopnje v upravnem sporu. Poimenovanje vloge kot tožbe ali pritožbe, ki jo vloži pravdno nesposobna oseba, torej ne more imeti za posledico obveznosti, da je tako vlogo treba procesno obravnavati.

8. Dolžnost sodišča v upravnem sporu je, da pravdno nesposobni osebi zagotovi ustrezno zastopanje (81. člen ZPP, ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja v upravnem sporu). Vendar pa je glede na značilnost upravnega spora, v katerem je predmet presoje izpodbijana upravna odločba (2. člen ZUS-1), treba upoštevati, da se vprašanje procesne sposobnosti in zagotavljanja ustreznega zastopanja procesno nesposobne osebe pojavi kot pravno vprašanje že v postopku izdaje te upravne odločbe, torej v upravnem postopku na podlagi Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Če je torej vprašanje zastopanja pravdno nesposobne osebe po podatkih iz obravnavane upravne zadeve ustrezno razrešil že upravni organ (tožene stranke) pred izdajo upravne odločbe z zagotovitvijo zastopanja te stranke po zakonitem zastopniku (47. člen ZUP) - in to vprašanje pravno ni sporno - potem lahko sodišče v upravnem sporu sledi tako urejeni procesni situaciji.

9. Vrhovno sodišče zato pritrjuje argumentaciji sodišča prve stopnje, da v primeru, če je bila upravna odločba pravilno vročena zakonitemu zastopniku pravdno nesposobne stranke, ki je imel možnost v imenu zastopane stranke vložiti tožbo v upravnem sporu, pa tožbe ni vložil, sodišče tega zakonitega zastopnika ni dolžno ponovno pozivati k odobritvi (vložitvi) tožbe, ki jo je v obliki vloge vložila pravdno nesposobna stranka. Smiselno enako velja v takem primeru tudi za ravnanje sodišča ob obravnavi vloge, ki jo je tožnik poimenoval pritožba, zoper sklep sodišča prve stopnje, ki je bil izdan o zavrženju njegove vloge.(2)

10. Iz podatkov obravnavane zadeve pa izhaja, da je sodišče prve stopnje vlogo, ki jo je tožnik imenoval tožba, ter vlogo, ki jo je tožnik imenoval pritožba, obravnavalo kot procesni vlogi, torej kot tožbo oziroma pritožbo. Na tej podlagi je tudi sprejelo odločitvi v postopku, ki se nanašata na zavrženje obeh navedenih vlog s strani sodišča prve stopnje. Tako procesno postopanje sodišča prve stopnje je pravno napačno, saj pravdno nesposobna oseba ne more samostojno opravljati procesnih dejanj, posledično pa se njene vloge ne upoštevajo. Zato vlog, ki jih je tožnik, ki je pravdno nesposobna stranka, vložil samostojno, z vidika določb ZUS-1 v povezavi z ZPP ni mogoče obravnavati in o njih odločiti kot o procesnih vlogah, ne glede na njihovo poimenovanje.

11. Navedeno smiselno velja tudi za vlogo, ki je predmet odločanja v obravnavani zadevi. Vloga, ki jo je tožnik poimenoval pritožba, ni vloga, ki bi jo Vrhovno sodišče lahko pri odločanju obravnavalo kot pritožbo in tudi sicer ni vloga, o kateri bi sodišče moralo odločiti. Ker pa je v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje o vlogi pravdno nesposobnega tožnika odločilo kot o vlogi pravdno sposobne osebe, je Vrhovno sodišče v tem primeru za razjasnitev procesne situacije in skladno s temeljno vlogo Vrhovnega sodišča, ki je v usmerjanju in poenotenju sodne prakse nižjih sodišč, o navedeni vlogi izjemoma odločilo s sklepom.

12. Glede na pojasnjene okoliščine obravnavanega primera predlog tožnika za postavitev začasnega zastopnika na drugačno odločitev ne more vplivati.

13. Zaradi navedenega je Vrhovno sodišče ob primerni uporabi tretjega odstavka 128. člena ZPP v povezavi s 78. členom ZPP (prvi odstavek 22. člena ZUS-1) odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

(1) Tako tudi A. Galič v: L. Ude et al, Pravdni postopek: zakon s komentarjem, Ljubljana: GV Založba, Uradni list, 2005, str. 340. (2) Vrhovno sodišče je v obravnavanem primeru za razjasnitev pravdne situacije zakonitega zastopnika sicer na podlagi 81. člena ZPP pozvalo, da se izjasni glede vložene vloge. CSD Domžale je z dopisom, št. 12213-158/2014-5 z dne 4. 12. 2015, Vrhovno sodišče obvestil, da vloge ne odobrava.