Jedro

ZDavP-2 v primeru obnovitvenega razloga po 1. točki 260. člena ZUP oziroma po 2. odstavku 89. člena ZDavP-2 specialno določa subjektivni rok 6 mesecev (od dneva, ko je bilo mogoče navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze) ter objektivni rok 5 let po vročitvi odločbe stranki. Ob upoštevanju nespornega datuma vročitve odločb, glede katerih se obnova predlaga, je tožeča stranka predloga za obnovo postopka vložila po poteku predpisanega objektivnega roka iz 2. in 3. odstavka 89. člena ZDavP-2. Predlog, ki ni vložen pravočasno, se skladno z 2. odstavkom 267. člena ZUP zavrže.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Davčni urad Novo mesto je z izpodbijanim sklepom kot prepozen zavrgel predlog tožeče stranke za obnovo postopka odmere davka od dohodka iz dejavnosti za leto 1995, končanega z odločbo št. 416-15-1029/598259400 05-DD-2 z dne 27. 9. 2001, in predlog za obnovo postopka odmere davka od dohodka iz dejavnosti za leto 1996, končanega z odločbo št. 40411-0754/97-3-41-38/DD-2 z dne 28. 9. 2001. Odmerna odločba za leto 1995 je bila tožeči stranki vročena 6. 10. 2001 in je postala dokončna z vročitvijo odločbe o pritožbi, dne 6. 1. 2006. Odmerna odločba za leto 1996 je bila tožeči stranki vročena 6. 10. 2001. Dokončna je postala z vročitvijo odločbe o pritožbi, dne 1. 12. 2005. Tožeča stranka je predloga za obnovo postopkov vložila dne 29. 3. 2010 in s tem po poteku objektivnega roka treh let od dokončnosti odločb (3. odstavek 263. člena ZUP) kot tudi po poteku objektivnega roka petih let po vročitvi odločb stranki (2. odstavek 89. člena ZDavP-2). Predlog, ki ni pravočasen, se kot tak zavrže na podlagi 2. odstavka 267. člena ZUP.

Ministrstvo za finance je pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo z odločbo št. DT-499-04-12/2010-2 z dne 14. 7. 2010. Odločitev potrjuje kot pravilno in skladno z zakonom, ker je tožnik predloga vložil po preteku zakonsko določenega roka. Dejstvo, da tožnik zoper odločbi o odmeri davka od dohodkov iz dejavnosti drugih pravnih sredstev nima, na odločitev ne more vplivati. Iz tega razloga tudi ni podana zatrjevana kršitev ustavnih pravic po 22. in 25. členu Ustave. Tudi ugovor bistvene kršitve pravil postopka, ker je prvostopni organ z izpodbijanim sklepom odločil o dveh predlogih tožnika, ne da bi pred tem izdal poseben sklep o združitvi postopka, kot to narekuje 130. člen ZUP, je po mnenju pritožbenega organa neutemeljen. Ne gre za združitev zadev v en postopek, temveč je z izpodbijanim sklepom, skladno z načelom smotrnosti in ekonomičnosti postopka, o vsakem zahtevku (predlogu) tožnika odločeno posebej, kar je razvidno tako iz njegovega izreka, kot tudi iz obrazložitve. S tem pa po presoji pritožbenega organa tožniku tudi ni bila kršena pravica do pravnega sredstva (pritožbe) zoper sklep o združitvi postopkov.

Tožeča stranka se z odločitvijo ne strinja. Sklep izpodbija zaradi bistvene kršitve pravil postopka in zaradi posega v ustavno pravico do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave, ker je Upravno sodišče v sodbi opr. št. U 663/2008-12 z dne 26. 2. 2010 potrdilo odločitev, da se pri ugotavljanju davčne osnove za odmero davka od dohodka iz dejavnosti tožeče stranke za leto 2002 upošteva obračunana amortizacija poslovnih prostorov, ki tožeči stranki z odmernima odločbama za leti 1995 in 1996 kot odhodek ni bila priznana. S prejemom te sodbe je bila tožeča stranka seznanjena z novim dejstvom oziroma je pridobila možnost uporabiti nov dokaz, na podlagi katerega bi bili odmerni odločbi za leto 1995 in za leto 1996 zanjo ugodnejši, če bi se nanj lahko sklicevala in ga uporabila že v prejšnjih postopkih. Z izdajo izpodbijanega sklepa je kršena tudi ustavna pravica do pravnega sredstva, ki jo tožeči stranki zagotavlja 25. člen Ustave. Z njim se tožeči stranki namreč odreka edino učinkovito pravno sredstvo, s katerim bi lahko, skladno z načelom enakega varstva pravic, dosegla izdajo pravilne in zakonite odločbe. Drugih pravnih sredstev za dosego tega cilja tožeča stranka nima. S tožbo zoper odmerne odločbe, na katere se predlog za obnovo nanaša, tožeča stranka namreč ni uspela, prav tako pa tudi ni uspela s predlogoma za obnovo postopkov po 96. členu ZUS-1, ki sta bila s sklepom opr. št. U 23/2006-23 z dne 19. 4. 2010 oziroma opr. št. U 334/2006-25 z dne 22. 4. 2010 kot nedovoljena zavržena, odločitvi pa potrjeni tudi na Vrhovnem sodišču. O ustavni pritožbi tožeče stranke, ki se vodi pod opr. št. Up 1037/10, pa Ustavno sodišče še ni odločilo. Bistveno kršitev pravil postopka je prvostopni organ zagrešil tudi z opustitvijo izdaje posebnega sklepa o združitvi zadev v en postopek, s čemer je tožniku odvzel tudi pravico do pritožbe, ki je po 130. členu ZUP izrecno dovoljena. V zvezi z razlogi pritožbenega organa pa tožnik dodatno poudari le, da načelo smotrnosti in ekonomičnosti postopka, na katerega se sklicuje, ne sme povzročiti kršitve temeljnih ustavnih pravic strank v postopku. Na tej podlagi sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne prvostopnemu organu v ponovni postopek oziroma da, po izvedbi predlaganih dokazov, v zadevi odloči tako, da predlogoma tožeče stranke ugodi in dovoli obnovo postopka odmere davka od dohodka iz dejavnosti za leti 1995 in 1996, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka do dneva plačila.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri sprejeti odločitvi in pri razlogih zanjo. Predlaga zavrnitev tožbe.

Ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa, med strankama ni sporno, je sodišče v zadevi, skladno z 59. členom Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/2010, v nadaljevanju: ZUS-1), odločilo brez glavne obravnave.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločitev je po presoji sodišča pravilna in, ob nesporno ugotovljenem dejanskem stanju, utemeljena na določbah 89. člena ZDavP-2, ki v primeru obnovitvenega razloga po 1. točki 260. člena ZUP oziroma po 2. odstavku 89. člena ZdavP-2, ki ga v predlogu uveljavlja tožnik, specialno določa subjektivni rok 6 mesecev (od dneva, ko je bilo mogoče navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze) ter objektivni rok 5 let po vročitvi odločbe stranki. Ob upoštevanju nespornega datuma vročitve odločb, glede katerih se obnova predlaga, je tožeča stranka predloga za obnovo postopka vložila po poteku predpisanega objektivnega roka iz 2. in 3. odstavka 89. člena ZDavP-2. Predlog, ki ni vložen pravočasno, pa se, kot to pravilno stori davčni organ, skladno z 2. odstavkom 267. člena ZUP zavrže. Sicer pa tožeča stranka tudi v upravnem sporu ugotovljeni nepravočasnosti vloženih predlogov za obnovo postopka ne ugovarja ne v dejanskem in tudi ne v pravnem pogledu. Odločitev izpodbija zaradi kršitve ustavnih pravic. Najprej pravice do enakega varstva pravic, ker naj bi sodišče po njenem zatrjevanju v sodbi, ki se nanaša na leto 2002, o istem vprašanju odločilo drugače, kot je odločilo v zvezi z odločbama, na kateri se predlog za obnovo nanaša. In nato ustavne pravice do pravnega sredstva, ker naj bi bilo tožeči stranki z izpodbijanim sklepom onemogočeno pravno sredstvo, ki ji ga zagotavlja Ustava v 25. členu. Tožbeni očitki so neutemeljeni. Poenotenju sodne prakse v upravnem sporu je namenjeno izredno pravno sredstvo revizije. Kot izhaja že iz tožbe in tožbi priloženih listin, je tožeča stranka zoper odločbi, glede katerih se predlaga obnova, kot tudi zoper odločbo o odmeri davka za leto 2002, vložila pritožbo in nato, po njeni zavrnitvi, izkoristila tudi pravico do sodnega varstva v upravnem sporu. Pravica do izrednih pravnih sredstev ni ustavno zagotovljena pravica, sodišče samo pa v ustavno skladnost rokov, v katerih je po določbah ZDavP-2 dopustno predlagati oziroma uvesti obnovo postopka, tudi ne dvomi.

V zvezi z ugovorom kršitve 130. člena ZUP pa sodišče ugotavlja, da je prvostopni organ z izpodbijanim sklepom odločil o predlogu tožeče stranke, da se obnovi odmerni postopek za leto 1995 in o njenem predlogu, da se obnovi odmerni postopek za leto 1996. Odločil je torej o dveh predlogih, ki ju je tožeča stranka uveljavljala s samostojnima vlogama, ne da bi pred tem o združitvi zadev odločil s posebnim sklepom, kot to določa ZUP v 3. odstavku 130. člena. Gre za nebistveno kršitev pravil postopka, ki po presoji sodišča ni in tudi ni mogla vplivati na odločitev. Da bi bilo drugače, tožnik niti ne zatrjuje. Z njo pa, po presoji sodišča tudi ni bilo poseženo v pravico tožnika do pravnega sredstva. To je, ne sicer samostojno, temveč s pritožbo zoper izpodbijani sklep tudi izkoristil. Kršitev pa tudi ne spreminja tožnikovega položaja v upravnem sporu, saj po določbah ZUS-1 sklepa o združitvi zadev ne bi mogel izpodbijati s samostojno tožbo. Pravilnost in zakonitost združitve postopka bi tudi v tem primeru lahko izpodbijal le z ugovorom bistvene kršitve pravil postopka pred izdajo izpodbijanega sklepa.

Ker je izpodbijani sklep po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, sodišče pa v postopku pred njegovo izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Odločitev o stroških temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1. Sodišče je v zadevi odločalo po sodniku posamezniku na podlagi druge alinee 2. odstavka 13. člena ZUS-1.