Jedro

Taksna obveznost je nastala po uveljavitvi novele ZST-1B, zato se za odmero takse uporabi ZST-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor intervenienta A. A. zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse za pritožbo zoper sklep I Pg 61/2007 z dne 7. 5. 2015. 2. Zoper sklep se je pravočasno pritožil A. A. kot stranski intervenient na strani tožene stranke in višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V tej zadevi se je postopek pričel z vložitvijo tožbe dne 20. 2. 2007. Dne 7. 5. 2015 je sodišče prve stopnje izdalo sklep o prekinitvi postopka, zoper katerega se je pritožil stranski intervenient A. A. Zoper za pritožbo izdani plačilni nalog za plačilo sodne takse je A. A. ugovarjal, sodišče prve stopnje pa je ugovor z izpodbijanim sklepom zavrnilo.

5. Stranski intervenient v pritožbi uveljavlja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri sodne takse uporabilo napačen zakon, saj je bila tožba v tej zadevi vložena v času veljavnosti Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 30/1978 in naslednji – ZST), ki je veljal do uveljavitve novega Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 37-1524/2008 in naslednji,v nadaljevanju ZST-1) dne 1.10.2008. Po prehodni določbi 39. člena ZST-1 se takse v postopkih, ki so začeli teči pred uveljavitvijo tega zakona, do pravnomočnega zaključka postopka plačujejo po dosedanjih predpisih in po dosedanji tarifi, zato bi sodišče prve stopnje za odmero takse moralo uporabiti prej veljavni zakon.

6. Tako materialnopravno prepričanje je napačno. Sodišče prve stopnje je uporabo ZST-1 za taksni postopek pravilno utemeljilo s sklicevanjem na prehodni določbi obeh novel ZST-1: prvega odstavka 42. člena ZST-1A in prvega odstavka 26. člena ZST-1B, ki kot kasnejši določbi razveljavljata starejše določilo 39. člena ZST-1, ter na dejstvo, da je taksna obveznost za vloženo pritožbo nastala z njeno vložitvijo v času, ko je že veljal ZST-1B.

7. Da je za odmero sodne takse potrebno uporabiti tarifo, ki velja v času, ko taksna obveznost nastane, namreč jasno izhaja iz določbe prvega odstavka 26. člena novele ZST-1B, ki določa, da se takse za postopke in dejanja, glede katerih je nastala taksna obveznost do uveljavitve tega zakona, plačujejo po prej veljavnih predpisih in tarifi. Če je taksna obveznost nastala po uveljavitvi citirane novele, je torej potrebno uporabiti določbe in tarifo, ki veljajo v času njenega nastanka.(1) Taksna obveznost je v obravnavanem primeru nastala ob vložitvi pritožbe stranskega intervenienta (17. točka prvega odstavka 5. člena ZST-1), torej 10. 6. 2015, kar je po uveljavitvi novele ZST-1B (do česar je prišlo 10. 8. 2013).

8. S pritožbo uveljavljeni pritožbeni razlogi tako niso utemeljeni. Ker višje sodišče tudi ni našlo niti kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP (v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP) pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo, izpodbijani sklep pa potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

Op. št. (1): Podobno tudi VDSS sklep Pdp 589/2014, VSK sklep Cp 929/2013 in VSL sklep II Cpg 652/2015.